irrisolta

Zdravo. Pošteno zapažanje. Ja, je že tako, da z leti kopičimo izkušnje in bogvedzakaj se negativne mnogo bolj vkoreninijo od pozitivnih. Če ti je med 100 ljudmi 1 sam dobro del, se boš skušal zaščititi pred ostalimi 99-imi in s tem samemu sebi jemal možnost, da bi bil kdorkoli od naslednjih s teboj prijazen. To ugotovitev sem imela že kar zgodaj in se odločila, da če hodim po svetu, moram po njem hoditi naivna - prosta vsakršnega predsodka. Navsezadnje lahko na vsako akcijo odreagiram v trenutku, ko me doleti. Popolnoma trapasto je predhodno zidanje gradov, v katerih se človek sicer počuti varnega, v resnici je pa zgolj napet, ker stalno živi in razmišlja o samoobrambi s tem pa istočasno preprečuje, da se ga kaj lepega dotakne in vstopi vanj. Če pa se to zgodi - si reče - jah, šlo je za izjemo. Važno je, da samega sebe zaščitim pred zlim svetom. Narobe. Poskušaj razmišljati obratno - sam svet je tako krut da sem se odločil, da ne bom prispeval nadaljni krutosti in brezosebnem hladu le-tega. Ne bom mu pomagal oddaljevati me iz njegovega epicentra, temveč mu bom dal možnost biti del njega. Živel bom skladno z njem. Dihal ga bom in užival. Sam si ne bom kratil možnosti, ki so mi na vsakem koraku odprte. Ne bom pripomogel k lastnemu onesrečevanju. Preprosto povedano. Vemo, da je cesta nevarna. Pa se zaradi tega še ne zapiramo v domače prostore (tudi tam lahko poči plin ali karkoli drugega), ampak hodimo po cesti. Spoštujemo določena praila, ne izzivamo.... ampak se tudi ne barikadiramo v lastni fobiji. Strah pred ljudmi je nekoliko drugačen. Privede nas dejansko do tega, da si nobene možnosti ne damo. In lepo je, če se človek tega zave. Kot je tudi fantastično ko človek doume, da zloba ne obstaja, pač pa samo STRAH. Na agresivne ljudi gledam zgolj kot na velike bojazljivce - žal jih ne morem videvati drugače. Možnost dam pa vsakemu. Pozdravček

Opazila sem, predvsem pri mladih, da se strašansko bojijo kritik. Vsako kritiko doživljajo kot osebnostni napad in v trenutku sprožijo samoobrambo, brez nadaljnih kritičnih analiz. Menim, da je razlog za razdor vrednot, vedno slabše življenjsko okolje v katerem živimo predvsem ta, da nismo sposobni sprejemati in predelovati negativnih podob o sebi. Osebno imam s kritiko zelo prijazen odnos. Nihče, ki mu ni do mene, bi me ne kritiziral. Nihče bi se ne spotikal obme, če ga ne bi zanimala. Vsaka ocena in kritika sta potemtakem dobrodošli, ker mi dajeta možnost osebnostne rasti in samoizboljšanja. Kritika ni in nikakor noče biti napad - nikoli in nikdar. Ne razumem tega, da se je ljudem tako težko tega zavedati. Gre za posameznikova mnenja - ki so njegova mnenja. Izraz kritike daje priložnost človeku, da se sooči s podobo sebe, ki si jo je ustvaril nekdo drug. Je priložnost, da vase pogleda in na to kritiko odgovori. Brez kritike, ni osebnoste rasti. Brez samokritike pa sploh ne. Marsikdo se lahko v podajanju kritike zmoti - se strinjam. Marsikomu lahko obrazložimo svoje akcije-reakcije in mu skušamo podati drugačno mnenje o sebi, ki pa ga ne bo hotel sprejeti. V tem primeru verjami sebi in verjami drugim. Če nekdo želi imeti popačeno podobo raje kot verjeti besedam,ki si jih izstrošil v razlagi, pa naj jo ima. Navsezadnje, vsakdo zase ve kdo je. Napadalnost se mi zdi povsem nepotrebna. Svobodna izbira posameznika pa je, ali se bo na kritiko pozitivno odzval ali ne. Tako kot je svobodna izbira posameznika, kaj bo z njo naredil. Zdi se mi pa nekoliko otročje, ko si podajamo vrele žoge. Nekdo kritizira, drugi napade v samoobrambi, prvi kritiko pretvori nazaj v napad - začaran krog, ki ubije mačko. Lep dan

