irrisolta

sebe sem že zdavnaj sprejela vsekakor hvala. nisem se le sprejela. ljubim se takšno kot sem.

Najlepša vam hvala za odgovore. Za to deproprevero pa prvič slišim. Se bom vsekakor pozanimala. Ono ponotranjenje zunanjega je pa žal, malo bolj zakomplicirana zadeva, ker si kot posameznik, hočeš nočeš umešan. Pa saj, če se ne bom odvadila, bom slej ko prej nehala objokovati..... verjetno malo preveč objokujem, da stvari niso takšne, kot bi jih želela. Navsezadnje, lahko bi bilo še huje

pred leti. Bilo je ok. Trenutno sumim, da sem res staknila boreliozo. Tisti flek imam že 2 tedna, 1 rteden me hernija konstantno boli, oči me pečejo in sem utrujena ko strela. Zjutraj sem se zbudila s krepko otečenimi bezgalkami na vratu. Saj jutri grem k zdravniku, da mi naredi eno generalno krvno sliko, potem bom pa videla kako in kaj. Je pa res, da sem energetsko na 0. Ubija me okolje - sistem. Vsaka stvar se me dotakne, da je joj in prispeva k moji preobčutljivosti do zunanjega sveta. Vedno sem zunanje dražljaje pretvarjala v lastne. nekako bi se morala naučiti izločevati jih iz sebe. Je pa res, da sem si v življenju nabila toliko križev, da se čudim, da nisem še hroma. Sem pa tokrat mnogo bolj utrujena kot po navadi in oči imam čisto čudne, Kot bi bila omamiljena. Ok. Naj bo še borelioza, ko si jo že ravno, kot sp-jevka lahko privoščim. :):) Še dobro, da imam toliko sarkazma, da lahko preživim. Saj vsaka stvar pride in gre. Ene te spremljajo celo življenje in te držijo prizemljenega. That's life. Ko bi le znala te zunanje dražljaje izključiti. Bilo bi že nekaj. Ne trpeti bolečine sveta. saj navsezadnje nisem kristus in to tudi nočem biti.

Še to. Človeštvo je nastrojeno tako, da daje večino predpon + in - stvarem. Lahko bi se odločili in postavili vse predpone v - (depresivci). Lahjo bi se odločili in postavili vse predpone v + (optimisti). Kakršno koli predpono bomo dali stvari, se bo stvar spremenila zgolj za nas same. za način, kako jo posameznik doživlja. Svoboda izbir je pa seveda posameznikova. In čisto nihče nanjo ne bo mogel uplivati razen on sam. Ste morda že slišali za efekt Boomerang? To kar vidiš, to kar daš, to kar čutiš, vse ti bo povrnjeno, če se tega zavedaš.

Torej, po vrsti. Odgovarjam dasy. Ne gre za dokazovanje . Prav ali narobe? Upam, da si prebrala mellovo zgodbo o žabah. Hotela sem preprosto povedati, da se da kritike drugače sprejemati in ne zgolj na način napadalne obrambe. Mantis si je obrnila besede in jih sestavljala poo njeno - kar je seveda tudi njena svoboda. Butl mi je nekako pomagal in opisal potek "samozdravljenja" prio katerem človek lahko začne kritiko resnično drugače doživljati in sprejemati. Verjamem, da je mnogo ljudi v življenju veliko pretrpelo. Prav. Pa dajmo naslednjih 2000 let nositi križe, če vam to odgovarja. želela sem zgolj izvedeti za odnos, ki ga imate do kritike. Želela sem potipati. Nobene druge skrite namere ni v tem razen te, da me je behavioristika in osebnostna rast vedno zanimala. To torej počnem za sebe. Da preverim, obnovim, povzamem - zase. Z nosorogom se zopet popolnoma strinjam. Govori o potrebi po kontroliranju posameznika, iniciacijah... zelo sociološko resnično. Kot je tudi res kar je pisal o potrebi posameznika. Krasno. Zelo zadovoljna bi bila, če bi njegov sociološki prikaz sprejemanja kritike povezali z delom, ki ga lahko vsak posameznik opravi s seboj in ga je fantastično opisal butelj. Ne razumem vaših negodovanj in prerekanj. Stalnega iskanja tega ali se hoče kdo pokazati ali ne..... kar neko prerivanje, pregovarjanje.... mislim, da se bom s foruma umaknila in zadeve prepustila vam, če vam bo tema zanimiva. Načela sem temo v forumu, čigar osnovno vodilo naj bi bila osebnostna rast. Želela sem prebrati nekaj odgovorov, čemu se ljudje na kritiko napadalno odzivajo, oziroma prebrati - to pa sploh ni res Irrisolta. Kritiko čisto dobro sprejemamo. In zakaj jo dobro sprejemamo. Zakaj slabo. that's it. Verjetno sem sama malo preveč zafilozofirala, ker sem pač izkušnjo, ki jo je opisal butl dala skozi in je to za mojo človeškost resnično veliko naredilo - smatram to za elementarni del osebnostne rasti. Verjamem v biološke procese in faze. Verjamem v izkušnje. Ne verjamem v prav narobe. To prepuščam vam. Bye bye.

