Dinamika in kompatibilnost partnerstva

[andrej]

Tjazy, kot ponavadi, te ne razumem čisto

 

ker potem je potrebno biti odgovoren zase.. tako pa lahko nekaj ogovornosti prevalis na partnerja.

Ko si lahko SAM cisto izpolnjen in srecen.. bos tudi s partnerjem.. prej pa nikoli.

 

Ampak v tej zadevi je eno od bistev.

Dokler prevališ del odgovornosti na partnerja ni vredu.

Če pa prevzameš odgovornost ne le zase, ampak tudi za

partnerjevo srečo v odnosu pa še za blagostnaje in drugo otrok,

potem pa je to še več kot biti odgovoren samo zase.

 

Če si sam lahko naprimer finančno špekuliraš,

v končni fazi če zgubiš vse, greš še vedno lahko k mamici,

kam pa boš z ženo in otroci,

ob družini dobi odgovornost še večje razežnosti,

takrat je šele tvoj ego zares na preizkušnji.

 

Ali boš šel z glavo skozi zid na račun soljudi, da zadovoljiš svoj ego

ali pa boš malo premislil.

 

Lahko gledaš na svet takole,

samo jaz sem pomembne, odgovoren sem samo zase in nič

več, in delujem v skladu s tem. Samo sebe lahko spreminjam

in samo sam lahko delujem.

 

Lahko pa pogledaš širše. Npr. celo zemljo, če svinjam okoli

svinjam in uničujem planet, s tem uničujem sebi in tudi vsem

ostalim na celem planetu.

Kaj kmalu si sam samo ena mala pikica v vesolju, lahko rečeš nepomembna.

Pa spet ne, saj če svinjaš vplivaš na celo vesolje.

Iz tega stališča si še bolj pomemben kot prej na začetku ko gledaš samo sebe,

Ampak, verjetno vidiš kako večja je odgovornost kot na začetku,

ko odgovarjaš samo sebi.

Še vedno lahko spreminjaš samo sebe in deluješ samo iz sebe

ampak posledice pa niso samo zate ampak za vse in vsakogar.

A čutiš to odgovornost.

[Tjazy]

Ampak ljubezen lahko z leti mine, Tjazy, če ni prave komunikacije, oziroma če se le en od partnerjev trudi...zakaj pa pride do pomanjkanja komunikacije, oz. do neprave , to je pa čist tko kot Vojko pravi. nekdo reče sladka kava, drug mu pa sladkor prinese, ker ima občutek, da mu je premalo sladka, preprosto...

Pozdravček

Ce ljubezen mine.. potem ni bila ljubezen, ampak je bila strast. Potem je bila tista kao ljubezen samo sredstvo za prodobitev spolnosti.

Ce imas v sebi ljubezen.. ne more nikoli miniti. Kuzku ki zivi pri nas ni nikoli ljubezen minila.. vsak dan me je enako vesel.. ceprav ga zaprem v pesjak.

Ce pa ljubis partnerja.. potem pa jesano to enkrat mine.. ker EGO ljubi namisljeno sliko.. in cez cas vidi realno sliko.

Bila je prisotna potreba po ljubezni.. in ko ta potrebe mine.. mine tudi ta kao ljubezen ,ki je nikoli ni bilo in spet je prisotna potreba po ljubezni. In UM spet zacne iskati drugega.. ki bi ga ljubil.. Dokler se UM ne sprazni haluciniacij in iluzij.. je tezko ljubit SEBE.. pred tem pa drugega ni mogoce. Mi pa iscemo bliznice.. ki pa jih ni.

 

Komunikacija lahko podaljsa umetno ljubezen.. nadomestek ljubezni.. Samo ljubezen nikoli. Komunikacija deluje po principu mantre, auto sugestije, afirmacije.. Ko ti clovek dovoljkrat pove nekaj, kar hoce od tebe.. to pac naredis, da podaljsas ponizni EGO.

 

Kaj le bi lahko povedala svojemu partnerju, kadar SEBE sprejmes taksno kot si.. kar pomeni, da tudi njega.. Nic! Razen tega, da prijetno klepetata.. in ta klepet nima cilja.. postane meditativen.

[andrej]

Pa še začetna ljubezen oz. zaljubljenost.

To so pa že vsi psihologi, psihiatri,

za nameček so to še kemijsko in biološko dokazali,

vejo, da začetna zaljubljenost slej ko prej (v resnivci prej) mine.

 

Ne moreš pa skozi življenje, tako da se vedno znova zaljubljaš,

ali pač. Nekateri tudi. To pa zato ker ne prenesejo

odgovornosti, ki jo prinaša partnerstvo in družina.

Te odgovornosti pa se v polnosti zaveš šele ko zaljubljenost mine.

[otožna]

Tjazy in v svojem nadaljevanju sem povedala isto kot ti, se mi zdi. mogoče pa jaz povem, mogoče pa razložim, celo priznam da nisem srečna, da si želim malo pozornosti, mogoče pa moj klepet ni le klepet iz navade, veš.

[Tjazy]

Tjazy in v svojem nadaljevanju sem povedala isto kot ti, se mi zdi. mogoče pa jaz povem, mogoče pa razložim, celo priznam da nisem srečna, da si želim malo pozornosti, mogoče pa moj klepet ni le klepet iz navade, veš.

Otozna sem videl.. da sva v bistvu isto povedala...

 

Andrej.. Prevzames odgovornost za partnerjevo sreco? To pomeni, da je partnerjeva sreca odvisna od tebe. To je mozno samo ce si ti mrtev.

Jezus je fizicno mrtev.. in mnogi so srecni, ker zdaj lahko filozofirajo in si ga vzamejo za idola in jim zdaj sluzi za nadomestek srece. Ce bi bil ziv, bi slej ko prej predlagal, naj sebe iscejo v sebi.

Ti pa si ziv.. in kaj ce tebe nekaj pici in se vedes drugace? Bo zato tvoja partnerica nesrecna?

S tem si rekel se nekaj hujsega.. In sicer da ima tvoja partnerica dolocena pricakovanja do tebe, ki jih moras ti izpolnjevati, ce zelis biti odgovoren za njeno sreco.

Vsako prickovanje, ki ga gojis do drugega.. pomeni, da ga bolj sovrazis, kot ljubis.. ampak zaradi druzbene moralne norosti, mora to tako biti.

Ti zagovarjas druzino, kot osnovno celico.. jaz zagovarjam individualnost cloveka kot osnovno celico.