Ne vprašaj - tudi AUTAMAROCCHI ME JE :):)):) Sam njega cenim in spoštujem. Nikdar ni bil nizkoten in tudi na mojo izbiro se je odzval popolnoma drugače. Nasploh je fejst človek

Lepa dekleta ljubijo barabe (dokler so mlade)..... je dejal Šifrer in se popolnoma strinjam. Meni osebno (ne vem če sem ravno ženska) je najbolj pomembna zdrava, iskrena komunikacija, ki privede do zaupljivosti in gradi okoliško varnost relacije. Menim, da to ni pomembno zgolj v partnerskem odnosu, temveč kjerkoli. Kar se pa denarja tiče - očitno res nisem prava ženska, vedno sem pobirala bogate moške (notranje) z zlo mal keša. In to tudi takrat, ko sem bila mlada. Ob tem vam lahko povem anekdoto, ki se mi je pripetila v trstu, pred leti.... Iskala sem službo in se znašla v stolpnici. Po stopnicah je mimo mene, proti izhodu korakal starejši možak, ki me je nagovoril: "kam pa greste?" Ker sem opazila, da je gospod krepko star, sem pomislila, da je osamljen in da potrebuje pogovora. Dejala sem mu, da grem na razgovor za službo. "Kaj pa delate?" "Računalniška grafika, spletne strani....." "Joj, tudi jaz sem pravkar kupil računalnik, pa mi nekaj ne dela..." "Če želite, lahko pogledam ali lahko pomagam"... "Ja, ja, kar pridite do mene. V 3-jem nadstropju sem in saj veste KDO SEM"..... "Se opravičujem veste ampak tega ne vem" "NE VESTE????!!!!!! Jaz sem DPrimo Rovis. Najbogatejši tržačan...." "Oprostte, pred kratkim sem se preselila iz slovenije in vas res ne morem poznati...." "Celo društvo srčnih bolnikov so po meni poimenovali. No, če boste prišla za ta računalnik, se nikar ne prestrašite, ker mi na vratih piše častni konzul Hondurasa" Nato je odšel. Šla sem na razgovor in mu čez uro pozvonila na vrata. Neka žena mi je prišla odpret z nekim skrivnostnim nasmehom na ustnicah, se poslovila od obeh in odšla ter naju pustila sama. Ker želim v svet stopati naivna, si nisem delala nikakršnih predsodkov. Mislila sem: zdaj mi bo pokazal pc, povedal kaj o sebi - navsezadnje mi je deloval še vedno zelo osamljeno. Stvari pa so se obrnile drugače. Začel mi je kazati izpiske iz tržaškega časnika il piccolo od leta ne vem katerega dalje, koder je bil povsod omenjen kot 1, 2, 3 najbogatejši italijan.... mi razložil, kako je to postal.... (s kavo, takrat se je pač še dalo) in kako zelo malo je šolan (5 razredov osemletke....). Nenadoma pa me preseneti z vprašanjem "Bi bili vi moja ljubica? Ničesar vam ne bi manjkalo...." Pa sem si mislila - HALO?! S katere hruške je pa ta padel? Saj ima 85 let..... ali sploh lahko še karkoli počne ne da bi umrl sredi tega.....? Odgovor je bil kratek in jedrnnat "Absolutno ne. Kod imate računalnik, da pogledam ali lahko kaj popravim?" "Poglejte to," v roke mi je vrgel pošteno debel zvezek - "Tu notri so vse ženske, ki sem jim pomagal. Ene so tv voditeljice, druge novinarke....." IKer se mi je zdela zadeva nizkotna, človek največji prašič, kar sem jih v življenju srečala, sem se na to odzvala z odporom, pa mi je začel sam listati po njem in prebirati raznorazna znana imena. Vse skupaj mi je presedlo. "Očitno sploh nimate računalnika. Sedaj odhajam" "Ne bodite vendar neumna!!! Če boste odšla, vam ne bom pomagal" "Pomagati?" sem ga vprašala "Saj vas tudi nihče za pomoč prosil ni"...... Nakar sem odšla. Sedaj pa naj mi kdo razloži, kaj naj ženske počno s kapitalistično bogatimi moškimi, ki pa so prazni bolj od praznih vreč krompirja in katerih edina skrb je njihova samopodoba ter samoopevanost, ker žrtve kompleksov do te mere, da ne morejo biti tudi približno podobni več človeku. Vsekakor je zanimivo, da družba rada podeljuje častne nazive le-tem in prikriva gnile vsebine. Kot bi bilo gnilo vse.... in mnogokrat je prav tako. Lep pozdrav

