Koma

[mitos]

Poletje v Semiči –pri malici; pritegnilo me je razpravljanje o KOMI.

 

Ali je koma klinična smrt? Smrt kot smrt, in se boš znova rodil, če boš seveda prišel nazaj.

 

Ali je koma, da te ohranjajo nezavestnega pri življenji? Da živiš ne glede na to, če se boš zbudil ali pa ne.

[luma]

koma je klinična smrt, iz katere naj bi se slejkoprej zbudil. Če te puščajo vegetirat, da si priklopljen na aparature in se ti ne da vrnit v resnično življenje, se ne bi smelo rečt koma. Stanje koma, bi moralo biti časovno omejeno. Večina ljudi se zbudi iz kome, ker najdejo smisel oz. nedokončano delo, zaradi katerega vidijo smisel živeti. Nekateri pa verjetno vidijo, da takšni, kot so niso za živet in bi bili samo drugim v breme. Takega bremena nihče noče nikomur naložit, zato se nočejo zbudit. Ker pa smo živi in zdravi egoistični in nočemo zgubit ljubljene osebe, jo ohranjamo za vsako ceno pri življenju. Nesramno do ljudi, ki so v komi tedne, mesece in leta.

Malo mi je žal, da vas morim, pa je tudi ura taka, kajne?

[mitos]

Vsak mnenje se šteje, saj to je "Kaj si mislimo o...". Vsako mnenje je dobrodošlo.

[Pujsita]

Kolegica je bila v komi in potem ko se je iz nje zbudila je rekla, da so bile to v bistvu ene same intenzivne sanje in je po tem, ko se je zbudila za nekaj zadev, ki so se ji sanjale še dolgo bila prepričana, da so se v resnici zgodile.

 

Tudi jaz mislim, da bi se moralo spoštovati želje ljudi, ki so v komi, nekateri bi se borili za vsako ceno za življenje in bi bili pripravljeni tudi na dolgotrajno komo, nekateri pa ne bi. Kako bi se pa to dalo urediti, da en bi prihajalo do zlorab, je pa čisto drugo vprašanje....

[mitos]

O tem, kar se je sanjala tvoja prijateljica dam čisto prav, da se je res zgodilo ali ne, namreč tega nihče ne more zagotovo vedeti, da se je ali da se ni. O tem je bolje težko govoriti enimi takšnimi, ki tega niso (pre)doživeli.

Znala bo v živo opisati še mnogo let kasneje, kar se ji je sanjalo. Kot bi bila v tistem času, ko se ji je to dogajalo.

Naj tega ne skriva. Takšen je moj predlog (nasvet). Upajmo, da sledi tej temi, ker pričakujem še več mnenj.

[sfinga]

poznam to stanje ,čeprav ga nisem doživela jaz temveč se srećujem s tem v službi...čeprav s temi pacienti ni kontakta,vem da vse registrirajo le povedati tega ne morejo..in zelo malo jih je ki to vedo ,misli se da ti judje ne slišijo ,ne zaznavajo vendar to ne drži..koma še ni klinična smrt vendar lahko pripelje do smrti ali pa se pacient končno zbudi.treba je biti ljubeč in se pogovarjati ,važen pa je tudi fizični kontakt in lahko se stanje izboljša,poleg tega nekateri poznajo akopresurne točke prav za to stanje in takrat wso možni neverjetni rezultati.na koncu še enkrat nekaj na kar pozabljajo tudi zdrav.delavci:pacient vse zaznava ,sliši in dojema le odzivati se ne more ,zato moramo biti pazljivi in obzirni ko se s temi situacijami srečujemo...

[pokowc]

.vem da vse registrirajo le povedati tega ne morejo..in zelo malo jih je ki to vedo ....

ne znajo

[luma]

Poznam več ljudi, ki so bili v komi. Z ljubeznijo so jih negovali, jim pripovedovali vsakdanje dogodke, brali, božali, umivali, negovali ljubkovali. Verjetno so se počutili zaželjene in ljubljene, pa so se zbudili. Nekateri so potem ozdraveli in danes živijo normalno življenje. Neka mlada punca, pa ima močne okvare. Vendar zanjo skrbijo vsi, predvsem mama in sestra in jo imajo radi. Njeno stanje se iz dneva v dan spreminja in nikoli se ne ve, če bo doživela naslednji dan ali celo uro. Vendar je prijetna in ljubka, čeprav je v vsem odvisna od drugih.

