Odnos do ostarelih

[Pujsita]

 

Kakšne odnose imate pa vi z vašimi starejšimi sorodniki ?color]

[Marsa]

Dobra tema, Janja!

 

Jaz imam rada stare ljudi; priznam da sem vcasih morda imela nekaksen ... 'predsodek'... zdaj pa zelo dobro vidim celega cloveka... si stare predstavljam natancno, kaksni so bili kot otroci - ali bolje - celostno jih vidim, krozno, zaobjeto - kot otroke, kot ko so pedenali, ustvarjali, se povzpenjali, in zdaj, ko se priblizujejo spet nekako 'tej svoji pravi naravi'.

[borism]

Res dobra tema Janja!

 

Premalo se spoštujejo starejši, še posebej iz strani mladostnikov, pa ne mislim na odstopanje sedeža na avtobusu starejšim...

Pred petimi leti sem debatiral z enim duhovnikom in mi je zaupal, da ga je res upravičeno strah starosti, ker vidi večkrat, kaj otroci počno s svojimi starši tako na deželi, da še enostavno kruha jim ne privoščijo, da ne govorimo o drugih osnovnih pravicah v lastnem domu.

Res so pa nekateri starci takšni nergači, da jih moti vse živo, kar vidijo, ko šiba mimo okna, eh takšnih niti nočem omenjati.

V glavnem jaz spoštujem starejše, pa nismo imeli doma vikanja ali onikanja....lep dan

[Natasha]

Kot me ganejo otroci, me ganejo tudi starejši ljudje....

Moja stara mama je 50 m oddaljena od mene preč. Skoraj vsak dan jo obiščem in tako zelo je vesela vsakega obiska.... Je vdova že 19 let in prav prijetna ženica. Še vedno se lahko stisnem k njej in mi pravi: "Ti tamau" al pa "pamž hudičev" (to je njen način ljubkovanja) .

Že od malih nog sem bila vedno pripravljena (pa me niso učili tako) pomagati starejšim ljudem; nositi vrečke iz trgovine, pomagati pri hišnih opravilih, odstopati sedeže na avtobusih, spremljati čez prehode za peščce itd. Vse to imam nekako v krvi in nikoli nisem tega naredila, ker sem se čutila dolžno narediti tako..... Vedno sponatano!

Pred leti mi je umrla soseda "teta Brona" sva jo klicala z bratom. Že kot otroka sva bila non stop pri njej, brala nama je knjigice, naju učila pesmice, skratka nama je bila kot ena babica. Imela je posvojeno hči.... Torej na stara leta je zbolela za multiposklerozo (se mi zdi); prikovana na posteljo, s plenicami, in groznimi motnjami spomina... Obiskovala sem jo vsak dan. Včasih me je prepoznala, čez dve minuti me je vprašala, kdo sem. Sedaj je bila tu, čez trenutek se je preselila v svoje otroštvo in spraševala po svojem kužku (iz otroštva) itd..... Bila sem visoko noseča s Tilnom, pa sem z njo telovadila, jo dvigovala, jo masirala, jo frizirala in tolažila, se pogovarjala in vse brez prisile.... spontano in prav uživala sem trenutke z njo.....

V nasprotju z njeno posvojenko (groza), ki jo je zmerjala in dobesedno zanemarjala.... Razumem, da je drugače imeti nepokretno osebo 24 ur na dan pri sebi. Je breme, ne rečem! Samo NE NA TAK NAČIN! Brez spoštovanja, brez srca, sam zato ker je pač na cesto ne more vreči :xx!: :xx!: :xx!: Parkrat sva se s to hčero počili zarad tega.....

Sedaj teta Brona že počiva par let. In dober občutek imam, kadar pomislim nanjo....

Zavedam se, da živimo v času, ko lovimo sami sebe..... enostavno nam zmanjka časa..... Pa saj vedo to tudi ostarele osebe.... Naj bo tisto, magari enkrat na teden, iskreno in sponatno iz srca, in se jim bo vtisnilo v večen spomin.

[Marsa]

Zavedanje tega je 'krozhnost lajfa'.

