Skoči na vsebino

Težave s kožo na obrazu


Shadow

Recommended Posts

Upam, da sem prišel na pravo mesto?

Kot par milijonov drugih ljudi, rabim tudi jaz pomoč. Že kar nekaj let imam težave s kožo na obrazu. Preobčutljiv sem na toploto in mraz. Že majhna sprememba temperature se na moji koži pozna. Po celem obrazu postanem rdeč in to ni glih lepo na pogled. Pri fizičnem naporu je isto. Ko prenašam kake težke (ali malo manj težke) predmete mi pride kri hitro v glavo in me glava začne boleti. Mislim, da to ni normalno. Tudi poleti, ko sem par minut na soncu je isto. Poleti se skorajda nisem hodil nič kopat, ker ko grem v morje je isto. Pozimi ni nič bolje. Kako se pa ta vrsta alergije imenuje, če je to sploh alergija?

To mi povzroča kar velike težave. In ni samo to. Sem zelo sramežljiv in zelo hitro zardim, tako da to še dodatno poveča moj problem. Podočnjake mam pa take kot, da sem prišel iz kakšnega filma o zombijih, ker slabo spim. Nimam skor nič samozavesti in ne dolgo nazaj sem mislil, da so vsi drugi boljši od mene; Počasi se tudi to spreminja na bolje.

Nekaj let nazaj sem se ukvarjal z tekom, hodil sem na tekmovanja... Takrat nisem imel težav z kožo. Začelo se je, ko sem dobil akne.

Pa še nekaj o meni:

V vseh teh letih mi starši skoraj nikoli niso rekli, da me imajo radi. Verjetno so me imeli radi, na nek svoj "čuden" način, ampak mi tega niso znali pokazat. Jaz pa sem zelo potreboval nekoga, da mi pove, da me ima rad. Da se pogovori z mano o stvareh, ki me mučijo, da me objame, ko sem to najbolj potreboval. Tako sem sam prejokal veliko noči. No, takrat ni bilo nobenga in zdaj se niti ne čudim, da sem tako v "riti". Od mame nisem mogel veliko pričakovati, ker je ona kar nekaj let hodla k psihopatu....hmmm.... ups, psihiatru :) Samo tablete je žrla a rezultatov ni bilo. Sej tudi zdaj kupuje tablete ampak 3x manj kot prej. Oče je tudi bil čustveno "odsoten" in je še vedno tako. Pač ne zna ravnati s svojimi čustvi; tako kot jaz sedaj :(

Pa tudi strah me je veliko stvari. Zgleda, da sem vse te "pozitivne" lastnosti pobral od staršev.

Spomnem se, da so se starši zelo veliko kregali a niso nikoli pomislili, kakšne posledice bo imelo to name. In jaz sem velikokrat mislil, da se kregajo zaradi mene. Zdaj vem, da nisem bil jaz kriv za to, ampak to sem ugotovil več kot 20 let prepozno. (bolje pozno, kot nikoli, kajne?). Na oddaji Oprah Show sem slišal, da se otrokova osebnost spreminja na slabše, če se starši kregajo. No, jaz sem en dokaz za to. Še zdaj se včasih kregajo. Mogoče se bo to nehalo, ko bodo "six feet under".

Nekje sem slišal, da ko se ti približuje norec, prečkaj cesto. Zdaj vem zakaj je tista stran ceste po kateri hodim, vedo prazna. To mam raje: ko se ti približuje norec, se mu pridruži. :) :)

Pa veliko so me kritizirali. Ko sem kakšno stvar po pomoti razbil so začeli: neumnež, kaj ne znaš pazit, a si tako neumen, da vse razbiješ; rajši pusti pri miru, da ne boš spet kaj polomil. Hvala lepa za tako "spodbudne" besede. Karkoli sem naredil, nikoli ni bilo dobro za njih.

Dobil sem tudi nekaj "vzgojnih klofut" in udarcev; tako nekateri temu pravijo. Klofuta gor al dol, otrok se ne sme tepsti, ker tako spreminjate njih in to zelo boli. Jaz vem!

To je skoraj isto kot če bi kakšnemu posiljevalcu "vzgojno" odrezali penis. Verjetno bi se jih veliko strinjalo s tem , ampak to ni pravi način. Treba je spremenit njegov način razmišljanja, to je pa že druga zgodba.

V šoli so me klicali z raznimi imeni, ki mi je še dodatno znižalo samozavest. Preveč me je bilo strah vsega, da bi se jim uprl. Nisem imel nobenga, ki bi mi pomagal iz tega. In tako zdaj iščem pomoč.

