Kolikokrat smo ze umrli?

[Tjazy]

Se kdaj zgodi, da nimate kej poceti ali pa ne morete zaspati in vas firbec matra kako izgleda ko umiras in malo fantaziras, da umiras in ... vse to kar pac spada zraven.. ceprav ne vem kaj spada zraven..

V miselnem umiranju.. oziroma rojevanju.. je ta slabost, da imas lahko nadzor.. Pri resnicnem pa ga mogoce nimas.. ne vem.. ali pa ga tudi imas..

Noo v glavnem.. v zivljenju vcasih fantaziramo o marsicem... a kdaj fantazirate, kako umirate?

[Pujsita]

Pozdravljen Tjazy, se mi je kar zdelo, da si ti načel to temo - še preden sem pogledala, kdo je avtor . Jaz v bistvu nič kaj dosti ne razmišljam o smrti. Do nedavnega me je bilo panično strah umreti, preganajala so me vprašanja, kako izgleda, ko si ti mrtev zakopan nikje, nič ne slišiš, nič ne vidiš, še celo problemov nimaš.

 

Zdajh sem nekako sprejela to karmično zadevo, kar mi je pregnalo vse dvome in strahove, da pa bi fantazirala kako izgleda umirati, tega pa priznam, nisem počela.

 

Kakšne občutke pa ti doživljaš ob tem?

[Tina]

Ni ravno fantaziranje o umiranju, ampak pogledi na to ...

 

Konec - smrt

[Tjazy]

Janja.. pozdravcek..

 

Nisem mislil v to smer.. kako fantaziras, da lezis pod zemljo, ker te tam vec naj ne bi bilo..

Ceprav katolistvo na nek nacin tudi to govori. Da cakajo neko sodbo zivih in mrtvih.. Kaj hudica zdaj pocnejo mrtvi? Strasno dolgcas bi jim moralo biti v grobu. OK.. pustmo to..

 

Moji obcutki.. V bistvu je problem nadzor.. Obcutki so taksni kot jih hocem.. ker lahko vse skupaj nadzorujem.. Kako bi to eksperimentiral brez nadzora? Da bi popolnoma izklopil UM.. in sel do do nikje tam.. kjer se izgubi nadzor..

[aquarius]

Ko in če izgubiš nadzor si povsod in nikjer,...si živ in mrtev,...si in nisi.Težko si je to predstavljat.

[bigm]

Terapevti, ki se ukvarjajo z regresijo pravijo, da imajo ljudje lepe spomine na smrt, zelo neprijetne spomine pa na rojstvo.

 

Bomo videli, saj smrt nikomur ne bo ušla.

 

Dotelej pa vsem želim čim več lepih doživljajev v življenju.

[rachek]

Večkrat. :o|o:

 

Nice tema.

 

Včasih me je bilo full strah smrti. Krishnamurti je imel prav, kogar je strah smrti, je v bistvu strah življenja.

 

Kako ležim tam spodaj? Grozno.

[Tjazy]

Ja Bigm.. enkrat bo ziher vsak to probal..

 

Rachek.. to ni rekel samo Krishnamurti.. je kar nekaj ljudi to ugotovilo.. V bistvu vsi tisti, ki so uspeli izklopit UM.

Saj to kar vas sprasujem v tej temi ni nic drugega kot meditacija.. ker meditacija je mala smrt. Ljubezen pa je mala meditacija..

 

In ko sem si tko zamislis.. da zdej pa lepo oddidem iz telesa... se mi je zdelo vec zadeve zelo smesnih.. ena taka zadeva je zalost, ko nekdo zares umre. Ceprav tudi zares ne vem ce je zares.. zares... Po fizicni smrti ziher obstaja tudi duhovna smrt.. in potem po duhovni se kaksna druga smrt....

Eno veliko kolo mogoce in znotraj teh koles majhna kolesa.. in eno od teh manjsih koles.. je mogoce tudi ta zemeljska reinkanacija skupaj z duhovnim svetom.. Al pa tudi ne.. to je tko bolj napisano.. za mojo zabavo..

Po mojem se pojavi zalost ob smrti drugega samo zaradi lastnega strahu, da bomo sami sli nekoc po neznani poti.. Nikoli nas ni strah necesa kar je znano.. vedno je strah povezan z neznanim..

Torej ce bi vedeli.. kako dejansko izgleda smrt.. bi izginili vsi strahovi.. ker ta je temeljni.. tega pa z umom ne moremo vedeti.. zato bi se nekako morala zgoditi smrt UMA.. ker ce z umom prakticiras smrt je vse nesmiselno.. ker se ti zdi tko blesavo.. da ne mores., ker ti gre prevec na smeh.

 

Pa gledam tko kaksen film.. in se zgodi da nekdo nekomu drzi noz na vratu in tista "zrtev" je sigurna da bo morilec tisti vrat tudi prerezal.. in potem spricne kri in podobno.. Pol pa si zamislim, da sem jaz v tem polozaju, ko mi bo nekdo tko prerezal vrat.. in me strasno firbec mantra... kako bi se takrat zares pocutil.. ko ni poti nazaj.. ko ves, da bo clovek vrat prerezal.. samo vprasanje casa je... sekundo.. mogoce minuto.. mogoce dve minute.. Kaj bi pocel v teh sekundah?

