Skoči na vsebino

Pretrganje vezi s starši


tiana

Recommended Posts

sem za (samo)iskrenost...

na zivce mi gre... ko se tko redko pogleda vase...

 

kar ene... kar ena blesava 'pravila' so... in se obnasamo... in mislimo da je tko prav....

v resnici pa je skoz prisoten pojem 'moj' (moj otrok... in vse tole).

v resnici pa je SVOJ. xyesx

 

in to *MAME? (namest da bi podpirale, negovale, omogocale), s svojim vmesavanjem zelo velikokrat ONEMOGOCAJO.

 

jaz sem mama.

nisem pa pozabila 'bit otrok'.

 

exupery je lepo rekel.

pozabimo da smo sami bili otroci,

to je kljuc.

 

kateri otrok hoce, da mu mama izkazuje to svojo blazno ljubav glih ko ima njegov sosolec rojstni dan in zhur? ce ga recimo ne pusti?

 

kdo (da ne bomo zgolj pri 'otrok', kajti otrok... je clovek. bodoci odrasel) mara, da mu rezhejo krila, zabetonirajo poti?

 

prevec smo pametni. in odrasli. in resni. in... ubili smo otroka v sebi.

 

ker - kater otrok ima skrb (razen ce mu ga *MAME* ne vcepijo oz. KO mu ga. ker redko je sam CE)?

 

otrok... ima BREZskrbnost.

in pogum.

ki mu ga vzamemo odrasli..

 

 

ja ja seveda!!! ofkors!!!

vse v imenu najsilnejse ljubezni.

 

x:o)x

 

hawk. ;)

Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.

Picasso

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

kar ene... kar ena blesava 'pravila' so... in se obnasamo... in mislimo da je tko prav....

v resnici pa je skoz prisoten pojem 'moj' (moj otrok... in vse tole).

v resnici pa je SVOJ.

Točno to jst razlagam svoji mami že en lep čas... nikoli nisem marala, da se preveč vtikava v moj lajf... pa je zmeraj rekla - sej si ja moj otrok, to mi pa lahko poveš... in zato sm hotela imet svojo sobo na ključ, da sem tam imela svoj mir...

 

exupery je lepo rekel.

pozabimo da smo sami bili otroci,

to je kljuc.

 

To je res... tega nikol nism zastopila... prej, ko sem bila mlajša... kako da odrasli ne štekajo, če so bili sami enkrat otroci???!!! in si sploh nisem mogla predstavljat odraslih kot otrok nekoč...

 

Čeprav zdaj vidim, da sem imela doma kar svobodo s strani staršev...(svojega pravega očeta sploh nisem videla od svojega 4. pa do 18 tega leta.....ampak nimaveze - razen to, da je imela pri meni največjo vlogo kar se vzgoje tiče, mama) bilo je nekaj vtikavanja in raznoraznega soljenja pameti x:)x - to je pa tudi vse... nikoli se nisem pustila vodit pa tko... pa tudi moja mama dosti razume, saj je ona imela dokaj oblastno mamo in ni hotela potem biti taka tudi do mene in mojih bratcev... res sem ji hvaležna za to svobodo...

 

Res teli mamini sinčki... to je naravnost grozno... sem imela enkrat takega tipa, kadar ga je mama klicala, je takoj prišel in za vsako mnenje vprašal njo :xx!: seveda ni šlo nikamor :o|o: to bi bilo treba res nekako preprečit...

Live and let live! Life is beautiful!!!!
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Točno to jst razlagam svoji mami že en lep čas... nikoli nisem marala, da se preveč vtikava v moj lajf... pa je zmeraj rekla - sej si ja moj otrok, to mi pa lahko poveš... in zato sm hotela imet svojo sobo na ključ, da sem tam imela svoj mir...

To je res... tega nikol nism zastopila... prej, ko sem bila mlajša... kako da odrasli ne štekajo, če so bili sami enkrat otroci???!!! in si sploh nisem mogla predstavljat odraslih kot otrok nekoč...

