Rak in ozon

[liddy]

Kot akter vedve z mamo ne bosta sodelovali, ampak bosta opazovalki svoje družine. Gledali bosta kot 3. oseba. Posedli pa vaju bodo zraven tistega, ki bo vodil proces. Govori se malo, vidi veliko. Mogoče bosta kdaj dobili vprašanje za razjasnitev tistemu, ki bo vodil postavitev.

Na predstavitveni strani od ene teh skupin piše, da si lahko opazovalec in lahko postvljaš. Vedve bosta želeli postavljat.

 

Aha, super, razumem. Se že prav veselim http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif

 

Lp,

Lidija

[liddy]

Moja mami je danes umrla http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif

 

Z njo sem se po dveh dneh danes spet pogovarjala po telefonu, ker je zelo težko govorila, samo šepetala je cel čas. Med pogovorom je začela kašljati, prekinila mi je. Poklicala sem jo nazaj, na hitro je nekaj rekla, spet kašljala in mi prekinila. Napisala sem ji sms in poklicala brata, ki živi v isti hiši. Pogovarjala sva se, ali bi jo peljal v bolnišnico, ker je tako slaba. Čez nekaj minut me je poklical nazaj, da je umrla :-(.

 

Imam občutek, kot da je samo čakala, da se spet slišiva :-( in takoj potem umrla.

Vem, da je zdaj konec njenega trpljenja, zdaj se je vrnila domov, a še vedno si ne morem pomagat, da se počutim grozljivo :-(.

 

Hvala vsem, da ste nam pomagali upati...

[anne]

Sožalje.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rainbow.gif

 

Smrt, sploh bližnjega, vseeno pomeni nek šok za živeče in prinese negativne občutke. Četudi je pričakovana.

 

A vsaj veš, da si naredila vse in še več, da bi ji lahko pomagala. In veš, da sta se pogovorili tik pred njenim odhodom.

[mayita]

Sožalje Lidija,drži se bodi močna http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif en velik objem

[janko]

sožalje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

[Brezo]

Sožalje...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

En teden po smrti ali pogrebu je najboljši čas za reševanje zadev z mrtvimi, zlasti energijskih in karmičnih...če obstajajo še kakšne neizrečene besede zahvale, nerešene zamere, ipd....da se jim olajša prehod v svetlobo...zlasti pa da se prepreči, da bi se dušica iz xy razlogov prilepila na živega sorodnika, izgubila na poti v svetlobo ali ostala v bližini domačih oz. kraja kjer je živela...Pri nas v krščanstvu je to nakazano s pojmom "sedmina"...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Tijanti]

Sožalje

[Silvija]

Sožalje Lidija, šele čas zaceli rane. Žal čas v žalosti tako počasi mineva...in je to čas, ko podoživljamo in celimo spomine na življenje z našimi izgubljenimi, spominjamo pa se tudi lepih stvari.... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

[Iknee]

Lidija, sožalje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

Ne skrbi, naredila si vse, kar je bilo možno in namenjeno. In tako kot je bilo, je bilo ravno prav. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

[liddy]

Hvala vsem... Ja, tako je moralo biti.

Brat jo je našel na tleh, v mlaki krvi, na ušesih je imela še vedno stisnjen telefon http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_sad.gif. Mogoče mi je želela povedati, da rabi pomoč, ne vem http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_sad.gif.

 

Ne razumem te bolezni, res ne. Res nič več ne razumem.

Mogoče bom kdaj razumela. Upam že tako.

[Iknee]

Hvala vsem... Ja, tako je moralo biti.

Brat jo je našel na tleh, v mlaki krvi, na ušesih je imela še vedno stisnjen telefon http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_sad.gif. Mogoče mi je želela povedati, da rabi pomoč, ne vem http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_sad.gif.

 

Ne razumem te bolezni, res ne. Res nič več ne razumem.

Mogoče bom kdaj razumela. Upam že tako.

 

Liddy, v zadnjih trenutkih si bila z njo, pa čeprav po telefonu, to je lepo in dobro, zate in zanjo, izpolnili sta največ, kar mati in hči lahko. Zdaj gre, potuje v svoj svet miru in svetlobe, naj odpotuje v miru. Na skrivnosten način bo kasneje, ko bo že odšla, še kdaj s tabo, boš videla, v težkih situacijah boš dobivala neko moč, umirjenost in ljubezen.