Sej ni bilo vse tako hudo. So bili tudi lepi dnevi a kaj, ko se jih skoraj ne spominjam.

Tudi moji živčki mi večkrat ponagajajo.

Skoraj vsako stvar, ki jo delam imam občutek, da jo delam narobe in da me pri vsaki stvari nekdo opazuje. Želim se znebiti tega občutka manjvrednosti.

 

Me prav zanima zakaj se taki ljudje odločijo imeti otroke???

Po moje, nekateri ne bi smeli imeti otrok! Uganite zakaj? Takšni naj si raje nabavijo kak tamagoči al pa naj igrajo Simse na PCju. In zdaj me bodo nekateri starši sovražili. Pa nej me , če jim paše.

Sej vem, da je vzgoja otrok eno najtežjih stvari, ki jih starši počnejo in vem tudi, da je veliko dobrih staršev, ki znajo lepo poskrbeti za svoje otroke, ampak (in vedno je tu nek ampak) takšnih stvari, kot je vzgoja pa nihče ne uči. No, sej se da najdet kakšno društvo, ki ponuja neke koristne nasvete a koliko je takšnih, ki jih uporablja. Ne moreš vedet, če si prav vzgojil otroke, dokler ne zrastejo, ne? Vprašajte jih pa boste vidli, kaj je res in kaj ne.

Sej tudi staršev ni nihče učil pravilne vzgoje in se jo morajo na podlagi napak učiti. In te napake ponavadi nosijo otroci s seboj celo življenje, razen če se zavestno odločijo, da jih bodo rešili, kajne? To pa je zelo, zelo težko.

 

Zdaj se bo to mnogim zdelo neumno: NI TREBA IMETI OTROK, ČE ŠE SVOJIH PROBLEMOV NISTE REŠILI!!!

Zato so pa tukaj: Oprah Show, Dr. Phil, John Gray in mnogi drugi, da nam pomagajo iz teh težav.

Če pa želite imeti otroke, kar je tudi ena najlepših stvari, ki jih lahko človek doživi v življenju, najprej počistite pred svojim pragom in to tako, da boste bili kolikor toliko normalne osebnosti (karkoli že to pomeni), ki vedo, da so tukaj, da izkusijo ljubezen in milijon drugih občutkov, ki spadajo zraven in da bo potem ta "tretji kamen od sonca", na katerem živimo, lepši.

 

Moje mišljenje se počasi spreminja s pomočjo knjig, ki jih berem.

Vseeno se sprašujem, če bi lahko imel kakšen problemček manj? Vem, da se veliko naučimo iz lastnih izkušenj, a tudi iz izkušenj drugih ljudi se lahko veliko naučimo. Tako, kot mi ni treba probat trdih drog, cigaret, alkohola in drugih podobnih zadev, ker vem, da to na moje telo in dušo vpliva zelo slabo. Jaz se drogiram s hrano in igrami v virtualni resničnosti.

Tudi neke zakone, bi morali imeti o vzgoji otrok in to takšne, da otroku pomagajo ne pa škodijo.

Če bi blo po moje, bi še za vzgojo otrok morali vsi, ki se odločijo imeti otroke, pisati nekakšne teste, hoditi na predavanja o vzgoji, praktičnih stvari bi se naučili od ljudi, ki že imajo otroke.... Ja, to je ena zelo zakomplicirana tema. Imamo se za razvite, kaj smo pa naredili glede tega?

Nekateri bi pa radi imeli otroke pa ne morejo; zaradi zdravstvenih težav, drugi zaradi denarnih težav. Kajčmo, imeti otroka je draga zadeva.

Kaj pa šola? Kdaj se bomo v šolah začeli učiti res "pomembnih" stvari za življenje? Ko bodo sloni leteli in ko bo svizec zavil čokolado v folijo?

 

Da je stanje v svetu takšno kot je je po moje zelo veliko kriva napačna vzgoja in zato bi bil že čas, da se kaj na tem področju uredi v pravo smer. Pa sej se nekaj ureja, ampak premalo. Kdo bo pa mene naučil vzgajat otroke? Dedek Mraz mogoče? No, se jaz jih verjetno ne bom imel...bomo vidli....

Vsa ta leta so mi prali možgane in zdaj je čas, da jih dam na pašo.

 

Kakorkoli že: še vedno stanujem pri starših, kam pa naj grem?