Ko si mlad, je vse tvoje, svet je tvoj, briga te za ta stare...

Ko si na '1/2' - stekas vec.

 

Enkrat postekas, da ko razumes starejse, razumes sebe, ko bos tam... tezko spravit v okvire, besede... ampak tako nekako.

To sem tudi jaz.

Vsak je bil otrok. Vsak fura lajf. Vsakdo ostari in je star...

Pomembno je tako sproti, kaj dajemo v lajf in kaj jemljemo od njega, da ne bomo kasneje obzalovali...

Vseeno pa - spodbudno in tolazilno -

NIKOLI NI PREPOZNO!!!

[Mateja]

Ko sem bila jaz Dašinih let, se je moja pozornost vrtela večinoma okoli mene... do starejših, se mi zdi, vsaj takole, na hitro, sploh nisem imela nobenega posebnega odnosa... moji starši še niso bili 'stari' (čeprav so se mi takrat zdeli stari vsi nad 30), nisem imela več nobenega od starih staršev, skratka, starejših nekako ni bilo v moji bližini...

Vidim, da je pri Daši to zelo drugače. Njeno življenje je močno povezano z mojimi starši vse od rojstva dalje in z njima ima tudi sredi najstniških let močan stik... kar me preseneča, je to, kako je do njiju sočutna in čisto drugače pokaže, da je nekaj njena izbira in nima smisla, da ji kdo kaj 'pamet soli', kot recimo meni. Pri meni to bolj odrezavo in se ji ne da kaj olepševat in na lep način - tako je. Amen. Kadar pa dedi ali babi želita kaj poseči v njen svet (kaj vem: ' a ne bi blo fajn, če bi šla... ali če bi študirala... ali ni malo prevroče za tele.....') pa tako 'mehko' nakaže, da 'tole' pa ni tema debat, ker o tem pa se bo sama odločila... zdaj, ko je moja mama precej bolna, je tamala še bolj pozorna na to, da se vsede k njej in jo objame ali ji kaj pripoveduje, kakšno darilce naredi ali pač, da jo samo obišče in je z njo. Točno na Dašin 18. RD je Klemnovo staro mamo možg. kap (Fant že od otroštva živi samo s sestro in staro mamo, mamica jima je umrla). Najprej sploh ni mogla dojeti, da se to dogaja ravno na njen RD, ki ga je tako težko čakala... vendar je ravno včeraj rekla, da je po svoje tole tudi dobro, ker jih je zbližalo in, ker sta s Klemnom bolj povezana zdaj... skratka - vsak dan gre po šoli z njim na obisk k mami v bolnico, pa ne postoka, da je utrujena ali lačna ali karkoli... in vsakič mi že po mobiju pove, kako je pa danes stara mama se nasmehnila ali premaknila roko ali ...

 

[Guest sanjalica]

Pri meni to bolj odrezavo in se ji ne da kaj olepševat ...

Verjetno so si mladi v tem podobni.

Jaz sem tukaj; vedno...babi pa je že v letih in njo je potrebno "cartat"...

In ko govorita otroka z njo po telefonu...čisto drugačen glas...tak "pomehkužen" bi rekla...

Obvladata pihati na dušo (sicer pri meni nebi uspela s tem ); čeprav nasploh, tudi do drugih-starejših - opažam, da imata zelo spoštljiv odnos (roko na srce...mislim da sta bolj rahločutna pri tem kot jaz ).

Zato se nikakor ne morem strinjati s tistimi, ki zagovarjajo tezo, da s(m)o zaradi obveznosti otroci manj pozorni do ostarelih staršev, starih staršev...

 

Strah me je samo, da bo moja mama obležala - in ne vem, kaj bom z njo in še bolj strah me je, da bom nekoč jaz obležala v breme svojih otrok.

[tinka]

jaz sem pa bila vedno zelo zelo velika ljubiteljica starih ljudi....baje prav nenavadno, so mi govorili, da ze kot otrok, sem se

vedno sama odpravila k njim...pa jih imela zelo rada...nikoli se nisem ukvarjala z otroki, me niso zanimali, samo starejsi.

ko sem bila res majhna in se je vecina mojih vrstnikov bala ali izogibala 'starcev'.

