nataly

Pozdravljeni Moj strelec je - mislim vsaj pod nenehnim vplivom ascendenta - scro. Čeprav marsikdo misli, da sem - vsaj navzven tipični predstavnik strelcev. v glavnem polna optimizma in življenjske energije. torej, kar prekipevam od vsega. vendar ne letos. to leto si me je očitno privoščil scorpijon in smo tam. aha,glede kavadratov - priznam da sem popoln laik, jih v svoji natalni karti ne vidim. pač pa ogromno trikotnikov...haha. razlaga nevedneža...vendar sem primerjala z drugimi in res. niti enega kvadrata nimam. tako. natalija

Saj ne da mi knjiga ne bi bila všeč. nasprotno. razgibala je mojo domišljijo. razprla nova obzorja. namreč. Sem se kar malo poidentificirala z Emilijo. Tako. vendar nikogar ne preziram. vsaj ne da bi vedela. če čutim, da sem ujeta je to preprosto zato, ker me preveč ljubezni duši. in se odmikam. Seveda me je Moravia pritegnil. Ob prvih stavkih sem bila milo rečeno zgrožena. in se takrat prvič vprašala, zakaj sem v knjižnici zahtevala to knjigo... In se ponovno zavedla lastne sebičnosti, namreč... globoko v meni in bog ve zakaj je tako, sem se valjala v prepričanju, da smo ženske tiste, ki ljubezen doživljamo globoko in dolgotrajno..Potem pa nekega dne ugotovila da ni ravno tako. vsaj jaz. ali je temu kriva moja strelčevska narava? (najlažje je vreči krivdo na znamenje!! Torej nazaj k Moraviji: ideja da je tudi Penelopa prezirala Odiseja se mi je zdela malo nenavadna. ampak če stvar gledaš s tega zornega kota... Tudi jaz imam navado prebirati knjege,ki me navdušijo več krat. Časovno past sem brala 3x. mislim, da bom tudi Prezir. ker vedno ugotovim, da sem neko stvar spregledala oz. si jo razložila po svoje. Kaj naj rečem...knjiga je prinesla neke vrste razsvetljenje v moje gledanje na svet. ponovno! natalija

Pa pojem rada. noro. ne le v kopalnici...kjer sem se nič kolikokrat spozabila, tako, da me je sosed moral prijazno prizemljiti....ampak tudi nasploh. pa v avtu, med vožnjo.. in lenarim. ter spim. sem kronična zaspanka in mi je celo uspelo spati nepretrgoma 24 ur. vendar - priznam sem se zbudila zbita, kakor, da bi cel dan delala v halozah...od viška očitno boli glava... natalija

Sprašujem se zakaj mi je ravno zdaj padla v roke ta knjiga. Prezir, mislim. Očitno - pa to sem itak vedno vedela, ima vse svoj smisel. Sicer pa - sori, Marsa, še vedno ostaja na prvem mestu Prišlo je deževje..... natalija

pokowc in ostali.... že če veš kaj hočeš si na pol poti k cilju. govorim zato, ker tudi sama pišem. zgodbo, like, si oblikujem v glavi, ali pa mi jih kdo drug..ne vem. kakor koli že ko "vidim" potek zgodbe, ga zapišem. kjerkoli in kadarkoli. na bilo kaj. recimo. sedim v čakalnici in čakam na zobozdravnika. ta vrta kakor nor. strah me je. in preprosto zapišem svoje občutke. ljudje me malo čudno gledajo, pa saj sem tega že itak navajena...haha. ali pa po mojem poskusu samomora. prvo za kaj sem zaprosila je bilo za kos papirja in kuli. in zapisala vse kar sem v tistem trenutku čutila. hočem ti povedati...tudi sama sem se včasih izgovarjala na delo in preutrujenost. samo začeti je treba. saj ni treba, da je takoj knjiga. saj poznaš tisto....vaja dela mojstra... zdaj pa ugotavljam, da v trenutku ko pišem živim. če je to hobi - ne vem. vem pa, da hudirjevo uživam v tem. pa berem seveda. vse kar mi pride pod roke... in gobarim. lazim po Halozah. na srečo niso večje od 1000 m. natalija

začela sem z branjem Prezira. sicer pa mi je všeč še Enajsta nadloga.. očitno znanstvena fantastika... vendar se rada poglabljam v napisano. prav tako cenim znanje, ki ga pisec vloži v neko delo. natalija