tudi jaz sem se že znašla na obeh straneh - mislim, da je zadeva vezana na življenjska obdobja. V trenutku, ko smo se sposobni predati, nimamo komu - oziroma postanemo prozorne. Dokler pa se predajati ne znamo, rinejo v nas. Mislim, da se moški tudi podobno počutijo. Bolj kot starost, izkušnje..... predajanja se namreč celo življenje učimo. In dokler se ne znamo predati drug drugemu je vse kar lahko storimo, da se drug drugemu prilagajamo in potrebe tlačimo v predale. Ko se človek preda, mu je vseeno kolikokrat, kje in kako..... čimvečkrat, mogoče???

Če želiš odnehati je ednini način da odnehaš, to da nehaš in ne začneš nazaj. Moja starša sta bila oba pri Rausch-u, v Poreču in drug drugega zelo dolgo fintirala da ne kadita - skrivno vsak pokadi svoje. Metoda, ki jo ima omenjeni zdravnik nima nič skupnega z globoko hipnozo, ki naj bi dejansko pomagala. Če bi našla nekoga, ki se z globoko hipnozo ukvarja in če bi bila cea sprejemljiva, bi tudi jaz želela nehati kaditi, čeprav sem po eni plati zadovoljna, da se lahko samozastrupljam z izbrano snovjo, ko me že cel svet tako ali drugače zastruplja z rečmi ( od neveljavnih ustavnih zakonov, onesnaženja, tekmovalnostjo.....govorimo tudi o 7 človeških pregrehah, zelo pogostih v svetu..., nezaposlenost... ), ki jih sama nisem izbrala. Ni tako lepo na tem svetu, da bi si želela ostati 1000 let na njem in bi tudi tako lepo bilo, bi okolje poskrbelo, da se biološki krog obnavlja - tudi z mojo pomočjo. Puščam si odprto opcijo. Vsekakor ne bom nehala kaditi zato, ker so postavili javno zapoved in s tem prispevali k ustvarjanju razlikovanj ( na mojedelo.net že prebiram oglase - nudimo vam delo v uspešnem, nekadilskem teamu - kot bi bilo kajenje edina tegoba človeštva in kot bi vzklikali - kadilca pa ne, nočemo. Čudno, da še sprejemajo debele ljudi, alkoholike....ali nekrščanarje. Ne bi želela prebiti samega dne v takem "zdravem" teamu, ker mi že vse smrdi po fašizmu, pa čeprav bi bila sama nekadilka ). Kaj naj rečem - BOLANO