 

kasneje je dosti mojih vrstnikov imelo vseh vrst problemov: stari ljudje so zleht, smrdijo, so neumni...in nekateri so tudi imeli take izkusnje, zleht itd...meni so se pa vedno lepe stvari dogajale s starci, in tudi moja pranona, pranono...se jih spomnim in dostikrat sanjam o njih, oz. imam bolj obcutek, da so bili pri meni ponoci

tako, da ne vem, od kje mi to, amapk tako je. jih imam vecinoma rada in vecinoma dobre izkusnje, in ce se le da, se malo pobrigam za njih

[pokowc]

zlo mam rad družbo ostarelih zato, da ti kakšno fejst zgodbo povedo,s tem te kaj naučijo, pa še kaj podarijo mimgrede...seveda, vse je odvisno od samega spomina še starejših; sam smotan je to ,da se lahko nardijo neumnega, da si pridobijo še več družbe na račun takih˝ zaznav..

pa tema je že bla ,se mi zdi...

[Mick]

Starejše ljudi vedno gledam s simpatijo in toleranco do njihovih eventuelnih, tudi s starostjo povezanih hib. Imam staro mamo, ki bo kmalu stara 93 let in živi pri mojih starših. Včasih pomislim, da me starša s svojim odnosom do nje in skrbjo zanjo "učita" kako ravnati z ostarelimi in na nek način tudi kažeta v kakšen moj odnos upata, ko bosta sama ostarela. S svojo skrbjo zanjo sta ji po moje podaljšala življenje, saj bi v domu ostarelih že zdavnaj umrla, ker je tak tip. Sedaj pa jo vztrajno vzpodbujata, vsak dan poskrbita za ustrezno gibanje, vsakodnevno preverjata njeno zdravstveno stanje, npr. pritisk, skrbita za zanjo zdravo prehrano in poskušata čimbolj tolerirati in razumeti njene hibe.......pozabljivost, včasih pretirano občutljivost ipd. Sam nimam posebnih skrbi z njo, moja naloga so obiski in male pozornosti. Kljub temu, da sem vse njene zgodbe slišal že 100x ji vedno prisluhnem, ali pa vsaj dam tak občutek, čeprav mi misli včasih pobegnejo tudi kam drugam .........V otroštvu je ves čas skrbela zame in mi bila nadomestna mati. Seveda ti tempo življenja jemlje energijo za pogosto obiskovanje, se pa še vedno koliko toliko trudim. Vedno ji prinesem kakšne dobrote in pogosto jo mal stisnem k sebi, pa dam kakšnega lubčka.......kar ji zelo veliko pomeni in je zelo ganjena. V sosedščini smo imeli primer, ko so otroci in vnuki prav "poskrbeli" za hitrejšo smrt ostarele mame oz. babice - zaradi dedovanja in v izogib skrbi zanjo. :xx!: Mi ne bomo po njej dedovali ničesar, ker ničesar nima, saj že od njenega 50-ega leta zanjo skrbita starša, je pa res, da smo živeli skupaj in smo tako starši in jaz praktično imeli gospodinjsko pomočnico, ki je poskrbela za vse živo pri hiši, dokler je bila vitalna, to pa je bilo kar do krepko čez 80. Imam jo rad in vedno me stisne pri srcu, ko se zavem njene starosti in praktično neizogibne bližajoče se smrti. Vendar bo do konca življenja živela z nami in z našo skrbjo zanjo. Sicer pa malo preziram ljudi, ki še v času življenja nekoga kalkulirajo z morebitnim dedovanjem in se pojavijo šele takrat, ko zapustnik zboli ter se slinijo. Mene ne zanima kaj bom dedoval. Sicer pa kar bom....bom itak sam, ker sem edinec. Vendar pa staršem privoščim, da užijejo plodove svojega dela in me resnično ne zanima kaj bodo prihranili zame. Naj uživajo, si privoščijo v svojem življenju. Zaenkrat nimam pretiranih skrbi s starši, ker sta še zelo vitalna, ko pa bo nastopil čas, se bom potrudil upoštevati njune želje in jima pomagal. Že kar dolgo časa smo v našem odnosu predvsem prijatelji in tako bo ostalo. Spoštujte jih in pomagajte ostarelim ljudem........in s tem dajte vzor tudi svojim otrokom........konec koncev tudi zato, ker se bomo dvakrat pošteno obrnili okoli in bomo že mi na vrsti......kar bomo naučili svoje otroke.....tako bodo ravnali z nami.