Druzina je v bistvu iluzija.. Zivljenje je resnicnost.. druzina, druzba, religija, narodnost.. itd.. pa je iluzija.. in sicer bolj stevilcno kot je neko zdruzenje.. manj je tebi treba biti odgovoren. Kdo je odgovoren za klanje zivali? Nihce.. in vsak posameznik.. ampak ker to pocne celotna druzba.. nisi kej posebej odgovren. Nihce ti ne more reci, da si ti odgovren za klanje zivali. In vse je v redu.

Ce bom jaz kot individulen clovek, pazil na zrak.. in vsak tako.. bomo vsi lahko dihali cist zrak.. zdaj je to odgovornost druzbe.. in ni cistega zraka. Kaj sem jaz kriv, ce se brez avta vec ne da ziveti? NIC! To ni moja odgovronost.. kajne? Ampak JE!

Nisem jaz kriv, ce izsekavajo gozd.. Lahko reces, da sem? Nisem! Ampak seveda uporabljam papir.. in pohistvo, ki se je, ne vem kako.. znaslo v Mercatorju.. Pac tam je bilo.. in jaz sem ga kupil.. Nic kriv a ne?

V druzini gre za isto stvar, samo v manjsem obsegu.

Zakaj ni dovolj, da se dva ki se zacutita najdeta.. in sta skupaj tisti cas, ko pac tako cutita. Za nekatere bo to dosmrtno... za druge pa samo nekaj minut., ur ali dni. Samo potrebno bi bilo poslusati SEBE. Kadar imata ta dav otroke, sta seveda oba odgovorna za njihovo prezivetje.. ne pa tudi za njihove odlocitve.

Odgovorni smo toliko, da otroke ne poneumimo z nasimi norostmi.. in tako jim omogocimo, da znajo poslusati SEBE.. in so sami odgovorni za svoje odlocitve.

Uciti pa jih ni potrebno kaj veliko.. samo znajo precej bolje kot mi.

 

Da bi bil jaz odgovoren za sreco osebe, s katero imava skupaj otoka in s katero skupaj ziviva.. Mogoce je skupna odgovronost.. v smislu ekonomije in financ in podobnih iluzij. Ampak smisli notranje srece.. pa prav nic.

Ce med dvema tece ljubezen je prisotno dajanje.. in sprejemanje.. in kaj drugega bi bilo se potrebno?

[andrej]

Andrej.. Prevzames odgovornost za partnerjevo sreco? To pomeni, da je partnerjeva sreca odvisna od tebe. To je mozno samo ce si ti mrtev.

 

Tjazy, saj sem vedel, da se boš obesil na to.

 

Tudi ti imaš otroka.

Res je, da lahko nekega dne odkorakaš in se nikoli več ne vrneš.

Kaj bo s tvojim otrokm ni važno. Vedno imaš to možnost.

Verjetno pa se strinjaš, da za otroka to ni dobro.

Je pa tvoja odločitev ali ostaneš ali greš.

Ampak kakšen bo ta otrok pa je tudi do neke meje tvoja odgovornost.

Da je prišel na svet je posledica tebe in partnerke, otrok nima nič pri tem.

Tako je tudi tvoja odgovoronsot kako bo ta otrok odrasel.

 

In prav vsak od nas, ki se vozi z avtomobilom je tudi krivec za

ozonsko luknjo. Tako je, če si še tako zatiskamo oči pred tem.

In ko enkrat ne bo šlo več drugače se bomo vozili z elektičnimi avtomobili,

do ta krat pa po starem, lahko pa tudi uničimo svoje okolje in kot rasa

izumremo.

Nekje sem prebral, da naredimo prostor za nekaj boljšega.

Vse skupaj pa lahko prevedeš tudi v partnerstvo, saj

lahko narediš prostor za nekaj boljšega.

[Tjazy]

S tem kar si zdaj napisal, se strinam v celoti.. (pustimo detajle).

Samo nisem odgovoren za njeno sreco.

 

V cem bi bil?

 

Samo neki mi ni cist vsec...

 

A trdis, da je moj obstoj na nek nacin slucajen.. kar se mene tice? Da jaz nisem imel nic pri tem, da sem se rodil?

[Guest sanjalica]

Berem, razmišljam...na hipe se strinjam z enim, potem z drugim.

 

Skupno pa je eno pri obeh... zakon, življenje, družina JE prilagajanje.

[andrej]

Samo neki mi ni cist vsec...

 

A trdis, da je moj obstoj na nek nacin slucajen.. kar se mene tice? Da jaz nisem imel nic pri tem, da sem se rodil?

 

To pa sploh ne trdim.

Izbira je tvoja, ali si božja volja, lahko si produkt naključij,

lahko si je tako zamislil Alah, ali pa si si sam izbral to reinkarnacijo

in življensko izkušnjo.

[Vojko]

Vojko .. zelo zanimivo je tole..

 

Pri vecini je koncna alnaliza, da ljudem manjka komunikacije.. jaz pa govorim ravno nasprotno, da imajo ljudje prevec komunikacije in se potem ljubezen spremeni v umsko "ljubezen".. ki pa vec ni ljubezen. Ne mores se zmeniti, kako bo.. ampak je preprosto tako, kot ti pravis, da ni nihce za nic kriv.. pac tako je.

Komunikacija je sicer dobra.. ampak pod pogojem da se govori resnica. Te pa je med partnerjema najmanj. Med prijatelji ni tezko goovrit resnico, partnerju je tezje, ker s tem vcasih partnerja prizadenemo. Ampak ne glede na vse, bi morali govoriti resnico.

In kako bos rekel ljudem.. naj izboljsata komunikacijo, dokler sam pri sebi ne razcisti, kaj je resnica in kaj je njegova iluzija.

Naceloma se z vsem strinjam.. kar pravis.. in verjamem da ta zadeva deluje.. in lahko da ugotovis jedro problema.. menim pa, da bi moral clovek iti skozi neko metodo ciscenja.. ker tudi ce ve.. ce ima vedenje.. dvomi, da bo zacel partnerju goovrit resnico. Lahko je po resnici povedati vsakdanjosti.. ampak to, da pa nekdo pove partnerju, da ni srecen z njim.. se pa ne dogaja prav pogosto.. ali pa je na sporedu potem ogromno uzaljenosti, prizadetega EGA in temu sledi, da se partner zapre.. in locitev. Ce pa temu sledi prepir.. in razciscevanje.. je to ze ena metoda ciscenja.. kar je ok.. Samo navadno temu sledi vse vec prepirov.. ki pa niso vec ociscevalni.. ampak peljejo se bolj narazen.