Meni je umrl oče pred dobrega pol leta. Tudi za rakom. Še prej mamin brat, pa babica in dedek. Jaz tudi ne razumem, le počasi dojemam in sprejemam. Rabi svoj čas. Ne vem, če bom kdaj zares razumela, mogoče te stvari sploh presegajo razumevanje in se niti nima smisla preveč truditi v tej smeri. Mogoče bova enkrat to preprosto vedeli, nekje globoko v sebi ... To so prehodi iz ene oblike bivanja v drugo ... Objem, Liddy, drži se! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

 

 

 

[Silica]

Sožalje obema http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

[Guest Jeti]

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

[Briella]

Liddy, moje sožalje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

[liddy]

Hvala...

 

 

Meni je umrl oče pred dobrega pol leta. Tudi za rakom. Še prej mamin brat, pa babica in dedek.

 

Moje sožalje... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/zalostko.gif

Kakšna grozna bolezen. Saj verjetno sem pristranska, verjetno so takšne vse bolezni http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Oo.gif.

 

Življenje je mnogo prekratko, da bi ga zapravljali za brezvezne stvari, jezo, zamere, itd. Tako težko se nam je soočit s smrtjo, dokler je človek še živ. Zakaj se ne da že takrat pozabiti / odpustiti / razrešiti vse "slabo" in v človeku videti le dobro?...

 

Jaz tudi ne razumem, le počasi dojemam in sprejemam. Rabi svoj čas. Ne vem, če bom kdaj zares razumela, mogoče te stvari sploh presegajo razumevanje in se niti nima smisla preveč truditi v tej smeri. Mogoče bova enkrat to preprosto vedeli, nekje globoko v sebi ... To so prehodi iz ene oblike bivanja v drugo ... Objem, Liddy, drži se! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

Upam. Hvala.

[liddy]

smrt je del življenja

ponavadi ni enostavna ...

ponavadi je povezana s trplenjem ...

in ponavadi prinese odrešitev trpljenja umrlemu

 

mi pa smo sebični, ker pogrešamo to bitje, sploh če ga ljubimo

in s tem mu ne dovolimo odditi

in potem blodi nekje po astralu prilepljen na nas

in potem rečemo : slabo se počutim, ker me nekdo črpa ...

 

hmmm ... kdo je tu vzrok ... in kaj je posledica ???

 

Da, razumem, imaš prav.

 

Včeraj smo jo pokopali in prvič v življenju sem dejansko poslušala župnika, kaj je zdolgočaseno bral, z monotonim glasom in zatikanjem besed. Nikoli nisem vedela, a zdaj verjamem, da je obred pokopa umrlega, lahko dejansko tista prelomna točka, ko oseba res oddide naprej v svetlobo. A same župnikove zdolgočasene besede tega ne morejo doseči.

Saj tudi molitev brez tega, da jo globoko čutiš v duši, nima haska. Samo lajnanje besedila je brez haska, če ni podkrepljeno z energijo.

 

Ne vem, ali je res odšla pri pogrebu ali ne. Sem pa čutila njegove besede v globini svoje duše. Kako žalostno, da sem prej hodila k maši pol mojega življenja, pa od

duhovnikov niti enkrat nisem še čutila, da dejansko verjamejo v tisto, kar govorijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png. Le da je vse v prispodobah... Ne pa črno belo.

 

Želim reči, da če bi vsi ljudje, ki so ob pogrebu v cerkvi, dejansko vložili svojo energijo v to, kar je namen pogrebne maše, bi imele verjetno duše ob odhodu veliko več podpore. Če sodim po sebi, pa ljudje sploh ne poslušajo, kaj župnik lajna. Saj še on ne razume.

 

Zato so skupinske meditacije tako uspešne - tam je vložene ogromo osredotočene energije.

[Brezo]

Odvisno kaj se bere na pogrebu...kakšne molitve in svete besede se uporabi...včasih je že namera dovolj, vzpodbuda pa ni nujno da pride od župnika, ampak lahko celo od sorodnika...Že samo en človek z iskreno željo, podkrepljeno s tapravo iskro je dovolj, da se proces sproži...in svetla bitjeca lahko popeljejo dušico tja kjer ji je mesto...Seveda, če dušica sama to želi ali pa hoče prej še poštimati kakšno stvar na Zemlji ali pa z bližnjimi...da si vzame še malo časa za poslovitev, preden odide...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Iknee]