joj, jaz se vama najlepše zahvaljujem, vendar bom do tja malo težko prišla. Ve kdo za kakšno drugo rešitev? Živim namreč v Slovenski Bistrici in bi do Maribora nekak še šlo. Hvala še enkrat vnaprej

VSAKA ČAST. Vedno sem si želela delati s temi ljudmi. Bi me ne bilo strah moje enakosti. Cenim in podpiram takšne iniciative in vse na svetu bi dala, da bi imela zanje tudi sama kaj časa. HVALA

edina pot do osvoboditve "temeljnih človeških pregreh", edina možnost spoja različnosti v svetu. Edina pot do humanosti. No, sedaj pa že idealiziram :):):) Saj sčasoma, reševanje vzorcev, ki si jih tak dobro razčlenil, postane avtomatično. Raje zamenjam s tem avtomatizmom predhodnega, v mladosti pridobljenega. Svet je krut kolikor ga vidiš krutega. Naučimo se ga torej ceniti in svet bo naš Nu ja.... da ne bi kdo zdaj pomislil - to je pa ključ v večnost. Saj smo ljudje. Up and down, down and up. Gugalnica bo vedno obstajala. Navsezadnje smo skupek čustveno zaznavnih celic. KONTRADIKCIJA? Včasih so kontradikcije potrebne. Ja, učili so me in učijo..... žal, je temu prispevalo mnogo nepristojnih ljudi. V tem primeru je bolje, če se učimo sami. Če nekomu ne zaupamo in ne verjamemo, je bolje, da mu ne sledimo. Osebno sem mnenja, ker sem sama bila takšna, da dokler ne doživiš, ne dojameš. Zato razumem, da ljudje ne marajo lekcij. Ne učenja.... verjamem zgolj v izpovedi. Ti poveš meni, jaz tebi. Nauk je prepuščen vsakomur od naja. Nihče ni nikogar učil, hkrati sva pa oba srkala znanje drug iz drugega. Sem relativist kar pomeni. Svet je lahko črn ali bel. Odvisno s katerega zornega kota želiš nanj gledati. Obe trditvi NISTA napačni. Še anekdota o 3 žabah (ANTHONY DE MELLO), ki se na deblu peljejo čez reko. 1va pravi drugi: Poglej kako čudovito deblo! Me 3 sedimo na njem, ono nas pa vozi.... 2ga se oglasi: Trapa neumna, to ni deblo ampak voda. Kaj i fantastična? Me mirno sedimo na tem deblu, voda nas pa nosi. 3ja žaba: obe sta zabiti ko noč. Možganom moramo biti hvaležne. Oni nam dovoljujejo percepcijo gibanja, nihče drug. Začno se prepirati, da bi ugotovile, katera od njih ima prav (POTREBNO JE PAČ TEKMOVATI) Čez nekaj časa priskoči 4-ta žaba in se ostale 3 odločijo, da njo povprašajo za mnenje. Naj ona razsodi. Le ta si vzame nekaj časa za razmislek nato pa zaključi s temi besedami: "Kaj naj rečem? Vse imate prav. Vsaka je povedala le delec universalne resnice." V tem trenutku se ostale 3 žabe spogledajo in ko ugotovijo, da se jim ni potrebno več prerekati s skupnimi močmi utope' četrto žabo...... nekdo bi dejal cool, na račun 4te so se vsaj prve tri zedinile. Jah, odvisno koliko časa bo to zedinjenje trajalo..... laka noč vsem skupaj. utrujena, stara, razmahana in razmajana čarovnca gre spat. Lepo spite, še lepš pa sanjejte.... pa bremze na noge, da navmo še ponoč tekmoval :):)