 

Po mojem je ljubezen tiha.. in iznad besed.. ko je potrebna komunikacija.. pomeni, da je ljubezen odsla.. in komunikacija je ne bo vrnila. Morda komunikacija s samim seboj.. da si priznas kolikokrat si jezen.. zaradi sebe.. in kolikokrat zaradi partnerja.. ce si lahko sploh kdaj zaradi partnerja. Jaz do sedaj se nisem bil.. Vedno zaradi sebe.

 

Ce ti ni tezko.. te prosim, ce poves nakaj majckenega o nama s partenrico..  

 

ON: 01.06.1974  mislim, da je to 8 - bela prst..

ONA: 17.10.1975                       7 - rdeca kovina

 

Hvala..

Z velikim veseljem, Tjazy

 

Najprej bi rad razjasnil nekaj pojmov, ki jih očitno nisem raztolmačil dovolj dobro.

 

Komunikacija: je mišljeno širše - komunikacija v gestah in v besedi, v dejanjih in čustvovanju in tudi na nivojih, ki jih veliko ljudi ne prizna - na energetskih. Saj je pravzaprav vsaka komunikacija izmenjava energije.

 

Izboljšanje komunikacije svetujem tistim, ki bi radi bili skupaj, ki se ljubijo, ki po KIju velikokrat ne gredo skupaj, kajti strinjam se s teboj o besedni komunikaciji in njeni uporabi. Vendar, ko govorim o slabi komunikaciji med partnerjema - ali dvema človekoma na splošno, ni mišljena količina informacij ali celo pač kvaliteta, ampak bolj odprtost - poskus razumevanja, da si mi na primer ti Tjazy, želel povedati, pokazati, nakazati nekaj drugega kot pa sam razumem.

In tu nastaja največ nesporazumov:

 

Primer, ki se je meni pogosto dogajal:

 

Pohvalim partnerja - na svoj način, a partner je užaljen, ker je pohvalo razumel kot grajo.

 

ali

 

Ona si želi na večerjo, a tega ne izrazi naravnost. Ampak reče na primer:

 

Oh nič nimam za skuhat za večerjo. Ali greva v trgovino?

in odgovorim:

No, pa pejva.

Ali pa: kaj pa kupim?

 

itn....

 

Seveda je teh vzorcev celo goro, kombinacij pa še več in težko je primere "prevesti" na svoje izkušnje. Vendar pa se nekateri, ne glede na to, kako je dialog sestavljen, razumejo odličmo - skoraj vedno vedo, kaj je partner želel povedati, drugi pač bistva ne vidijo.

 

No, o tem bi lahko "filozofiral" še mnogo časa, povedal bi nekaj pravih stvari in jasno tudi veliko tistega, v čemer so moji zaključki nepopolni ali zgrešeni. Pri pisanju priporočil pač skušam znanje iz DZK prikazati drugemu na čim boljši način - a tudi tu nastane komunikacijska bariera. Velikokrat ni nebesedne komunikacije, ker pač pišem ob drugem času kot tisti, ki me je vprašal to čita, poleg tega, pa se morda izražam na način, ki ga bralec ne razume, poleg tega je veliko možnosti, da sam nisem razumel njegovega vprašanja..... Torej, težav je tukaj ogromno in skoraj najmanj sem zadovoljen z odgovori kot: Vse si povedal točno tako kot je - saj v tem primeru predpostavim, da je čitajoči uporabil le svojo sliko odnosa, ki jo je sestavljal ob čitanju mojega besedila. Sam pa veš, da so odnosi nekaj veliko bolj kompleksnega kot se da napisati v enem kratkem pisanju. In ko "svetujem" nekomu, da naj skuša videti širše, da naj skuša partnerja razumeti.... - ta pa mi odgovori, da se bo od zdaj naprej KONTROLIRAL, vem, da mojega besedila ali ni prečital ali pa ne razumel tistega, kar sem mu želel povedati (iz tega ali onega razloga).

 

Poleg tega pri pisnih vprašanjih nikoli res ne vem, ali se ženska obnaša po moškem ali po ženskem energetskem vzorcu, kajti 1 od 30 do 1 od 50tih žensk se obnaša po ženskem energetskem vzorcu.

 

Pa dovolj nakladanja. Poskusimo s tvojo "uganko"! s predpostavko, da sta oba še ne preveč razvita - torej še nista premagala svojih "omejitev". Tisti, ki to storijo - za njih partnerstvo običajno ni več težava ampak lepota dinamike ljubezni....

 

ON: 01.06.1974..: 8 8 5

ONA: 17.10.1975: 7 9 3

 

Za uspešno partnerstvo po DZKju je potrebno (poleg ljubezni) izpolniti pogoj, da imata dvakrat DA,

ki ju lahko dobimo takole: (o tem sem že pisal)

 

Pri osnovnem številu imamo kar nekaj možnih kombinacij:

DA - eden od partnerjev podpira drugega - energetsko

cikel podpore je: 1 - 3,4 - 9 - 2,5,8 - 6,7 - 1 ... spet od začetka

- pomeni podpira v smeri od leve proti desni

 

DA - privlačnost oziroma nasprotni pol (ki je tudi nadzorni)

cikel tega kroga je: 1 :: 9 :: 6,7 :: 3,4 :: 2,5,8 :: 1 ... spet od začetka

 

NE: kadar sta osnovni števili iz iste skupine ali enaki

 

Pri drugem številu dobimo DA samo v primeru, da sta števili enaki

 

Pri tretjem številu so zadeve malo bolj zapletene in so v veliki meri odvisne od tega, katero je osnovno število. Črna prst 2 ima na primer lahko za življenjski cilj podporo partnerja, da bo le-ta dosegel svoje cilje - in s tem so izpolnjeni tudi njeni cilji.

Načelno pa je dobro, da so cilji enaki ali pa da cilji enega partnerja vsaj podpirajo cilje (in življenjski cilj) drugega.

