Kristalni otroci

[č.v.e.k.a]

zakaj se imenujejo kristalni? ... jah, ne bom rekla, da mi je všeč, ker se sploh kateri otrok označi z nečim (čimerkoli... indigo, kristalen... karkoli)... tega predalčkanja res ne maram... toda dejstvo je, da prihajajo drugačni otroci, z drugačnim zavedanjem, drugačnim vedenjem... in, tisti, ki jih bolj pozorno spremljajo, so njihov prihod povezali z dotokom kristalne energije, ki se ravno zdaj (avgust 2003) dogaja zelo intenzivno...

 

kaj je,na tem svetu,lepšega kot kristal.Kdor ne verjame naj ga prime v roko,obrne proti soncu in videl bo spekter

prečudovitih barv.Videl bo mavrico. Lahko bi se imenovali mavrični otroci,zakaj ne?

 

Otroci so tako ali tako čudež življenja.V otrocih ponovno rasteš, vidiš sebe,nehote delaš primerjavo med njim in seboj ko si bil v njegovem letu starosti.Letam po stare albume kjer sem ovekovečena v njegovih letih,gledam,primerjam....Objela bi ga kot oblaček ,stisnila k sebi kot on stiska svojo igračko Flipa

 

Pozorno spremljam njegov razvoj.Pišem dnevnik...nič mi ne uide.Lahko ti potrdim.Neke nove energije so v zraku avgustovskega meseca in to sem ugotovila predno sem prebrala tvojo repliko.Pravijo,da imamo mame izredno intuicijo ,ki se ob rasti naših otrok še kako razvija.

 

Ti povem primer:Okoli vratu imam zlato verižico in na njej lep obesek.Naš nadebudnež je danes vneto zatrjeval,da je to angelček...odkod mu to?Skušala sem ga spraviti na realna tla in povedala,da je to ..kar pač je...ni se dal.To je angelček in konec.Torej je angelček

Seveda sem se vprašala:Kaj pa če je res ,to, kar vidi on?

Vsekakor je v mojem obesku videl neko zaščito,zakaj mu ne bi verjela?Zato ker ima tri leta in osem mesecev?

 

Lep pozdrav

[Mateja]

lepo tole prebrat č.v.e.k.a... mene jo to tudi presenečalo, koliko stika imajo z energijami onkraj... moja hči je tudi pri treh letih govorila o bogu... jaz pa takrat nisem bila ravno na "ti" z njim... se ga ni nič omenjalo doma, nismo hodili v cerkev ali kaj takega... najprej me je presenetila enkrat, ko je zvečer lezla pod svojo posteljo, ker "gre dat lubčka škratkom"... potem pa sem jo enkrat vprašala, če bog obstaja... in je rekla "ja mami, tuki, v srčku"... tega je še kup... najraje je bila v naravi sama... ampak ne tako, da se je igrala s punčkami ali kanglicami ali kakšno igračko... čepela je sredi trave in se v nekem nerazumljivem jeziku z "nečim" pogovarjala... ali samo pela in hodila okoli, se dotikala vej dreves ali listkov na grmih... na fotografiji, kjer drži našega kužka v naročju, pa je prav lepo vidna aura okoli njiju...

[č.v.e.k.a]

Mateja,

 

hvala za tole slikco.Čudovita aura,čudovita punčka s kužkom.

 

Prepričana sem,da otroci vedo veliko več,kot mi.Zato jim je potrebno prisluhniti in se z njimi pogovarjati,ne dokazovati oz.modrovati.Predvsem pa,potrebno jih je spoštovati.

 

 

Lep pozdrav

[pokowc]

veš g.Mateja, maš možnost, da se posvečaš 99% svojemu otroku, torej vse lepo in krasno.

zato imaš možnost tudi raziskovanja le tega

[Mateja]

No, tako. Film INDIGO je dokončan. Premiera bo 5. decembra (filmski festival Santa Fe, New Mexico) yeaaahhh

[Kristalka]

O, svetovno! Jaz sem tud indigo (Mateja je rekla)!

 

To se bo pa splačalo pogledat!

[nataly]

Škoda, da je nekaj postov zbrisanih :xx!: ...

V bistvu bi morala to pisati v indigo otroke - ampak naj bo kar tukaj zdaj...

Mateja - krasno podajaš tole.

 

Ne spomnim se, kdaj je vedenje o indigo otrocih priculjalo k meni. Hočem reči...tudi meni se je včasih zazdelo nemogoče, da bi se evolucija končala - kar tako. Telo je res popoln ustroj...

Mogoče sem res kje kdaj v Auri brala. Ne bi vedela, vem pa da sem začela pozorneje opazovati moji punci - in ugotvila, da sta med njimi..njuna sočutnost, prijaznost, izredna intuicija, logika, zanimanje za vse...

In jaz sem jima tudi vedno povedala vse...no skoraj vse Me je le hotela, kap, ko me je starejša pri desetih, enajstih povprašala o zaščiti

Če rečem, da je vzgoja lahka - bi lagala. Sploh meni, ki mi manjka doslednosti..in si pravila rada prikrojim po svoje...

V bistvu na težave naletim zdaj - v šoli.

Ker se dogaja slednje: ji težijo s hiperaktivnostjo....in takšnimi fintami. In to zdaj...ko smo se preselili. Punco smo že v septembru prepisali na drugo šolo in so se začele težave.