Občutki krivde - kot sem omenila, so produkt mehanske narave naše preteklosti. Robotika. Nekaj kar nam je služilo kot zaščita kot otroku, znamo pa povleči s seboj v grob. Vsa mantisova analiza je torej odvečna. Da bi se jaz počutila krivo, ker sem nekoga spravila v jezo? Svašta..... če imam občutek krivde je to zgolj zato, ker očitno nisem bila dovolj natančna, da bi pripomogla sogovorniku razumeti sebe. Ali ker sem namesto, da bi pripomogla k rešitvi zadeve, zadevo očitno še bolj zakomplicirala. Ali ker nekdo piha na tiste rane, ki so del zaceljene, že 100x premlete preteklosti, katere nikakor ni sposoben videti z drugega zornega kota - kot zaključeno celoto, naprimer. Nekaj passe' kar je pomagalo obema vključenima odrasti. "motivi so včasih čist sebični in dostikrat niso tko dobronamerni, tu lahko damo vsi roko na srce in nehamo lagati sami sebi dostikrat kritiziramo z namenom špiknat " Pa res kritiziramo z namenom "špiknat" ali smo takrat jezni in zgolj nekaj bleknemo, za kar nam je potem žal, da smo bleknili? Meni je bilo kar nekajkrat žal, da sem nekajkrat bleknila in sem se temu primerno tudi opravičila in povedala, da to ni bil moj namen. Je moj namen biti skregana s svetom ali se z njem razumeti? Tu govorimo o svetu lastnih bližjih, vsekakor. Saj smo vendar ljudje in vsakomur od nas lahko nekaj uide. Morebiti bi bila dobra tema foruma tudi - kdaj in zakaj se razjezimo, oziroma kako se razjezimo..... :):):) danes sem preveč filozofsko razpoložena, pa je že jutri :):) Nekako ločujem kritiko od jeze..... butl. HVALA. Analiza, ki si jo podal je natančno avantura, za katero menim, da bi se moral vanjo vsak človek podati, da se reši lastnih vzorcev. Da se sprejme, vzljubi, začne dilat s svetom. Nihče ne pravi, da je enostavno. To je ekskurzija, ki traja celo življenje. Vendar se mi zdi to prava osebnostna rast.

