nastopi pred javnostjo

[cashy]

Zanima me, če se kdo med vami udejanja kot nastopajoči pred javno publiko, na kakšnih prireditvah nastopa, kaj počne...

in še vprašanje, 1. novembra imam že "tradicionalen" govor na proslavi, in se bojim, da mi je že zmanjkalo snovi, o čem pisat...in kako naj bi spremenil slog pisanja, vedno končam nekako pragmatično in s pozivi k moralnosti

Imate kak predlog o čem pisat?

[cashy]

jaz bi govorila o življenju po smrti, duši in ljubezni ki nas povezuje....iiii

ja, vse lepo in prav, če bi imel kaj izkušenj s katero od teh idej, pa sem ravno na vseh teh bos kot kovačeva kobila :xx!:

[Marsa]

Hudo!!!!

 

ne morem verjet, da se nimamo te teme in mislim da je RES SE NIMAMO!!!

 

cashy, deset tock za temo!

 

(*in se, ker tolk megaboljs postavljeno - ker ce smo, smo o tem govorili v temi TREMA :||| al kaj tacga in to je velik bolj dbest pristop, ceprav tud ono ni napak, da vidmo, kaj se da vse in tud, da mamo VSI to. no, bolj ali manj )

 

Hudo, skratka.

 

in kdaj se to odpre?

v sco? ki nima glih zveze (bi bolj v dvojcku pricakoval)

ampak zame ma pa se kako zveze.

 

[Aliana]

Uf, tle bi pa lahk pisala...

 

sam nom dons

[Mana]

jaz pa ful rada nastopam...sicer začnem navadno cvilt oz piskat (glas se mi spremeni tko za ene 3 tone gor ) ampak se ne dam...

 

sm rada v centru pozornosti

 

pa potem se tko izpopolnjeno počutim...jaaaaaaaa

[cashy]

men se zdi ful razlika v javnem nastopu, če samo samo bereš svoj napisan govor, kot da bi moral govoriti prosto.

Enostavno me je toliko strah, da bi se mi ustavilo, da ne bi vedel, kaj povedat naprej. Ker se mi zdi, da precej počasneje mislim, kot govorim. In preden se spomnim, kaj povedat, tudi traja

v glavnem, zmeraj prej napišem govor.

včasih sem imel tudi hudo tremo pred glasbenimi nastopi, sedaj mi je pa prav vseeno, kako se izide. Glavno, da vložim svojo dušo v komad, ki ga igram

[Aliana]

Ja, sam če že moraš brat, je zelo fajn, da se vsaj delaš, da prosto govoriš...

Ker najbolj obupno je poslušat dolge, brane govore

 

Vsaj tko, da si prej doma 10x prebereš, da točno veš zakaj se gre in si sposoben povedat vsaj tri stavke naenkrat prosto, brez branja.. Al pa OK, vsaj to, da greš čez tekst, si zelo jasno predstavljaš kaj hočeš povedat, določiš poudarke, kje boš govoril malo hitreje, kje malo počasneje, kje boš naredil pavzo (pavze so dobre!), kje boš prebral z nasmeškom, kje boš smrtno resen.. Pa še enkrat - pavze so dobre!

 

(Jaz npr. imam problem, da ful prehitro berem. in sem rabila ful let in ful nastopov takih in drugačnih, da sem se naučila za polovco upočasnit, kar je pa še vedno prehitro. Torej je bilo treba še - če že berem hitro, moram brat s ful dobrimi poudarki. Drugač folk umre od dolgčasa..)

[Mana]

ql...nism vedla da igraš kej...kaj pa?

 

men je pa ravno improvizacija ful zakon...

 

najbolš se improvizira na princip asociacij, trenutnega vzdušja...pogledi...

najdeš nekoga in pol se greš da pač njemu govoriš...potem z drugim...

 

keč je u tem, da pozabiš na množico...da individualiziraš,,,pa navadno je tisti, ki govori na kakem višjem plejsu in meni to predstavlja, da se v svojem strahu lahko postavim nad druge (sicer navadno tega ne počnem...je pa koristno)...

 

veliko sreče

[Mateja]

1. novembra imam že "tradicionalen" govor na proslavi

Drugač folk umre od dolgčasa..