 

Čeprav zdaj vidim, da sem imela doma kar svobodo s strani staršev...(svojega pravega očeta sploh nisem videla od svojega 4. pa do 18 tega leta.....ampak nimaveze - razen to, da je imela pri meni največjo vlogo kar se vzgoje tiče, mama) bilo je nekaj vtikavanja in raznoraznega soljenja pameti  x:)x  - to je pa tudi vse... nikoli se nisem pustila vodit pa tko... pa tudi moja mama dosti razume, saj je ona imela dokaj oblastno mamo in ni hotela potem biti taka tudi do mene in mojih bratcev... res sem ji hvaležna za to svobodo...

 

Res teli mamini sinčki... to je naravnost grozno... sem imela enkrat takega tipa, kadar ga je mama klicala, je takoj prišel in za vsako mnenje vprašal njo  :xx!: seveda ni šlo nikamor  :o|o: to bi bilo treba res nekako preprečit...

 

Hja ne vem zakaj bi morali pozabiti, da smo bili otroci?

Ja kar se tiče maminih sinčkov pa se strinjam... nekje sem prebral, da moraš preden se s kom vežeš najprej prečekirat relacije (Mama-sin , oče-hči ravno zaradi vzorcev (o tem je bilo že dosti tukaj napisanega)), samo kaj ko srce ne posluša pamet, kajne....

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Super si tole napisala. :palec:

 

Dobrodosla! :vio: :palec:

 

Hvala, Marsa! xDDx

 

Še vedno se učim in mislim, da sem na dobri poti. Navsezadnje: starše in vse ljudi okoli nas smo si izbrali sami še preden smo se rodili. Od njih se moramo naučiti čimveč, kar nam lahko ponudijo. Tudi, če nas navzven prizadenejo. Globoko v sebi se zavedamo, da je to ravno tista lekcija, ki nam pomaga, da uresničujemo svoje najvišje božansko dobro. Ko se tega zaveš, lažje shajaš z ljudmi. Seveda ne smeš pustiti, da drugi hodijo po tebi in podobne reči. S pozitivnim razmišljanjem in odpuščanjem ter razumevanjem se slabe stvari drastično zmanjšajo.

 

Vem, sem preizkusila in še vedno peizkušam na lastni koži x:)x

 

Hvala vsem, za pozitivne in (navzven) negativne izkušnje! xsrcx

 

Poljubčke vsem

Pjotra

Morigenos

“Sometimes we are lucky enough to know that our lives have been changed, to discard the old, embrace the new, and run headlong down an immutable course. It happened to me ... on that summer's day, when my eyes were opened to the sea... “ J. Y. Cousteau

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

ok ne vem ce ti lahka kako pomagam, ampak js sm se ze osamosvojila že ko sm prišla na študij!(lani)

starši niso bili sprva navdušeni, da njihov otrok že pri 19. letu delu, redno študiru in si sam plačuje račune...sprva jim je bilo nerodno, češ "kaj bodo pa drugi rekli",mislim da jih je bolje prizadelo to da so sami študirali z namnom, da meni vse privoščijo in novica na mojo prehitro samostojnost jih je ne nek način tudi razočarala.

sedaj živim 84 km proč od doma, domov hodim na vsakih 14 dni in kar je najbolj važno da se ob vsem tem počutim neizmerno zadovoljno,kar najbolje šteje.

pa četudi včasih na letim na kakšno težavo ne hodim domov jokat, čeprav morm priznat, da je včasih res hudo

no, vedno se potolažim, da je bolje de sm se že tokoj odloćila za takšno pot, kot pa npr. pri 27, vrjamem da bi me stavri dosti bolje prizadele kot me sedaj

 

uapm, da ti bo uspelo pa staršii hitro oz. prehitro navadijo, da je njihov otrok samostojen

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

<{POST_SNAPBACK}>Hja ne vem zakaj bi morali pozabiti, da smo bili otroci?

Ja kar se tiče maminih sinčkov pa se strinjam... nekje sem prebral, da moraš preden se s kom vežeš najprej prečekirat relacije (Mama-sin ,  oče-hči ravno zaradi vzorcev (o tem je bilo že dosti tukaj napisanega)), samo kaj ko srce ne posluša pamet, kajne....

 

No, s tem se pa NE strinjam. Kot da nimamo nikakrsne izbire glede vzorcev? Jaz trdim, da se da vzorce preseci. Hvala bogu, kje bi sicer bili? Pa nobenega napredka ne bi bilo. Pa vcasih je bolje srcka poslusat kot pa skepticen, pesimisticen um, a ne?