Ja daisy, hvala, ker si na enostavnejši, manj filozofski način povedala, kar sem želela povedat. Mantis, žal nisem človek, ki bi bežala pred samim seboj in obešala odgovornost drugam. To ne pomeni, da sem brezčutna. Ne pomeni, če bi sledil forumu, da odobravam nasilnežu njegovo nasilje, ker je bil svoje čase deležen nasilja. Ne iščem izgovorov za samo sebe in druzge. Jaz, nečustvena? Če bi te mož ali kdorkoli drug slišal, bi se sesedel od smeha. Jaz ti znam še s pravljico od pepelke se zjokati. Da bi kdajkoli okrog sebe stene gradila? Že celo življenje se ubadam z njihovo rušitvijo. S sinm imava pa odnos, ki je daleč od posesivnosti, ustvarjen na globokem poznavanju drug drugega, ker sva se vedno pogovarjala. Sprla, iskala rešitve, se za ta odnos borila, ga gradila in dograjevala. Moj otrok meni zaupa in jaz njemu. Nanj sem ponosna, ker je prijazen, human in pozoren ne zgolj nase, ampak tudi na druge. Opazi, ko se nekdo slabo počuti. Se zna opravičiti. Če kaj zgreši in se ne gunca v občutkih krivde. Tu se lahko tudi sama učim od njega. Analiza, ki si jo izvršil okrog mojih besed je absurdna. Racionaliziram? Ja, obstaja čustvena inteligenca. Kolikor premorem inteligence v sebi sem se je naučila na lastni koži preko lastnih čustev. Preko srečnih in nesrečnih trenutkov. Verjamem pa, da je nekomu težko dojeti, da lahko nekaj preraste, dokler tega na lastni koži ne izskusi. Popolnoma noro je druge učiti življenja, ki se ga že tako ali drugače sami celo življenje učimo. Nihče ne more biti mojster za drugega, vsak pa je lahko zgolj vajenec zase.

naj naj ti hvala. Dobim njegov kontakt kje prek neta?

Če te kritizira nekdo v srčnem krogu tega ne počne zato, da bi ti sprožila občutke krivde pač pa zato, da prevzameš odgovornost nad lastnim početjem. Občutke krivde si nabijamo sami. Jaz sem v tem 1xna. Tega se nisem in se verjetno nikdar ne bom mogla losati. Ampak, če drugega ne, sem razumela point, se človeku opravičim, poskušam najti način, da drugič ne bom kritizirana.

bentenje kdo je bolj najebal? Tu si me pa nekoliko razočarala. tekmovalnost? Se res ne da živeti brez tega? Morda pa ni 'šlo za primerjave ampak zgolj za izpovedi. Je to narobe, če se ti kdo izpove? Je tako težko sprejeti izpoved nekoga drugega, ne da bi se vprašal po tekmovalnosti. Kdo tekmuje? Kdo je tekmo omenjal? Razumeš sedaj, o čem govorim? daj si možnost živeti brez predpostavk. Brez ukalupiranja. In mojega izraza o slaboumnosti in idiociji nisi razumela, kot bi želela. Pravim, da če že ravno obstaja kak idiot ali slaboumnež, potem smo to vsi in ne zgolj posameznik. Vsak ima svoje štose. Moja filozofija ni kritiziranje in napadanje s kritiko. Moja filozofija je znati sprejeti kritiko in se z njo spopasti brez iluzornih, nepotrebnih fikcij - naprimer takih - sedaj pa tekmujemo.... Sedaj bom morala prekiniti. Greva s prijateljico na čarovnice. Prav rada bi te z nama vzela :):) Načela sem pa to temo, ker imam 15 letnega sina, ki se spopada s tem, s čemer sem se jaz spopadala. Ker vem, da je mnogo takih, ki jih je kritike strah.... Še hitri odgovor antoninosu. Če samo pomisliš, fda je bila kritika slabonamerna, ne ždi na tej fikciji pač pa vprašaj in verjami odgovorom. Nekdo se tudi zlaže. Ok. Verjel mu boš, on pa, če ni bil iskren ne bo mogel doseči željenega cilja

napadamo, ker se počutimo obsojene, ko kritizirani. Čeprav nam ni čisto jasno zakaj, se počutimo ogrožene - seveda, za vsakokrat ko smo bili otroci in se nismo znali tem kritikam ubraniti. In sedaj, ko odrastemo, počnemo, oziroma nadaljujemo isto navado. Nekdo nas pokritizira, mi pa direktno v protinapad, ker smo ogroženi (ogrozila nas je naša preteklost - trapasto, ampak resnično - premnogokrat se to dogaja). Kaj pa če nismo??? Kaj, ko bi vprašali ali je ta kritika namenjena temu, da nas sogovornik napade ali želi biti zgolj kritika o kateri se lahko pogovoriva in na katero lahko skušava najti rešitev? Če bo odgovoril, da je njegov namen napadanje, ali postal ob tem, namesto da nam postreže z odgovorom celo napadalen pa vemo koliko je ura, se umaknemo in adijo. Kaj pa naj počnemo s takim človekom, navsezadnje? pomembno je naučiti se živeti brez fikcij, ki so proizvod našega predhodnega življenja. Potem bo lahko postala kritika dober in zdrav temelj, na katerem graditi. Se vam ne zdi?