Take poškodbe so ji ostale od predolge kome.

pride kakšen dan, ko je sitna in nesramna. Takrat me pokliče. Včasih jo razumem kaj govori in se normalno pogovarjava, kot da ji nič ni, ker ima dober dan, včasih pa čisto nič, ker je na stopnji 2 letnega otroka, samo, da ji niti spomin ne dela. Tisti dan bi me klicala 10x, če ji ne bi vsakokrat pokazali, da ima na mobiju že mojo številko. Pa čez čas pozabi, da je že klicala.... V teh dneh sama sebe ne mara in se obsoja, v kakšno nadlogo je svojim. Bori se za svoj obstoj, pa se njena zavest in podzavest verjetno preveč borita, da bi bila v stanju kontrolirat sebe in sprotne dogodke. Vendar zaenkrat zmaguje ona. Ostaja živa in z močno voljo do življenja. Upa, da bo šla naslednje leto zopet na morje, da ga bo mogoče čez zimo kdaj videla, da bo prišla na obisk. Da jo bodo pripeljali k meni in nesli v tretje nadstropje, na teraso in tam bo sedela ter poslušala in vohala morje. Videla ga bo, če jo bodo peljali na plažo, ker ima močno okvaro vida...

 

Tudi, če bi jo želela imeti kakšen dan pri sebi, je ne bi mogla, ker je dajanje zdravil in kontroliranje njene teže ter prilagajanje zdravil telesni temperaturi prava znanost, ki sta se jo je njena mami in sestra naučili. Pa vendar je kot sonce vedno kadar se slišiva

[Mick]

Poznam več ljudi, ki so bili v komi. Z ljubeznijo so jih negovali, jim pripovedovali vsakdanje dogodke, brali, božali, umivali, negovali ljubkovali. Verjetno so se počutili zaželjene in ljubljene, pa so se zbudili.

 

 

Pa vendar je kot sonce vedno kadar se slišiva

................... ..........................

 

Ne vem na kateri temi je že bila debata o bifejih in lnf...........pa bi rekel le to........meni tak kot je lumin post povsem zadostuje.......da se vedno znova vračam na lnf in mi je fajn

[zirosi]

Koma ni smrt.

 

(koma je stanje brez znakov življenja)

 

 

Klinična smrt je samo samo smrt, kot jo razume medicina.

 

 

 

(mislim, da je po defoltu to odpoved vseh življenjskih funkcij)

 

 

 

 

uživajte!

[Marsa]

Uh, dobra tema, Mitos...

Zelo lepo si tole podal in napisal, predvsem pa mi je bil vsec tvoj zadnji post in se me je dotaknil.

Je pa tezko kaj dorect takole v taki temi...

Strinjam se z Lumo - vendar tezko je postavit nek casovni okvir.

Zelo delikatno... pa kar prevec poglobljeno v tem trenutku zame...

 

Moj dober frend je delal samomor in je potem bil dolge mesece v komi.

Iz kome se je zbudil, pripravljen na lajf, spet se ga je veselil, hodil na rehabilitacijo ze, potem pa po hitrem postopku umrl, ker mu je odpovedalo srce... rekli so, da zato, ker je bil predolgo v komi, pa je bil tak napor.

Vmes se nisva videla - sem pa nekako prepricana, da me je poklical - tedaj sem bila cisto ziher, da je to bilo, ko se je zbudil iz kome - kasneje pa nisem sla preverjat datumov, tako da lahko da sploh ni res...

A mene je nekaj presinilo na avtobusu in sem pomislila - zdajle je X umrl ali pa se je zbudil iz kome... poslal mi je nekaksen signal.....

[Marsa]

Aja, p.s.

Bilo je vprasanje postavljeno...

 

Menim, da koma seveda ni smrt, da pa je prav tako kot smrt nekako 'na oni strani', kot recemo tudi za smrt - onostranstvo.

[Guest sanjalica]

Kolegica je bila v komi...3 mesece... Ob obisku sem vedela da občuti, da sem ob njej. Vedno sem "kvasila neumnosti" (kot na lnf)...mi je ko je bila še "zdrava" zmeraj govorila... "tudi ko bom umirala, če boš zraven, sploh ne bom mogla umreti, ker se bom režala... "

In ko sem jo obiskovala...so vedno njene poteze na obrazu postale mehkejše, ustnice so šle v nasmeh ....