Rdeča, rdeča in še enkrat rdeča. Pa temno modra. tudi črna. predvsem močne in žive barve. tudi oranžna, vendar ne prepogosto. ja rdeča je moja barva. mi paše - sem črnolasa - mi daje energijo, kadar mi je manjka. hkrati pa mi jo modra umirja, kadar je imam preveč. pa črna. za njo pa ne vem zakaj, toda kar precej cunj imam v črni barvi. mi tudi paše - svetla polt. to je torej to. natalija

kaj pa klepet preko neta, ali telefona s popolnim neznancem? da lahko nekomu razkrivaš svoje srce, misli, čustva, pa ga sploh ne poznaš? natalija

Hvala vsem za vspodbudne besede. čeprav ne jočem pogosto, sem se tokrat razjokala. pa ne da bi se smilila sama sebi. preprosto ginjena sem bila. Vem, da sem se prav odločila. vedno znova spoznavam, kaj vse bi zavrgla. vendar me je rahlo izdalo telo, hitro se utrudim, padla mi je koncetracija...bo še že. očitno se mi maščuje, za grdo ravnanje z njim. še neka misel mi roji po glavi, ki jo moram zapisati. namreč - in mislim, ne le mislim, kar vztrajam pri tem, da so vsi "potencialni" samomorilci v tistem kritičnem trenutku, hudirjevo sebični. sama sem preprosto hotela narediti konec. neki situaciji,položaju, čustvom...iz katere nisem videla drugega izhoda kakor smrt. niti pomislila nisem na tiste, ki bi jih pustila za sabo. še enkrat. sebičnost. pa sem mislila, da sem se tega negativnega čustva že rešila... ja, res sem sebična. uničala - ali pa vsaj spremenila sem življenje najmanj dvema človekoma, ki sem ju imela rada... za moja dejanja ni opravičila. aha, še to. Marsa, nikar ne bodi žalostna glede mene. pač ne moreš biti odgovorna za vse ljudi, ki kakor koli zaidejo na lunin net. in dejstvo, ki resnično bode v oči...tudi sama mislim, da sem se že v tretje rodila. prvič 23,11, drugič 11,11 tretjič 01,07. čeprav bi tudi vedno lahko umrla...mar ne? natalija

Sama se navdušujem nad m. Craightonom, in Johnom Grishamom. Pa ne le zato, ker so po njunih knjigah posneli uspešnice, ki so me vse milo rečeno razočarale, ampak zaradi načina pisanja. človek si v glavi poustvari in oblikuje like po svoji podobi, potem pa... Zase bi lahko rekla, da sta mi najljubši knjigi Prišlo je deževje in Noč v Bombeyu - Luisa Bromfielda. Pa še vse od M. Waltersove... pozdrav natalija