 

Poglejva v tvojem primeru:

 

ON: 01.06.1974..: 8 8 5 ON - splošno On posebno

 

ONA: 17.10.1975: 7 9 3 ONA splošno ONA posebno

(tu sem opazil, da ni prikazano vse besedilo - bom popravil)

 

 

Osnovno število: DA

komunikacija : NE

življenjska smer: NE

 

Njegova energija podpira njeno. Torej se ona zelo dobro počuti v njegovi družbi (samo, da je prisoten). On daje stabilnost temu odnosu, a je tudi precej zagledan v svoje cilje, v svoj način in v svoj prav. Njej to v glavnem ustreza, če ji le on dopusti, da si lahko privošči dovolj družbe in da ni preveč ljubosumen. Saj ta oseba potrebuje družbeno življenje, da potem lahko dobro deluje doma. Seveda se del energije (30%) vrača nazaj njemu.

On je človek h kateremu je težko priti in je potrebno biti zelo vztrajen, da se doseže njegovo srce, vendar pa - ko si v njegovem srcu - je težko iz njega. Ko pa bi ON zvezo zaključil, jo zaključi za vekomaj, povratka ni. Tudi če v ljubezenski zvezi ni vse prav tako kot si želijo, dolgo časa vztrajajo v njej. Ona je tu veliko bolj dinamična in lahko hitro zamenja partnerja, vendar pa tu nastopa še energija zunanjega jaza - (ki jo označuje ista energija, kot komunikacija). Morda komunikacija v konkretnem primeru ni vedno 100%, vendar pa je njegova druga 8 tista, ki povezuje pretok energije iz njene 9 skozi njegovo 8 v njeno 7, tako je tu še en razlog, da se ona v njegovi družbi počuti veliko boljše, kot sama s seboj - posebej, če ta par precej časa preživi med ljudmi -saj se ta pretok najmočneje izkazuje ravno tam.

 

Vendar pa je življenjski slog teh dveh ljudi precej različen in njeni življenjski cilji in njen življenjski slog nadzoruje, kontrolira ali celo uničuje njegove življenjske cilje in njegov slog življenja. Ko se on zave tega, bo najbrž še vedno vztrajal v svojih ciljih in življenjskem stilu, vendar mu to ni najbolj všeč, vendar njegova vztrajnost v zvezi naredi to zvezo dolgotrajno, pa čeravno morda ne najbolj srečno. Menim, da takšna zveza ne omogoča več prave sreče tam nekje po 35. do 40. letu. Seveda pa bo težko razpadla, razen v primeru, da bo ta korak storila ona.

 

Evo Tjazy.

 

Toliko na kratko.

Lep pozdrav, Vojko

[Vojko]

  Andrej  (zelo redko kaj napišeš, a ko napišeš, napišeš res  ... lahko bi večkrat kaj napisal, se mi zdi, da se od tebe da veliko naučiti - brala sem tvoje stare poste)

 

Obstajajo tudi pari in ljudje, ki nam lahko dosti povedo skozi svoje izkušnje.

Samo oči moramo odpreti in prisluhniti; in včasih je v zakonu tako težko, pretežko najti moč, da prebrodiš krizo.

 

Ne govorjenje, poslušanje in razumevanje drugega (partnerja) je po mojem največja težava tega časa.

[Vojko]

...... .Vendar to ni posledica same komunikacije,

ampak posledica slabe komunikacije in neznanja. .......

good day

[Vojko]

V bistvu.. komunikacija JA seveda.. jasno.. ampak odpiranje ust in govorjenje besed.. pa NE..

[Vojko]

Zame je to več kot pozitivna komunikacija.

Več ljudi več ve!

 

........

 

Sploh ne mislim, da je komunikacija pogoj za ljubezen.

Niti približno.

Ampak, če hočeš z nekom živeti do zlate poroke,

no, potem pa je že potrebno nekaj več kot samo ljubezen.

 

Lahko se prepričuješ, da moraš ostati v zvezi, ker je to

za vse najbolše, še posebej za otroke.

Lahko pa imaš malo višje cilje,

in poskušaš biti v odnosu tudi srečen in izpopolnjen,

bolj kot bi bil če bi bil sam.

Kar je seveda več kot mogoče.

Saj z mano je že tako.

 

Tudi otroci mi prinesejo določeno dodatno izpolnjenost

in me še dodatno porivajo naprej.

Seveda bi jih lahko samo imel, toliko, da pridejo do kruha,

da izpolnim dolžnost do vrste, lahko pa vsi skupaj rastemo.

 

Spet tisto, odločitev je naša.

Vse preveč pa je parov, ki raje ne komunicirajo

samo, da ni potrebno pogledati vase.

Saj na koncu vedno ugotovimo, da so problmi v nas samih,

ne toliko v partnerju.

 

Nam pa partner še kako dobro kaže na naše osebne probleme.

In za to smo mu lahko samo hvaležni.

Skozi medwebojno komunikacijo pa lahko oba pridobita.

Tako sama na sebi kot seveda tudi skupaj.

Saj na koncu ni 1+1 ampak še kaj več.

Pozdravljena Andrej

Hvala, da si se oglasil v tej temi, zelo sem te vesel,

saj s svojim znanjem doprinašaš k našemu razmišljanju o temi.

 

Zame je to več kot pozitivna komunikacija.

Več ljudi več ve!

 

Sploh ne mislim, da je komunikacija pogoj za ljubezen.

Niti približno.

Ampak, če hočeš z nekom živeti do zlate poroke,

no, potem pa je že potrebno nekaj več kot samo ljubezen.

 

Tu se mi poraja vprašanje, kaj kdo od nas pojmuje kot ljubezen. Že v vajinih prispevkih se opazi, da govorimo o različni vrsti ljubezni. O ljubezni kužka, za katero ne vemo kakšen je njen cilj, namen, razlog ali povod.... in o ljbezni, ki nas izpolnjuje (ali pa tudi ne). Za katero v naših pisanjih pravzaprav ne vemo ali je to zadovoljstvo, zaljubljenost, je sovpadnost ali je morda združitev energij v Bogu (stvarstvu), pot k enosti ali kaj drugega....

 

Lahko se prepričuješ, da moraš ostati v zvezi, ker je to

za vse najbolše, še posebej za otroke.

Lahko pa imaš malo višje cilje,

in poskušaš biti v odnosu tudi srečen in izpopolnjen,

bolj kot bi bil če bi bil sam.

Kar je seveda več kot mogoče.

Saj z mano je že tako.[/QUOTE]

 

Ali je vztrajanje v zvezi res najboljše za vse?! Posebej otroke!