... tole bi blo pa res nekak neprijetno, ravn na proslavi 1. novembra... cashy, daj se rajš nauč tiste poudarke

[Mana]

hhaha...Mateja...tale je bla pa dobra...za v temo šala dneva

 

joj sm grozna...sej vem no x!x x!x x!x

 

[cashy]

brez skrbi, do zdaj me imajo še v čislih kot dobrega govorca, oz. bralca...ker ne berem hitro, saj bi bilo prehitro konec, ko imam tako kratke govore

Poudarkov mi ni težko delat, točno vem, kje je kaj za poudarit, kje morajo biti pavze.

Ponavadi vključim v govor tudi kake pozive poslušalcem, jim zastavim vprašanja, da odgovarjajo sami pri sebi...

Se mi pa zdi, da je vseeno bolj pristen stik, ko bi prosto govoril...

 

Dajte še malo o svojih izkušnjah govorit, kje nastopate, na kakšen način nastopate ipd...to za zdaj še pogrešam v vaših odgovorih.

 

In seveda predlagajte kako temo, ki bi bila primerna letos za 1. 11., kako naj povežem današnji dan spomina na mrtve z trenutnim dogajanjem...vendar prosim, ne s ptičjo gripo

[Aliana]

... tole bi blo pa res nekak neprijetno, ravn na proslavi 1. novembra... cashy, daj se rajš nauč tiste poudarke

[Astrid]

Dajte še malo o svojih izkušnjah govorit, kje nastopate, na kakšen način nastopate ipd...to za zdaj še pogrešam v vaših odgovorih.

 

In seveda predlagajte kako temo, ki bi bila primerna letos za 1. 11., kako naj povežem današnji dan spomina na mrtve z trenutnim dogajanjem

 

Cashy, veliko energije vlozis v to, da spodbujas LN-jevce k iskanju resitve... Ce bi vlozil to energijo v sestavljanje govora, bi ga ze imel.

 

Hehehe, zvenim stroga in zahtevna, ker samo sebe priganjam k neki pomembni nalogi... Kljub vsemu pa imam dve ideji - eno instant in eno avtorsko. Prva je, da v stilu internetnih moralnih chain mailov preberes kratko poucno anekdoto in na koncu retoricno naslovis poslusalstvo (to je ponavadi strasno dopadljivo masi ljudi). Lahko pa se izpostavis s pristnim osebnim razmisljanjem, morda z lastno poezijo, s kaksnim skupinim zacetnim vdihom in izdihom za harmonizacijo in poskusas vstopit v srca in um obcinstva po umetniski plati... Sicer mocno tvegas nerazumevanje, po drugi strani pa si lahko odpres druge moznosti, sfere itd.

 

Imam obcutek, da pri sebi ze nekako ves, kaj bos povedal. Pa napisi sem in bomo konstruktivno pokomentirali.

 

"break-a-leg", al kako ze

[strelka02]

nastopanje....hm

Kot otrok vedno rada nastopala, da se pokažem, zrecitiram, zaigram al pa kaj zapojem. na vseh šolskih proslavah me je bilo poln.

 

trema bila prisotna vedno....je bilo pa lažje. Scenarij bil narejen...ni bilo problema. Vedno sijala kot sonček, ker mi je vedno uspelo. Ploskali, se smejali...tisto ...smeh iz srca. Pa je šlo.

 

Drugače je bilo pri zagovoru diplome.....Ja tisto pa mi je mal mentor pomagal, povedal vsaj približno kaj bi bilo dobro da povem, pa katere prosojnice pa grafe bi bilo dobro da prikažem. Izbrala sem sama. trema prisotna tako kot vedno...vedno pa še večje zadovoljstvo ko ti uspe. Pa ti čestitajo ...hja.

 

ravno sedaj pa imam za nredit eno predstavitev...sicer vajo pa vendar...sem zopet na trnih....kako bom izvedla. Seveda sedaj je tehnika pa power point..ni več prosojnic ....pa tudi bolj profi mora vse skupaj izgledat.

Imam pa poljubno temo kar je prednost ...al pa tudi ne.

 

Bistvo je da si narediš kaj boš povedal. pa kakšna je predstavitev, če je zagovor diplome potem ...ja povedati moraš bistvo, čemu si nekaj delal, kako si delal, kaj si ugotovil ...(razprava) pa zaključek...cilj vsega skupaj in ugototvitve.