Še lenki.... fotrova vreča.... mojo mater bi lahko zaprli. Moj pretres možgan ni odobraval, da me mati zabija z glavo v steno in podobno. Veš kaj ti povem, pa čeprav se ti bo trapasto slišalo? Hvaležna sem materi, da je bila takšna, kot je bila. Rada jo imam. Ljubim jo. Bilo je obdobje, ko sem jo globoko prezirala in govorila, da ji nikdar ne bom podobna. Rodila sem sina in postala histerična kot ona. Odločila sem si pomagati. Šla sem na tečaj osebnostne rasti in naredila prvi korak. Če pot pravilno zaštartaš, postane del tebe. Avtomatični mehanizem za reševanje vsakršnega problema. Pot je pa pravzaprav zelo enostavna - sama si dajaj tisto, kar si si kot otrok želela dobiti. Ne poskušaj zgolj obsojati očetovih dejanj, temveč poskušaj jih tudi razumeti. Nočem, da bi me nekdo narobe razumel. S tem ne pravim, da je vsem zločincem odpuščeno, ker so bili sami svoje čase predmet zlorab. Pač pa pravim - vprašajte se, čemu so takšni postali? Se niso morda malo preveč samim sebi smilili in se zatekali v preteklost, namesto da bi same sebe prevzgojili? Vse kar lahko storimo in v tem je naša edinstvena moč, da postanemo drugačni. Da pokažemo človeštvu da se splača in da se še lahko postane človek tudi kjer prostora za humanost ni. By the way - živela sem sama z materjo, noro babico - ki je pri mojih 12 letih upila za menoj da sem kurba, teto, ki me je obsjala, da babico pretepam...... HALO. Ali res lahko dovolimo da take farse obstajajo na 1000 in 1000 let in grenijo življenje našim potomcem in sosedom še naprej? Mar se vam ne zdi, da če lahko pri čemu pripomoremo je škoda tega ne narediti? Nismo zašli. Sploh ne. Vse je skladno s temo. To me zelo veseli. Veš zakaj se ljudje bojijo kritik? Ker nikdar niso razumeli odnosa, ki so ga starši imeli z njimi. Ko ta odnos človek preboli, kritika nima nobene boleine v sebi več

Pa še lenki in antoninosu odgovor. Je to človek, ki nameni lastno življenje samosmiljenju in iskanju izgovorov za to kar je? Malo posameznikov se pozna? Verjamejo v to kar slišijo. Da, malo je takih, ki se naučijo poslušati. Malo je takih, ki se je pripravljeno samokritično spopasti s seboj. Redki so, ki priznavajo svoje hibe. Pa saj to že vemo. Da so pravi ljudje redki, namreč. Tu gre za vprašanje - želimo biti del njih ali del zakompleksane množice? Želimo biti zakompleksani norci, ali zgolj norci? Nas je strah biti slaboumni? Halo? koliko idiocij človek vsak dan tja v en dan nabuta. Vsak večer, predno grem spat se vprašam, koliko bedarij sem danes izustila..... in? Usta so mi bila dana za govor. Če sem koga užalila, sem mu dala tudi možnost da mi to pove in da sem zadeve razčistila. Temu rečem zdrava komunikacija. Ne živim od lastnih utvar. Če se čutim prizadeto vprašam - je bil tvoj namen prizadeti me? in verjamem odgovoru. Ne živim v lastnih utopijah. To je iluzija, resnična norost. In čisto vsi ljudje smo si v bistvu enaki. Enaki strahovi, enake želje..... če ne enako, zelo podobno. En bolj obvlada nekaj, drug nekaj drugega. Kdo je tisti, ki lahko komurkoli sodi slaboumnost? Kdo se lahko izigrava boga? Ja, marsikdo to počne, vendar pa je to skrajne otročje. Razkriva pa zgolj njegovo strahopetnost do sveta in do spoznanja njegove lastne podobe.

