Evo še nekaj z mojega konca. Ko je umirala moja prateta - pri kateri sem preživela svojih prvih 5 let življenja - se je prišla poslovit od mene. Spala sem(seveda se mi niti ni sanjalo, da bo umrla), ko sem začutila njeno navzočnost. Preprosto je bila ob meni. Potem sem nekako le zaspala - nič strahu pristotnega, prej radovednost. Zjutraj zvem, da je ponoči umrla. Predtem pa tast. Ko je umrl sem bila v tretjem mesecu nosečnosti, svakinja pa v 8. Sama sem se takrat najbolj ukvarjala z bruhalnimi vajami in tako vso sedmino in ves pogreb dejansko prebruhala. Svakinja ni imela te sreče..no v glavnem - hodil je nazaj. Pa so se vrata odprala sama od sebe. Sva s taščo sedeli v kuhinji, vse zaprto, nobenega prepiha potem pa kljuka počasi navzdol in vrata odpro. Na stežaj. Tašča bleda kot smrt. Jaz radovedna..ali slišiš podrsavajoče korake po hodniku, do omarice, kjer je imel čevlje. Potem pa škrip...in vratca se odpro. Nikjer nikogar. Tole z vrati se je kar nekajkrat dogalo. Pa ropotanje v peči in še kup stvari. Nehalo se je po tistem, ko je tašča preklela..ne vem natančno kdaj in kako. Le nisem bila zraven. Pravi, da je čutila blazno težo na prsih in jo je dušilo. (sta se skoz nekaj prepirala - v bistvu kar sovražila na koncu, tast je naredil samomor...tako mimogrede). Nisem prepričana, če je našel mir. Upam, da ga je.