tiana 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Pozdravljeni! Zanimajo me vaše izkušnje v zvezi s tem, kdaj ste se osamosvojili, kako so starši to sprejeli?Včeraj se imela en pogovorček s starši, ki me je zelo šokiral. Ker počasi končujem študij,sem tako mimogrede omenila, da ne bom več dolgo doma živela. Sicer nimam glede tega nekih konkretnih načrtov in možnosti, ampak mislim, da če si želiš, se vse da. Prva njihova reakcija je bil posmeh (češ kaj boš te ti). Ko sem rekla, da imam resno namero glede tega, sta me ogorčena vprašala, če se jima hočem na tak način maščevat. Halo, stara sem 26!!! Potem se je nadaljevalo v smeri, češ, kaj bi pa jaz sploh lahko delala, ker za kelnarco (kot edino možnost za tako nesposobnico) namreč nisem dovolj sposobna. To me je pa tako razkurlo, da sem še zdaj razpi....Končujem namreč magisterij. Kaj se zdi to vam normalno? Ni čudno, da me vsake tolko tesnobe grabijo, ker mi že od nekdaj vcepljajo, da sem itak nesposobna za bilo kako delo. Ima kdo podobne izkušnje? Se zavedam, da je velik del krivde tudi na meni, ampak vseeno. Mi je dalo mislit. To se mi zdi čisti egoizem, manipulacija z drugim človeškim bitjem. S tem, da si ustvarim nekaj svojega, se hočem njim maščevat?!!!! Zaenkrat toliko, moram se malo pomirit. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
borism 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Dobro jutro Tiana! Jaz sem se kar zgodaj osamosvojil in odšel na svoje z svojo družino.Je pa bilo tako, glede prostorske stiske pa tudi sami niso izrazili neke podpore za skupno gospodinstvo, pa sedaj ko se obračam nazaj je bolje tako. Stari in mladi v teh pogledih ne gredo skupaj, ker prej ko slej pride do prepirov, če pa ne, pa sigurno kateri popušča in trpi v sebi. Je pa res, da nekateri starši reagirajo tako ali drugače in se bojijo za svojega otroka, če ga imajo radi ga bodo spustili, da gre zase, saj to ni prekinitev ali pretrganje stikov za naprej. Zdaj pa vidim, da manj ko hodim domov bolj sem cenjen, to je menda tako, kot tisti deseti brat, ki je bil v otroštvu največja baraba in je potem odšel na svoje, najdlje od doma in pride domov vsake "kvatre" enkrat najbolj vreden. Vidiš tukaj tudi starši niso/nismo realni. Ti sebe kar spoštuj, saj poznaš svoje kvalitete, saj si že nekaj dosegla v svojem življenju. Ti se kar lepo pomiri, ker prva reakcija strašev je velikokrat res takšna kot pri tvojih starših. Če je pa kaj tvoje krivde, ja tisto pa pri sebi reguliraj......lep dan, saj bo kmalu čas pokazal kako bo Citiraj FotoBoris Album Vilincev Borisova fotogalerija Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
vanja 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Starši reagirajo zato tako, saj potem ne bodo imeli več občutka, da jih nekdo potrebuje. Jaz sem bolj po svoje kar kmalu začela in tudi za svoje zadeve sem se sama odločala, tako mi niso veliko vsiljevali svoje volje, čeprav sem živela pod njihovo streho.Malo čudna reakcija glede na tvojo bodočo izobrazbo, vendar v strahu in paniki ljudje čudno reagirajo, tako so tudi tvoji starši.Ti pojdi v svoji smeri za katero si se odločila in jih počasi pripravljaj, da misliš resno. Vendar, poti nazaj potem ni, ker v velikih primerih radi rečejo, saj smo ti povedali....razen, če si želiš to slišati....starši ponavadi vse naredijo za svoje otroke. LP! Mislim, da imamo nekje podobno temo ! Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