Zdi se mi, da to kar imam za povedati najbolj sodi v črno luknjo. Pravzaprav si želim, da tam ostane in se nikdar več ne vrne. če pa se že bo, vem kako bom odreagirala. ali pa tudi ne. Torej. sem storila tisto, kar človek nikoli ne sme. položiti roke nase. dejstvo, da sem nekaj takega poskusila, preživela - celo brez posledic...no ne vem. zavedam se vseh posledic. vedno sem se jih. tudi v trenutku zaužitja tablet. s prekinitvijo življenjskega toka ne bi rešila ničesar. mogoče samo začasno. toda očitno nisem tako zelo močna, kakor sem mislila da sem. niti trdna, niti dovolj samozavestna. trenutek slabosti...telesa, duha...kaj pa vem in smo tam. golatamo tablete in ravnodušno opazujemo kako nas zapušča moč. energija. ter črpanje želodca. opazovanje vsebine. opazovanje zgroženosti na obrazu zdravniških delavcev. mlada, lepa, pametna, zdrava...v življenju ima vse...zakaj? zakaj? odpeljali so me v sobo. sobo umirajočih. ob pogledu na nemočno ležeče ženske, ki so se borile za vsak vdih me je nenadoma obšlo. ponižnost. kje sem jo izgubila? kdo sem jaz, da bom jemala tisto, kar so mi drugi položili v zibko. napuh. največji izmed grehov. zagledanost v lastno nesrečo. poveličevanje same sebe...vse to. občutila sem skoraj radost. še imam možnost. še sem tu. če sem včasih mislila, da moraš imeti za kaj takega pogum, zdaj vem da temu ni tako. nobenega poguma nisem občutila. kvečjemu žalost in nemoč. jezo in bes. strah...poguma pa prav gotovo ne. skoraj z veseljem sem goltala zdravila, ki mi jih je prinesla sestra. se celo šalila s predstojnikom oddelka, ki ni mogel niti sanjati vzroka za mojo spremenjeno vedenje. naslednji dan me je ponovno pregledal. in ponovno je sledilo večno vprašanje. zakaj? je bilo vredno? na telesu lahko ostanjejo posledice, čeprav mislim, da ne bodo, tudi na psihi... moj odgovor ga je nedvomno presenetil. rekla sem:tudi Ani Karenini je v hipu, ko je položila glavo na tire postalo žal. samo časa ji je zmanjkalo. meni ga ni. ne, ne bom več poskušala. mogoče mi je to neke vrste šola. izkušnja, ki sem jo morala spoznati. sem zabredla predaleč in se zdaj lahko vrnem? začnem znova? kakor koli že, tu sem. še vedno. naj za nekaj časa tudi tako ostane! natalija

prosim,bog...kdorkoli...daj mi moč. tako živeti ne morem več. daj mi mir, da se spet najdem. voljo, da storim, kar moram storiti.in še enkrat mir...da si življenje sestavim nazaj... hvala natalija

Haj! Ne morem si pomagati! radovednost in to... Kako pa jaz izgledam? strelec, asc. skropijon, luna devica. venera ponovno scro... pozdrav in hvala za morebiten odgovor... natalija

vedno je zanimivo videti različne poglede na svet oz. dogajanje okrog nas...... pozdrav natalija

Marsa! očitno sva res. odgovarjali ob istem času... res sem strelec. asc. scro. luna v devici, venera scro...mars tehnica. res. kar dosti se sprašujem o smislu življenja...saj, kdo se pa ne? aha, spomnila sem še nekaj...zanimivo, kako lahko isti dogodek jemljemo vsak na svoj način. sodelavka - sopotnica v avtomobilu,no ona je pričela življenje gledati z druge strani - čutnega, materialnega zadovoljstva. zanimivo kaj? da ji naenkrat pomeni več prestiž, uveljavljanje... pa saj ne, da bi jaz imela kaj proti temu. samo zanimivo se mi zdi. pozdrav... natalija

ravno pred nekaj dnevi me je prijatelj vprašal:"Ali misliš, da si lahko samo ti dobra vila?" šlo je na temo, kako sprejeti dar. sama raje dajem. res. pa naj je v obliki drobnih darov, nasmeha... včasih kar težko sprejmem pohvalo, drobno darilo...zato mi je to vprašanje ostalo nekje v podzavesti. dati nekaj ni tako težko. kaj pa taisti dar sprejeti? natalija

devet let bo tega. bila sem v sedmem mesecu nosečnosti in s sodelavko sva se peljali v službo. na križišču sem spregledala kamion - marsikdo se je vprašal, kako mi je to uspelo, vendar mi je. in znašli sva se pod njegovimi kolesi. z avtomobilom naju je potiskal dobrih štirideset metrov naprej in ko je oglašujoč hrup utihnil, je nastala neverjetna tišina. s sodelavko sva se spogledali. brez besed. šele čez čas sem jo vprašala ali čuti noge in ko je prikimala sva pričeli lezti na plano. izpod razbitin avtomobila, ter izpod kamiona sva ven prilezli popolnoma celi. brez praske. naj omenim, da je ob križišču Marijina kapelica? takrat se je moje življenje spremenilo. ne le, da sem pričela verjeti v boga, verjamem, da mi v tistem trenutku pač še ni bilo usojeno umreti. ker še nisem dokončala svojega poslansta. nesreča je bila prelomnica v mojem življenju. takrat sem se zavedla, kako plehko življenje sem živela do tistega trenutka. očitno sem takšno izkušnjo potrebovala. nekdo tam zgoraj me je moral pač na nekoliko grobejši način opozoriti, da zapravljam svojo energijo in svoj čas. pozdrav natalija