Lep pozdrav. Pišem na račun težavice, ki mi greni življenje in kateri ne najdem drugega odgovora razen tega, da če si ne morem privoščiti otrok bi morala postati sexualni abstinent :xx!: Proti preventivni nosečnosti sem se že zatekla k različnim hormonskim tabletam, vendar me je po 3 različnih vrstah le-teh, že po 3 dneh začelo zbadati v predelu pljuč/srca. Resda sem kadilka, vendar zdravniki pravijo, da nimam niti napak na srcu, niti ne kaj hujšega s pljuči. Kaj kmalu sem opustila idejo takšne vrste zaščite. Prešla sem na diafragmo. Posledično, cistitis za cistitisom. Kondomi se nekoliko bolje obnesejo, vendar tudi latexa ne prenašam najbolje. Ustavila sem spiralo, vendar sem jo morala zelo hitro sneti, ker so bile bolečine ubijalske. Tudi sicer imam občutljivo kožo na vse kar je nenaravnega in podvržena sem vsakovrstnim vnetjem kože - predvsem gljivice in to zopet v predelu, ki naj bi ga ženska uporabljala za razmnoževanje. Človek bi mislil, da se samokaznujem, vendar upam, da temu ni tako. Včeraj sem odšla na urgenco, ker sem na gluteusu opazila razširjen rdeč edem, ki se je že drugič pojavil na tem mestu. Nisem obiskovalka gozdov, vendar je zdravnik dejal, da me je najverjetneje nekaj pičilo ter me oborožil s hikoncil antibiotiti in tudi sprimotrenom, ker me hkratno pesti tudi cistitis. Najbolj me je bilo strah tega, da bi me vprašal ali se sicer normalno počutim, ker bi mu morala odgovoriti, da normale sploh poznam ne. V smislu, da od 12 leta ne vem kako je to, če se človek telesno dobro počuti. Od takrat so me prvič in dokaj kronično začele pestiti - candida (vsakič ko sem sedla na kolo - dejstvo, da sovražim kolesarjenje), nasploh sem imela v tistem obdobju take trebušne bolečine, da so mi naredili 1000 preizskav in zaključili, da je verjetnost povezave le-teh z močnimi migrenskimi glavoboli zaradi katerih sem padala skupaj, videvala sivo... Kasneje mi je to nek zdravilec odpravil in vsaj z glavo nimam več problemov. Sem pa pred 15 leti, ko sem delala v domu ostarelih staknila hernijo, nehala delati v domu, se preusmerila v grafično oblikovanje in si s sedečim položajem okvarila še vrat... Kiropraktik je po pregledu rentgena dejal, da takih kosti pri mojih letih še videl ni - polna sem izrastkov, pa tudi zobje so mi kot otroku zrasli rahitični, ker so z nekimi tableti ali antibiotiki zdravili moje trebušne tegobe. Menstruacije so boleče tako, da o njih raje ne govorim, ampak preživljam. Naučila sem se živeti s tegobami in pozabljati nanje v trenutku, ko se vsaj malenkost bolje počutim. Prisežem pa, da v svojem 40 letu starosti ne vem kako dobro počutje sploh izgleda. Zaradi vratu sem imela tudi že pogoste in močne vrtoglavice, ko možgani pridejo - tak je občutek - 1 uro za teboj in padaš v črne luknje, ki se pojavijo iz niča. Vse kar me zanima, ker sem sicer na prehrano zelo občutljiva - ne prenašam maščob, pa tudi beli moki in sladkorju se precej izogibam. Nisem ekstremist, nikdar nisem bila in bi to ne želela postati. Denimo da skušam ubogati svoje telo, kakor se le da. Ker mu žgane maščobe ne odgovarjajo - imam leno prebavo - jih pač ne jem. Zašla sem, pardon. Kar me zanima je, ali ima kdo kakšno idejo, kako bi samo sebe privedla do neke točke, da bi vsaj delno odkrila kako je to, če se človek dobro počuti in ga nič fizičnega ne tare. Že vnaprej se zahvaljujem za vaše odgovore in vam želim lep dan še naprej.