umetnica 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 ne bom pisala o mojih izkušnjah o odhajanju z doma. tega je že dolgo in časi so se od takrat hudo spremenili.raje bom napisla svoje mnjenje o tem, kako gledam na odhajanje mojih otrok z doma. imam namreč dva, ki sta v "odhajanju". starejši že zelo, mlajša pa počasi.zelo ju imam rada, spoštujem ju, nočem pa sedeti na njih.mislim, da ni prav, da bi moral otrok svojo hvaležnost do staršev, ki so skrbeli zanj do obdobja odraslosti, pokazati tako, da ostane z njimi, izpolnjuje vsa njihova pričakovanja in po možnosti skrbi za njih, ko ostarijo.otroku smo dali življenje, ga spremljali skozi otroštvo in na poti odraščanja, potem pa je prav, da pustimo, da odide, zaživi in zadiha po svoje - tako kot mu ustreza, da sledi svojim željam in sanjam.tam nekje smo, da lahko priskočimo na pomoč, če jo otrok potrebuje in poišče.veselimo se srečanj z njim in ga vzpodbujamo v življenju.starši smo za otroke preteklost, njegova družina, delo, kariera pa je prihodnost.to je moje razmišljanje. ne rečem da je pravilno za vsakogar, a meni je najbližje in najbolj naravno.zato si za svoja otroka želim, da si ustvarita življenje po svoji predstavi, svojih željah in zmožnostih.kakorkoli bosta storila, bom sprejela in ju imela rada še naprej. Citiraj P. S. le kaj je hotel umetnik s tem povedat Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Amis 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Citiraj you see things; and you say WHY?but i dream things that never were; and i say WHY NOT? Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
AirSim 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Tvoji starši so te verjetno narobe razumeli. Kot da se hočeš ločit od njih. Moreš jim pokazat da ti želiš iti na svoje ne pa stran od njih. Če pri svojih letih še vedno živiš pri njih so te očitno uspešno zadrževali s tem da so ti poudarjali kako je pomemben študij, in da brez izobrazbe ne boš dovolj sposobna za delo. Oni so te namerno skoz zadrževali. Sej ni treba da se na vrat na nos preseliš, tako se tudi ne boš osamosvojila, ker boš še vedno vsak da letela domov v zavetje. Glede na to da te oni vlečejo k sebi, jim moraš pokazat da ne odhajaš zaradi njih, ampak zaradi sebe (ali pa jim navedeš kakšen bolj razumljiv razlog), in da te s tem ne bodo izgubili. Lahko it pomagajo pri iskanju stanovanja pri opremljanju, vedno jih vprašaj za nasvet. Tako se bodo tudi videli da si še vedno njihova. Citiraj Vsak zakaj ima svoj zato. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
mushi 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 tiana, kaj si edinka?Jst sem in mislim, da so za nas še večji problemi.. Midva sva si kar dosti časa iskala stanovanje, ker sva živela totalno na različnih koncih Slovenije in sva potem iskala nekaj vmes. Mene je zlasti oče utrujal iz dneva v dan, pa kako to mislim in kaj se vse pri hiši da storiti da se razširi in tako. Kot prvo nama absolutno ne bi ustrezala lokacija, kot drugo tudi še ni rešen odnos, se pravi lastništvo hiše z mamino sestro, ker stara mama ki tudi še živi ni svoje polovice še nikomur dala al pa da bi se oni zmenili med sabo, pol boš pa vlagal v hišo? In nenazadnje moj oče je težek patron, pa bi pol vedno, kot je do takrat komentiral kdaj gremo, kdaj pridemo in tud pol se pojavijo težnje da morš pomagat pr bajti in to takrat ko ta starim paše.. In meni se to brezveze zdi, biti vedno otrok in nesposoben zase skrbet, ker si pod njihovim okriljem.. Pa tudi ja to je tisto ta glavno, sebičnost kdo bo zanje skrbel ko bodo ostareli, kar je spet nerealno pričakovanje žal, kakor vemo.. Dokler je le tu in tam kaj za postorit ni blema tud tako, če pa se zgodi, da bi bili v poziciji ko ne bi res čist nič več bili sposobni zase skrbet.. Mislim, a lahko mi skrbimo zanje, ko hodimo v službo pa imamo še kakšne druge obveznosti? Kako? A da službo pustiš? Kako boš pa potem živel?Jojjjj...... mene še vedno domov spravljajo, pa ob vsaki priliki navržejo da sva dobrodošla pa kdaj se vidimo, kdaj kaj prideva naokrog..Meni se je pa tako uprlo takrat ko se še nisva selila in se mi še zdaj.. tako dost imam tega, pa vedno morem full sapo zajet ko greva na obisk, dobesedno duši me.. In jaz vem, da če ne bo neko ne vem kako stanje, se zagotovo ne bom vrnila živet domov nikdar več.Tudi če s tem full osrečim njiju, bi bila sama zelo nesrečna. Citiraj Mushi Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