Mogoče bi bil čas da si kakšno punco najdem? Katera me pa hoče? Kakšna, ki je v podobnem stanju, kot jaz? hmmm.... Mogoče kakšna iz drugega planeta?

Kot so nekateri rekli:" Searching for life on this planet, Sir! No sign of it!!"

 

Bo rekel kakšen, da je ta post samo neko kritiziranje, po eni strani je; Moj namen ni bil le kritiziranje, mogoče bo komu odprlo oči, al pa kakšno drugo luknjo v telesu?

 

Sej vem, da je veliko napak v tem tekstu, ampak glavno, da me razumete... (upam, da me)

Sorry za toliko dolg post, ampak je bil cajt, da gre to vn iz mene. Če bi hotli mojo jezo nekam spravit, bi verjetno potrebovali cel nebotičnik. (A ma kdo kak nebotičnik za posodit)?

Vem, da je še veliko ljudi, ki ima hujše težave, kdo bo pa njim pomagal?

 

Kaj sploh pišem tole na ta forum? Mogoče bi mogu kam drugam tole pismo poslat? Sej na tem forumu so že take osebe , ki so "pometli pred svojim pragom", če pa ne, se pa trudijo in tako je prav.

Nekje sem prebral, da neozdraljivih bolezni ni, so samo neozdravljivi ljudje! hmmm....

 

Iščen eno primerno zadevo, da pridem nazaj na "mesto". Vem, da je najbolje, da sam razčistim zadeve a v tem primeru rabim nekaj, nekoga, da pridem nazaj na pravo pot.

Kaj mi pa vi svetujete, in katero osebo?

Mislim, da potrebujem, kaj več kot samo afirmacije od Louise L. Hay.

Bil sem že pri nekih bioterapevtih a se ni veliko spremenilo; mogoče takrat nisem bil pripravljen na spremembe? Pa tudi pri dermatologu sm že bil, ki me je futral s tabletami.

Hipnoza, psihoterapija....mogoče bi tudi akupunktura lahko kaj pomagala, ne vem, nekaj rabim kar mi bo pomagalo spremeniti svoje misli.... in telo....

Mogoče bi moral poslušati kakšne kasete s pozitivno vsebino? Kakšne pa?

 

 

Nekje je pisalo:

"Imej se rad! "

Jaz pa se sprašujem: kako pa to zgleda?

 

Neki za konec:

"Kdorkoli preveč bere in premalo uporablja možgane,

se bo prej ali slej polenil in začel misliti."

(Albert Einstein)

 

Hvala za kakršnokoli pomoč!

 

LP

 

p.s.

Zgleda , da imam veliko skupnega z dominkom iz posta - tesnoba.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Wau, cel post sem prebrala! x^x

Čuj ti, Shadow, ne beri tolko knjig, ne glej preveč Oprah, Dr. Philla in podobnih oddaj, ne čakaj odrešitelja, ne išči nekoga, ki te bo ujčkal in zraven še kaj namesto tebe naredil...

So že zdavnaj minili cajti, ko ti je mama zamenjala pleničko, ko si se posral. Je že cajt, da se sam preoblečeš, če se poserješ v hlače - nihče drug te ne bo preoblekel. Odrasti že enkrat v odgovorno osebo!

Kaj te briga lajf tvojih staršev! A nimaš svojega lajfa?

Ob tvojem postu sem dobila občutek, da si ful razvajeno bitje. Uh, še kako bi ti dala jaz dve na rit! Grrr...

 

Glej: si odrasel človek, vržen v areno med zveri, in zdaj se opotekaš in ne veš, kaj bi... za vse tvoje težave pa so po tvojem krivi starši, težko otroštvo... to, kar si prečital v knjigah in slišal od Dr. Philla... Daj, ne seri! Odpri že enkrat gobec in zagrizi v življenje, da boš sploh videl, kako slastno je!

Najlažje je reči: "Jaz ne zmorem, imam občutek manjvrednosti, starši me niso imeli radi, nimam se rad, svet je krivičen..." In? A misliš, da te bo zato imel nekdo tako rad, da bo namesto tebe kaj naredil zate?

 

Ma boljše, da neham, ker dobivam zelene pikce po telesu... :xx!:

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest sstane

Ej, Shadow, tvoja pripoved me je ponesla daleč nazaj v mladost, v čase jeze na celo življenje, svoje, staršev in vsakogar, ki mi je stopil na pot.

Nisi velika izjema, kot tudi tvoji starši ne, v povprečju.

Izjema si morda le v tem, da znaš lepo pripovedovati, sočno povedati, kar je potrebno in stopiti v senco, ko postane prevroče.