Lanska učiteljica(prvi in drugi) razred - je bila krasna...jo je ful zaposlila, ji dala dodatne naloge, kadar se je dolgočasila in bila predvsem zelo POŠTENA. To je to, kar ti otroci hočejo. Poštenost.

Zdaj pa....

Zdaj se čudijo, kako nemirna postane, kakšne domislice ji letijo po glavi itd, itd....

[Mateja]

Joj, jaz kar poskočim, ko kdo kaj postne semle ... Kristalka - ma, kaj naj ti rečem.. vsakič imam usta do ušes še preden preberem, kaj si napisala ... res imata z Nord eno tako fajn energijo, da samo uživam

 

Nataly... v svojem prvem članku sem pisala ravno o tem. Daša je bila do tretjega razreda najboljša po uspehu in so jo samo hvalili in vzdihovali, kaj vse za ene talente ima. Njene slike so še zdaj razobešene po šoli (prvi, drugi razred). Kot pručru je vodila zaključno prireditev (jaz sem tam skoraj omedlevala od nervoze in vsega, tamala pa je tisti šop listov hladno držala v roki in brala tako free, da ne verjameš)... potem sva se preselili in v četrtem je fasala eno tapravo tršico (pa še moja bivša kolegica je bila zapovrh) :o|o: ... kot bi odrezal... nobene želje po čem, kakšne risbe, kakšne pravljice (eno leto prej je Bitencu ilustrirala zgodbico in mu jo poslala za njegov RD in pisal ji je, da še nikoli ni dobil lepšega darila)... Daša je samo bolj in bolj črno gledala in sikala: "Pojma nimajo, kako se dela z otroci! " ... njo ni prizadelo samo, če je bilo kaj naslovljeno nanjo osebno, pač pa vse izjave in, če je kakšen učitelj užalil kakšnega sošolca, je občutila enako, kot bi njo. Še vedno ne prenese izjav v stilu "nič ne znate! nič ne bo iz vas!"... Skratka, kar naprej so me klicali v šolo, da ima 'hude' izjave, da ne sodeluje, da je trmasta in nevemkakšna še... pa k socialni, pa k psihologinji... zgodovino je imela v osmemk klasu celo leto komaj pozitivno, ker ni prenesla prfoksa (v srednji šoli pa odlično), ki se je ves čas vtikal vanjo z enimi zelo žaljivimi in ciničnimi pripombami... na koncu se je naučila samo zato, da ji ga ne bo treba več gledat...

 

 

Moram zdaj še tole napisat: Ko sem (spet) začela s tibetanskimi vajami, se mi je Daša pridružila in imava zdaj prav lep vsakodnevni skupni obredek... sem pa vedno pozorna, kaj je tisto, kar jo potegne (ker jo v bistvu zelo malo stvari 'odzunaj', ponavadi ima ene svoje variante)... čez nekaj dni, pa slišim sestro, da tudi ona dela tibetance in, da jih delata skupaj s hčerko (13 let)... tamalidve sta še bolj zagreti kot midve s sestro in jaz take reči 'zacahnam' pri sebi... tako da - priporočam, da jim ponudite te vaje, pokažite jim jih, govorite o njih, potem pa jih pustite, da v sebi pretenstajo ... Daša je recimo takoj in z vsem navdušenjem sprejela EMFbt tehniko, alge (zelo priporočam), mandale, kristale, Tobiasova sporočila in sporočila Grupe... Na ustvarjalnih delavnicah, ki sem jih imela z malimi (vrtec, prvi razred) sem doživela, da malčki kot samoumevno sprejemajo angele, ZNAJO meditirati, ' vidijo' energetsko telo - opišejo z barvami in pokažejo, kje v telesu kaj ne štima, prav obožujejo kristale in nekako POZNAJO mandale...

 

no evo... potem me pa ni za ustavit

 

(ooo, kakšna kul ura se je izpisala 00:00 )

[Guest sanjalica]

Vedno preberem to stran, ko vidim da je nekdo postnil vanjo; pa vendar se nikoli nisem oglasila.

Ne vem zakaj; ker sem vraževerna, skeptična...ne vem.

 

Za vsakega starša so njegovi otroci najboljši otroci. V njem vidijo čudež. Prepričana sem, da do njih nisem objektivna, čeprav se trudim. In ko poslušam "poklicane" da pripovedujejo o mojem sinu, se mi zdi, da govorijo o drugem otroku...

Ker samo jaz vem, kako zaspi, kako reagira na western konjskih dirkah, ko butne v jok, ker je to trpinčenje živali, jaz poslušam njegovo razmišljaje o tem, kako bo najpametnejši in kako bo izumil robota, ki bo čisto tak kot on...in bo vedno pri meni; ne pozabi omeniti, da "samo dišal ne bo tako kot jaz in zjutraj mu ne bo smrdelo tako iz ust kot meni"...

Oni pa pripovedujejo o njem, ga dvigujejo nekam...

Pa je samo otrok. 10-letnik... danes super odličnjak, jutri mogoče prav dober učenec, v srednji šoli mogoče ponavljalec...VEDNO, vsak trenutek pa moj sin... ni kristalni... Deček, ki se trudi...ki ima svoje želje, svoje cilje..., ki je iznad vsega izbirčen pri hrani, ki ima določene higienske zahteve...