rachek 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Ni čudno, da me vsake tolko tesnobe grabijo, ker mi že od nekdaj vcepljajo, da sem itak nesposobna za bilo kako delo. Ima kdo podobne izkušnje?Z vcepljanjem in tesnobami že. Drugače pa sem upornik, kot Vanja in delam po svoje, čeprav še vedno živim pri starših. Se zavedam, da je velik del krivde tudi na meni, ampak vseeno.Zakaj???!? Pa saj nisi ti odogovorna za njihova sebična stališča do teh zadev. Če bi se rada odselila, se odseli, z njihovim blagoslovom ali brez njega. Mislim, da se lahko nadaljuje tudi kasneje, z izbiro moža/partnerja in drugimi pomembnimi življenskimi odločitvami. Sicer pa že dosti povedali vsi ostali, podpišem. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
tiana 18. februar 2004 Avtor Prijavi Deli 18. februar 2004 V bistvu sem sama kriva, ker sem pustila, da se mi tak dolgo vceplja v glavo določene stvari, namesto da bi poslušala sebe in svoje želje. V bistvu jih sploh ne krivim toliko kot sebe. Dolgo sem rabla, da sem si gor prišla. V bistvu mi je na nek, čeprav škodljiv način celo ustrezalo, da nisem rabla prevzeti odgovornosti. Zato pa se zdaj počutim kot v ječi.Samo smešno je, ker sploh nisem edinka, pa še ta starejša sem. Ja Air Sim, res so mi vedno poudarjali pomen izobrazbe, da je boljše, da ne delam, ampak se raje posvetim študiju. Saj je res lepo, da še skrbijo za mene, samo je to iz čisto sebičnih razlogov, pa še meni škodi. Saj se ne mislim kar takoj odselit, je pa čas, da začnem vsaj razmišljat o tem. Rachek, se zavedam, da bodo problemi tudi pri izbiri moža/partnerja, ko bo šlo za res. Je že blo par takih situacij, ko so bili dobesedno zgroženi s kom se jaz družim. Ni mi pa jasno, kako si lahko svoboden dokler živiš pod njihovo streho? Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Marsa 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Zelo dobra tema, Tiana (ceprav mislim, da imamo to nekje...)Vecna tema.Nekateri te popokovine nikoli ne prerezejo povsem oz. na zdrav nacin. Citiraj Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.Picasso Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
aquarius 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Da, tema je že nekje odprta,bo Tina našla.Sicer pa pravim, da morajo biti starši toliko daleč, da ne morejo priti v copatah do tebe. Ko sem se sam odločil in doma povedal, da odhajam je bil jasno šok.Vendar po konkretni debati zakaj in kako sta začela sprejemati, bolje rečeno razumevati in sedaj, ko se srečamo je vse v najlepšem redu - best friends. Nič ne bom svetoval, odloči se sama. Citiraj Glej naprej, če se le da,... Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
rachek 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 (popravljeno) Ni mi pa jasno, kako si lahko svoboden dokler živiš pod njihovo streho?Svoboden si v svoji notranjosti, ne z neomejenostjo gibanja svojega telesa. Prečitaj si Tamarin post tukajle! V bistvu sem sama kriva, ker sem pustila, da se mi tak dolgo vceplja v glavo določene stvari, namesto da bi poslušala sebe in svoje želje. V bistvu jih sploh ne krivim toliko kot sebe. Dolgo sem rabla, da sem si gor prišla.V bistvu se je začelo enkrat pred malo več kot 4imi leti, torej pri mojih 23ih, ko sem dal odpoved pri Telekomu v Ljubljani (do takrat sem 3.5L začasno živel v Ljubljani) in šel na delo k privatnemu podjetu v Mariboru. Bil sem nedaleč od finančnega poloma, saj z plačo ne bi zaslužil za najemnino in stroške, do takrat pa sem stanovanje imel zastonj. Garsonjero v bistvu. Od Pošte Slovenije, ki je računalniški center, kjer sem delal, malo pred tem prodala Telekomu. No, tudi to podjetje ni bilo čisto tapravo, vendar je denar bil vsak mesec 15ega na računu, kot smo se dogovorili. Takrat pa, ko sem šel