Prav zanimivo bo, ko te bodo pretepale mame, ki niso tvoje, te branili očetje, ki niso tvoji in obratno, seveda.

Marsikaj se boš naučil, čeravno opažam, da ravno veliko nasvetov ne potrebuješ

Iztočnica in vaba sta pravi.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Dobrodošel Shadow :palec:

Pa še res je - ni samo tvoja zgodba podobna zgodbi Dominka, tudi mnogo nas ima podobno. In tudi mnogo nas lahko najde del svojega otroštva v tvoji zgodbi. Morda to res ni nobena tolažba, je pa lahko nek boljši občutek, da tvoje težave niso čisto 'vanzemaljske' in, kar je še bolje - da se da tudi zlesti iz tega! To, da je v tvoji izpovedi najti tudi humor, je že prva dobra novica! In druga je ta, da že iščeš način, kako si pomagati. Izberi tisto, kar ti daje občutek, da bi ti lahko pomagalo. Toliko načinov je, gotovo boš našel kakšnega, s katerim boš zmogel najprej majhen korak naprej... in za njim še enega...in še enega... medtem pa se lahko družiš z nami, opisuješ svoje doživljanje tako, kot si to naredil zdaj ...

 

... in poglej... kar takole, ne, da bi se kaj dosti drugega zgodilo kot to, da si zapisal svoj prvi post na forum, je ob tebi veliko ljudi, ki ne bodo zbežali na drugo stran ceste... zanimivo ne, kakšne majhne stvari spreminjajo naše življenje xwizardx xpresentx xsrcbumx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Si videl, Shadow? Treba je naredit prvi korak, potem pa gre laže naprej. Takoj si zvedel, da ne potrebuješ nobenega pomilovanja. To bi te še bolj zapredlo v negativne vode.

 

Nekako si že sam nakazal rešitve. Dokler si tekel, nisi imel dermatoloških težav. Sklepam, da si imel takrat tudi boljšo samopodobo. Ko si izgubil še tisto malo samozavesti, ki si jo imel, si najprej prenehal teči, posledice pa so se pokazale tudi na koži. Veš, vse, kar se nam dogaja, se porodi med uhljema. Zberi voljo, prični spet teči. Dokaži si, da zmoreš. Ko boš naredil ta korak, bo tvoja podoba v tvojih lastnih očeh že nekoliko boljša. Sposoben boš za naslednji korak. Obrni svoj način razmišljanja. Življenje ima tudi lepe strani, samo videti jih moraš. Oziroma, na stvari in dogodke moraš gledati s prave strani. Stvari same po sebi niso ne slabe in ne dobre. Vse je odvisno od tega, kako mi gledamo nanje.

 

Zlasti pa se ne zapiraj v samoto. Pojdi med ljudi. Če boš tekel, boš našel sorodne duše med tekači. Gotovo pa so še druge aktivnosti, ki so ti blizu. Poveži se z ljudmi, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo. Boš videl, kako neopazno bo pritekala samozavest vate. Spoznal boš, da imaš tudi ti vrline, kot vsi drugi. Opazil boš tudi, da si v nekaterih rečeh celo boljši od drugih. To, vidiš, da pri sebi odkriješ in priznaš dobre plati, pomeni imeti se rad. Bolj, ko boš spoznaval, da si tudi ti vreden ljubezni, bolj boš sposoben imeti rad tudi druge ljudi.

 

Z ravnanjem staršev pa se ne obremenjuj. Vsak ima svoje življenje in vsak je odgovorren za svojega. Nič nisi povedal, ali si v službi in si finančno samostojen. Če si, potem bi bilo mogoče res bolje, da se odseliš in povsem osamosvojiš. Sam si že povedal, da je tvoja situacija (vsaj v nekaterih stvareh) podobna Dominkovi. V tem delu si kar preberi nasvete, ki so jih forumovci napisali njemu. Izbrskaj tisto, kar se nanaša tudi nate.

 

Shadow, stopi iz sence in oglasi se z novicami o tvojem napredku. Verjemi vase in vse bo šlo v pozitivno smer.

Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

 

bigm

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Hi shadow,

 

ja, preberi si tiste poste v temi Tesnoba. Ehm, ja, eni smo pač imeli to smolo in smo se rodili čustvenim invalidom. No, jaz se ne drogiram z hrano, sem pa pred 6imi, 7imi leti "odkril" alhkohol. Drugi pa pač "odkrijejo" antidepresive, tretji irgalnico, četrti trde droge ... za vsakogar se kaj najde. :xx!: No, te težave se več ali manj da rešit, ampak lahko traja tudi kakšno desetletje. Najpomembneje, da si najdeš prave prijatelje, ki te sprejmejo takšnega, kot si. Potem nekje v podzavesti uvidiš, da je nekdo drug v zmoti.