zanimivo vprašanje. če me je raztrgalo?? o tem nisem razmišljala. ne na tak način. žalost oz. obžalovanje kažemo ljudje na različne načine. oz. jih doživljamo. če si z nekom povezan tako močno, če lahko telepatsko zaznavaš, čutiš njegove misli....no ne vem. vendar vem, da nočem več tega. zato sem napisala ta sestavek oz. kar pač je v lunino črno luknjo. življenje teče dalje. tudi zame. pozdrav natalija

pozdravljena! glede tvoje dileme dobri slabi znaki...tudi meni se kaj takšnega včasih dogaja. sem namreč strelec. kakor tudi ti ognjeno znamenje. polna energije...in tudi jaz rada še prerada odkrito povem kar si mislim. brez predsodkov in zadržkov. tvoje težave so skoraj moje težave. vendar zaradi tega ne mislim, da je biti strelec biti rojen v slabem znaku. sama sem celo noro ponosna na svoj znak. večni realist in optimist... ne daj se. bodi kar si. konec koncev se vedno najde kdo, ki ti je kos in ki te bo razumel. življenje je lepo. živi ga. lep dan še naprej natalija

seveda si lahko. vendar se ne smeta prepogosto videti oz. slišati.zmenita se takole. enkrat ali dvakrat letno se slišita - oz. vidita in si izmenjajta najlepše oz. najslabše reči - stvari,dogodke, ki so se ti v tem času zgodile. pogovor s takšno osebo je nekaj dragocenega. zato, ker sta si nekoč že delila skrivnosti, telo, misli. pogovor z bivšim oz. bivšo te obogati... vendar ne vedno. samo če sta oba sposobna širokega uma -saj veš, človek je ujet v lastno majhnost in kuje zamere in maščevanja... tega ne sme biti. moraš se poglobiti vase,si odpustiti, odpustiti njemu pa bo.če ne gre, ne gre. če ne moreta biti partnerja, sta pa lahko prijatelja....mogoče celo zelo dobra vendar, resnici na ljubo, je tega zelo malo. mogoče sem bila ena izmed srečnežev, ki sem to lahko delila..... lep pozdrav natalija

ko so mi prvo hčerko položili v naročje in sva se spogledali - obe utrujeni in izmučeni, sva se brez besed sporazumeli.v njenem pogledu sem spoznala prepoznavanje. govorila mi je:češ midve se pa poznava. bila sem mlada - vendar od nekdaj dojemljiva za intuitiva sporočila. mirno lahko zatrdim, da sem bila presunjena. med nama se je stkala močna vez. prvi dan iz porodnišnice. ko je noč minila in sem se zjutraj vstala sem si oddahnila. preživela je. in če je preživela to noč...bo vse v redu. hočem povedati, da me je njeno drobno telesce - čeprav niti slučajno ni bila droben dojenček- vzpodbujalo, da sem pregnala strahove. in se ji preprosto prepustila. vzgajali sva drugo drugo. čez pet let je prišla še druga hči. situacija je pa bila bistveno drugačna. med nosečnostjo sem doživela prometno nesrečo - zapeljala pod kamion in jo odnesla brez praske - fizične,ostal pa je strah in občutek krivde. se prevalia po stopnicah...v glavnem, dogajale so se mi kar velike nerodnosti. porod je bil težak in dolgotrajen. ko se je končno rodila, sem bila preveč izmučena, da bi ji pogledala v oči-čeprav je moj pogled vztrajno iskala. ko sva prišli domov sem imela občutek, da bom na račun njenega kričanja oglušela. pomirila se je edino v mojem naročju. imela sem občutek, da se je že v trebuhu, kakor tudi kasneje borila zase. potem pa depresija...včasih me žge, da sem v prvih urah njenega življenja zatajila. se pripravljaš na materistvo, potem pa to... potem je pristopila starejša - takrat petlena hči. jo držala za roko in ji pomirljivo prigovarjala. zatem se je začel preobrat. jaz sem si opomogla -fizično kot psihično. in začela uživati v materinstvu. seveda se mi je bogato poplačalo. so jezikave. še kako. včasih slišim takšne nazaj, da mi zastane sapa. od kod jih jemljejo? konec koncev jih ravno od mene mnogokrat slišita, da je treba življenje živeti... zdaj je čas, da se odmaknejo od naju. starejša se je že pričela navezovati na očeta.saj ne da ne bi bila prej navezana nanj...ampak razlika je očitna. zanimivo je opazovati, kako stakneta glave in pokomentirata določene reči.vesela sem, da ljubimo in spoštujemo naravo. iz nje črpata moč. včasih ju naskrivaj opazujem, kako se zatečeta v gozd... otrokom moramo dati krila, da odletijo.....in da se znajo vrniti domov... natalija