Jaz imam s pogrebi babice in dedka prav komične izkušnje (ja, prav ste prebrali - komične). Babica (ne tista, ki je umrla za rakom) je bila zelo duhovna ženska, mislim res duhovna, ne cerkvena miš. Bili sva si zelo blizu. Ko je bila stara 92 let, se je odločila za odhod in mi je rekla: "Takole, dovolj dolgo sem živela. Čas je, da oddidem in dam prostor drugim." In se je ulegla in ni več jedla, skoraj nič pila, vidno se je sušila in po slabem tednu je zaspala in se nič več prebudila. Na pogrebu je župnik govoril svoje litanije, precej monotono in avtomatično je pač opravljal svoj posel, užaloščeni svojci pa smo stali v guči pod njegovim govorniškim odrom. Kar zagledam v zraku nad njim - babico! Telo je bilo precej nejasno in se zlivalo z nebesnim ozadjem, obraz pa je bil popolnoma jasen, nekoliko mlajši, zelo svetel in lep, smejala se je, mi pomežiknila in rekla: "Ja kaj se pa greste tukaj, poglejte, kakšen lep dan je, pojdite in se smejte in veselite! Bila je je ena sama radost in ljubezen. Babica me je spravila v tako dobro voljo, da sem se smejala cel pogreb http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png. Da me ne bi preveč čudno gledali, sem si morala obraz zakrivati z ruto, in ves čas sem premišljevala samo to, kako bi babičino radostno sporočilo nekako prenesla drugim. No, na sedmini je bilo pa kar fajn vzdušje, res smo se tudi kar nasmejali. Na pogrebu dedka - njenega moža je bilo pa malo drugače smešno. Dve leti za njo, pri starosti 94 let je umrl tudi on. Za razumevanje komičnosti tega pogreba je treba vedet, da je bil dedek - o mrtvih sicer vse dobro, ampak useen je treba povedat - recimo temu en poseben, nezvest tič, zaradi česar so babica in tudi otroci marsikaj pretrpeli. (Preden mu je povedala, da zdaj je pa dosti in naj gre. In je tudi šel, potem se pa vsak dan, v snegu in vročini dokler so ga noge nosile, vračal k babici na popoldansko kavico. in babica se je pogovarjala z njim, skupaj sta popila kavico, potem je pa šel. Kakšna lekcija iz postavljanja meje in odpuščanja je bila to meni!) No, tisti župnik je najbrž pač imel eno predlogo, po kateri je opeval življenje vsakega pokojnika, ki je imel družino, in je rekel tole: "Bil je vzoren mož in družinski oče ..." No, to je bilo pa preveč - s sestro sva se samo spogledali in nisva mogli več zadržati smeha. Kako naj nekaj, kar naj bi bil pomemben obred prehoda za pokojnika in svojce opravi svojo vlogo, če pa župnik sam tega ne jemlje resno in take klati? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

Oče ni nikoli hodil v cerkev in zato tudi nismo imeli cerkvenega pogreba. Ga je pa eden izmed njegovih jadralskih prijateljev (oče je bil od mladih let aktiven jadralec) v svojem pogrebnem govoru tako lepo pospremil, da sem imela občutek, da je on opravil tisto vlogo in je očetu dejansko pomagal do lepega in mirnega odhoda (ali pa svojcem do tega občutka in da smo ga lažje spustili): govoril je zadnji plovbi, plovbi v druge svetove in mu zaželel "Srečno plovbo!" Te besede sem po pogrebu pri sebi še večkrat ponavljala in mi je prineslo mir in olajšanje, očku pa najbrž tudi na njegovem potovanju.

[liddy]

ljudje grejo na pogreb , ker se spodobi ... kaj več ne moreš pričakovat ...

 

Ne, saj kaj več res ne morem pričakovati http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png, imaš prav. Na pogreb gremo, ker je človek umrl, vzamemo si tisto uro ali dve svojega življenja in mu še zadnjič namenimo svoj čas.

 

Cel čas sem bila pozorna na kakšne znake o tem, da bo moja mami umrla. Vedela sem, da je velika verjetnost, da jo bom v nekaj letih izgubila, a tega nisem pričakovala tako hitro. Po smrti mojega očeta sem bila nanj zelo jezna. Kadarkoli se mi je o njem sanjalo, je bil v mojih sanjah vedno popolnoma tiho, nikoli ni spregovoril besedice (tega je zdaj že 6 let). Vedno je bil le postranska oseba, bil je tam nekje ob strani, brez besed. Nekaj dni pred mamino smrtjo pa se mi je sanjalo, da sem ponoči hodila domov, oba sta bila doma. A tokrat je mami prevzela vlogo postranske osebe. Bila je pri strani, čisto tiho, kot da je ne bi interesirala. Oče pa je sedel za mizo in mi pokazal en list papirja A4, na katerem je imel nekaj zelo lepo napisano. Bil je načrt, kako bomo našo psičko morali dati stran zaradi teh in teh razlogov. Razumela sem in se strinjala, nič mi ni bilo hudo, čeprav sem vedela, da bo morala oditi. Na drugi strani lista je bila napisana ena pesem. A se ne spomnim, katera, vem pa, da sem imela občutek, da je ena narodnozabavna. Če bi bila takrat pozorna na sanje, bi si takoj zapisala, tako sem pa pozabila http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sad.png . To pesem je imel zapisano z lepimi pisanimi barvami, tako lepo je bilo vse okrašeno, da me je zelo fasciniralo. Ati je pel, bil je vesel. Prvič po 6 letih je v mojih sanjah spregovoril...