 

Potem pa znanje kaj te bodo vprašali.

 

pri meni je tako izgledalo.

 

drugače pa naredit si moraš dober scenarij, pa mal pomislit kakšna publika te bo poslušala so to bolj amaterji, ali pbolj zahtevni ljudje ki imajo veliko znanja in izkušenj. Če gre kaj narobe ....npr tehnika odpove al pa kaj drugegega ...nikoli se ne opravičuje npr sem vam želel povedat ..pa ti imam še pripravljeno..pa ne moremizvest. ker konckocev saj noben ne ve kaj gre tebi narobe......

 

Na pildek no tak polovico A4 formata al kartonček si napiši (plonk cegelc ) kaj govoriš da lahko mal pokukaš v krtzi, označi si kaj moraš nujno povedat, označi si tisto kar misliš povedat če ti bo preostajal čas....lahko si napišeš označiš kam moraš pogledat....( pač če si amater pa še neizkušen...si pač res naredi dober scenarij).

 

premisli kaj te bodo lahko vprašali...da boš pripravljen. če pa se zgodi da ne veš, nikoli ne reci ne vem ampak trenutno se ne spomnim lahko pa se informiram in vam odgovorim kasneje.tko nekako.

 

ne glej na steno , če boš imel prosojnice ali slide, glej v prosojnico na projektor, če pa je lab top al kaj drugega pa npr glej v ekran.

 

Pa vadi...pred publiko, če ni nikogar pa pred medvedom na kavču

 

mene tudi čaka predstavitev....pa spet imam veliko tremo. Ampak glavo gor..saj smo vsi junaki.

 

Pozdravček

 

Napisla bolj na splošno. 1. november...minljivost življenja...smrt...amapkkonec koncev tam kjer je smrt je kmalu ponovni začetk ponovno rojstvo...večni krog življenja

[cashy]

strelka in astrid, hvala vama za koristne nasvete, še preden sem prebral vajina posta, sem sestavil govor in ga tudi nameraval objaviti sem gor, vas pa pozivam, da mi ga skritizirate, podate predloge, kaj bi lahko dodal, črtal, popravil...takole, to je govor:

GOVOR 1. 11.2005

 

 

Danes praznujemo praznik, ki nosi ime Dan spomina na mrtve. Ime, kot ime kakega drugega praznika, kot ime koga izmed nas. Pa smo kdaj pogledali pod površino imena, se vprašali po resničnem pomenu praznika s tem nazivom? Komu je praznik pravzaprav namenjen? Pokojnim, katerih se danes spominjamo, ali je v resnici namenjen nam, živim?

Si prestavljate, da bi lahko pokojne vprašali, kaj bi spremenili, kaj bi storili drugače, če bi jim bilo dano ponovno življenje? Kakšen odgovor bi prejeli? Brez težav si prestavljam, kakšen bi bil najpogostejši odgovor: » Če bi lahko še enkrat živel, bi živel!«

Mogoče se vam zdi ta odgovor nedoločen, meglen. In res je tako, predvsem iz dveh razlogov. Ker dejstvo, da si živ, vsakemu izmed nas ustvarja različne prestave. Biti živ, živeti, pomeni izvrševati svoje življenjsko poslanstvo, poklicanost na ta svet. Biti živ pomeni v polnosti občutiti vsak trenutek našega življenja. Vsak izmed nas svoje poslanstvo čuti v različnih stvareh, nekateri v družini, drugi v poklicu, karieri, spet tretji pa najdejo izpolnitev v opazovanju drobnih čudežev narave, v čudovitih barvah jesenskega listja, v petju poslavljajočih se ptic selivk.

Kot sem vesel širokega spektra smisla življenja, sem zaskrbljen nad drugim razlogom nedoločnosti v pojmovanju življenja. V tem divjem tempu svetovnega razvoja, hitro naraščujočih umskih zahtev, nenehnega hrupa, nemira, vsiljevanja umetnih potreb z vseh strani, postane človek dezorientiran, počuti se popolnoma popredmeten. V takem okolju je zelo težko najti kanček časa zase, se zazreti v svojo dušo, prisluhniti njenih željam in potrebam. V tem hrupu ni težko preslišati obupane krike duše, ki bi se želela izraziti v polnosti. Ne zavedamo se, da bi nam našo pozornost poplačala z občutkom neizmernega zadovoljstva.