 

Nikoli se nismo pogovarjali kajkoli negativnega, slabega, pesimističnega ob njej... Vedno zgodbe iz vsakdana...

 

Na njen rojstni dan...

Hčerka je sedela ob njej...in se na glas spraševala; kaj ti naj podarim....ne morem ti ničesar....želim si samo...da če želiš oditi, če čutiš, da ne moreš biti tukaj, med nami več..., da odideš....

 

In je odšla...še isti večer...

 

"G. pogrešam najine nore čveke... "

[otožna]

kdaj veš, da je prišel čas, ko je potrebno reči dovolj, končajmo... ker nekateri peživijo kar nekaj časa priklopljeni na aparate in jim tako umetno podaljšujejo življenje. Prijateljici je avto povozil sina, starega 8 let. Upala je, da bo odprl oči in da bodo živeli naprej. Upala je nekaj mesecev, nato pa se je morala odločiti. Bilo ji je težko in vsem nam ob njej. Bolečina je bila neizmerna in še vedno se pojavlja dvom. Čez nekaj časa je odšla v tisto bolnišnico in sestra jo je odpeljala v sobo. tam je ležal fantek, negiben... To bi čakalo njenega sina če bi se zbudil pa se ni... kdaj je torej čas, ko lahko rečeš, odidi?

[Marsa]

Grozno, Otozna, kaksna zalostna zgodba...

Saj... tezko tezko se je odlocati v tehle receh...

Upam, da mi nikoli ne bo treba biti v taksni kozi...

[otožna]

Men tud, ker to se mi zdi najhujše, odločit se, da rečeš da, torite to in to za svojega otroka. Ker velikokrat sem razmišljala, kako veš, da ne bo drugače, kaj če se motijo, ko zreš v njegov mirni obraz in imaš občutek da samo spi, dvigneš roko, ki je brez življenja, zadržuješ solze in probaš govoriti z njim o lepih stvareh,...in ga zadržuješ... nato ga spustiš, mu daš prosto pot, a je to ali... ne niti najmanj si ne želim biti v vlogi kot je bila sama takrat...

[pokowc]

---Ce umre eden je tragedija, ce jih milijon umre statistika--

EN AVTOR

[mitos]

Kar srh me spreletava, ko sem tole prebiral. Mogoče ne bi smel te teme izpostavljat. Ali pač? Vsak se bi moral odpreti, kaj ga teži in kaj občuti pri tem, čeprav je to delikatna tema. Saj bom zastopil, če boste končali s to temo. Po drugi strani pa naj vidijo to temo tisti, ki so doživeli nesrečo, ki ne morejo postavljati teh vprašanj. Razlogov je več zakaj ne morejo. Nekateri se počutijo osamljene, odmaknjene, v tem primeru. Kot da bi bila sramota. Kot, da se bi to zgodilo samo njim. Še mnogo tega je zakaj ne morejo. Nesreča nikoli ne počiva. Kaj vemo koga nas še čaka.

 

Zato kar odgovarjajte, da bomo vedeli kako se ravnamo ob takšnih trenutkih.

 

Samo nekaj statističnih podatkov:

Po statistkah doživi pri nesrečah je poškodovanih možganih 3.600 ljudi na leto, samo v Sloveniji. (Dnevnik)

V Ljubljani na Kliničnem c. pripeljejo do 45.000 intervencijskih reševanj na leto. (Andrej Fink, vodja reševalne postaje)

Samo v Ljubljani je bilo v enem letu 970 srčnih zastojev, do prihoda reševalne ekipe je več kot 500 bolnikov umrlo. Od preostalih jih je do bolnišnice preživelo le slaba tretjina. Samo pet odstotkov (od tretjine) se jih je po sedmih dneh zbudilo iz globoke kome.drugi se niso nikoli in so po nekaj mesecih trajnega vegetativnega stanje počasi umrli. (Tina Horvat)

[Volk K.L.]

Koma je mogoče zid med dvema svetovoma. Mnogi naj bi v komi doživeli izventelesne dejavnosti, videnje predora itd... Mislim da koma še ni dovolj raziskano področje.

[mitos]

Kaj takrat, ko možgani ne dajejo, nobenega znaka (EEG), ko jih ne moreš zaznati na nobeni doslej znani aparaturi? (Saj bi blo to težko, ko se tam borijo da bi preživel, in da bi dajal pacienta še na slikanje glave, potilini v komoro, da bi izeriti možgnsko funkcijo! To bi bilo absurdno.)