Življenje se ne meri po številu vdihov, pač pa po trenutkih, ki ti dih vzamejo.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

  • 1 year later...

Tale tema se mi zdi res fajn. :palec:

 

Tudi sam sem v fazi, ko si postavljam podobna vprašanja. Najraje bi bil povsem samostojen, vendar me muči krivda do staršev pa še kaj. Starši imajo res velik vpliv, če se zavedamo ali ne.

Z njune strani sem res bil deležen velike podpore skozi življenje vendar tudi veliko dušenja, predsodkov, ...

 

Dolgo je npr. trajalo, da sem se (šele kot srednješolec) uspel osvoboditi njunega verskega prepričanja in ukazovanja glede obiskovanja cerkve: "Če ne boš šel v nedeljo tja, ne boš jedel. Dokler si doma, boš delal kot bova midva rekla."

Z veseljem bi kdaj šel, tako pa so sprožili ravno obraten efekt. Pa še zdaj me hočeta prepričati oz. zbuditi krivdo... Cerkev že sama po sebi nenehno vzbuja krivdo in to ni v redu.

 

Velikokrat prosita ali celo zahtevata pomoč. "Kdo bo skrbel za vse to? Zakaj si ne bi doma uredil stanovanja, saj imaš prostor? Kdo bo skrbel za hišo? Kdo nama bo pomagal? Naredi že vendar nekaj iz sebe!"

Ob koncih tedna si nalagata vedno več dela na vikendu oziroma že kar manjši kmetiji, pravita da tam uživata. Verjamem. Vendar sta s svojim načinom v meni odvrnila zanimanje za njune interese. Včasih se počutim krivega, da ne pomagam vedno staršema, ki garata na zemlji za "preživetje" oz. hobi.

In ravno starša sta moja šibka točka, celo sestra v neki meri, čeprav ju imam rad, ker sta mi naredila veliko dobrega v življenju. Ne znamo pa si na pravi način pokazati, da se imamo radi. Ne morem se jima odpreti kot nekaterim drugim ljudem, saj sem se do sedaj pred njima vedno zapiral. Ne gre, jaz se pa sprašujem ali sem naredil vse, kar sem mogel pri sebi narediti v tem času. Ali bi še malo vztrajal, da bi se morda še bolje razumeli, zaživeli kot resnični prijatelji, se skupaj kaj naučili. Pri drugih ljudeh gre veliko, veliko lažje, čeprav je bil na začetku podoben problem, ravno zaradi družinskega odnosa.

 

A kot zgleda ne bo šlo tako. Rabimo nove izkušnje in te so nujno potrebne. Najbrž bi ločitev res pomagala, ne samo meni ampak tudi staršem. Rad bi zadihal a sem v precepu. Srce je kar preveč drzno in nemirno. :inocent:

 

xsrcx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Uau, Sebastjan res si to super povedal in odkrito. Problem je, da si danes večina mladih ne more privoščiti nakupa (morda celo najema) stanovanja in zato morajo nonstop poslušati in prenašti pritiske staršev. Saj je vse lepo in prav, vendar vsak pri določenih letih potrebuje svoj prostor in odcepitev od staršev (tako fizično, kot tudi emocionalno, mentalno). Jaz sem na srečo imela to prednost, da sem dobila majčkeno stanovanje in sem lahko zadihala svobodno. Pa se sedaj dosti bolje razumem s starši kot včasih. Moji vrstniki, pa imajo podobne probleme, kot jih ti razlagaš.
Z življenjem se spopadam: izbrskati hočem slehrni užitek, dobiti vse odgovore, iztisniti iz njega vse, četudi bolečino. Zasledujem in lovim življenje, da ga raziščem. Marita Golden
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

A kot zgleda ne bo šlo tako. Rabimo nove izkušnje in te so nujno potrebne. Najbrž bi ločitev res pomagala, ne samo meni ampak tudi staršem. Rad bi zadihal a sem v precepu. Srce je kar preveč drzno in nemirno. :inocent:

xsrcx

Zakaj bi moral biti sam suženj zaradi drugih.

 

Jest sem na istem. Koncno sem dojel, da bo bolje za vse, predvsem zame, ce grem na svoje. In tako bo končno kmalu napocil dan, ko bom rekel "adijo". Eni pač rabmo več cajta, da dojamemo.