Obstaja še en element, ki nam preprečuje živeti, kot si želimo. Nenehen strah pred smrtjo, strah pred neznanim, strah pred porazom. Česa se pravzaprav bojimo? Edina stvar, ki je vsakemu dana v enaki meri, je čas. Vsak ima dnevno na voljo le 24 ur. Vprašanje je le, kaj bo s tem časom naredil. In samo čas nam bo nekoč vzet. Vsem, brez izjeme. Čas je edina stvar, ki jo v življenju imamo. Zakaj bi ga zapravljali v stanju nenehnega strahu? Zaprti v kletki varnosti, da bi pridobili še nekaj dragocenih trenutkov, katerega bi zopet preživeli v strahu, da jih ne bi izgubili? Veste, kaj je zunaj kletke naše varnosti? Zunaj je svoboda. Je življenje!

Dan spomina na mrtve me opominja le na eno stvar: V polnosti izkoristiti čas, ki nam je dan. Življenje živeti, ne preživeti! Ali kot je rekel mislec in psiholog Erich Fromm: » Življenje nima nobenega drugega smisla, razen tistega, ki mu ga daje človek z razvijanjem svojih sposobnosti, s plodnim življenjem.«

Rad bi videl, da si nihče izmed nas ob koncu svojega življenja ne bi želel popravnega izpita z izjavo: » Želim si živeti še enkrat!«

 

 

 

hvala vam za vse komentarje

[5rca]

Pridiga

Sicer zelo lepa vendar polna nekih "naukov" ki...kaj vem, se ne vtisnejo ravno v spomin. Veš, saj vem da moraš prilagoditi ta nagovor ljudem - veliko različnih mnenj vendar, kje pa je duša govora, ki bi nekak vlila tvoj pogled na to, kaj pravzaprav ta praznik predstavlja. Kako ga ti doživljaš če si že izgubil nekoga oz. kako bi ga, če bi nekoga izgubil. Veliko teh ljudi se je poslovilo od svojih najbližjih, radi bi slišali - predvidevam, nekaj kar jim bo dalo tistega miru, da človek od katerega so se poslovili bo vedno tukaj čeprav ne fizično in da je pravzaprav ok samo ŽIVET, ne da svoje življenje uklestimo v norme družbe, dan ima 24 ur, dejmo izkoristit vsako sekundo da nam nekoč ne bo žal. Čas je 0, je samo veliko takrat, kadar nam nekdo reče - TO MORA BIT ZDAJ. Čas pa ni pomemben kadar si srečen in kadar na koncu ne obžaluješ za vse ure, ki si jih preživel da si potešil svojo dušo - s čimerkoli kar ti veliko pomeni.

 

In sploh, zakaj ne ptičja gripa - mi je vbistvu tko...zakaj morbidnost pa žalost pa neki, zakaj ne navdih in obenem mislim...ptičja gripa mogoče malo humorja na to tematiko - aktualne stvari so IN! Tudi če je malo humorja vmes ej...si kdaj pomislil da se ljudje hodijo na pokopališča za 1. november tudi družit, se zberejo družine, prižgejo par svečk in potem grejo v gostilno na kosilo in obujajo lepe spomine. Ali pa mislim, vsakič ko grem v tisto gužvo na pokopališče ki mi je pravzaprav :xx!: srečam en kup znancev in prijateljev ki pač - mislim uno..."ooooooooooo kaj pa ti tuki" ...HALOOOOO?! In potem smeh, ja valda to kar 1000 drugih ljudi okol počne tuki ane

 

Uglavnem preveč pridigarsko, mal več tebe pa bo

Pišeš pa full dobro, mi je všeč

[lia]

lepo ....je kaka napakica....ampak ker boš bral ni blema

 

*

 

Moja misel na to temo:

 

"Bog je ta svet naredil.Menda smo ga ljudje zafurali. Poslal nam je Odrešenika.Lej Polde ti si komandir na policijski postaji, ti ne boš sveta rešil, Lojze ti si župnik, ti ga tud ne boš... Zato ljudje božji ne se preveč sekirat.Ne sipajte pelina v svoje čaše, ne delajte problemov iz malenkosti, z veseljem in z nasmehom se veselite vsake ure dneva, pomagajte kjer lahko, predvsem pa poskrbite, da bo ta odmerjeni čas vaš, da bo pustil sled vaših rok in besed, da se bodo kot mavrica povzpele od zemlje do neba in še čez. Ko bo vaša čaša napolnjena s svetlobo in žlahtnim okusom radosti, se bo razlila na vse okoli vas. In življenje bo postalo simfonija. Ko pride čas, ko je treba oditi,greš z lahkotnim korakom, izživel si , okusil si slast bivanja. Mnogo živih med nami ni nikoli živelo in tak dan kot je danes, naj nas spomni, da je še čas ....