Nenavsezadnje pa so mi taisti ljudje govorili na razredni stopnji za hčerko, da nikoli ne bo odličnjakinja...ker ni toliko bistra...

Hčerka je dokazala...od 6. razreda naprej...da je sposobna biti v OŠ odličnjakinja, v srednji pa prav dobra učenka...

Danes za sina govorijo tako...

Verjeti?

Jaz nočem.

Želim samo, da bi oba dosegela to, kar sta sposobna doseči in mene imata, da jima stojim ob strani.

Kristalni ali nekristalni...

[Mateja]

in mene imata, da jima stojim ob strani.

Kristalni ali nekristalni...

[nataly]

Mateja le želimo si lahko, da bi bilo čim več takšnih učiteljic.

Zdaj imam rahlo prevzgojo moje sestrične - učiteljice 5.razreda. Sama priznava, da se je ogromno spremenila - da je mnogo bolj strpna in predvsem razume....čeprav je vedno bila krasna učiteljica

Vsake toliko tudi kakšno izustim tej novi učiteljici...recimo ravno zadnjič -nekaj o kristalih..ker si pač moji punci nosita kristale v šolo - kalcedon konkretno - sem ji na dolgo in široko razložila zakaj in kako..in je postala kar močno zamišljena

 

Drži, da otroci (vsaj moji dve in tudi izkušnje z nečaki in nečakinjami govorijo v prid tega), kot samoumevno jemljejo meditacijo, angele in vse to.

So poleti sedele(moji dve in njuna res dobra prijateljica) pod lipami, lepo v lotosu in meditirale. Na nerazumevanje moje mame - ki se je čudila, če nimajo bolj pametnega opravka, kot sedeti pod drevjem, ji je mala odvrnila, da ona pač ne razume za kaj se tu sploh gre .

In jogo so vzele kot nekaj samoumevnega. Na Ptuju imajo tudi ure pravljic z jogo - zelo pohvalno in zelo dobro obiskano

[Kristalka]

 

 

 

 

[rachek]

Kristalko pa puberteta daje!

[Kristalka]

Kristalko pa puberteta daje!          

Zakaj?

[rachek]

Tak občutek imam!

[Kristalka]

:xx!: :o|o:

 

mogoče pa res! :xx!:

[rachek]

[Kristalka]

no, vidš, tebe tudi!

 

:xx!: x!x

[rachek]

Ne, mene post puberteta - sem 27.5 !

[Kristalka]

sem ti že posla(3) avatarčke!

 

 

Kaj te ti veš!

[rachek]

Ja, jaz že vem ... .. tisto kar pa ne vem, pa začutim ..

 

Hvala za avartarje lepi so

[Kristalka]

Kul!

 

 

 

OK to je napisal en kolega o indigo:

 

 

 

 

INDIGO OTROCI:

 

Obstajajo različni tipi indigo otrok, ki služijo določenemu namenu:

 

Humanistični tip bo deloval s širšo množico in ji služil. To so zdravniki, odvetniki, učitelji, prodajalci, trgovci in politiki jutrišnjega dne. Ti so hiperaktivni, izredno družabni, kot otroci ne zdržijo ob eni sami igrači …

Idejni tip se bolj zanima za projekte kot za ljudi. To so inženirji, arhitekti, oblikovalci, astronavti, piloti in oficirji jutrišnjega dne. Kot otroci so pogosto zelo športni. Probleme jim povzroča kontrola; in oseba, s katero najbolj manipulirajo, je pri dečkih mama, pri deklicah oče. V najstniških letih so nagnjeni k boleznim odvisnosti, zlasti k drogam.

Umetniški tip je zelo senzibilen in kreativen. To so učitelji in umetniki jutrišnjega dne. Lahko delujejo na področju medicine kot kirurgi ali raziskovalci; če delujejo v umetnosti, potem so prvorazredni igralci. V starosti od štirih do desetih let se bodo začeli ukvarjati morda s 15 različnimi umetnostmi. Z vsako stvarjo se ukvarjajo le kratek čas. Kot mladostniki pa se lotijo ene in postanejo tu virtuozi.

Interdimenzionalni tip je po rasti višji od drugih. Ko so stari leto ali dve, jim že ne smete nič več reči. Ugovarjajo: Saj vem. Lahko sam. Pusti me.&Ti bodo na svet prinesli nove filozofije in nove religije. Lahko so grobijani, ker so toliko večji, pa tudi zato, ker se ne pustijo nikamor uvrstiti.

 

Značilnosti indigo otrok:

 

Videti je, da indigo otroci v duhovnem pogledu vedo, kdo so in to že v najzgodnejših letih dajo vedeti tudi svojim staršem.

Na svet pridejo z občutkom, da so kraljeve visokosti in se temu primerno pogosto tudi obnašajo.

Imajo občutek, da si zaslužijo, da so na svetu in so presenečeni, če drugi ne delijo z njimi tega mnenja.

Občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven. Pogosto zelo jasno povedo svojim staršem, kdo so.

Imajo probleme z absolutno avtoriteto (avtoriteto brez razlage ali brez možnosti izbire).

Nekaterih stvari nikakor ne počno, zelo težko jim je npr. stati v vrsti.