 

Odcepitev mora biti čustvena/mentalna in fizična. Eno brez drugega ne gre. Prvo je bilo pri meni že dolgo časa nazaj, slednje bo v kratkem.

"Če ni vetra, VESLAJ!" latinski

"Navada je navada. Ni je moč kar vreči čez okno. Valiti jo moramo po stopnicah, korak za korakom." M.Twain

"Kako pojesti slona? GRIŽLJAJ ZA GRIŽLJAJEM!!!" Colin Rose

Kaj je izvir stresa in strahu? Se zavedamo sposobnosti svojih lastnih možganov?

- Bodi to kar si; manj se boš oziral na mnenja drugih, bolje bo zate osebno.

Vse kar napišem je zgolj moje subjektivno mnenje in kot takega ga tudi vzemite. Prav tako ne ogrožam vašega obstoja, pač pa vam le podam pogled iz mojega zornega kota. Hvala za razumevanje..

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

:eek: sami optimisti

 

 

skoz boste za seboj vlekli in ko boste najbolj mislili , da ste vse raspucal, vam bodo vaši lastni otroci potegnili nerazčiščene odnose z vašimi lastnimi starši, ali pa kak drug osebek v kakem čist xxx odnosu...

 

pa če se boste preselili na drugo stran luže x:o)x

 

še čez grobove sekajo te vezi x^x xcivx

 

a res mislite , da ste se prišli na zemljo v zabaviščni park x:o)x njet katjuška, tu še brzostrelka kaj dost ne nuca, da se takle gordijsk vozel spuca :vio:

....ŽIVLJENJE JE KOT OTROŠKA SRAJČKA, ZMERAJ PREKRATKO IN ZMERAJ USRANO....neznani avtor
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Jaz sem edinka. Čisto jasno mi je, koliko jima pomenim in da sta zame pripravljena storiti vse in mi stati ob strani.

To cenim in isto čudim do njiju. Nikoli mi nista dala občutka, da česa nisem sposobna narediti, kar je sploh pohvalno. Veliko je sicer pričkanja, ampak nič kritičnega, očitno se mi tako "pogovarjamo". x:Ix

Vedno sem trdila, da nam je mogoče lažje, ker sta me imela zelo mlada in me mogoče bolje razumeta zato...

Vse lepo in prav, ampak prav zaradi te ljubezni se počutim dolžna narediti vse popolno :sori: Oz. niti ne vem, kako naj se pravilno izrazim. V nobenem primeru ju nočem razočarat, čeprav se zavedam, da je moj življenje in se tudi zavedam, da bosta moja odločitve sprejela slej ko prej, saj sta jih vedno do zdaj. Še vedno mi je pa težko pri njiju narediti prvi korak. Kar mi pa ponavadi pri drugih stvareh ni.

 

Nekaj dni na teden preživim na svojem, ker to zahteva moj faks in po novem tudi delo. Spomnim se, da je bil ta korak obupen za vse nas. Še posebi oče je težko to prenašal, ampak se je navadil. Imam občutek, da je zelo razdvojen. Kljub temu, da želi, da sem samostojna, podjetna, samozavestna, mu je všeč občutek, da mi kdaj pomaga, da pridem k njemu po nasvet in rad ima občutek, da ga potrebujem. Po eni strani je lepo, po drugi pa.... :sori:

Na vsak večji korak (ali gre za selitev, faks, službo, fanta) potrebuje nekaj časa, da se navadi. Sej, lahko sem srečna, da vsaj se, ampak tista procedura mi je mučna :sori:

Vem, da je ponosen, da mi gre faks, da sem si sama našla stanovanje, pa da dobro delam in imam svoj denar, s katerim gospodarim...ampak tudi če noče pokazat, mi je jasno, da mu je kar hudo, da odraščam.

 

Naj pa še dodam, da mi je všeč, da sem tudi na svojem, da se naučim samostojnosti. Ampak neverjetno lep občutek je, ko pridem domov in so vsi veseli, da sem doma (čeprav se zna zgodit, da se naslednjo minuto spičimo, kar traja par minut, potem je pa spet lepo x:o)x ).

 

Sem že slišala, da sem "mamičina in očkova" hčerka, da sem preveč navezana in tako dalje. Ampak me to ne moti. Zdaj vidim, da marsikaj zmorem sama in marsikaj še bom (imam še čas), ampak moja družina mi pa pomeni največ.