Ali meniš, da otroci ne čutijo (na primer) čustvenega trenja, žalosti, neizpolnjenosti.... pri svojih starših, čeravno morda starši odlično igrajo srečen zakon?!

 

Tudi otroci mi prinesejo določeno dodatno izpolnjenost

in me še dodatno porivajo naprej.

Seveda bi jih lahko samo imel, toliko, da pridejo do kruha,

da izpolnim dolžnost do vrste, lahko pa vsi skupaj rastemo.

 

Andrej, seveda otroci lahko rastejo v tako lepem odnosu kot ga slutim pri tebi. Verjamem pa (mislim, da vem), da to ni ravno tako, kadar so neskladja med staršema prevelika in preveč dolgotrajna. Poleg tega menim (in poznam precej primerov), ko je družina energetsko skladna in deluje odlično, druge primere, ko se starša ljubita in sama zase živita odlično, zaplete pa se pri otrocih, ki imajo drugačne cilje, drugačne interese in drugačno vizijo svojega življenja (življenjsko smer, slog) in družina v tem primeru ni več tako složna. - Menim, da ravno v tem primeru pride do izraza "univerzalna", neobvezujoča, (skorajda) brezpogojna ljubezen do otrok, s pomočjo katere potem laže rastejo, ne glede na to, da skladnost v družini peša. Seveda se mi zdi ravno tu najbolj primerna misel: Vsi drugačni, vsi enakopravni. Kajpak je to lahko reči, vendar pa v življenju nastopijo situacije, povezane povsem z materialnim svetom in seveda z izkušnjami, ki jih ima naš otrok in ki jih imamo mi - iz te zanke pa se ne znamo (vsaj jaz ne) vedno izviti samo z ljubeznijo. In ravno v tem primeru pridejo do izraza osebne energije, ki jih omenjam v tem forumu, ki so lahko skladne, lahko pa nasprotujoče si in včasih celo destruktivne. Tisti, ki se zaveda celosnosti odnosov, ki je sposoben ljubiti, ki zna poslušati in razume, da ne razume vedno otroka, bo takšne težave najbrž veliko bolj uspešno obvladoval, a obvladal nikoli!

 

Spet tisto, odločitev je naša.

Vse preveč pa je parov, ki raje ne komunicirajo

samo, da ni potrebno pogledati vase.

Saj na koncu vedno ugotovimo, da so problmi v nas samih,

ne toliko v partnerju.

 

Kaj pa, Andrej, če na primer sam tega nikoli ne sprevidim, kljub temu, da mi partner skuša pomagati na vse načine do te "razsvetlitve"?!

 

Nam pa partner še kako dobro kaže na naše osebne probleme.

In za to smo mu lahko samo hvaležni.

Skozi medwebojno komunikacijo pa lahko oba pridobita.

Tako sama na sebi kot seveda tudi skupaj.

Saj na koncu ni 1+1 ampak še kaj več

.

 

Isti komentar kot zgoraj.

 

Hvala vama še enkrat Andrej in Tjazy. Saj ne pričakujem vseh odgovorov o vajinem sprejemanju sveta. Če pa kakšen bo, bom z veseljem prečital in morda bom tudi kakšen drobec spoznal.

 

Vojko

[Vojko]

Ampak ljubezen lahko z leti mine, Tjazy, če ni prave komunikacije, oziroma če se le en od partnerjev trudi...zakaj pa pride do pomanjkanja komunikacije, oz. do neprave , to je pa čist tko kot Vojko pravi. nekdo reče sladka kava, drug mu pa sladkor prinese, ker ima občutek, da mu je premalo sladka, preprosto...

Pozdravček

Otožna

 

Če je med partnerjema Ljubezen kot jo pojmujem, sprejemam in živim sam, potem ne mine nikoli.

 

Namreč zase sem sprejel (spoznal), da se strinjam z Oshojevim pogledom na ljubezen in zaljubljenost.

 

Zaljubljenost kot jo vidim pri običajni uporabi tega izraza pri nas, pa je le del Ega:

 

zaljubljen v občutek, ki ga imam, ko sem zaljubljen (po možnosti sam vase)!

 

lp, Vojko

[Vojko]

.. Kdor se nikoli ni bil SAM... ne bo izpolnjen in srecen nikoli... pa ce ima ne vem koga za partnerja. Ce pa das iluzije na stran.. vidis da si vedno SAM! Samo nocemo biti.. ker potem je potrebno biti odgovoren zase.. tako pa lahko nekaj ogovornosti prevalis na partnerja.

Ko si lahko SAM cisto izpolnjen in srecen.. bos tudi s partnerjem.. prej pa nikoli.

[Vojko]

Eden izmed vzrokov zakaj lahko mine ljubezen je, da te sploh ni bilo, da je bila le privlačnost in zaljubljenost, ta pa mine in nadomesti jo prijateljstvo, razumevanje sočutnost in prilagajanje, če tega ni, pač ni... in komunikacija je le ena izmed pojmov ki jih jaz uvrščam v ljubezen...mogoče pa zato jaz še nisem dahnila da, ne vem...

bluzim, kaj? dan tak.

[Vojko]

Tjazy, kot ponavadi, te ne razumem čisto

 

ker potem je potrebno biti odgovoren zase.. tako pa lahko nekaj ogovornosti prevalis na partnerja.

Ko si lahko SAM cisto izpolnjen in srecen.. bos tudi s partnerjem.. prej pa nikoli.

 

Ampak v tej zadevi je eno od bistev.

Dokler prevališ del odgovornosti na partnerja ni vredu.

Če pa prevzameš odgovornost ne le zase, ampak tudi za

partnerjevo srečo v odnosu pa še za blagostnaje in drugo otrok,

potem pa je to še več kot biti odgovoren samo zase.

 

Če si sam lahko naprimer finančno špekuliraš,

v končni fazi če zgubiš vse, greš še vedno lahko k mamici,

kam pa boš z ženo in otroci,

ob družini dobi odgovornost še večje razežnosti,

takrat je šele tvoj ego zares na preizkušnji.

 

Ali boš šel z glavo skozi zid na račun soljudi, da zadovoljiš svoj ego

ali pa boš malo premislil.

 

Lahko gledaš na svet takole,

samo jaz sem pomembne, odgovoren sem samo zase in nič

več, in delujem v skladu s tem. Samo sebe lahko spreminjam

in samo sam lahko delujem.