[bigm]

Janja, ti si vnukinja 1.a.

[ZNOVA]

Janja.. Tvoja babica je super babica... Pazi, da ne bo enkrat skozi okno poletela..

[Nicky]

Janja pa dobra vnukica

[Marsa]

Taksna ljubezen pa me res gane, Janja. Ko bi vsak star clovek imel nekoga takole.... Lepo, da ne jemljes tega kot obveznosti.

[ZNOVA]

Zdi se mi, da so nekateri starejsi ljudje sami krivi, da se mladi ne zmenijo za njih..

Ce je babica (ali dedek) prijazna in dobra, jo bo vnuk z veseljem prisel pogledat.., ce pa samo jamra in je vedno slabe volje, ne glede na to ali si pri njej eno ali 5 ur, pa se nihce ne bo z veseljem vrnil k njej...

[Marsa]

Zal je res tudi tole, ja, Znova...

[opij]

Sam mislim , da stare mame-ati v bistvu živijo v lupini starosti.Nekateri so v svoji življenski poti pretrpeli marsikaj hudega,drugi ne!In ta življenski ciklus jih je naredil

take kot so,kot bomo mi!Nekateri tečni,drugi zlobni.........prijazni.V sebi pa so vsi otroci,

samo pravo besedo je treba najti.

[Emilija]

Zelo dolgo se že nisem nič oglasila, tale tema pa me je vspodbudila, da še jaz napišem nekaj o svojem očetu. Prav v soboto smo praznovali njegov 89. rojstni dan. Na turistični kmetiji se nas je zbralo 42 sorodnikov, se pravi otrok, vnukov in pravnukov. Najeli smo tudi muzikanta in naš oče je plesal in plesal in pel, da je bilo kaj! Kako je bil srečen, rekel je, da je vedno mislil, da ima veliko otrok, zdaj pa misli, da jih je še premalo. Res ni bila to okrogla obletnica, vendar se je rojstnega dneva tako veselil, da smo se kar na hitro odločili za večje slavje. Sklenili smo, da bomo prav vsak njegov rojstni dan slavili skupaj. Bog daj, da bi jih bilo še veliko. Vsi si želimo, tako kot on, da bi tako veselo slavili tudi stotega. Pa vsi lepo pozdravljeni.

[Andres08]

Pri nas smo prejšnji teden 26.3. izgubili staro mamo. Naša mama bi bila 31. julija stara 98 let in je bila obenem oseba ki sem jo v celi širši žlahti najbolj cenil. Ona je meni to vračala in veliko mi pomeni da mi je na smrtni postelji rekla, da sem bil vedno njen najljubši vnuk.

 

Toda šele ko je stari oče šel, (7 let prd mamino smrtjo) se je videlo kako hudo je naša žlahta posesivna na vse kar je bilo vrednega na domačiji v Beli krajini. Začeli so nabirati, preštevati kaj komu pripada, skratka nič podobno ni bilo to tistim ljudem s katerimi sem jaz delil otroštvo.

 

Še tisti isti dan, ko mi je bilo sporočeno, da je stara mama umrla, sem se začel zavedati nečesa kar do takrat nisem nikoli pomislil.

Starih staršev nimam več. Ana je bila zadnja še živeča in sedaj ko jo ni ne morem več iti k stari mami in vse to.

Potem si človek postavlja vprašanje kdo je naslednji. Po logiki starosti naj bi bili to starši. In ko tako melješ si približaš nekako obris kako kratko je življenje.