Upam, da bomo vedno blizu, ampak da se bom znebila tega občutka, da ju vedno prizadanem (tudi če delam nekaj dobrega) xrolleyesx

Knowledge of what is possible is the beginning of happiness.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Zanimivo.

 

Stane, z vnuki bi pa res imela največ veselja, saj sam dobro veš kako je to, ne? x;)x Vendar tole ne bo šlo. x:Dx

 

Lia, odšel bi v miru brez vzvišenega občutka, češ, tega se ne grem več, da hočem mir. Drugače nastane tako, kot ti opisuješ.

Nekaj časa bom še vztrajal, da probam rešit še kako težavico, da odpletem še kak vozel x;)x . Nikakor ne morem pričakovat, da se bosta onadva kar spremenila, poskušam se spremeniti kakor mi pač gre, to mi je tudi nekakšen izziv. Mislim, da se lahko vezi odrešiš le tako, da narediš kar je v tvoji moči in se tudi upaš postaviti zase.

Ponavadi okolica spremeni odnos do tebe, če spremeniš sam svoj odnos do nje, to je še kako res.

Drugače se še kar razumemo, vendar ni tiste pristne odprtosti, ne zmorem tega. Zato menim, da je fajn naredit en "odmor", pavzo. Če bom pustil, se bodo najbrž zadeve odvijale po pravi poti.

 

Zanimivo je prebrati tole obnovo, kjer je opisana tudi drama nadzora med starši in otroki in med partnerji (4., 6., 8. spoznanje):

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/celestinska.htm

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

še čez grobove sekajo te vezi x^x xcivx

 

a res mislite , da ste se prišli na zemljo v zabaviščni park x:o)x

 

 

Ne v zabaviščni park, trpet smo prišli na zemljo....?!?

Z življenjem se spopadam: izbrskati hočem slehrni užitek, dobiti vse odgovore, iztisniti iz njega vse, četudi bolečino. Zasledujem in lovim življenje, da ga raziščem. Marita Golden
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

boš šel sam ali s kom v "svoje "stanovanje. ali čisto zaradi samega sebe. x?x

Predvsem zaradi sebe. Sej pol se bom pa kmal preselu, če bo treba x:)x

"Če ni vetra, VESLAJ!" latinski

"Navada je navada. Ni je moč kar vreči čez okno. Valiti jo moramo po stopnicah, korak za korakom." M.Twain

"Kako pojesti slona? GRIŽLJAJ ZA GRIŽLJAJEM!!!" Colin Rose

Kaj je izvir stresa in strahu? Se zavedamo sposobnosti svojih lastnih možganov?

- Bodi to kar si; manj se boš oziral na mnenja drugih, bolje bo zate osebno.

Vse kar napišem je zgolj moje subjektivno mnenje in kot takega ga tudi vzemite. Prav tako ne ogrožam vašega obstoja, pač pa vam le podam pogled iz mojega zornega kota. Hvala za razumevanje..

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

locitve locitve locitve...

tle se obremenjujete s tem, kdaj, kako it za sebe? da ne bi koga uzalili, prizadeli, ranili itd...

vecina odhodov je tko al tko ranljivih (razn, ce si v bolcni lep cas, pol verjamem, da ne bo tezk oditi...)

pa, vi to resno..., da ce odides na svoje se pretrga/pretrgas vez z starsi???

nbena vez se ne pretrga!!!! lahk gres na luno, v drugo galaksijo, eno sobo stran, v drugo stanje... bilo kam, k neke vezi ostanejo!

v tem pogledu pa zgleda blagor otorkom locenih/pokojnih starsev... nimajo teh problemov... oz.nimajo niti konkretne "izbire" al na svoje al ostat...

Marsikdo pa clo mora po ukazu oceta al mame it na svoje... pa ne ve kam, ne kako...

 

verjamem, da je marsikomu tezko it... predvsem ce je clovk bolj custvene narave... ampk noben ni nobena last, predvsem pa ne svojih starsev... in se ni potrebno nobenmu nic krivega pocutit, da jih same pusca... to bi se tud naj starsi zavedli, se preden si otroka umislijo... itk, je pa zdej taksna tehnologija in oh in sploh..., da tud ce gre/ko gre kdo "na svoje"... so zdej compi, mobiji, stacionarni tel., hitra posta, avtomobili, avioni, podmornce, motorji..., lahk clovk kamot skoz v kontaktu ostane...