 

Lahko pa pogledaš širše. Npr. celo zemljo, če svinjam okoli

svinjam in uničujem planet, s tem uničujem sebi in tudi vsem

ostalim na celem planetu.

Kaj kmalu si sam samo ena mala pikica v vesolju, lahko rečeš nepomembna.

Pa spet ne, saj če svinjaš vplivaš na celo vesolje.

Iz tega stališča si še bolj pomemben kot prej na začetku ko gledaš samo sebe,

Ampak, verjetno vidiš kako večja je odgovornost kot na začetku,

ko odgovarjaš samo sebi.

Še vedno lahko spreminjaš samo sebe in deluješ samo iz sebe

ampak posledice pa niso samo zate ampak za vse in vsakogar.

A čutiš to odgovornost.

Andrej, Tjazy

 

No, a vidita štos komunikacija.

Se mi zdi, da oba govorita isto, a na drugi frekvenci!

 

Hvala, Vojko

[Vojko]

Pa še začetna ljubezen oz. zaljubljenost.

To so pa že vsi psihologi, psihiatri,

za nameček so to še kemijsko in biološko dokazali,

vejo, da začetna zaljubljenost slej ko prej (v resnivci prej) mine.

 

Ne moreš pa skozi življenje, tako da se vedno znova zaljubljaš,

ali pač. Nekateri tudi. To pa zato ker ne prenesejo

odgovornosti, ki jo prinaša partnerstvo in družina.

Te odgovornosti pa se v polnosti zaveš šele ko zaljubljenost mine.

[Vojko]

.......

S tem si rekel se nekaj hujsega.. In sicer da ima tvoja partnerica dolocena pricakovanja do tebe, ki jih moras ti izpolnjevati, ce zelis biti odgovoren za njeno sreco.

Vsako prickovanje, ki ga gojis do drugega.. pomeni, da ga bolj sovrazis, kot ljubis.. ampak zaradi druzbene moralne norosti, mora to tako biti.

Ti zagovarjas druzino, kot osnovno celico.. jaz zagovarjam individualnost cloveka kot osnovno celico.

Druzina je v bistvu iluzija.. Zivljenje je resnicnost.. druzina, druzba, religija, narodnost.. itd.. pa je iluzija.. in sicer bolj stevilcno kot je neko zdruzenje.. manj je tebi treba biti odgovoren. Kdo je odgovoren za klanje zivali? Nihce.. in vsak posameznik.. ampak ker to pocne celotna druzba.. nisi kej posebej odgovren. Nihce ti ne more reci, da si ti odgovren za klanje zivali. In vse je v redu.

Ce bom jaz kot individulen clovek, pazil na zrak.. in vsak tako.. bomo vsi lahko dihali cist zrak.. zdaj je to odgovornost druzbe.. in ni cistega zraka. Kaj sem jaz kriv, ce se brez avta vec ne da ziveti? NIC! To ni moja odgovronost.. kajne? Ampak JE!

Nisem jaz kriv, ce izsekavajo gozd.. Lahko reces, da sem? Nisem! Ampak seveda uporabljam papir.. in pohistvo, ki se je, ne vem kako.. znaslo v Mercatorju.. Pac tam je bilo.. in jaz sem ga kupil.. Nic kriv a ne?

V druzini gre za isto stvar, samo v manjsem obsegu.

Zakaj ni dovolj, da se dva ki se zacutita najdeta.. in sta skupaj tisti cas, ko pac tako cutita. Za nekatere bo to dosmrtno... za druge pa samo nekaj minut., ur ali dni. Samo potrebno bi bilo poslusati SEBE. Kadar imata ta dav otroke, sta seveda oba odgovorna za njihovo prezivetje.. ne pa tudi za njihove odlocitve.

Odgovorni smo toliko, da otroke ne poneumimo z nasimi norostmi.. in tako jim omogocimo, da znajo poslusati SEBE.. in so sami odgovorni za svoje odlocitve.

Uciti pa jih ni potrebno kaj veliko.. samo znajo precej bolje kot mi.

 

Da bi bil jaz odgovoren za sreco osebe, s katero imava skupaj otoka in s katero skupaj ziviva.. Mogoce je skupna odgovronost.. v smislu ekonomije in financ in podobnih iluzij. Ampak  smisli notranje srece.. pa prav nic.

Ce med dvema tece ljubezen je prisotno dajanje.. in sprejemanje.. in kaj drugega bi bilo se potrebno?

Tjazy

 

Vidim, da sem se motil v prejšnji trditvi, da govorita eno in isto.

 

Krasno si napisal tele misli in skoraj v celoti se strinjam s teboj, priznam pa, da bi se pred desteimi leti bolj strinjal z Andrejem.

 

Vojko

[andrej]

Vojko, kar nekaj vprašanj oz. razmišljan.

 

Ne bom odgovarjal po vrsti, napisal bom tisto kar mi je sedja ostali v glavi.

 

Najprej se mi zdi dobro kako si opisal nesporazum v komunikaciji.

Mogoče je na mestu, da tukaj povem najin banalni nesporazum,

ki sva ga gojila več let. Bilo pa jih je še več.

 

Žena me je vsak dan klicala v službo.

Mene je to motilo ker sem mislil, da me kontrolira,

da mi ne zaupa. Iz istega razloga jaz nisem klical nje,

in, da bi tako pokazal, da me moti.

V resnici pa je šlo za čisto nekaj drugega,

Ona me je klicala, ker je mislila, da mi s tem izraža naklonjenost

in ljubezen, hkrati pa je bila razočaran nad tem, da jaz nisem nje.

Zdaj ko sva to razčistila, jaz z veseljem vsak dan pokličem njo,

njej pa ni potrebno ker jo itak že jaz.

 

Drugi osnovni nesporazum. Ko sem ji govoril o svojih problemih

je nenehno komentirala in svetovala kaj naj naredim.

Jaz sem to sprejemal kot kritiko in spet nezaupanje.

Nasprotno, pa ko je govorila ona o svojih problemih sem jaz samo poslušal.

Ona pa je msilila da me sploh ne zanima, ker nič ne komentiram.

 

In še in še je takih. Zakon je neskončna šola.

Da o otrocih ne govorimo.

Jaz še nimam toliko straih otrok, da bi kometiral kako se obnašati,

ko gredo otroci svojo pot s katero se jaz ne bi strinjal.

Sem pa šel tako pot kot otrok svojih staršev.