zdravo,, butl.... torej ne le, da vse to razumem.... vse to sem doživela. Bila sem družinski idiot in sklenila postati idiot sam zase. Pa me nič ne boli, ker vem, da je vsak izmed nas idiot ali noben. Omenil si čista hudobija, nevoščljivost, maščevalnost, prezira - ja, tega je ogromno. Žal. Smilijo se mi tisti, ki svojega otroštva niso prerasli in samih sebe ne prevzgojili. Sami s seboj tako malo komunicirali, če sploh, da bi si dali možnost te zadeve prebroditi in odrasti. Žal mi je, spoštujem človeštvo, tega pa ne morem. Vsak od nas ima priložnost. Ko sem bila stara 12 let sem svojo mater celo vprašala: če me imaš že ravno za tako zaostalo in za takega idiota kot praviš, zakaj me ne daš v umobolnico? Čemu me sploh še doma držiš? Vidiš, zelo sem bila vedno vztrajna. Ljudi ne spremeniš, ampak mati se je naučila mene spoštovati. Jaz pa njo v tem, da ne zna iti preko tega, da bi me ne videla skozi njene omejene oči. Tako je. Vsi smo omejeni. Zarukani, idioti, kakorkoli že. Flaubert je v dnevniku nekega norca zapisal: ljudje se delijo na slaboumneže in norce. Nihče ne želi biti slaboumen. Torej v končni fazi priznavamo. Vsi smo norci :):):) Brez zamere. Dokler na tak način sprejemamo stvari, se nikdar nič spremenilo ne bo. In zavist, maščevalnost, pohlepnost, požrešnost, ljubosumje... vse to boše obstojalo v našem svetu, ker je tem stvarem obstoj dan in jih dopuščaš. Ko pa se obrneš na drugo stran, oziroma rečeš takemu škodoželjnemu človeku - če si že ravno prepričan o njegovi škodoželjnosti - "oprosti, vem da sem idiot. Nič večji in nič manjši kot ti" in greš svojo pot (lahko mu tudi ne rečeš ničesar).... se tebi mennje, ki ga imaš o sebi, dvigne.... problem drugega pa ostane zgolj in samo njegov problem. Bi to moral biti moj problem, če je človek zakompleksan, se vprašam? Halo, vsakemu je dano odrasti

kaj pa je še lepšega od popolnosti nepopolnosti? Take vas imam rada

VIVISEKCIONIST BREZ ODGOVORA - IRRISOLTA PAČ (NERAZREŠENA) - stalno pripravljena preverjati samo sebe :):)

važno ga je vprašati: zakaj? če na to ne zna odgovoriti, mislim, da se bo sam pošteno zamislil nad izrečenim. Ni me nikoli strah vprašati zakaj. Še anekdota: V srednji šoli me eno dekle še posebaj ni maralo. Pred celim razredom je ustala in izjavila:"oh dej, ti si ena nakrkomanka, ki se samo vlačiš naokoli" Pred razredom sem jo vprašala: "Draga K. Zdaj jim pa še prosim povej kdaj in kje si me videla?" Tam jo je zmanjkalo (če bi na to odgovorila, bi jo gotovo vprašala - kaj pa si ti tam počela? Ampak ni odgovorila). Ker sem bila še mlada in sem si te stvari hudo jemala k srcu, sem šla do nje, ji pritisnila zaušnico in dejala: "nič nimam proti temu, da si me ukalupirala. Pač pa proti temu, da tega nisi zmožna z dokazi podpreti." Sledilo je, da mi je zarinila nohte globoko v vrat ter ihtavo, v joku in mislim da, krepko osramočena, stekla z razreda. Videli sva se mnogo let kasneje. Sedaj je učiteljica. Obe sva imeli spoštovanje druga do druge in dogodek med nama je bil zabrisan do te mere, da bi lahko odšli celo skupaj na kavo. tudi jaz sem izjemno naudušena nad vašimi odgovori. Vidim, da nas pa nekaj le je, ko verjemamo v to, da se smemo imeti radi