proč od Telekoma, češ, kaj vse se lahko zgodi in ah in oh in sploh, pa koliko je brezposelnih, pa saj veš, kako so privatna podjetja, pa bo treba ponos dol pogoltnit, pa po kolenih hodit za ne vem kom na Pošti. :xx!: Če bi njih poslušal, bi še danes delal za luxuz čez vikend in za karte za vlak. Ali pa še za to ne bi imel. In tudi kot rač. strokovnjak se verjetno ne bi tako razvil. In .... in ... in ... no, pač, drugače bi bilo. Ampak ničesar nisem naredil narobe. Ni mi bilo vedno lepo, po letih pa vem, da je bilo prav. In tudi v prihodnje, ko se bom sprejemal pomembne odločitve v življenju, bom vedno vedel, da če ne bom delal nekaj na silo, da bo prav. Sedaj, ko vem, kaj sploh počnem tukaj v tem svetu. V družbi arogantnih in vzvišenih dvonožnih primatov, ki mislijo, da so krona stvarstva. Malo bljuzim spet ... No, v glavnem, hočem ti povedat, da ni nič narobe, če si ti sedaj zase sprejela neko odločitev. Popravljeno 18. februar 2004 -> rachek Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Pujsita 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Jaz takšnih težav, kot jih imaš ti, nisem imela nikoli. Pri 16ih, sredi srednje šole sem bila na pol preseljena - plačevala sem si čisto vse sama iz očetove preživnine in svojega dela razen stanovanja, hrane in položnic. Pri 17ih sem pač povedala, naj se lepo imajo, spakirala in šla. Študij sem si plačevala z 1 letnim delom v tujini, pa kasneje vikendi v tujini in preživnino (tale zadeva mi je čisto nepričakovano in nenavadno padla v življenje). Nisem se spraševala kaj in kako bom, vedela sem, da se doma ne počutim dobro, da želim na svoje, imela sem železno voljo, optimizem in odločenost da sama poskrbim za svojo izobrazbo in zaposlitev in Univerzum mi je sledil..... Zdaj po 12 letih zaradi celega življenja čustvene hladnosti moje mame, zaradi nikoli spletenih odnosov sprejemanja in tudi družinske ljubezni ne čutim nobene potrebe po obiskih doma, ker se tam ne počutim zaželjeno. Vesolje mi je poslalo krasno moževo družino, tako da nisem nikakor prikrajšana. Tiana sledi svojim sanjam in si zaupaj, pa karkoli si že želiš . Citiraj Ni porazenec kdor je porazen, porazenec je kdor se po porazu ne pobere. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
nataly 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Dajte otrokom krila, da bodo poleteli od doma in potem našli pot domov Pri 16-tih sem šla prvič. Trdno odločena, da lahko poskrbim zase. To je bilo za cca. 6.mesecev. Šla nekam tam bogu za hrbtom. Potem pa brž domov . Za stalno sem zapustila dom pri 18.letih s 3mesečno hčerjo, kupom šolskih knjig in nekaj potovalk cunj. Otroški voziček. Šla ponovno v tiste velike hribe zdržala tam 3 leta, ki sploh niso bila tako napačna, kot se je včasih zdelo.Od tam pa v stanovanje..kooončnoooo.. Bistvo- bila vedno dovolj-ali pa preveč egoistična in me mnenje drugih ni kaj preveč zanimalo. Tudi moja starša sta stokala in jokala. Kako da nič ne bo iz mene sem tudi jaz včasih slišala, le da je pri meni močni škorpijon...pol pa za inat...e pa bo! Z mamo se v tistem triletnem obdobju celo leto nisva pogovarjali. Prizadela sem njen ponos. Oče je bil tisti, ki je prišel gledat vnukinjo in se razjokal. Potem šele šla nazaj preverit kakšno je stanje kaj v mojem domu.. Zdaj sem pogosto pri njima. Jima postorim kaj, dnevno se slišimo po telefonu, ona dva prideta k nam..v glavnem - morajo otroci na svoje. Ker šele potem znajo cenit življenje in tisto, kar starši ustvarijo.Ustvarjanje maminih sinčkov in očetovih punčk pa je menda že aut..???Kdo konec koncev sploh hoče imeti maminega sina? Ali punčko takšno?? No ne vem.. Citiraj Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