Nace,najlepše hvala. Seveda sem rojena 23,11. zjutraj ob 7,15. torej imam očitno luno v devici. In "seveda" imam dolg jezik...kar predolg včasih. ker zinem vse tisto, kar mislim, potem pa mi je mnogokrat žal. ker prepozno spoznam, da se vsi ljudje le ne strinjajo z mojim mišljenjem. pa naj je še tako dobrohotno. glede močne osebnosti...to je moja mama. levinja, ki naju je s sestro krepko "držala na vajetih". saj veš, jaz imam prav, ti pa niti ne razmišljaj..." Jaz sem se ji hitro zoprstavila, sestra(dvojček) pa ne. zato je njena osebnost neizrazita, mlahava...mogoče sem zato jaz preveč oblastna z večno željo nadzorovati in voditi vse okrog sebe. in sem že na dobri poti, da postanem druga moja mama...ampak jaz se tega vsaj zavedam. glede zdravljenja...to mi je v krvi. že kot otrok sem nabirala zelišča. nabirala jih je tudi moja mama in babica, sama sem temu dodala še kristaloterapijo in zdravljenje z barvami. svoje "znanje" prenašam na hčerki. tudi ljubezen in spoštovanje do narave... partner je tudi strelec, asc. scrop. luna - bik, venera -scrop. mislim, oz. čutim, da je dokaj močna osebnost. torej takšna na katero lahko naslonim glavo in mu predvsem zaupam. kadar si po moji vihravosti zaželim miru in varnosti. je pa mnogokrat težko. oba čutiva veliko željo po svobodi,včasih kar težko sklepava kompromise. moje delo je usmerjeno na delo z ljudmi - hočem reči to je dejavnost s katero se preživljam. drugače počnem marskaj in zares sem v nevarnosti, da marsikatero delo, ki sem ga začela ne dokončam, ker se ga preprosto naveličam. Nace hvala za razlago. tudi jaz sem se izpisala. nehote. aha, samo še glede sanj. zaporedne sanje. oz. trikrat zapored sem sanjala iste sanje. z množico ljudi bežim pred nekom(ne vem kdo je) vem pa, da noče nič dobrega. srce mi razbija in strah me je.potem nas ujamejo. vendar se meni ne zgodi nič. spet mi nekaj pove,da bo z mano vse ok. pred dobrim mesecem sem ta isti beg sanjala kot, da sem srna.bežala po rečni strugi navzgor. na eni strani brega so me podili lovski psi, ti so kasneje skočili v vodo in me - kot srno seveda - preganjali, potem sem pritekla do slapa, kjer me je pričakala lisica. ustavila sem se in se spogledala. s tropom psov in lisico. vedela sem da imam izbiro...potem sem se prebudila. jasno mi je, da ima človek v življenju izbiro. vendar me ti begi, ki jih sanjam počasi jezijo. saj ne, da bi bila nezadovoljna s svojim življenjem. verjetno pa v prenesenem pomenu pomenijo kaj druga...ali pa tudi ne. lep pozdrav... natalija