Frustrirani so, če so sistemi ritualizirani in če ne zahtevajo kreativnega mišljenja.

Pogosto vidijo boljše možnosti za to, kako bi se česa lotili, doma ali v šoli, in tako jih drugi vidijo kot otroke, ki se obstoječim sistemom upirajo in se z nobenim sistemom ne konformirajo.

Delujejo nesocialno ali pa se zapro vase, in če v bližini ni nikogar, čigar zavest bi bila podobno strukturirana, potem imajo občutek, da jih nihče ne razume. Šola je zanje s socialnega gledišča pogosto izredno težavna.

Ne odzivajo se na discipliniranje in na občutke krivde (Čakaj, da pride oče domov in izve, kaj si napravil.)

Niso zadržani, če je potrebno jasno povedati, kaj potrebujejo.

S temi otroki ne smete govoriti od spodaj navzgor. Od vsega začetka jih je treba obravnavati kot odrasle. Ne upoštevajo in ne spoštujejo človeka samo zato, ker ima sive lase. Njihovo spoštovanje si je treba zaslužiti. Zahtevajo, da jih kot otroke upoštevamo in z njimi postopamo kot s človeškimi bitji, in da ne delamo razlik med otroki in odraslimi.

 

Sledite svojemu instinktu in ne poskušajte biti zanje oseba z avtoriteto. Naj otroci sami povedo, kaj rabijo. In razložite jim, zakaj jim tega ne morete dati ali pa zakaj je v redu, da to dobijo. Nič drugega ni potrebno kot prisluhniti. To je vse. Indigo otroci so zelo odprti.

 

Indigo otroci so most med tretjo in četrto dimenzijo. Tretja dimenzija je razumska, miselna raven. Četrta dimenzija je bivanjska raven. Tu govorimo o ljubezni in časti in miru in sreči, vendar tega skoraj nikoli ne prakticiramo. V četrti dimenziji bomo to tudi prakticirali. In jasno nam bo, da je vojna nepotrebna in da je podcenjevanje drugih samo vrsta obremenjevanja sebe. Indigo otroci to že vedo.

 

So indigo otroci posebej nadarjeni ali problematični? Značilnosti zelo nadarjenih otrok odgovarjajo značilnostim indigo otrok; te pa so:

 

So zelo senzibilni.

Ne vedo, kam z energijo.

Hitro se dolgočasijo, videti je, kot bi imeli majhen razpon pozornosti.

Potrebujejo čustveno stabilne in zanesljive odrasle ob sebi.

Upirajo se avtoriteti, če ta ni demokratična.

Določenim učnim metodam dajejo prednost, zlasti pri branju in matematiki.

Hitro so frustrirani, ker imajo velike ideje, ne pa tudi sredstev ali ljudi, ki bi jim jih pomagali uresničiti.

Učijo se z lastnim raziskovanjem, upirajo se čisti miselni akrobatiki ali golemu poslušanju.

Ne morejo sedeti pri miru.

Močno sočustvujejo, strah jih je mnogih stvari, smrti in izgube ljubljenih ljudi.

Če zgodaj izkusijo neuspehe, obupajo in razvijejo trajne učne blokade.

Mati sedemletnega indigo otroka pripoveduje: Ti otroci so nekonformistični, odraslim pomagajo spoznati njihove stare subtilne vzorce, ki so nekoč delovali, zdaj pa ne več. Če se vam otrok stalno upira, preverite najprej sami sebe. Mogoče vam indigo otrok drži ogledalo ali vas na nekonformističen način prosi za pomoč pri tem, da bi našel nove meje za razvoj lastnih spretnosti in talentov.

 

Indigo otroci imajo naravne sposobnosti za zdravljenje, čeprav je možno, da otrok sploh ne ve, da jih uporablja. Včasih se ob bolnem otroku ali ob otroku, ki je izgubil svoje notranje ravnotežje, zbere skupina ali najpogosteje par indigo otrok, se usede ob njem v obliki trikotnika ali diamanta. Vse se dogaja zelo subtilno, ne očitno. Ko otrok ne potrebuje več pomoči, indigo otroci enostavno odidejo. Nočejo pa govoriti o tem, in se včasih tudi ne zavedajo, kaj se je dogajalo.

 

Večina indigo otrok vidi angele in druga eterična bitja. Včasih natančno opišejo, kaj vidijo. Odprto govorijo o tem, dokler jih drugi od tega ne odvrnejo.

 

Nasveti za delo (vzgojo) z indigo otroki:

 

Obravnavajte jih spoštljivo. Obravnavajte jih kot odrasle in enakovredne partnerje, ne da bi jim ob tem naložili tudi dolžnosti odraslih.

Pomagajte jim pri tem, da bodo sami zase iznašli disciplinske ukrepe.

Pustite jim možnost izbire – pri vsem.

Ne podcenjujte jih – nikoli.