bogglefreak20 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 V bistvu sem sama kriva, ker sem pustila, da se mi tak dolgo vceplja v glavo določene stvari, namesto da bi poslušala sebe in svoje želje... ...Rachek, se zavedam, da bodo problemi tudi pri izbiri moža/partnerja, ko bo šlo za res. Je že blo par takih situacij, ko so bili dobesedno zgroženi s kom se jaz družim. Ni mi pa jasno, kako si lahko svoboden dokler živiš pod njihovo streho?Ne govori o krivdi, saj ni nič zamujenega. Vse, kar se ti dogaja je dobra šola za v prihodnje. Če si ugotovila, da si preveč dovzetna do mnenja okolja, se sedaj pač bolje poznaš. Aleluja! Res je, da biti na svojem prinese nekaj svobode. Čeprav to ni za vsakogar dobro - enim se strga. Npr. študentom, ki pridejo v LJ ali MB ali kamorkoli in jim ta stari več ne morejo čez rame gledat. Tudi za samostojno življenje je potreben pogum, predvsem pa modrost. Ampak, če gledam iz svojega stališča, mi je bivanje v LJ kot podnajemnik samo koristilo (no, razen v finančnem smislu) :olo: Doma sicer niso name nikoli zganjali kakršnegakoli pritiska glede tega, kam grem, kdaj pridem, s kom se družim, to pa zato, ker sem bil vedno odkrit do njih in so mi zaupali. Mama, ker je pač mama, je samo hotela vedeti ali se vrnem še isti večer ali bom zunaj celo noč, zato, da je lažje spala in je ni skrbelo zame. Ti pa, če si ugotovila, da doma ne dobiš spodbude in podpore, si uredi življenje kot si sama želiš - pa ne zato, ker bi rada komurkoli karkoli dokazala, marveč, ker si tega sposobna in vredna! Če si tik pred magistrski nazivom, ti nimajo glede sposobnosti česarkoli očitati. Če tega še nista spoznala, pa še bosta. Bodi potrpežljiva z njima, a verjemi, da je to lažje takrat, ko se ne vidite vsak dan. Drži, da manj ko te vidijo, raje te imajo. Pa saj smo vsi taki. Če gre za odnos med odraslimi otroki in starši, to ni nič slabega. Citiraj Beatus, qui venit in nomine Domini! Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Nymphea 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Menim, da tvoji starši niso še pripravljeni,da jih boš kmalu zapustila in želijo si še vedno, da boš živela pri njih.Verjetno so zelo navezani nate in te nočejo "izgubiti".Priporaočam ti, da jih počasi pripraviš do tega, da boš odšla od doma ko končaš magisterij in da neboš natakarica temveč ženska z izobrazbo, dobro službo in svojim zaslužkom. Don`t worry, be happy! Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
tinka 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 tiana, zanimivo tole, moja zgodba je malo predolga za zdajle, vec drugic, zelim ti samo povedati,da ti priporocam, da ti to pranje mozganov ne pride do zivega. meni so bile recene take stvari o sebi, da ce bi to poslusala, ne bi prisla do nobene sluzbe, izobrazbe, ljubezni...nicesar v zivljenju, kerbi bila za svoj obcutek nevredna, da sploh zivim.ko postanemo odrasli, ima zelo malo ljudi sreco, da ima ob sebi starse, ki jih podpirajo in zrelo sprejemajo te momente locitve in osamosvojitve otrok. je prav zanimivo, kako radi te dajejo v nic, samo, da bi ostal odvisen od njih. te odvisnosti se lahko izrazajo na mnogo nacino, kot komur pac pase...in take so tudi starsevske igre: kontrola in emocionalno izsiljevanje, reverzna psihologija...vsak ima svoje finte. vsekakor: odloci se sama in mislim, da ves, kaj je prav. Citiraj Variety is the spice of life.Kdo lahko spremeni svet? Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
tiana 18. februar 2004 Avtor Prijavi Deli 18. februar 2004 Nisem pričakovala tako velikega odziva. Dosti stvari lahko o sebi spoznaš, ko prebiraš druge poste in se marsikje najdeš. Jeza me je minila, v bistvu sem bila tako ali tako jezna na sebe. Zavedam se, da sem sama odgovorna za svoje življenje in da ne moreš drugih krivit, niti staršev. Sem pa vesela, ker sem prišla do novih spoznanj in se ne počutim več tako utesnjeno. Starše imam kljub vsemu rada in vem da me imajo tudi oni. Zavedam se, da me ne prizadene to, kaj si oni mislijo o meni, ampak to kar si jaz mislim o sebi in očitno še bom mogla kar delat na sebi, da si izboljšam samopodobo. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Sonchii 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Tiana! Gibran je lepo napisal: "Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina." ... Menim, da te tvoji starši skušajo le obvarovati pred slabostmi življenja, kar pa zate in za tvojo osebno rast nikakor ni dobro. Obvarovati nekoga pred življenjem (in s tem pred bolečino) je kakor dati nekoga pod ključ. Upam, da bodo tvoji starši prišli do tega spoznanja. In mislim, da je najboljše z odločno nežnostjo (mišljeno neagresivno) vztrajati pri odločitvi. Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
daisy 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Ja, popkovnico je z obeh strani težko prerezati. Zato prihaja do pretirane občutljivosti, nesoglasij, do nestrpnosti, do besed, ki sicer ne bi bile nikoli izrečene in tudi niso mišljene kot so izrečene...Tako odraščanje in osamosvajanje oziroma z druge strani spuščanje mladičev iz gnezda zna boleti. Z obeh strani je potrebno veliko potrpljenja, razumevanja, predvsem pa ljubezni. Citiraj Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.Naj nam bo dan razum, da ločimo med enim in drugim. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Tamburin 18. februar 2004 Prijavi Deli 18. februar 2004 Tiana, sicer ne poznam tvojih staršev in ne vem, koliko resno so to mislili, ampak jaz ti svetujem, da jih v tem primeru ne jemlješ preveč resno. Po mojem je bila to le njihova prva reakcija na šokantno novico, da te naenkrat ne bo več pod njihovo streho. Ampak prej ali slej se vsi starši s tem sprijaznijo. Saj valjda niso tako neumni, da ne bi vedeli že takrat, ko si se rodila, da boš tudi ti enkrat odrasla in odšla na svoje! Ob priliki jima postavi vprašanje, kako je bilo, ko sta se onadva osamosvojila. S tem ju boš mogoče spomnila na reakcije njunih staršev in vsa tista doživljanja, na katera sta že pozabila. Če sta kolikor toliko pametna, se bosta našla v tebi. Je pa tvoja zgodba zelo podobna tudi moji. Mene je mama vedno imela za nesposobo, neumno... Joj, kaj vse mi je že izrekla! "Seme ničvredno", "pocestnica"... Vse sem bila, samo človek ne. In ko sem odhajala, mi je rekla: "Saj vem, da se boš vrnila." Oče pa je čisto drugačen. On me je vedno občudoval in brez besed (na en svoj način) kazal, da sem OK. Ko sem odhajala od doma na svoje, je dobro vedel, da je tudi to OK, ampak vseeno ni mogel skriti svoje "užaljenosti" - kot da ga zapuščam! Zdaj že 11 let živimo samo 300m narazen, vidimo pa se mogoče 2x - 3x na mesec, pa še to le za kratek čas in bolj zaradi kakega drugega namena (vnuki pa to...), kot zato, da se vidimo. Velikokrat, ko pridem k njim in je mama nekje na vrtu ali v zgornjih prostorih, me sliši, da sem prišla, a me sploh ne pride pogledat. Samo če zasliši svoje vnuke, takoj priteče. Ampak dobro, taka pač je in se ne bo spremenila... Mogoče pa ji je žal, da je bila taka do mene, in hoče zdaj to nekako preko vnukov popraviti. Citiraj Tamara MOJA DOMAČA STRAN Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
tinka 19. februar 2004 Prijavi Deli 19. februar 2004 Gibran je lepo napisal: "Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina." ... se spomnim, sem to ocetu enkrat prebrala, ko sem imela enih 15 let, inje totalno posizil...me je skoraj vrgel ven...itak. v stilu:ce nisem njegova, naj se pa sama vzdrzujem... :o|o: Citiraj Variety is the spice of life.Kdo lahko spremeni svet? Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