Kar nekaj let smo rabili, da smo si povrnili zaupanje,

na koncu pa se še bolj spoštujemo, ker je vsak vztrajal na

svoji poti in tudi "zmagal"

 

Vojko ne vem kdaj je tisti trenutek ko je bolje da gresta dva narazen.

Midva sva počela vse sorte stvari, po merilih nekaterih samo še

za narazen, pa nisva šla in sva vztrajala, in danes imava polnojši odnos kot

kadarkoli prej. Sploh se ne more primerjati z najinimi začetki zaljubljenosti.

Tudi otroci se v tistih trenutkih niso počutili najbolje,

zato pa so tudi oni sedaj bolj srečni, lahko rečem kot povprečje, tudi bolj uspešni so,

vsaj po mojih merilih, kar vsekakor ne pomeni da pri štirih letih bere

ali podobno.

 

Težja je preizkušnja več imaš od nje.

Me prav zanima kakšno je tvoje mnenje o tem,

kdaj je bolje, da gresta dva narazen.

 

Ampak mislim, da je dostikrat še možna rešitev pa se pari ne

potrudijo dovolj. V večini primerov gre itak za

arhetipska obdobja življenja, ki so v osnovi pri vseh enaki

in se pri vseh pokažejo podobno, v rahlih variacijah, se pa pojavijo

ob podobnih življenskih prelomnicah.

Veliko ljudi seveda nima moči, da bi te življenske preizkušnje

in "odraščanja" spoznali ali celo predelali, še več pa jih nima znanja.

Kar pa seveda ni opravičilo, ker znanje je samo poisakti ga moramo.

 

Ali je vztrajanje v zvezi res najboljše za vse?! Posebej otroke!

Ali meniš, da otroci ne čutijo (na primer) čustvenega trenja, žalosti, neizpolnjenosti.... pri svojih starših, čeravno morda starši odlično igrajo srečen zakon?!

 

Vojko, tukaj imam samo svojo izkušnjo, kaj dosti več znaja nimam.

Vsekakor otroci to še kako čutijo, zato moramo to preseči, če

pa ne gre drugače pa gremo narazen. Ampak kot poznam ljudi in otroke ločenih staršev,

tega nikoli čisto zares ne razumejo, pa če še tako pravijo da ja.

In vsi nosijo težke posledice v odraslem življenju,

predvsem v partnerskih odnosih.

 

Predvsem menim, da ga ni zakona, ki bi ves čas živel v harmoniji,

to si upam trditi 100%. Torej otrok pred tem ne moremo obvarovati.

Bolj pomebno je, da jih skozi to učimo o življenju.

Da življenje ni vedno samo harmonija, samo energije zgoraj,

ampak tudi trenja in energije spodaj.

Če pa nam uspe še sebe in otroke skozi to naučiti

reševanja konfliktov potem pa smo naredili več kot

večina.

 

To se mi zdi zelo pomembno, to nihanje energij

v vsakem partnerju posebej kot tudi v samem odnosu,

tudi odnosu do otrok. To je narava življenja.

Celotna narav deluje tako, dan noč, mlaj, polna luna...

IN ko sprejmemo to, se nam je takoj lažje

spopadati s težavami, ker vemo, da to ni nič posebnega,

da je čisto normalen tok življenja, če pa je tako

se stvari lažje lotimo.

 

Spet tisto, odločitev je naša.

Vse preveč pa je parov, ki raje ne komunicirajo

samo, da ni potrebno pogledati vase.

Saj na koncu vedno ugotovimo, da so problmi v nas samih,

ne toliko v partnerju.

 

Kaj pa, Andrej, če na primer sam tega nikoli ne sprevidim, kljub temu, da mi partner skuša pomagati na vse načine do te "razsvetlitve"?!

 

Nam pa partner še kako dobro kaže na naše osebne probleme.

In za to smo mu lahko samo hvaležni.

Skozi medwebojno komunikacijo pa lahko oba pridobita.

Tako sama na sebi kot seveda tudi skupaj.

Saj na koncu ni 1+1 ampak še kaj več

.

 

Isti komentar kot zgoraj.

 

Potem pa ga pošlji k Ruglji, on ga bo že postavil na svoje mesto.

Tole je bolj za šalo.

Ja, ne vem, vsekakor mora biti volja na obeh straneh.

 

Ena od možnosti ko je eden od partnerjev naredil vse

kar je mogoče, drugi pa se ne premakne za nič na svetu je še zadnji izhod.

Partnerja postavimo pred dejstvo, da odhajamo.

In potem tudi gremo, ne zapremo pa čisto vsa vrata,

če pa še potem nič, ja potem pa je nič.

Sploh pa gre tukaj za vsak primer posebej,

načeloma pa mislim, da se da dosti narediti preden se

zares odločimo za ločitev.

 

Vprašajte enega od ločenih staršev, kako jim je.

Koliko težav se pojavi pri vseh osnovnih življenskih potrebščinah,

da ne govorimo pri vzgoji otrok in usklajevanju le te med staršema,

ki živita ločeno. Ko sem enkrat poslušal eno ločeno žensko

kako zares je težko tako življenje, sem si mislil, kaj ne bi bilo za oba

lažje, da bi se malo bolj potrudila v njunem odnosu,

koliko lažje je to, kot potem ko si ločen.

Da ne govorim potem ko se oba onovno poročita, kakšne napetosti

nastajajo v takih razširjenih odnosih,

dvojnih starših in otrocih, lahko tudi iz večih družin.

A potem pa imajo moč usklajevati vse to, prej pa niso imeli

moči uskalditi sebe in še partnerja.

Ne vem, samo sprašujem se, ali jim je to res lažje.

 

Mogoče bo kakšen od ločenih lahko kaj komentiral,

da ne pametujem preveč.

 

Vojko, kar nekaj se je nabralo,

hvala za tvoj trud in energije, ki jih pretakaš tukaj,

Uspšeno delo še naprej ti želim.

[Vojko]

Spoštovani Andrej

 

Hvala za repliko, ki skupaj s tvojim prejšnjim pisanjem (najbrž ne samo) v meni poraja vrsto novih vprašanj in odgovorov.