 

Zadnja leta je bila naša stara mama v negi pri moji mami, ki se je odpovedala vsega ostalega na račun svoje stare bolehne matere. Če bi bilo danes tako z mojo mamo, priznam, da ji jaz nebi mogel streči. Pa tudi moški ne more opravljati neka higienska dela pri ženskah. Kajpak naju veže tudi razdalja. Moja sestra ravno tako nebi mogla. Življenski stil, štiri članska družina. Torej. Nekoč so vsi umirali doma, v domači postelji, danes bomo šli vsi v dom za upokojence. Nekako so nam potisnili nehuman stil življenja v starosti, saj star človek ni odpad, je le nekdo, ki čaka, da bo šel. In mnogi med njimi bi šli radi čim hitreje, kot recimo moja sedaj pokojna stara mama.

 

In ker je že naslov topica Odnosi do ostarelih, naj se na tem mestu pohvalim, da sem bil pri 15. letih predsednik podmladka Rdečega križa v naši krajevni skupnosti.

Takrat, se še spomnim smo pomagali starim po domu, najpogosteje pa smo šli kaj za njih v trgovino kupiti.

 

O teh akcijah še vedno obstojajo zapisniki s celo evidenco aktivne mladine.

Danes ti mladi še placa ne odstopijo v avtobusu, da pa bi kdo humanitarno delal za Rdeči križ itak ne pride v poštev. In še en generaciski precep med mojo mladostjo in mladostjo tistih, ki so se rodili leta 1987-2000. Dnar mi dej al se pa pober.

 

 

 

Naj za konec napišem še novost. Sinoči ko sem bil na LN sem v vmesnem času napisal sestri mail. V tistem trenutku je prišla stara mama. Joj, cela pomlajena, nasmejana in tako izrazitega smeha na njej nisem videl že vsaj 20 let. Na laseh sem čutil, ko se je na mene limala, za znak pa me je ščipala (telepatsko) v roko. Tako sem jaz vedno njej po roki vlekel obviselo kožo, sedaj pa je bil to očitno le znak. Skratka. Vesel sem, da imam staro mamo.

 

Andres

[Vanda]

Evo povestica, primerna za tale topic.

 

 

STARI DED IN VNUČEK L.N. Tolstoj

 

Ded je postal zelo star. Noge mu niso več hodile, oči ne videle, ušesa ne slišala. Tudi zob ni imel več. Sin in snaha ga nista več pustila za mizo. Obedovati je moral za pečjo. Nekoč so mu prinesli obed v skledici. Hotel jo je dvigniti k sebi, pa mu je padla iz rok in se razbila. Snaha ga je začela zato zmerjati. Očitala mu je, da v hiši vse kvari in posodo razbija. Rekla je, da bo moral odslej jesti iz lesene sklede. Starček je samo vzdihnil, odgovoril ni nič.

 

Nekoč sedita mož in žena doma in gledata sinčka, ki se je igral na tleh z deščicami. Nekaj je sestavljal. Oče ga vpraša: "kaj delaš, Miško?" Miško mu odgovori: "Leseno skledo, očka, da bom lahko dajal tebi in mamici jesti iz nje, ko se bosta postarala."

 

Mož in žena sta se pogledala drug drugega in zajokala. Sram ju je bilo, ker sta tako žalila starčka. Odslej sta ga zopet posajala za mizo in mu lepo stregla.

[pokowc]

the end

[borism]

Nasveti starca dajejo svetlobo, a ne topline;

kot zimsko sonce.

[majica]

Sama imam dve stari mami...ena je zlata vredna...druga pa ...no, toleriram jo zaradi njene starosti... modrost pa jo z leti ni niti obiskala...nič modrega ne vidim v zmerjanju s psovkami samo zato, ker imam 55 let manj in jo zaradi tega žre ljubosumje...

Kdo je že rekel...kar seješ v mladosti, žanješ na starost... kaj čmo...

[Vanda]

...kar seješ v mladosti, žanješ na starost...

[majica]

Ja Janja, je fino, če se človek spremeni, ampak, da mu kdo verjame traja leta...pa tudi sprememba je bolj dolgotrajna...

Če se spremeniš na starost, ko si betežen in rabiš pomoč...malo hinavsko...ne?