nimbus 20. februar 2004 Prijavi Deli 20. februar 2004 Oj! Tiana, veš koliko sem že napisal in potem po nesreči esc. Bemo B... Lahko imaš n magisterijev in m doktoratov pa te bodo imeli starši še vedno za otroka, dokler jim boš to dovolila. Ko smo mali, otroci, delujemo tako, da hočemo ugajati staršem neglede na to koliko so nam takšna dejanja všeč. Hočemo le tisto nečimrno potrditev, da smo pridni, najboljši, lepi, najpametnejši itd. No, nekateri otroci to dobijo in so samozavestni (hmmm arogantni?), drugi spet ne in so... Samo upam, da ne delajo ekstremnih neumnosti za tisto potrditev, tisti magični JA! Ko boš pa začela poslušati sebe in počela samo tisto kar si res želiš, boš bila ti, te bodo takšno tudi spoznali in na koncu seveda sprejeli... jim ne preostane drugega. Takrat bo tudi tvoj očka videl, da si odrasla ženska in ne njegova punčka. Seveda proces traja nekaj časa, ampak pride. Jaz sem bil že kot mali froc čisto svojeglav in se nisem veliko oziral na druge in na starše. Takšen sem še danes. Od staršev sem pa šel s svežimi devetnajstimi leti, ko sem šel študirat. Finančno sem bil odvisen, a sem vseeno dosti delal, da je bilo denarja za žure in to. Se spomnim, ko sem šel prvič z nahrbtnikom od doma, me ni bilo en mesec domov, pa sem imel s seboj samo zobno ščetko in nekaj malega za oblečt. Seveda me je mati karala, kako to da ne poklilčem, kaj dogaja itd. Pa sem rekel, ti bodi vesela, da te ne pokličem ker, ko te bom bodo slabe novice. Ej, ful hitro se je navidla, da bo zvedela od mene stvari takrat, ko jaz hočem in da me ne priganja kdaj bom prišel domov. Pridem ko pridem in takrat se imamo lepo. Kaj sem še hotel? Ko živimo življenje, gledamo stvari, ki sem nam dogajajo okoli nas in s tem dobivamo določene precepcije o življenu. Zato je dobro, da spoznavamo tudi tisto, kar ni del našega trenutnega življenja a bi morebitno lahko bilo, pa se tega sploh ne zavemo. No, trenutno berem knjigo od Bukowskega - Faktotum, pa ti povem, da se mi samo smeji, ko jo berem. Mogoče najdeš notri idejo kako se osamosvojiti... pa-pa Citiraj Potovati! Izgubljati dežele! Biti nenehno drug, biti v duši brez korenin, živeti samo za zrenje!Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.Fernando Pessoa Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
AYA 20. februar 2004 Prijavi Deli 20. februar 2004 Dajte otrokom krila, da bodo poleteli od doma in potem našli pot domov nataly ja, Tiana....kako domače...moj oče je bil tudi takšen....in sedajko mi je uspelo, kot da je nekako jezen, še vedno nimava pravegaodnosa in nevem ali nama bo kdaj uspelo ... resnično ga nisem nikdar prav razumela...zakaj ni na svojo edino hčiponosen, vesel da ji gre lepo ....tako pa moramo včasih kakšno stvarpred njim skrivati, češ kaj ti je tega treba...škoda denarja...bi ga raje bolj pametno porabila kot da recimo greš za tolikoo dni na morje.. ..mama mi je sicer vedno stala ob strani, a žal ni imela toliko poguma,da bi se očetu postavila po robu...do sedaj..no to je pa že druga zgodba,ki ravno ne sodi sem.. LP AYA Citiraj Če mora človek izbirati med sodbami prijateljev in svojimisanjami, se mora vedno odločiti za svoje sanje. Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
milenacs 27. februar 2004 Prijavi Deli 27. februar 2004 Joj, dragi moji, kaj sem res ena redkih, ki ji starši niso delali nikakršnih problemov pri osamosvojitvi? Ko sem odhajala od doma - stara 26 let, dva meseca pred magisterijem, s službo za nedoločen čas ... mi je mama za popotnico dejala: "Veš, Milena, že prej bi morala od doma. Pa ne zato, ker ne bi radi, da si doma, ampak zato, ker se otroci morajo osamosvojiti. Moraš začeti ustvarjati sama zase." Takrat sem mislila, da razumem, kaj je hotela povedati in zelo mi je bilo všeč, kako razmišljata, danes pa vem tudi to, da je kaj takšnega sposoben reči samo popolnoma nesebičen človek - in moja mati ima samo osnovno šolo, oče pa zaradi vojnih časov celo samo 6 razredov. Nikoli nista brala knjig o vzgoji, se srečevala z drugimi v kakšnih skupinah, hodila na takšne in drugačne tečaje ... Da, srečo imam. Milena Citiraj Link to comment Deli na socialnih omrežjih Več možnosti deljenja...
Recommended Posts
Pridruži se debati
Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.