Bi se upiral in zakaj? Se ne bi in zakaj ne? Kaj bi razmisljal?

100% je samo eno.. da se sigurno ne bi takrat pocutil kot dusa, um in telo.. ampak bi bilo to vse skupaj ENO. On bi ubil mene.. brez delitve.. zato je ta delitev samo umska.. ni resnicna.. je iluzija, ki nastane zaradi strahu.

[rachek]

Cool contesa!

 

Po mojem se pojavi zalost ob smrti drugega samo zaradi lastnega strahu, da bomo sami sli nekoc po neznani poti.. Nikoli nas ni strah necesa kar je znano.. vedno je strah povezan z neznanim..

Ali pa zaradi sebičnosti, kot je "osamljenost" ali pa neizpolnjenost v življenju in podobne oslarije. Si predstavljaš, da dejansko obstajajo ljudi, ki 20, 30 let dajejo osmrtnice v cajtnge vsako leto in ob dnevu mrtvih in ob dnevu, ko je umrl in to za otroka, ki je umrl par mesecev po rostvu? Na grobu pa tako posvetilo, da ti je takoj jasno, da imata človeka resne težave z plodnostjo in da drugega otroka ne bo več. Mislim, smisel življenja pa tak ...

[tiana]

Contesa! Jaz sem že bila na šamanski terapiji in sem bila razočarana. Ne pričakuj preveč.

[Amis]

ne morem rečt al me je al ne strah smrti, mam z življenjem dost opravka. pa najbrž le ni nekaj tako groznega.

 

je pa malo drugače, ko gledaš in si zraven nekoga, ki dolgo umira. ne glede na vse vedenje, znanje in ne vem kakšne še vse spretnosti, ne moreš nič pomagat. to je grozno. tam si, zraven si....pa ne pomaga nič. no vsaj v smislu ozdravljenja. jasno, da si na nek način moralna, čustvena, energetska in kdo ve kakšna še opora.....in da nikoli ne veš, kaj si je umirajoči sam izbral in zakaj je to potrebno (če je res potrebno-kdo ve, mogoče pa ni)......in potem dileme v takem slogu......pa nič ne pomaga......smrt pride in celo, ko veš, da bo prišla, ti je vseeno hudo......tako je

[tiana]

Pozdravljena! Kako to poteka preko medija?

[tiana]

Sliši se dobro. Upam, da boš poročala. Jaz sem že veliko takšnih zadev sprobala, pa ni bilo nekega pravega učinka. Mogoče sem se dan ali dva boljše počutila, to pa je tudi vse.

[MUCAMACA]

Smrt....ZASE me ni strah. Popolnoma mirna sem in se ne bojim smrti, mogoče zato, ker sem bila že dvakrat na oni strani (kot dojenček, samo se prav nič ne spomnim).

 

Seveda sem brala Castanedo, pa Tibetansko knjigo mrtvih, pa vendar ni to vzrok mojega miru. Pač pa sem v enem mojih (zelo redkih poskusov - pa res nimam časa pri vseh teh aktivnostih!) meditacije imela en tak globlji uvid, ko mi je en neobičajen glas (z mojim glasom!) rekel, da smrti sploh ni, da je samo življenje in drugačno življenje. Pri vsem tem sem imela en tak občutek neskončne sreče... ma, se mi zdi hecno tole razlagati, saj izpade, kot, da se mi je čisto odpulilo.

 

Nataly, te zelo razumem, zakaj vse tole sedaj premlevaš. Ob očetovi smrti sem to nonstop razmišljala, pa mi je sedaj spet aktualno ob nedavni smrti v sorodstvu.

 

Ko smo se pogovarjali o smrti, je druga sorodnica (tam pri 65) izjavila, da se neskončno boji smrti, da jo je tega totalno groza!!! In si mislim, da to ne more biti v redu, da živimo tako odtujeno od samih sebe in narave, da smrt sploh ni več naraven del cikla. Le poglejte, kako smrt pojmujejo v hispanskih kulturah, ali pa mogoče v južni Italiji, pa doli na Balkanu... skupinsko objokovanje, povezanost ljudi v skupnost... v nekaterih kulturah je smrt povod za vesele družabnosti ( ja, od kje neki izvira fenomen sedmine in pogrebnih kosil itd.)

 

Če rečem, da me ni strah smrti, seveda ne pomeni, da bom kar nekaj tvegala, da bi testirala.. ali kaj.

Seveda so tu še bližnji, pa otrok, ki ne more skrbeti zase... ampak jaz tako in tako vem, da mi je usojeno zelo dolgo življenje. Hm, ampak tale Saturn v 12. hiški..blizu ASC....

 

 

MucaMaca

[Sončna Vila]

Tjazy, nisem brala cele teme (malo pozno je že ), se mi je pa postavilo par luštnih besed v glavo med prebiranjem tvojega začetnega posta in še parih drugih...