 

Se strinjam, da takšni ljudje ne bi smeli imeti otrok. In poznam tisto "drugo" bolečino od udarcev in poniževanja. Sedaj z starši v bistvu sploh nič ne komuniciram, razen tisto, kar je nujno potrebno, pa čeprav še živimo skupaj. Pa tudi jezen nisem več tako, kot sem bil nekoč (ja, Dalajlama že ve, kaj govori). Verjetno bom tudi nekoč imel otroke, če bom seveda uspel zagotoviti materialna sredstva za to (stanovanje, etc. ... ).

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Zivjo Shadow in dobrodosel! :palec:

Strinjam se ("nekateri starsi ne bi smeli imeti otrok") - vendar KDO pa so "taksni ljudje"?

Jaz ne poznam nobenega, nikogar ni, ki bi se uvrstil v tole skupino (poglej temo Koliko otrok?),

Vsak je clovek, vsak je enkrat bil otrok, in ko postane stars, cesto dela enako napako - ponavlja napake svojih starsev.

Tudi starsev ni nihce tega naucil, ker se tega preprosto ne da nauciti.

Moras delati s srcem.

Hudega ti ni, v bistvu; nisi invalid, imas streho nad glavo, jes, pravis, ful, srfas po netu, zivih pri starsih (ki pa zanje pravis, da ti ne izkazujejo ljubezni). x?x

Mogoce imas prevec casa? Da se lahko ukvarjas s tem? Pusti Phile in Oprah in vse - ampak sam nekaj naredi s svojim casom.

Spravi se delat kaj dobrega, recimo prostovoljnega - to je kar primeren pristop, ce ne vemo, kam bi usmerili svoje zivljenje, ce se hocemo izboljsati, ce nam pa sicer ni hudega in si to lahko privoscimo.

 

Srecno! :palec:

Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.

Picasso

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Aja, to sem še pozabil, vse te "čudne" bolezni so psihosomatskega izvora. x;)x Jaz imam že nekaj časa težave z gljivicami skozi ves prebavni trakt, obeta se mi rak na debelem črevesu ...

 

In ja, Oprah pa dr. Phil sta samo za zabavo, to je itak vse showbiznis. Menda je dr. Phil bil obtožen spolnega nadlegovanja.

 

Preberi raje kakšno knjigo od Sanje Rozman. x:Dx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

pozdravljen shadow in dobrodosel! x:)x

 

te berem tule...dosti tega, kar si napisal, poznam iz svojih izkusenj...zal.

imela sem sreco, da sem nekako bila tako...ne vem, ocitno imam nek propeler notri, ki me motivira in me vozi naprej.

sicer nisem imela toliko jeze v sebi, vsaj ne za dolgo,

vendar je bilo treba kar dosti energije preusmeriti v druge stvari, da sem to dosegla.

spoznanje, da so strasi, ki jih obcudujes, imas rad, sama navadni smrtniki je samo po sebi tezek udarec.

ce so pa se ljudje, ki te ponizujejo, ti zbijajo samozavest, ne znajo pokazati ljubezni-ali je morda celo ne cutijo, pa je sploh stvar zase.

lahko si se tako odrasel in star 50 let, pa so to vseeno stvari, ki te zelo oblikujejo za celo zivjenje...

pri meni je bilo tako, da sem dolocenega dne ugotovila vse to, in se skusala s tem sprijaznit. nakar sem skusala svojo jezo preusmerit v bolj pozitivne stvari zame. oba starsa sta alkoholika, oba sta me uporabljala za izzivljanje njunih lastnih frustracij, fantazij in vseh vrst popadkov:

od custvene in verbalne agresije, do mentalnega zlorabljanja. na sreco ni bilo dosti fizicnih obracunavanj, pa to se ne pomeni, da

je bilo dosti lazje. ne vem, nekako sem se poskusala zbrat, se nauciti iz njihovih napak in si obljubila, da le-teh ne bom ponavljala, ob tem pa

si izoblikovat osebnost, ki ne bi bila zagrenjena in apaticna, ampak aktivna v pravi smeri.