Pojasnite jim, zakaj jim dajete določena navodila. Sami sebi prisluhnite, kako zvenijo vaše razlage. Če zvenijo neumno, abotno, kot npr. Zato ker jaz tako pravim, potem še enkrat razmislite o njih in jih spremenite. Ti otroci vas bodo zaradi tega cenili in bodo počakali. Če pa jim boste avtoritarno, diktatorsko ukazovali, ne da bi za svoje ukaze navedli dobre razloge, potem vas bodo zasliševali. Ne bodo vas ubogali in navedli vam bodo celo vrsto razlag, zakaj so vaša navodila neumnost. Včasih so lahko vaši razlogi tako zelo preprosti kot npr. Ker bi mi bilo danes to v veliko pomoč – popolnoma sem izčrpan(a). Poštenost vedno zmaga. Otroci bodo malo pomislili in potem storili to, kar jih prosite.

Naj bodo vaši otroci partnerji pri vzgoji. Pogosto se spomnite na ta aspekt!

Še ko so dojenčki, jim razlagajte, kaj počnete. Ne bodo vas sicer razumeli, toda neizpodbitno bodo začutili vaš odnos do njih in vaše spoštovanje. To je tudi čudovita priprava na čas, ko bodo začeli govoriti.

Če pride do resnih problemov, jih dajte testirati, preden jim boste začeli dajati zdravila.

Nudite jim občutek gotovosti pri tem, da jih podpirate. Dajte jim vedno razumeti, da jih podpirate pri tem, k čemur stremijo. Ne poskušajte jih siliti k temu, da bi kaj dosegli, ampak jih pustite, da počno, kar počno, in jih pri tem spodbujajte.

Ne govorite jim o tem, kaj zdaj so ali kaj bodo kasneje postali. Pustite jih, da se sami odločijo, kaj jih zanima. Ne silite jih, da se izučijo poklica, ki je v vaši družini že tradicija, ali da prevzamejo družinsko podjetje. Tak otrok nikakor ne bo prevzel nasledstva za nikomer.

Enostavno se z njimi pogovarjajte. Skupaj preglejte dnevne dogodke, namesto da rečete: Ne, sem rekla! Ti otroci tega ne bodo sprejeli kot odgovor. Če boste rekli: Nobenih vprašanj več o tem! potem si bo otrok odgovor poiskal drugje. Enostavno bo to sprejel tako, kot da vi odgovora ne poznate.

Na nek način nas ti otroci pripravijo do tega, da izboljšamo svoje komunikativne sposobnosti, da jih izpilimo. Tega se moramo mi šele naučiti, to znanje pa ti otroci že prinesejo na svet. Pripravijo nas do tega, da smo v svoji komunikaciji do njih pošteni. Imajo zares ogromno osebno moč. Bolje je, da od časa do časa predamo kontrolo v njihove roke.

Ti otroci zahtevajo od nas, da družinsko življenje zares prakticiramo, ne pa samo idealiziramo. Enostavno nam povedo: Tudi jaz spadam k družini, tudi jaz hočem sodelovati pri odločanju. Pripravijo nas do tega, da to, o čemer pridigamo, tudi praktično živimo. Ukazovati ni efektivno. In tukaj šolski sistem zataji, kajti pozna samo absolutna pravila, ki ne trpijo odstopanj. Ne sprašuj, nočem slišati! Ti otroci pa sprašujejo in povedo, kar imajo za povedati. Sprašujejo: Toda zakaj? Zakaj moram to storiti?&Ali pa: Če moram to storiti, potem bom to napravil tako, kot hočem sam! Ti otroci pričakujejo od nas, da smo zares starši. Da se usedemo k njim in z njimi preživimo zares dragocen čas. Želijo, da smo, kadar smo ob njih, tudi zares prisotni, ne samo telesno.

Bodite fleksibilnejši pri pričakovanjih do vaših otrok. Zakaj je konec koncev tako pomembno, da so naši otroci dobri v šoli? Zakaj se vznemirjate, če vas pokliče učiteljica in vam pove kaj negativnega o vaših otrocih? Vas to ne spomni na lastno šolanje in na to, kako je bilo, če ste imeli probleme v šoli? Če je temu tako, potem sploh niste jezni na svojega otroka, ampak se bojite zanj. Kaj res menite, da potrebuje vaš otrok dobro izobrazbo, zato da bo lahko kaj doprinesel temu svetu? Novi svet, ki prihaja, bo temeljil na povsem drugačnih idealih. Pomembna bo integriranost osebe, ki jo je moč telepatsko ugotoviti, česar se bomo v naslednjih letih vsi ponovno naučili.

 

 

 

Šolski sistem in indigo otroci:

 

Vse to si je človek moral pustiti ubiti v glavo, pa če mu je ugajalo ali ne. Ta pritisk je deloval name tako zastrašujoče, da mi je bilo eno leto po tem, ko sem napravil zaključni izpit, nadvse zoprno, da bi se ukvarjal z znanstveno problematiko … Dejstvo je, da meji na čudež, da niso moderne učne metode popolnoma zadušile svetega raziskovalnega duha, kajti ta nežna rastlina potrebuje, če odmislimo stimulacijo, predvsem svobodo, sicer neogibno propade. Huda napaka je misliti, da je moč raziskovalni užitek spodbujati s prisilo in občutkom dolžnosti.& (Albert Einstein)

 

Da bi šolski sistem ustrezal indigo otrokom, bi se moral temeljito spremeniti. Otroke moramo naučiti misliti, ne pa jim povedati, kaj morajo misliti. Naša vloga ni v tem, da posredujemo znanje, ampak modrost. Modrost je uporabno znanje. Če posredujemo otrokom samo znanje, potem jim povemo, kaj naj mislijo, kaj morajo vedeti in kaj morajo imeti za resnično. Vzgoja naj bi razvijala otrokove talente in sposobnosti, ne pa spomin. Kritično mišljenje, reševanje problemov, iskrenost in zavest odgovornosti – to bi moralo biti jedro vzgoje otrok 21. stoletja. Vzgoja prihodnosti bi morala temeljiti na brezpogojni ljubezni. To je esenca novega bistva človeka. Resnična vzgoja zaobjema telo, duha in dušo.