ko bo človek začel verjeti, da je bog v vsakem posamezniku, v zraku, ki ga dihamo, v vsaki izgovorjeni besedi.... takrat bo, verjamem, raj na zemlji. Žal se človek tega otepa, ker je preprosteje dgovornosti preusmerjati drugam, kajne?

se popolnoma strinjam s teboj in zato menim, da drvimo v propad - človeškosti. Gre zgolj še za tekmovalnost - rivalstvo na celi črti. Močnejši obstane. Pa, se vprašam. Ali res? Je res tako zelo srečen s seboj kot skuša pokazati? Bajke o perfekciji se še nikdar niso obnesle. Tvoja je tudi možnost izbiranja kritik. Izbiraj tiste, ki ti pomagajo, ignoriraj ignoranto. Izbiraj ljudi in okolico. Bodi tam, kjer se dobro počutiš in ti ni potraebno paziti na vsako izrečeno besedo iz strahu, da boš obsojena. Nihče ne pozna naših izkušenj - to je temeljni razlog, da je na tem svetu vsak človek od začetka do konca sam. Obstaja pa razumevanje. Išči in podarjaj ga. Ustavi se, koder ti je podarjeno in pojdi, ko vidiš, da ni prostora zanj. Verjemi mi. Vsi se cvremo v enainistem peklu. Tudi tisti, ki na zunaj tega nočejo ne pokazati, ne o tem spregovoriti. Običajno so ti ljudje najbolj zakompleksani, pa čeprav največ v življenju dosežejo. Gre za skriti pakt, imam včasih občutek :):) Na svetu je toliko zakompleksanih ljudi, da je lažje sprejeti in dajati prostor kompleksom okoli sebe, kot se z njimi spopasti in jih skušati odpraviti. Zato imamo zakompleksane politike, direktorje, prfokse..... sama pa vidiš kam to vodi. Zgolj v začaran krog. Tudi če bi morala biti sama, kar navsezadnje sem tako ali drugače (od začetka do smrti kot sem dejala), bi izbrala ne podrediti se temu sistemu. Ne prispevati k takšnemu "SUPERBOGOVSKEMU" načinu. Sem to kar sem. Kdor me sprejme, cool. Kdor ne, tudi prav. Imam se rada - pa čeprav nisem neki samozavestni človek in tudi samostojna, čeprav jih imam skoraj 40 ne bom nikoli - večina samostojnih ljudi je samostojna, ker jim je bilo to omogočeno, ne pa ker so to sami s svojimi sposobnostmi dosegli. Nasploh je človek bitje, ki je vedno in vseskozi od nečesa odvisno. Tako, da mi ob takšni DUVANJIH kar slabo postane, ko vidim, kako malo imajo ljudje pri sebi pravzaprav razčiščenega. Veš, osebno menim, da je človeška nrav - z napakami in hibami, strahovi.... nekaj zelo prostranega in lepega. Bolj kot jo človek priznava, bolj je človeški. Želim si človeške družbe, ne pa FARSE v kateri se vsak lahko nesreno počuti.