 

Dostikrat imam zelo žive sanje, ki se mi uresničijo, a v simbolni obliki. Preden si jih znam razložiti, pa je žal že prepozno http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/Oogle_anim.gif .

 

Mislila sem, da oče v mojih sanjah ni govoril, ker sem sama ustvarila blokado z njim. Jezna sem bila nanj in zato se mi ni želel "približati", saj tega nisem hotela.

 

No, od mamine smrti ne sanjam o njej. Sploh. Nič. Prej pa sem skoraj vsako noč, pogovarjali sva se o sanjah. V sanjah je bila včasih boljša, včasih še vedno hripava, enkrat se mi je sanjalo, da mora imeti odprta okna itd. Zdaj pa o njej ne duha ne sluha http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/eekblue.jpg . Sem spet naredila blokado? Koliko časa traja, preden se duša "prilagodi" na posmrtno življenje?

 

Saj ne da se trudim, povezati se z njo, vem, da potrebuje čas, da se privadi. Rada jo imam in vedno ko pomislim nanjo, ji to vedno povem. Ni važno, kaj je bilo, važno je, da jo imam rada. Vesolje prosim, da bo imela v naslednjem življenju večje možnosti kot jih je imela v tem.

Sem se pa res ustrašila načina, kako je umrla in sem rabila kar nekaj dni, da sem se spravila malo k sebi. Verjetno sem že s tem ustvarila neko blokado.

 

Zdaj res tudi nje ne bom več sanjala?http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/crying.gif

 

Lp,

Lidija

[liddy]

Jaz imam s pogrebi babice in dedka prav komične izkušnje (ja, prav ste prebrali - komične). Babica (ne tista, ki je umrla za rakom) je bila zelo duhovna ženska, mislim res duhovna, ne cerkvena miš. Bili sva si zelo blizu. Ko je bila stara 92 let, se je odločila za odhod in mi je rekla: "Takole, dovolj dolgo sem živela. Čas je, da oddidem in dam prostor drugim." In se je ulegla in ni več jedla, skoraj nič pila, vidno se je sušila in po slabem tednu je zaspala in se nič več prebudila. Na pogrebu je župnik govoril svoje litanije, precej monotono in avtomatično je pač opravljal svoj posel, užaloščeni svojci pa smo stali v guči pod njegovim govorniškim odrom. Kar zagledam v zraku nad njim - babico! Telo je bilo precej nejasno in se zlivalo z nebesnim ozadjem, obraz pa je bil popolnoma jasen, nekoliko mlajši, zelo svetel in lep, smejala se je, mi pomežiknila in rekla: "Ja kaj se pa greste tukaj, poglejte, kakšen lep dan je, pojdite in se smejte in veselite! Bila je je ena sama radost in ljubezen. Babica me je spravila v tako dobro voljo, da sem se smejala cel pogreb http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png. Da me ne bi preveč čudno gledali, sem si morala obraz zakrivati z ruto, in ves čas sem premišljevala samo to, kako bi babičino radostno sporočilo nekako prenesla drugim. No, na sedmini je bilo pa kar fajn vzdušje, res smo se tudi kar nasmejali. Na pogrebu dedka - njenega moža je bilo pa malo drugače smešno. Dve leti za njo, pri starosti 94 let je umrl tudi on. Za razumevanje komičnosti tega pogreba je treba vedet, da je bil dedek - o mrtvih sicer vse dobro, ampak useen je treba povedat - recimo temu en poseben, nezvest tič, zaradi česar so babica in tudi otroci marsikaj pretrpeli. (Preden mu je povedala, da zdaj je pa dosti in naj gre. In je tudi šel, potem se pa vsak dan, v snegu in vročini dokler so ga noge nosile, vračal k babici na popoldansko kavico. in babica se je pogovarjala z njim, skupaj sta popila kavico, potem je pa šel. Kakšna lekcija iz postavljanja meje in odpuščanja je bila to meni!) No, tisti župnik je najbrž pač imel eno predlogo, po kateri je opeval življenje vsakega pokojnika, ki je imel družino, in je rekel tole: "Bil je vzoren mož in družinski oče ..." No, to je bilo pa preveč - s sestro sva se samo spogledali in nisva mogli več zadržati smeha. Kako naj nekaj, kar naj bi bil pomemben obred prehoda za pokojnika in svojce opravi svojo vlogo, če pa župnik sam tega ne jemlje resno in take klati? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Iknee, hvala za ta opis, sem se prav nasmejala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Mogoče je pa želel župnik videti samo "lepe" stvari v njegovem življenju, pa mu je malo malce spodletelo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png .