 

 

Discipliniranje indigo otrok

 

Disciplina je za indigo otroke izrednega življenjskega pomena. Ker so zelo kreativni in bistri, preizkusijo množico stvari in testirajo, kje so vaše meje. Potrebujejo ljubeče vodenje, ljubezen in disciplino, vendar discipliniranje brez kazni. Kaznovanje pri teh otrocih ne deluje. Utemeljuje strah, terja razsojanje, ustvarja namere, za katerimi stoji strah, in vabi nadaljnje konflikte. Ti otroci se bodo umaknili, uprli in se polni sovraštva zaprli vase. To je nevarno za njihovo dušo in za življenje drugih. Izogibajte se kaznovanju.

 

Disciplina je zato, da z njo otroke vodimo, s tem ko je poskrbljeno za logične in realistične konsekvence. Kaže jim, kaj so storili napak, dodeljuje jim avtorstvo za problem, ponuja jim poti za rešitev problema in pušča ob tem njihovo čast nedotaknjeno.

 

Ti otroci zahtevajo dostojanstvo in to, da so nekaj vredni. Berejo bolj vaše namene kot vaše besede. Govorite zatorej tisto, kar mislite; mislite, kar govorite; in storite, kar ste napovedali. Naj vas vodi integriteta. Bodite, kar se teh sporočil tiče, vzor za svoje otroke.

 

Za vsakim vprašanjem: Kaj naj napravim s svojim otrokom? tiči sporočilo: Hočem, da se moj otrok spremeni.&Vprašanje izdaja prepričanje staršev, da je cilj, napraviti otroka voljnega. Zmerom, ko poskušamo drugega pripraviti do tega, da kaj stori, mu vsilimo svojo voljo. To le redko deluje in skoraj zmerom povzroči boj za oblast. To se še toliko prej zgodi, če gre za močno intuitivne otroke, kot so indigo otroci. Kot živali začutijo strah, ki tiči za vašo željo. Protestirajo, kajti vaš strah spodbudi strah v njih. Želijo si, da ste mirni in da jim nudite varnost. Če pritiskate na otroke, potem ti postanejo negotovi in boječi.

 

Vedno torej velja: ko vas določeno vedenje vašega otroka razburja, zadržite impulz, da bi takoj reagirali. Vzemite si pet ali deset minut časa za premislek. Umaknite se v miren kotiček, zaprite oči in globoko dihajte. Prosite za duhovno pomoč boga, vašega angela ali mojstra. Posebej učinkovita metoda je, ko celotno situacijo predate božjemu duhu. Drugič: imejte v mislih prioriteto. Sami ste izbrali, da boste starši indigo otroku. Ta naloga ima za vas najvišjo prioriteto, vse drugo je manj pomembno. Če gledate vaše življenje nazaj iz perspektive po smrti, potem boste gledali na trenutke, ko ste bili svojemu otroku s svojim življenjem vzor za ljubezen, kot na vaše največje uspehe. In povsem nepomembno bo, ali je bila vaša kuhinja urejena in ali je vaš otrok imel dobre ocene. Na tretjem mestu si predstavljajte vrsto odnosa, kakršnega bi s svojim otrokom radi imeli. Vse, kar trdimo, doživimo kot resnično. De facto vedno deluje vse, v kar verjamemo.

 

Šole, kot so npr. Montessorijeve ali waldorfske šole, so morda primernejše zanje. Steiner je npr. svojo nalogo povzel takole: Ravnaj z otroki spoštljivo, vzgajaj jih z ljubeznijo in odpusti jih v svobodo.&Način, kako otroke naučiti tolerantnosti, so tudi nekonkurenčne (netekmovalne) igre. Najdete jih v knjigah:

 

Gregson, Bob: The Incredible Indoor Games Book (Igre v prostoru), David S. Lake Publishers, Belmont, CA, ISBN 0-8224-0765-5.

 

Gregson, Bob: The Outrageous Outdoor Games Book (Igre zunaj), David S. Lake Publishers, Belmont, CA, ISBN 0-8224-5099-2.

 

 

 

Zdravstveni problemi:

 

Nimajo vsi indigo otroci velikih psiholoških problemov, toda če jih imajo, pogosto diagnosticirajo pri njih sindrom pomanjkljive pozornosti ali pa sindrom pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo. Bistveno je, da otroke poskušamo rešiti pred medikamenti, ki jih umirijo. Kot starši otroka, ki ga je zdravilo umirilo, imate morda občutek, da predstavlja zdravilo resnično rešitev problema. Otrok se obnaša bolje, deluje bolj umirjeno in doma in v šoli spet vse poteka bolj gladko. Toda kasneje, ko otrok preneha jemati zdravilo, lahko to povzroči neke vrste eksplozijo. Ko ti ljudje odrastejo in se spominjajo otroštva, imajo pogosto občutek, da so del otroštva preživeli v nekakšnem otopelem stanju zamračenosti uma, ko niso bili povezani s svojim resničnim jazom.