 

Kaj nam označuje pojem "smrt"? Se sploh kakšna stvar zares začne in potem konča? Kdo to določa? Po kakšnih kriterijih? Vse te pojme, ki jih omenjam v vprašanjih, je iz-umil človek. Je človek res merilo vseh stvari?

 

Smrt je iluzija.

 

Stanje, ki ga opisuješ kot meditacijo, je preprosto stanje obstoja - BITI. Takrat ni več nadzora, o katerem pišeš, ker že sama beseda nadzor vsebuje delitev nečesa, ki jo ljudje tako radi izvajamo... In do tega stanja ne moreš priti preko učenja, trdega dela, matranja... (no, seveda, kakšen obrambni mehanizem ali dva bi bilo za čistejše zaznavanje sveta že fino spucat, ane ) ... ampak se preprosto zgodi... Ne vem, če mene vprašaš, se tega preprosto spomniš. Bivanje. Takrat ni več ločevanja na fizično in nefizično, čas in ne-čas (neskončnost), živo in neživo... Vse je eno, eno je vse. In preprosto JE.

 

Pa ne me vprašat, kako zaboga prideš do tega stanja, ker nimam pojma.

 

 

Drugače pa... še malce bolj "oprijemljiv" odgovor na tvoje vprašanje... Sem že razmišljala, pa me ni strah... Pravzaprav me prav babji firbec matra, kaj zaboga se mi bo dogajalo takrat No, bomo videli, ko pridemo do tja, anje anje

 

 

Hmmm... Človeška perspektiva je zanimiva. Zdaj veliko bolj štekam Junga, ko je rekel, da se kolektivno nezavedno izraža v vseh simbolikah človeštva... Tudi zodiaku, med drugim. Čeprav tole zadnjo stvar še vedno malce meljem... Junga nisem brala tako pozorno, da bi točno vedela, kaj je s tem mislil, tako da ne morem rečt, da se ne strinjam z njim...

 

 

Nočko.

 

 

Sončna Vila

[aakhut]

 

 

2 x.....po dveh puncah

 

 

666 -ou....

[nataly]

Hja seveda!

Vsake toliko časa!

[rachek]

mogoče zato,  ker sem bila že dvakrat na oni strani (kot dojenček, samo se prav nič ne spomnim).

Ja kako pa potem veš, da si bila, če se nič ne spomniš?

[Tjazy]

Hmmm... Človeška perspektiva je zanimiva. Zdaj veliko bolj štekam Junga, ko je rekel, da se kolektivno nezavedno izraža v vseh simbolikah človeštva...

 

Kolikor jaz razumem kolektivno nezavedno.. je spolnost ze ena teh nezavednih zadev. Ce uspes v spolnosti biti popolnoma zavesten.. potem tudi v smrti lahko ostanes zavesten. Potem nas tudi alkohol ali mamila ne morejo spraviti iz zavestnega stanja.

 

Tudi smrt je kolektivno nezavedna.. ker vecina ljudi ob blizajoci smrti pade v nezavest. In verjetno se zato ne spominjamo za nazaj.. Drugace bi se po vsej logiki morali spominjati.. ker nekateri se spominjajo. Ce se eden spominja.. se lahko vsi spominjamo.. samo od zavesti je to odvisno.

[bilboa]

Jaz ne bom fantazirala, ampak bom resnično izvedela katero življenje živim zdaj.

7. februarja bom šla na šamansko terapijo! Bom poročala!

ahhhhhhhhhhh; jaz bi tudi, jaz bi tudi

 

drugace pa mam zadnjih par mescev obcutek, da sem ze itak paralelno mrtva

[pika1000]

Hm, prev presenečena sem bila, ko sem prebrala, da si nekateri predstavljate kako umirate.

 

Jaz si tega še nikoli nisem predstavljala v mislih - verjetno zato, ker si rada predstavljam samo stvari, ki so mi všeč. Smrt nekako ne spada zraven.

 

Sem pa enkrat umrla v sanjah - no vsdaj sklepam, da bi morala umreti - na ladji so me gusarji ustrelili v vrat - potem sem se pa zbudila Smrt kot 'zbujenje' v novem svetu torej

[Cookie]

Men je pa tole filozofiranje s smrtjo ful čudn - a nimate nič dela z ŽIVLJENJEM al kva?

[Guest sstane]

Men je pa tole filozofiranje s smrtjo ful čudn - a nimate nič dela z ŽIVLJENJEM al kva?

A ne

[pokowc]

mislim,da ni prav nič čudn, saj se vsak s seboj po tihem pogovori, da pač bo treba nekoč oddidet;

Cookie: če bi bla papiga, bi lahko živela več kot 100 let.

[sfinga]

umiramo vsako sekundo ...umirajo naše predstave o sebi ,drugih o življenju ,o sreči o podobi ki si jo ustvarimo o vsem...to so t. i. male smrti.smrt je iluzija . kako lahko govorimo o smrti če se ne zavedamo, da smo živi .če se ne zavedamo sebe,drugih bitij narave in življenja samega.smrt je le prehod v drugo stanje zavesti in nič ,popolnoma nič drugega ne nesemo s seboj kot le sebe..zato je tako pomembno razširiti svojo zavest tukaj in sedaj.