 

to seveda vidim zdaj, pri dobrih tridesetih.

to obdobje je trajalo od nekako 17.leta, ko sem zacela s prvimi ' upori', preko 19. leta, ko sem se izselila, do zgodnjih dvajsetih, ko sem

iz prakticnega zivljenja dobila dovolj samozavesti, da sem zaupala vase za nove podvige. ni lahko, mogoce sem tudi malo slepega optimista,

ampak kjer je akcija je tudi reakcija, in ni vrag, da ti nekako ne uspe. nisem bila veliko depresivna, ker enostavno nisem imela casa, delala sem in se ob tem solala. vem, da dolocene stvari, kot so npr. malodusje, zalost, jeza, lahko zelo omejijo nacin razmisljanja in delovanja, delno sem imela sreco, da nisem nagnjena k temu, delno pa si tega nisem dovolila, iz preprostega razloga:

nisem zelela biti kot moji starsi in krivit drugih za svoje neuspehe.

 

tako sem prilezla do tu, kjer sem zdaj, in mi ni zal. imam sreco, da poznam dosti dobrih ljudi, ki mi dajejo upanje-osebno in na drugih nivojih, zivljenje je lepo, pa ceprav je izhodiscna tocka morda boleca, ali vsaj nenavadna.

zdravo je biti jezen, tudi cinicen in vcasih tudi nesrecen, ampak v koncni fazi je stvar na tebi, za kaj se odlocis.

pa ne obupaj, ce ti prvic ne uspe, med drugim je tudi na tem forumu dosti ljudi, ki so pripravljeni sodelovat in poslusat, vcasih tudi kaj povedat x:)x

 

strinjam se z bigmom: pojdi med ljudi, tudi, ce te bodo dolocene stvari prizadele, se bos ob njih jacal in se razvijal, nazadnje bos pristal tam, kjer si zelis. dokler pa se ne ves, kaj si zelis, je morda naravno, da se zivis doma, si zelis dolocenih stvari...morda se nisi pripravljen na odhod.

ko bo trenutek prisel,morda se ti hitro bliza, pa bos to cutil.

veliko dobrega, pametnih, srcnih akcij in malo srece ti zelim!

 

:palec: x:)x

Variety is the spice of life.

Kdo lahko spremeni svet?

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

SAj res, Raček. Ti delaš pri "SONČKU". Povej malo svoje izkušnje. Najbrž bodo prav prišle tudi Dominku in Shadow-u. Takšno delo - pomoč tistim, ki so še v slabši koži kot ti, ti da dober občutek. Zaveš se, da si koristen, pridobiš na samozavesti in izboljša se ti samopodoba. Spoznaš nove ljudi, komuniciraš, nisi več kot nek zapredek sviloprejke.

 

Raček, z besedo na plan!

Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

 

bigm

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

bigm, v bistvu sem jaz pri svojih 25ih bil že full okej, imam full prijateljev, v samskem stanu "vztrajam", ne mučijo me več čudni problemi na kakšnih čakrah, no, tam sem potem izvedel za knjige od Sanje Rozman. Delo pri ZDCP Sonček je cool, samo ni več vojaškega služenja, tako da tudi civlnega ne več. :o|o:

 

Trenutno pa delam pri Turistični agenciji Sonček, vendar na upravi, kot računalničar. x;)x x:Dx To pa ni isto.

 

tiana: 1.12.2003 sem bil zaradi ene druge zadeve pri bioenergetiku, ki mi je rekel, da imam močno zožano debelo črevo in da naj si dam to pregledat, ker je možnost nastanka raka tam. Ehm, no, bolečine so se začele tam 8ega, 9ega januarja. Sedaj jih ni več in z zdravnico sva se dogovorila, da bom razmislil, ali grem na pregled ali ne. x;)x Ampak to je že offtopic. x:Dx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest sstane
Sstane! Jaz pač verjamem v moč misli, tako kot ti v svojo "magično" sol. Mogoče boš pa ti na lotu zadel, če boš užival to sol v primernih količinah.

 

 

Glej jo x:Dx x:Dx x:Dx x^x

Saj veš, kje jo dobiš x:Dx x:Dx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Dobrodošel med nami, Shadow

 

Hja, to življenje, k nas uči in brusi, ..... je pravzaprav pravljica,..... sam jo je včasih težje videti s tega zornega kota.