Še nekaj o paničnih napadih. Ko je to mene doletelo, je bilo o tem bore malo znanega. Ko so mi zdravniki po raznoraznih srčnih raziskavah zagotovili, da z menoj ni nič narobe in mi je začelo biti že krepko nerodno, da sploh o tem govorim in da iščem pomoč svoji "BLAZNOSTI" (da tako je. Sodila sem temu občutku), sem morala vzeti stvar v svoje roke in si skušati pomagati. Ko mi je mati dala apaurin za pomiritev, je to namreč moj panični napad zgolj še stopnjevalo. Takrat mi je postalo jasno, da moram nekaj narediti zase. Analizirala sem svoje vedenje - ponočevanje, popivanje, prekomerno kajenje, pitje kave.... neprespanost.... Sklenila sem nezdrave navade omejiti. Skušala sem spoštovati, da nisem pretiravala v neprespanosti in vsem ostalem. Sčasoma so se zadeve popravile, panični napadi izginili. Še danes se mi pojavijo tu in tam, ko preteram svoje telo ali psiho. Smo psihofizična bitja, vendar ne moremo pričakovati, da smo roboti. Tudi naša psiha in telo potrebujeta umiritev, sprostitev od nenehnega napora. Ne bom delila nasvetov kaj in kako je najbolje in ne bom govorila, da poznam 100% rešitev. Vse kar pravim - prisluhnite samim sebi in svojemu telesu. Ne obsojajte. Spoštujte. Znajte se prepuščati občutkom. Grozno je. Vem..... zdi se ti, da boš umrl. Tolažila sem se - ok, če bom umrla, pa naj bo temu tako. In se prepustila občutku. Ko je napad minil, sem se skušala posvetiti stvarem, ki so mi v veselje. Skušala iti bolj zgodaj spat tistega večera. Kavo nadomestiti s kamilicami ali toplim mlekom.... meni je pomagalo. Želim vam najbolje

Zelo dobro poznam te občutke. Z njimi ni nič napačnega. Vzami si čas - zase. Vzami svinčnik in papir. Piši. Sami sebi. Raziskuj svoje občutke. Išči morebitne odgovore nanje. To je najboljše zdravilo, ki ga lahko daš sami sebi. To, da se pogovarjaš s seboj, da se spoznaš. Se čudiš, sprejmeš, vzljubiš. Pri 39 letih jih še imam in jih obožujem, ker me dalajo človeško. Še vedno se viviseciram. Rade volje. Pomaga mi biti to kar sem in to kar ljubim. Pa čeprav sem včasih kot volk samotar. Vendar vedno zadovoljna s seboj. Nič NI NESMISELNEGA. To sem pri 18 letih zapisala sami sebi. Vsaka stvar ima globoko v sebi svoj smisel. Nauči se ga ujeti. Dana ti je priložnost trenutka, ko se lahko sami sebi zbližaš na način, ki ni dan mnogim. Izkoristi ga. Imej se rada. Bye bye

zadeva je še bolj preprosta - človek se išče vse do takrat, dokler ne uvidi, da je točno to, kar hoče biti. Izbira je njegova, kajne. S tem, da ti nekdo poda negativno kritiko, ti ponovno poda možnost izbire - nameravaš kaj storiti, da bi bilo temu drugače? Meni namreč to ni všeč. V tem vidim zgolj možnost, da obrazložim čemu sem takšna, oziroma, da pretehtam, koliko me stane to navado (običajno gre zgolj za bolj ali manj trapaste navade - jaz jih imenujem kranclji ali okraski) opustiti. Izbira je lahko - ni problema, verjetno imaš prav. To navado lahko opustim. Ali pa - ta navada je del mene in je ne nameravam opustiti. Kaj boš sedaj storil ti? Me boš takega sprejel ali nadaljeval svojo pot? Na ta način so zadeve jasne. Če si zgolj umišljaš kdo si je to zato, ker samemu sebi še nisi zadal dovolj vprašanj in odgovorov, da bi resnično lahko ubral pot do samega sebe. Mar ni torej enostavno fantastično, ko ti nekdo s KRITIKO pokaže na to možnost in to pot, da samemu sebi in njemu odgovoriš? Brez predsodkov, brez strahov. Zgolj z determiniranostjo - EJ, PRILOŽNOST ZA RAST, ZA SAMOPREVERITEV.... Nekdo je dejal, da se ljudje ne spreminjamo. Jaz pa menim, da se neprestano. Vedno v skladu s seboj in s tem kaj hočemo biti, kdo postati, oziroma v skladu z lastnimi vrednotami in pomembnosti, ki jo le-tem zapisujemo