 

no, pa sej pravm, da se je dobr locit oz. pretrgat vez od .../bolecine/utesnjenosti/... in ne od cloveka/ljudi... x;)x

ßoDi ło K@r §i... DrUgih J€ ił@k z€ Pr€v€c !!!

 

life is a strange thing... just when you think you learned how to use it... it's gone...

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Tale tema se mi zdi res fajn. :palec:

 

Tudi sam sem v fazi, ko si postavljam podobna vprašanja. Najraje bi bil povsem samostojen, vendar me muči krivda do staršev pa še kaj. Starši imajo res velik vpliv, če se zavedamo ali ne.

Z njune strani sem res bil deležen velike podpore skozi življenje vendar tudi veliko dušenja, predsodkov, ...

 

Dolgo je npr. trajalo, da sem se (šele kot srednješolec) uspel osvoboditi njunega verskega prepričanja in ukazovanja glede obiskovanja cerkve: "Če ne boš šel v nedeljo tja, ne boš jedel. Dokler si doma, boš delal kot bova midva rekla."

Z veseljem bi kdaj šel, tako pa so sprožili ravno obraten efekt. Pa še zdaj me hočeta prepričati oz. zbuditi krivdo... Cerkev že sama po sebi nenehno vzbuja krivdo in to ni v redu.

 

Velikokrat prosita ali celo zahtevata pomoč. "Kdo bo skrbel za vse to? Zakaj si ne bi doma uredil stanovanja, saj imaš prostor? Kdo bo skrbel za hišo? Kdo nama bo pomagal? Naredi že vendar nekaj iz sebe!"

Ob koncih tedna si nalagata vedno več dela na vikendu oziroma že kar manjši kmetiji, pravita da tam uživata. Verjamem. Vendar sta s svojim načinom v meni odvrnila zanimanje za njune interese. Včasih se počutim krivega, da ne pomagam vedno staršema, ki garata na zemlji za "preživetje" oz. hobi.

In ravno starša sta moja šibka točka, celo sestra v neki meri, čeprav ju imam rad, ker sta mi naredila veliko dobrega v življenju. Ne znamo pa si na pravi način pokazati, da se imamo radi. Ne morem se jima odpreti kot nekaterim drugim ljudem, saj sem se do sedaj pred njima vedno zapiral. Ne gre, jaz se pa sprašujem ali sem naredil vse, kar sem mogel pri sebi narediti v tem času. Ali bi še malo vztrajal, da bi se morda še bolje razumeli, zaživeli kot resnični prijatelji, se skupaj kaj naučili. Pri drugih ljudeh gre veliko, veliko lažje, čeprav je bil na začetku podoben problem, ravno zaradi družinskega odnosa.

 

A kot zgleda ne bo šlo tako. Rabimo nove izkušnje in te so nujno potrebne. Najbrž bi ločitev res pomagala, ne samo meni ampak tudi staršem. Rad bi zadihal a sem v precepu. Srce je kar preveč drzno in nemirno. :inocent:

 

xsrcx

 

 

Joj :O:

Tile tvoji starši :o|o: so pa čist hudi, brez zamere. Posesivni.... In najboljše je da greš stran :palec:, ker tole je slabo, še posebi stalno vzbujenje krivde...

 

Vem kako je to, moji so podobni in tud jaz načrtujem "pobeg"... x;)x :palec:

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Kako trganje vezi, ni možno, sploh. Tako kot je rekla kapica. No way.