 

Se tko lepo prepoznavamo in zrcalimo, verjamem, da nam je marsikdaj že močno pomagalo odriniti se naprej, ko smo izpovedali svojo dušo tude na netu. Meni že. Verjamem tudi vate Shadow. Pot gre samo naprej še posebej, če se tako odločiš. Če se kot ti odločiš, da se ne boš samemu sebi smilil in začneš zdraviti in izražati svojo dušo in svojo fizično bit. Pa je prav vseeno na kateri način, samo da začneš in da se premakneš. K SEBI. DOMOV. V SRCE. V DUŠO. xsrcx Ko ti je zakon rek: VREDEN SEM VSE POZORNOSTI. SVOJE. IN VSE KOZMIČNE. :2src:

 

Marsa je tako resnico zapisala, češ: hudega ti v bistvu ni, nisi invalid, imaš streho nad glavo, ješ, maš pr roki net, živiš v hotelu "mama in tata". To je lahko tako res, a je lahko tako dvorezno, sploh, če je edini način izkazovanja ljubezni tvojih staršev preko materialnih stvari. Iz izkušenj rečem, da smo generacija razvajencev, kar se tiče materialnega ugodja in generacija s problemi blokad na čustvenem področju. Men materialno ni nikol nič mankal - hvala mojim staršem, dali so mi nekaj, kar njim njihovi in njim njihovi in njim nihovi, nikoli niso. Me pa niso znali pohvaliti, me objeti, me poljubiti (OK za roj.dan al pa za kak poseben dan) me objeti kr tako, me objeti čist brez veze, me objeti ker so tako začutili tisti trenutek, mi povedati kako radi me majo, me majo radi tudi, ko naredim kaj narobe, me majo radi zato ker me majo pač radi ..... Pa me majo moji angeli zato brezpogojno res radi in so mi poslali na pot tri izjemne prijateljice, ki so mi pomagale in so mi odzrcalile VREDNOST - hvala prijateljicam in hvala staršem. Sej, če dobr pomislm kdo je pa njih kar brez veze objemal, pa jih cartal in lubčkal, ko so naredili kaj narobe, al pa prov, pravzapav sploh nikol nism slišala, da bi mojim staršem njihovi govorili, da jih majo radi..... :eek: ..... k pravlica o jari kači ..... A NE? Mi pa zmedeni x:Ix ..... pa v :C:

 

Ampak mi k smo tako razvajeni, se pač ne damo, ker so nas razvadli materialno hočmo še čustveno razvajanje. Jaz zagovarjam, da je potrebno to naučiti najprej naše starše - tiste k tega ne znajo. Jih objemat kr tko mal, jih lupčkat za bre veze, jih hvalit, se z njimi smejat.... tko dolg da jim ne bo več slabo od nerodnosti in od blokad. Takrat bodo ozdravljeni oni in ozdravljeni bomo mi njihovi otroci, tako bo popkovnica z njimi uspešno prerezana in prihodnost v sreči je naša. Moji "zlati mamici" se je komej pr 65-ih premaknil, da se je pa objemat kr tko, čist u redu in ji ful paše. Mojmu "zlatmu tatku" pa je še mal zoprn če ga pobožam al pa mu rečem da ga mam rada. Pa nč ne kaže da ga bo od tega konec, je še zmeri cel, pa vem da mu ful "špeh rase". Opažam da si tudi z mojim "zlatim tatkom" to pogosteje izražata in sta dosti bolj srečna in se počutita bol izpolnjena in zaželena in ne čutita več tako močne potrebe pa materialnem izražanju.

 

No pa naj zdej kdo reče, da si svojih staršev ne zberemo :o|o: . Priznam, da je bilo učenje boleče, ampak se drgač ker sem BIK nebi nikoli naučila. Mi je kr prou x8Dx . Pa tut moji so si mene zbral, zdaj pa nej se kr učijo, jim je čist prou x;)x

Ljubezen izbeza dušo iz njenega skrivališča
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

No sem mal nafilozofirala, ampak se mi zdi prava formula. Ko rešimo blokade pri starših - na starših, jih lohk rešmo pr seb - na seb in jih potem s partnerjem nimamo al so pa res minimalne. Iz mojih izkušenj.

 

Ko nehamo od staršev pričakovat nemogoče - neki kar še sami ne obvladajo, si zelo olajšamo življenje. Je bolš, da jih mi naučimo, k pa da se nenjih jezimo. Sej so reveži - oni so še bl zmedeni. Nam vse dajo, pol pa z ritjo vse poderejo. Šele k se na tak način od njih odrežeš, maš prosto pot domov k sebi. Šele takrat pr sebi najdeš vrednost. IN pol ti je čist vseen kaj kdo reče in misli. IN čist nč več ne prčakuješ. Je tko osvobajajoče.