 

Naš župnik je na stricevem pogrebu kar rekel, da "je pa včasih tudi prišel k maši", čeprav res ni hodil in ga sigurno ni videl v cerkvi več let. Moram priznati, da se mi je takrat zdelo, kot da se dela norca iz njega, se mi prav ni zdelo primerno.

 

Lp,

Lidija

[Iknee]

Lidija, pusti času čas. Stvari se bodo umirile, počasi, tako kot jim je namenjeno. Ne skrbi zaradi blokade, ko ne bo več treba tiščati povoja v krvavečo rano (če se lahko bolj simbolično izrazim), se bo marsikaj sprostilo. Res je, nič drugega ni važno kot to, da jo imaš rada. Pa ne pozabi nase, tudi sebe imej rada http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

[Iknee]

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Iknee, hvala za ta opis, sem se prav nasmejala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Mogoče je pa želel župnik videti samo "lepe" stvari v njegovem življenju, pa mu je malo malce spodletelo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png .

 

Naš župnik je na stricevem pogrebu kar rekel, da "je pa včasih tudi prišel k maši", čeprav res ni hodil in ga sigurno ni videl v cerkvi več let. Moram priznati, da se mi je takrat zdelo, kot da se dela norca iz njega, se mi prav ni zdelo primerno.

 

Lp,

Lidija

Ja, recimo da si včasih res nataknejo zeloo rožnata očala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png, ampak da je župnik dal za vzor "grešnika prešuštnika" ... to je pa bila prvovrstna komedija, a ne http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

[Brezo]

Zdaj vsaj vemo, da je tudi Iknee neke vrste "vještica" oz. se pretaka malo te krvi po njenih žilah. Sem jo imel malo na sumu. Mogoče je pa bila kakšen indijanski šaman v prejšnjih lifeih...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Človeku gre lahko na smeh na pogrebu takrat kadar deluje iz srčne čakre, pozna zakulisje smrti, se je nekako poslovil od pokojnika in mu dal prosto pot...al pa če usput med pogrebnimi rituali v mislih še kaj čara s kakšnimi molitvicami in svetimi besedicami...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Duhovnik pa itak mora malo nakladat...kot so naše bakice rade govorile- o mrtvih se pač ne spodobi grdo govoriti pa čeprav so bili ne vem kakšni "lumpki"...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[mayita]

[liddy]

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

 

Mami ne sanjam, a vem, da je z mano. Zdaj se čutim še bolj povezana z njo kot kdajkoli prej in za to ni potrebnega nobenega telefona. Vedno je vse stvari naredila zelo hitro in nikoli komplicirala. Kadar se zalotim, da kompliciram, samo pomislim nanjo in imam občutek kot da mi pomaga in z njeno energijo gre brez kompliciranja http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smesko.gif.

Zadnje leto je bila enkrat na mesec pri nas in je možu pomagala paziti otroke, ko sem jaz študirala. Nekaj me je gnalo v študij, a nikoli nisem vedela, kaj, cel čas sem imela občutek kot da mi zmanjkuje časa.

 

Če to leto ne bi študirala, mami ne bi prihajala k nam, sploh pa ne za cele vikende. Z njo se ne bi nikoli toliko pogovarjala o karmi, o življenju, o tem, kaj je bilo, o mojem študiju, ki je zanimal tudi njo, a sama nikoli ni imela takih možosti. Moji otroci, sploh najmlajši, je sploh ne bi imeli v spominu...

 

Neznansko sem hvaležna za to leto, ko sva se zbližali kot še nikoli prej. Zdaj vem, zakaj se mi je tako mudilo študirati http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png.

 

Spomin na to, kako je umrla, je zbledel in bo še bolj. Ona je v redu in samo to je važno.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowerface.gif