To je ok, da greš od doma, samo potem se šele začne delo, če hočeš vezi res zrihtat. Vse zamere,......vse jeze,....dojet, razvozlat, odpustit, edino tako se vezi uredijo. Vse ostalo je zame osebno, brez veze. Ja in potem kaj, hoditi na obiske vsake toliko, ker se spodobi, malo potrpeti, površinske debate,.... :xx!: ali pa sploh nobenih stikov, in celo življenje nositi neko zamero, potlačiti v globine in funkcionirati, kakor normalno, lezati na nekem lezalniku, ki je narejen iz črepinj (super karta Lagodnost, Osho, ki to najbolje ponazori) in se kasneje čuditi, ko dobiš raka itd s čim sem si to zaslužil. x8Dx

Ja tako je, nova doba nam bogu hvala ne dopušča več neke lažne lagodnosti in to je nujno za naš razvoj človeštva. In toliko časa nam pritiska na naše potlačene zadeve, da prej ko slej pokazejo svoj obstoj, potem je malo panike, samo če si vsaj malo odprt, življenje tudi pošlje prave dogodke, ljudi v naš prostor in se začne redčenje gnoja, ker edino tako mu lahko vzameš moč.

 

Tako, na hitro. x;)x

Kako čemo? Lako čemo.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Heja bumbarasa...

 

Kapica, pretrganje vezi je res nekoliko nasilna beseda. Bolj pravilno bi bilo reči osvoboditi se navezanosti na starše. Za ta korak zna biti odhod zelo v pomoč. Predvsem za lastno rast. Če pa bežiš od nekih zmernih konfliktov, problemov (-čkov) je to bežanje od sebe. Kamor greš, nosiš slab vzorec s sabo. Se kar strinjam s tabo.

 

Amber, saj ni tako hudo, kot morda misliš. Sem navajen. x:Dx Saj so čist prijazni, pa preveč me razvajajo. Zato verjetno še nisem ušel... :inocent: Zdi se pa zanimiv izziv, jih vseeno poskusit sprejemat, jim dat po svojih močeh kar želijo in obenem zagovarjat svoje mnenje. Šele potem jih bom morda res imel rad.

 

Nekateri se pa sploh ne zavedajo, da so navezani na posesivne, stroge starše ali celo partnerje. Če jim ne uspe pravočasna ločitev, se jim ne piše dobro. Takim po večini oči odprejo šele drugi, prijatelji, znanci. Sodelavec je imel doma tudi podobno pa se zdaj pri 30-tih seli s punco v stanovanje. Njegov nasvet je bil - čimprej od doma. x:Dx

 

Izraz, se strinjam s tabo.

Če bog ne vrže gnoja direkt v faco, sploh ne veš kje si brazdal ves ta čas.

 

Ahhh.... xsrcx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest sstane
Ni zmerom nujno Stane

Individualno že ni nujno, toda, brez potomstva ni življenja.

Taka je pač večna moda x;)x

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Kako trganje vezi, ni možno, sploh. Tako kot je rekla kapica. No way.

To je ok, da greš od doma, samo potem se šele začne delo, če hočeš vezi res zrihtat. Vse zamere,......vse jeze,....dojet, razvozlat, odpustit, edino tako se vezi uredijo. Vse ostalo je zame osebno, brez veze. Ja in potem kaj, hoditi na obiske vsake toliko, ker se spodobi, malo potrpeti, površinske debate,.... :xx!: ali pa sploh nobenih stikov, in celo življenje nositi neko zamero, potlačiti v globine in funkcionirati, kakor normalno, lezati na nekem lezalniku, ki je narejen iz črepinj (super karta Lagodnost, Osho, ki to najbolje ponazori) in se kasneje čuditi, ko dobiš raka itd s čim sem si to zaslužil. x8Dx

Ja tako je, nova doba nam bogu hvala ne dopušča več neke lažne lagodnosti in to je nujno za naš razvoj človeštva. In toliko časa nam pritiska na naše potlačene zadeve, da prej ko slej pokazejo svoj obstoj, potem je malo panike, samo če si vsaj malo odprt, življenje tudi pošlje prave dogodke, ljudi v naš prostor in se začne redčenje gnoja, ker edino tako mu lahko vzameš moč.

 

Tako, na hitro. x;)x

 

 

:palec: fajn napisano tako na hitro,

 

ja preizkušeno milijonkrat....vezi za nazaj in vnaprej

 

bi se reklo se človek počuti sam en člen v verigi norosti x:Ix

....ŽIVLJENJE JE KOT OTROŠKA SRAJČKA, ZMERAJ PREKRATKO IN ZMERAJ USRANO....neznani avtor
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...



  • Včlani se

    Postani član LN Foruma in se pridruži naši skupnosti.

  • Zadnji obiskovalci

    • Noben član si ne ogleduje te strani.
×
×
  • Objavi novo...