 

Nimajo vsi indigo otroci motenj, ki jih označujemo kot sindrom pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnost, pa tudi vsi otroci s temi motnjami niso indigo otroci. Toda komu zares v teh primerih pomagajo zdravila, otrokom ali staršem in učiteljem? Gotovo je, da nekateri otroci po zdravilih postanejo mirnejši in bolj konformni, toda morda je to samo zato, ker so zdravila onesposobila, izločila njihovo visoko razvito zavest. Indigo otroci se nočejo podrejati in biti poslušni. Če gledamo v kinu film o kaki uporniški osebnosti, ji aplavdiramo, če pa se isti duh pokaže pri naših otrocih, ga poskušamo zatreti z zdravili. Nekateri psihiatri menijo, da zdravila v teh primerih ne korigirajo biokemičnega neravnotežja, ampak da ga, nasprotno, povzročajo. Otroci nimajo motenj – živijo v motenem svetu! Če se spremeni njihovo okolje, motnje izginejo. Ti otroci se razcvetijo, če jim odrasli pokažejo, da jim je kaj do njih in če posvetijo pozornost njihovim osnovnim otroškim potrebam.

 

Pri teh otrocih je poudarjeno delovanje desne možganske polovice. To pomeni, da so vizualni, kreativni, umetniški, naravnani na telesno in prostorsko. Naš šolski sistem, ki zahteva uporabo leve možganske polovice, se ne sklada z naravnim načinom mišljenja otrok z dominantno desno polovico možganov.

 

Ti otroci razen tega spadajo k taktilnemu učnemu tipu, to pomeni, da se najbolje učijo s pomočjo rok. Ker so pogosto zelo bistri, lahko to v prvih razredih šole kompenzirajo. Ko pa se v četrtem ali petem razredu začne frontalni pouk – učitelj(-ica) stoji spredaj in predava ali piše naloge na tablo, imajo s takim načinom dela velike težave. Zato kljub svoji bistrosti pogosto dobijo etiketo otrok s težavami pri učenju ali zgaga. Ti otroci pogosto potrebujejo taktilno stimulacijo, ker jim ta pomaga, da se učijo tudi z ostalimi čuti. Morda jim pomaga, če imajo pri poslušanju, branju ali pisanju lahko v roki kaj, kar lahko gnetejo, npr. žogico. Če nagovorimo otrokov tip, medtem ko se poskuša učiti, potem to spodbudi njegovo akustično in vizualno učenje.

 

Če damo indigo otrokom diagnozo, potem jih ožigosamo. Vsako stanje je iluzija. Če pa to stanje diagnosticiramo, ožigosamo ali zdravimo, potem ga naredimo realnega. Razen tega povzročimo, da se poslabša. Pomembno je, da naših otrok na noben način ne ožigosamo in ne ocenimo kot bolne. Previdni bodite celo s pojmom indigo otrok in naj nas ta etiketa ne zapelje, da bi mislili, da so naši otroci posebni in drugačni. Vsi smo božji otroci in vsi smo eno. Edina razlika je ta: v teh sanjah o materialnem svetu, kjer smo videti ločeni, imajo indigo otroci edinstveno poslanstvo. Dobesedno so ljudje prihodnosti, ki so se inkarnirali na tem planetu, ki ima svoje korenine še v preteklosti. So stvaritelji miru, modre stare duše in upanje za izboljšanje položaja našega planeta. Doma med starši želijo ustvariti mir. Določene stvari jim bolj ležijo na srcu, kot bi to pričakovali od otrok njihove starosti, in izkazujejo modrost, ob kateri onemimo. Humanitarni instinkti so vanje tako rekoč serijsko vgrajeni in izkazujejo jih že od vsega začetka. Vedo, da spadajo zraven. So nov evolucijski korak človeštva.

 

 

Ljubezen je ključ:

 

Ti otroci ne reagirajo na to, če jim hočete vcepiti občutke krivde, ne reagirajo na vaše trike, poskuse zastraševanja. Če se boste posluževali tega, boste samo izgubili njihovo spoštovanje. Trdno so odločeni, da bodo dobili tisto, kar hočejo dobiti. Na splošno imajo dobre razloge za to, in bolje je, da jim rečete, da boste o stvari še premislili, kot da jim jo takoj prepoveste. Če rečete ne in kasneje popustite, potem otroke samo učite, da morajo samo dovolj dolgo sitnariti, pa bodo dobili, kar želijo. To ne pomeni, da jim morate dati vse, kar želijo, ampak to prej pomeni, da tisto, kar rečete, tudi zares mislite, pa če že potrdite ali zavrnete otrokovo željo.

 

Definirajte meje, preden jih začnete uveljavljati. Če so usklajene z zahtevami otrokove razvojne stopnje, ustvarite prostor za otroško neodgovorno delovanje in dopustite, da se otrok uči iz naravnih in logičnih konsekvenc. Pogovorite se o problematičnih točkah z otrokom in naj ima pravico do soodločanja. Zaupajte mu in zelo verjetno se bo izkazal za zaupanja vrednega.