 

Kar ti želim povedati zdajle na tem mestu je:

 

Zdi se mi (vem), da je partnerski odnos eno, ljubezenski odnos pa nekaj drugega. Vse skupaj zložiti skupaj pa je precej težavno, saj se na tem področju "zmeša" nebroj različnih pogledov tako na materialni kot osebni svet, izkušenj, dognanj, slik iz vzgoje, itn - ki jih ne želimo, nočemo ali ne znamo spremeniti. V tem trudu za srečo, veseljem, uspehom nas morijo in dušijo okviri, ki smo jih (navidez) nehote sprejeli za svoje in so se tako trdno usidrali v naš film, da jih enostavno ne znamo odstraniti, porušiti ali spremeniti in nikakor ne želim izvzeti tega, da so tu še druge entitete, energije, ki se ves čas na vse pretege trudijo, da za začetek do teh spoznanj sploh ne bi prišli in drugo, če do njih pridemo, da s svojo energijo postavljajo tako velike prepreke, da dostikrat nimamo dovolj energije, da bi sploh pomislili, da te prepreke lahko premagamo.

 

Želim reči drugače: Okviri, ki smo jih sprejeli nam v veliki meri krojijo našo "usodo" - karmo, ki pa je lahko še kako spremenljiva in ko to dojamemo imamo na voljo vse stvarstvo za svoj razvoj in pomoč drugim.... In ravno to je tisto, česar se matrica boji.

 

Ali kot je (približno) rekel Jogeshvar Muni (Charles Berner): Človek ima dva uma - eden, ki je njegov in enega, ki je vcepljen in za katerega se na vse načine trudi, da bi ga vcepil svojim otrokom in svoji okolici.....

 

 

Kateri od teh dveh je Ego, se mi zdi nepotrebno poudajati.

 

Andrej, hvala ti! Vojko

[andrej]

Zanimivo,

 

podobno o življenju govori tudi Jung.

On govori o sebstvu in egu.

O zavednem in nezavednme.

O arhetipskih kotičkih nezavednega, ki so skupne vsem,

kot fizis je tudi um šel skozi evolucijo

in kot ima zarodek vse faze evolucije

in naš fizih vsebuje vse stopnje evolucije,

tako tudi um, zavedno in nezavedno.

 

Pa ni bil moj namen modrovati.

Hotel sem povedati, da je od vsega najpomembnejše

živeti življenje z odprtimi očmi in tudi srcem,

od kod pride znanje in vedenje je drugotnega pomena,

ko smo pripravljeni znanje sprejeti se nam že približa

v obliki ki nam je najbljižja.

 

Ravno danes sem po naključju bran neke najine (žena in jaz)

stare zapise. Namreč ko nisva mogla komunicirati sva si pisala mejle,

da sva se premaknila, da ne govorim o pomoči tretje osebe,

ki je ravno tako potekala po mejlih, tako da imava vse zapisano.

 

In ko sedaj prebiram to ne morem verjeti s čim sva se ukvarjala.

Skratka tam kjer je volja je tudi pot, vedno,

to pa podpišem.

 

Zdi se mi (vem), da je partnerski odnos eno, ljubezenski odnos pa nekaj drugega. Vse skupaj zložiti skupaj pa je precej težavno, saj se na tem področju "zmeša" nebroj različnih pogledov tako na materialni kot osebni svet, izkušenj, dognanj, slik iz vzgoje, itn - ki jih ne želimo, nočemo ali ne znamo spremeniti. V tem trudu za srečo, veseljem, uspehom nas morijo in dušijo okviri, ki smo jih (navidez) nehote sprejeli za svoje in so se tako trdno usidrali v naš film, da jih enostavno ne znamo odstraniti, porušiti ali spremeniti in nikakor ne želim izvzeti tega, da so tu še druge entitete, energije, ki se ves čas na vse pretege trudijo, da za začetek do teh spoznanj sploh ne bi prišli in drugo, če do njih pridemo, da s svojo energijo postavljajo tako velike prepreke, da dostikrat nimamo dovolj energije, da bi sploh pomislili, da te prepreke lahko premagamo.

 

Tole pa samo še podpišem

 

Koliko je konfliktnih področij v partnerskem odnosu, ki nimajo veze z ljubeznijo,

pa so vseeno osnovnega pomena ne samo za odnos, ampak za preživetje samo.

Pri vsem skupaj pa še gojiti ljubezen je pa res umetnost.

[Vojko]

Andrej

 

Hvala za vse skupaj! Lepo se je pogovarjati s teboj in upam, da se še kje srečava.

 

Lahko noč, Vojko

 

P.S.

 

Morda za kakšen premislek - če še nisi ujel telih linkov, ti jih napišem:

 

www.skyhero.com (članki na levi strani)

www.awakening.net

[Tjazy]

Ce partnerski odnos in ljubezenski odnos.. nista eno.. potem... je to samo ekonomska pogodba in je seks v partnerstvu skodljiv.. se naj ne bi izvajal. Otroci naj ne bi obstajali..

 

Zato tudi ne zagovarjam partnerskega odnosa in druzine kot osnovne celice.. To sos same iluzije.. Partnerstva v resnici ni.. Pac dva zivita na isti lokaciji.. ampak ce ni ljubezni.. zivita popolnoma sama in odtujena.. Morda jesta za isto mizo.. ampak cas in prostor ni ovira, da ne bi mogla biti cisto na razlicnih lokacijah, ceprav sta skupaj.

 

Ce pa je ljubezen.. pa obstaja vez.. obstaja pretok.. obstaja naklonjenost.. dajanje.. sprejemanje.. bla bla.. in je seks meditacija.. Ker dokler seks ni meditacija je spolnost samo prehodno obdobje od zaljubljenosti do lljubezni. Je goljufanje partnerja in jemanje energije.

 

In v bistvu je res... ljubezen nima nic skupnega s danasnjim partnerstvom.. ki pa po mojem ne bi smelo obstajati. Vsaj z izgovorom ljubezni ne..

Dokler je prisotno ljubosumje.. ce "nas" partner seksa tudi z drugim.. ljubezni ni popolnoma nic.. IN dokler obstaja potreba.. da seksamo z drugim partnerjem.. ljubezni ni popolnoma nic..

Ampak tukaj ljudje goljufajo.. ker kao lastninijo partnerja in ne prenesejo mislil, da bi "njihov" partner seksal z nekom drugim.. za izgovor jim pa je, da je partner kriv.. ker nima ljubezni, ker je sel drugam. Lukavo..

 

Vojko.. se strinjam glede drugacne komunikacije.. ne strinjam pa se, da obstaja vec vrst ljubezni.. energija je ena.. ne obstaja vec vrst energij..

In hvala za tvoj trud in analizo...