Najprej se seveda zahvaljujem za razlago. seveda drži-nenehno se iščem.prav tako se mi včasih zazdi, da moram vplivati na življenje mojih dveh hčera... v dobri veri, da delam najboljše. mnogokrat pa sem jima kakor sestra... glede Marsa...ne vem kje ga imam. na natalni karti, ki jo imam posebej ni izpostavljen oz. mogoče je niti nimam dobro interpretirane. kaj pa vem... Mogoče mi boste lahko pomagali. Moji roj. podatki: 23.11.1970. 7.15 min. kraj rojstva:wiepperfuerth nemčija - najbljižje večje mesto Koln. Vas pozdravljam natalija

sanje.v njih sem lani poleti podoživela svojo smrt. s hčerko sva bili na prostem v času neurja. strele so udarjale in vpila sem na hčer naj se za božjo voljo uleže na tla. ker ni ubogala sem jo podrla na tla. in potem je strela zadela mene. v tistem hipu sem umrla. okrog mene je nastala "žametna" -ne najdem boljšega izraza - tema. vendar me ni bilo strah. nekaj oz. nekdo mi je povedal, da se nimam ničesar bati. nato je tema - črnina postajala redkejša in usmerila sem se tja. nato mi je nekdo rekel, da še ni moj čas...Potem sem se prebudila. sedela sem na postelji in zunaj je grmelo in udarjale so strele. celo noč sem prebedela in se spraševala kaj se mi je pravzaprav zgodilo. vendar moram povedati,da ne glede kaj se mi je zgodilo vem, da se mi tam ne bo zgodilo nič hudega... mnogokrat tudi sanjam različne kraje, dogodke, in ko pridem na tisti kraj se ga spomnim. tudi glede strehe na hiši. sanjala sem, da ne smem imeti črne strehe, ker mi bo jemala energijo... sicer sem strelec, asc. škropjon,luna tehnica, venera pa škropjon. natalija

čeprav za večino stvar kar nekaj časa traja da izvem, sem za tvojo smrt izvedela -za moje pojme presenetljivo hitro. slabe tri tedne je trajalo. glede na to, da sva se nazadnje slišala dobrega pol leta nazaj...saj ni važno. besna sem nate. ker si dovolil, da se je ti je življenje izteklo na tak način. zaradi tvoje zagledanosti v denar, denar in samo denar. zakaj neki si postal tak? vendar ni to tisto, kar me muči. moja ravnodušnost v trenutku, ko sem izvedela za tvoj konec. mogoče sem še primerno povprašala kako in kdaj si umrl, nato pa se odpeljala domov. ter občutek olajšanja. ne vem zakaj olajšanja. prva misel mi je bila, no pa bom imela mir. toda nimam ga. čez dva meseca sem prebrskala vse internetne izdaje časopisov. da bi prebrala in mogoče, pravim mogoče začela žalovati.nisem našla. tako je nemara še bolje. eno izgubljeno življenje. ali vsaj zadnjih sedem, osem let. vedno pogosteje mislim nate. vsaki klinčev dan. tako kot prej. ob vsaki misli, ob vsakem stavku, ki ga zapišem, si rečem, le kaj bi ti porekel na to? Vidiš? zdaj sem še pisati nehala. ne morem več. glava je prazna in samo jeza se je naselila vame. in žalost. ker ti ne bom mogla več reči- to in to sem napisala, si prebral? kaj meniš o tem? ker te ne bom več mogla zbadati, ti soliti pameti...sem storila premalo? vedno pogosteje mi prihaja na um misel, ki si jo izrekel, ko sva se zadnjič slišala? se spomniš?da v življenju nisi imel dosti lepih reči, toda jaz sem bila nekaj najlepšega v tvojem življenju. takrat sem se ti smejala, te zbadala, kakšno življenje, da je to, toda zdaj sem ti hvaležna za te besede. mogoče si mi jih moral reči. čeprav je odziv nanje bil milo rečeno grozen...Hvala ti! tudi ti si moje življenje popolnil. dodal tisto pikico na i. tudi brez tebe ne bi bila to kar sem. ne bi si upala. zdaj vem, da je vse mogoče. žal mi je, da si ti na to pozabil. Pojdi zdaj. vem da ti bo lepo, kjer koli pač si. zate bom vrgla rožico v vodo. nekje v avgustu. obljubim! natalija