 

Mislite na to, da ima ta otrok prav toliko življenj (ali več) za sabo kot vi, in da je torej duhovno bitje, prav tako kot vi, z določenimi izkušnjami, talenti, z določeno karmo in z določenimi karakternimi potezami. Naši otroci so se inkarnirali, da bi bili skupaj z nami. Izbrali so nas za starše, da bi se naučili določenih lekcij, da bi pridobili

 

 

določenih lekcij, da bi pridobili določene izkušnje, da bi razvili določene vidike svojega bitja, da bi okrepili določene vidike svojega duhovnega razvoja, v katerih se še izkazujejo slabosti. To nas ne odvezuje od naše starševske odgovornosti, nas pa v celoti odvezuje od tega, da bi bili popolnoma in v celoti odgovorni za to, kaj bo iz njih nastalo. Kot duhovna bitja so enakopravni z nami. Sami so si izbrali, da so tokrat naši otroci, mogoče smo bili v kakem drugem življenju mi njihovi otroci. Saj veste, kako starši pogosto rečemo: Kar počakaj, boš videl, ko boš sam imel(a) otroke. Upam, da bodo ravno taki, kot si ti!&No, morda so naši otroci ravno zaradi tega tokrat naši otroci! Bolj smo podobni svojim otrokom in naši otroci so nam bolj podobni, kot želimo priznati.

 

Največja razvojna priložnost, ki se nam ponuja, leži prav v naših odnosih z drugimi. Samo na ta način, da nas drugi zrcalijo, dobimo povratno informacijo o tem, kdo smo. Če bomo v problemih, ki nam jih naložijo naši otroci, videli možnosti za razvoj naših otrok in nas samih, bomo opazili, da nas ti problemi veliko manj motijo. Težave sami okrepimo samo v primeru, če si zaradi njih delamo skrbi, iščemo krivca zanje ali poskušamo uiti izzivom, pred katere nas naši otroci postavljajo. Opazujte sami sebe, kaj vam v odnosu z otrokom predstavlja težave, in potem poglejte, v čem bi lahko bila lekcija za vas. Če se boste problemov lotili tako, se boste rešili bojev s svojim otrokom, in vaš odnos z njim se bo izboljšal. Poskušajte videti tudi humozno stran in začutiti ljubezen do tega bitja, ki je za vas nekaj posebnega. Počutite se počaščeni, kajti vaš otrok je imel razlog, da je izbral vas, in sprejmite vašo vsakokratno nalogo. Podarite otrokom svoj čas, svojo pozornost in vas same – to je ljubezen. Otroci se kasneje spomnijo najpomembnejših doživljajev z vami, ne spomnijo pa se, kako pogosti so bili. Dajte jim torej iz vsega srca, kar jim lahko daste.

 

Samozaupanje indigo otrok je osrednji faktor, ki odloča o njihovem uspehu. Spodbujajte najboljše v njih. Igrajte se z otroki, smejte se z njimi!

 

 

V uri igre lahko izveš o človeku več, kot če se z njim pogovarjaš leto dni. (Platon)

 

 

Približati sem se hotela otroku z besedami,

pa so šle pri enem ušesu noter in pri drugem ven.

Približati sem se mu želela s knjigami,

pa sem požela samo zmedene poglede.

Obupana sem se zazrla vase

in zakričala:

Kako naj se približam temu otroku?

 

Tedaj mi je deček zašepetal na uho:

Pridi, igraj se z mano!

(Neznan avtor)

 

 

Dalaj Lama je imel predavanje pred skupino. Rekli so mu, da želi nek otrok, ki boleha za rakom, k njemu, in tako je poprosil otroka, da pride k njemu. S sijočim smehljajem, ki je njegovo naravno znamenje, je Dalaj Lama spoštljivo poprosil otroka, da pove občinstvu, o čem ta trenutek razmišlja. Brez obotavljanja se je otrok obrnil k zbrani množici in rekel: Jaz sem otrok, ki ima raka. Ampak predvsem sem otrok. Potrebujem igro. Potrebujem smeh. Potrebujem to, da vidite veselje v mojem srcu. In šele potem lahko opazite, da ima moje telo raka.&Ta preprosta zgodba ima globok pomen tudi kar se tiče indigo otrok. Da, drugačni so. Da, stare duše so. Da, imajo poseben bivanjski namen. Da, imajo posebne talente in sposobnosti. Da, da, da – toda v prvi vrsti in pred vsem drugim – so otroci. Ne pozabimo tega in potem jih bomo lahko v njihovi svojskosti bolj podpirali. Če nam je življenje tako resno, da nimamo časa igrati se, smejati se, si v dežju zgraditi zavetje, teči s psom po blatu …, potem smo izgubljeni. Ali kot pravi pregovor: Ni pomembno, kaj nas doleti, ampak kaj s tem storimo.

[Kristalka]

Uf je dosti! V bistvu še tega nisem prebrala!

[Mateja]

Kristalka - verjamem, da nisi prebrala ... meni je tudi Daša rekla, da pišem za starše, ne za otroke, ker vi itak to že vse veste

 

... ampak je pa fajn, če zraven navedeš še avtorja tegale... če se ne motim, je tole od I.K. in je tudi na Luninih novicah

 

[Volk K.L.]

Indigo otroci, hmm kaj pa vem , mogoče se gre o novi rasi ljudi.