Srce itak ne dela.

Je to mogoče nadzavest?

[Docko]

Koma,koma!

Vedno sem se poizkušal izogniti tej besedi. Dostikrat se mi je beseda zataknila.Ne glede na to, da nisem zdrav človek, rad živim. Rad imam življenje. Rad imam življenje drugih in življenje spoštujem. Izkušnja, kako je ko si v komi, je različna. Lahko te poveže v resničnost ali v navideznost v prepričanju, da se je v resnici zgodilo.

Bil sem v tem. Bil sem odpisan. V tistem obdobju, ko sem se znašel v komi, medecina še ni bila takšna, kot je danes. In prav lahko bi se zgodilo, da bi bil jaz danes pokojni.

Kot je bilo napisano. Ko si v komi, se ne odzivaš. Lahko spremljaš dogajanje. Verjemi te mi. Kolikokrat bi se zjokal in zavpil, da jih čutim, da jih slišim. Ni šlo. Tako je trajalo osem mesecev. Še danes mi odmevajo besede nekdanje prijateljice (miren ji naj bo počitek), sebičnež, lenuh, mi tukaj garamo, ti pa samo spiš. Kaj se je naprej dogajalo ne vem. Vem samo to, da sem se zbudil v njenem objemu in da sem se jo s svojimi rokami dotaknil. Nisem mogel nič. Še govoriti ne. Bil pa sem zbujen. In začelo se je na novo. Po letu dni okrevanja in vrnitve v rodno domovino, sem se končno zavedal, da imam dva rojstna dneva.

Najhujša koma pa je poškodba možgane.

[mitos]

A so te umetno držal v komi, da si toliko registriral, pa kakšna koma je bila to oz. zarad česa si bil v komi?

[Docko]

Na začetku so me pri življenju držali umetno. Pozneje pa naj bi dihal sam. Nikakor pa se nisem mogel prebuditi. Kako je prišlo do kome? Zgodba zase. Vse se je odvijalo v delovni brigadi v Sarajevu. Bil je čas miniranja skal. Pred samo eksplozijo pa se dve dekleti niso skrile. Pognal sem se proti njima. Slišal sem eksplozijo in močan udarec. Tema in tema. Pozneje so mi povedali, da so me dobesedno izkopali iz kupa kamenja v upanju, da sem živ. Bil sem živ in brez upni primer. Poškodba glave, zlom ključnice, nalomljena rebra, zlomljen nos in še druge poškodbe in podpludbe.

 

Nastanek kome je različen pojav. Zelo pogosto pa pride do kome zaradi pomanjkanja kisika, razlitje krvi in resne poškodbe možgan. Še posebno tistega dela, ki nadzira naše funkcije. Preživetje pa je spet odvisno od teže poškodbe. Čim bolj je težka poškodba, manj je upanja. Oziroma je bolje, da se v takšnem primeru posloviš od življenja, ker postaneš rastlina, ki se ne zaveda ničesar več.

Je pa koma tudi oblika, ko nekdo zelo globoko zaspi, pa nima moči in volje, da bi se prebudil iz tega spanja. V takem primeru pomaga pogovor in spodbuda. Včasih je dovolj ena sama iskrica upanja v sebi. Včasih niti tega ni več. Prebujanje iz kome je želja po življenju. In spet odvisno od poškodbe možgan. Napisal sem , da sem se zavedal prisotnost drugih ob meni. Nisem pa mogel ničesar narediti. Morda je bil prijateljičen treslaj tista vzpodbuda, da sem odprl oči. Ali pa mi res ni bilo še usojeno, da sem odšel.

 

Dolgotrajno umetno držanje nekoga pri življenju nima velikega upanja po preživetju. Kratek čas ja, če je možno, da se poškodovane celice toliko obnovijo, da lahko sam dihaš in da ti bije srce. Potem je upanje.

 

Napisal sem o sebi. Svoje občutke in izkušnje. Pot do ozdravitve je bila zelo dolga.

[mitos]

Telo hrepeni po preživetju, telo gomazi po človečkih samo, da se reši. Telo ni razum, ni duševnost.

 

Za bolnike je včerajšnji mesec, let, kot za zdrave ljudi je en dan.

 

Docko

Razmšljal si zakaj si prišel nazaj. Ali si zvedel?

[mitos]

Vprašanje povrnem nazaj.

Jaz sem tako neučakan, bi moral kar takoj vedit.

Vsak naj sam ugotovi.