Ljubezen izbeza dušo iz njenega skrivališča
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Marree!

 

:palec: :palec: :palec:

 

Mislim, da si zadela pravi način. Vzemi življenje v svoje roke. Ne čakaj, da ti bo kaj podarjeno. Ko si ti pričela staršem izkazovat ljubezen, so ti jo pričeli vračat. Karmično načelo. Kar daješ, to se ti vrača. Pravijo, da so vsi ljudje, ki jih v življenju srečamo, naši učitelji. Ti, Marree, pa si se izkazala tudi kot učiteljica svojim staršem. In nam vsem, ki tvoje besede beremo.

Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

 

bigm

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ej Shadow, le da si na pravi poti. Ne daj se. Starši so krivi in ne ti. Samo oni. Zapomni si to, ko te bodo okrivili nečesa. Bodi sebi najboljši prijatelj, moraš imeti malo egoizma v sebi, morš bit' sebi boljši od drugih. Ne zanašaj se na druge, ki ti samo škodijo, zanašaj se nase in na tiste ki te imajo radi. Tud' mačka ali pes.
Ja sam ka mali pao s lipe
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Shadow, le pogumno v življenje, pa ne smili se sam sebi!!! :palec:

 

Staršev si pač ne moremo izbrati... Ampak slabi odnosi niso razlog za obup. Glavo pokonci in z veliko samozavesti naprej!!!

 

Ni vse tako slabo kot je videti. Življenje je lepo...

 

Pozdrav, Ajda

Live and let live! Life is beautiful!!!!
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Hvala za vaše odgovore in sorry za tako pozen odgovor. Sem rabu neki časa za uredit moje misli.

 

Sej vem, da sem sam odgovoren za svoje življenje. Rabim malo več časa kot ostali, da ga spet "zagrabim". Ko sem tisti post pisal sem bil zlo jezen na vse in tako sem začel kritizirat vse po vrsti. Sej verjetno imate tudi vi dneve, ko bi najraje vse poslali v 3 p......

To (kritiziranje) sm pobral od obeh in zdaj je cajt, da se rešim tega "sranja".

Ja, verjetno sm res malo razvajen.... ampak, če za trenutek pogledam druge, sm jaz ponavadi samo ta najceneješe stvari dobil pa krkoli že, glavno, da je blo poceni..

Sej vem, da bi moral jim bit hvaležen, nekako tudi sem, ker nekateri so imeli še manj kot jaz.

Tek: kolikor se spomnem me je oče "vlekel" po raznih tekih takrat sem tekel nekako zaradi očeta in ne zaradi sebe. Zdaj si iščem nek hobi s katerim se bom ukvarjal le zaradi sebe.

Sej res. Nisem invalid, mogoče v glavi, ker zelo negativno razmišljam. Tudi to se počasi spreminja na bolje. Nisem (še) na tej stopnji, da bi se zjutraj zbudil in bi prekipeval od veselja, ker vem, da me pričakuje lep dan. Tudi to je na mojem "spisku".

Razen problemov z kožo je moj največji problem strah, kar tako. Skoraj povsod me je nekaj strah. Ko kdo pozvoni na vratih ali pa ko zvoni telefon, takoj pomislim; a sm spet kaj ušpičil?

Tudi med ljudmi je podobno.

Ta mesec nameravam nekaj storiti glede tega, zaenkrat še iščem primeren način.

 

Aja, enkrat se je oče od mojga očeta hotel obesit, ker se je moj oče hotel preselit v en drugi kraj in potem je njegov oče imel neke "izpade", kao kdo bo pa doma delal in skrbel za kmetijo?! Ni bil pri zdravi pameti. In to se ni zgodilo samo enkrat. Tako je moj oče zgradil hišo čisto zraven njegovga očeta. Sej v tej družini skor noben ni pri "pameti".

 

No, pa pustimo to itak to je preteklost...

 

Eni pravijo: "But we are never gonna survive unless we get a little crazy!"

Ampak je razlika če si malo al pa veliko "crazy", kajne?

Jst sem (mislim), da samo malo "crazy".

 

Zgleda, da bom mogu nehat Eminema poslušat, ker ga mam že polno glavo.

 

Sej se bom tu pa tam kaj javil, do takrat pa: Hvala in have a nice day....

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...


  • Včlani se

    Postani član LN Foruma in se pridruži naši skupnosti.

  • Zadnji obiskovalci

    • Noben član si ne ogleduje te strani.
×
×
  • Objavi novo...