 

Živite vsak dan svoje življenje, vzemite kar vam ponuja. Spomnite se vseh lepih trenutkov, ki ste jih preživeli z vsemi, ki jih več med nami ni. Kdor ne zna cenit svojih prednikov, svojih korenin ne more seči do neba.

 

Z zahvalo za vse kar je bilo, s spoštovanjem in z majhnim plamenom svečke, ki gori pravzaprav za nas

[cashy]

hvala vama za mnenje

pismo, mogoče bi pa res moral za župnika, imam vse potrebne atribute

 

ja, je pridiga, čist očitno...me pa ne skrbi, da bi moralo biti tako napisano, da bi kdo kaj od nje odnesel, tako 3/4 folka ne posluša, ostali pa minuto po koncu tako ne vedo, kaj se je govorilo...

čas je res poudarjen, vendar v smislu, da je vse minljivo in bi bilo dobro najti svoje mesto pod soncem, preden se nam izteče. Ko uživaš svoje življenje čas res ni več pomemben, vendar priti do te točke, je pa naporna in dolga pot.

Je pa tak, kot se za govor ob tej priložnosti pričakuje-resen, moralističen...za penzioniste pač...

da bi pisal o svojih občutjih, hja ne vem, koga bi to zanimalo, imam občutek, da bi se slišalo kot čvek samemu sebi...

pa pesniških figur imam preveč notri

je pa več kot jasno, da sem ta govor v prvi vrsti napisal sebi, a ne

Sem pa imel tudi sam občutek, da je notri nametanih preveč idej, in nobena ni dovolj razvita. Ves čas me je nadlegovala misel, da ja ne bi kaj pozabil, in da ne sme biti predolgo. in pol nastane nerazviti kolaž raznih idej...

sem pa postal prelen, da bi sedaj popravljal govor...

se trenutno spominjam današnjega evangelija...o farizejih, duhovnih učiteljih, ki ljudstvu pridiga, kako mora živeti po postavi, sami pa živijo totalno kontra od svojega nauka...

Ravno tako se počutim, drugim moraliziram, sam sem pa lolek

 

lia, hvala za pohvalo, tvoja misel je tudi zelo lep govor. A bi ti svojega prebrala namesto mojega?

[lia]

ti odstopam vsa avtorska prava....lahko ga dodaš za zaključek tvojega saj itak folk nau porajtu pišuka...midva bi bla dober team pridigarja

[krokodil]

Ne glede na to, koliko se bosta trudila, aplavza ne bosta pozela v nobenem primeru.

 

na komemoracijah se ne ploska.press

 

 

P.S. lia-in mi je zelo vsec

[lia]

nismo ni sanjali, da bi nam lavovi aplaudirali

 

*

 

x:pximamo mi prakse na odrovima več od pelena...scorpia.press

 

i lavovi su ponekad obmuknuli

[krokodil]

i lavovi su ponekad obmuknuli

Kot se na komemoracijah ne sme ploskati, tudi smejanje ni zazeljeno

[lia]

si bil na Veselem toboganu

[Samson23]

strelka in astrid, hvala vama za koristne nasvete, še preden sem prebral vajina posta, sem sestavil govor in ga tudi nameraval objaviti sem gor, vas pa pozivam, da mi ga skritizirate, podate predloge, kaj bi lahko dodal, črtal, popravil...takole, to je govor:

GOVOR 1. 11.2005

Danes praznujemo praznik, ki nosi ime Dan spomina na mrtve. Ime, kot ime kakega drugega praznika, kot ime koga izmed nas. Pa smo kdaj pogledali pod površino imena, se vprašali po resničnem pomenu praznika s tem nazivom? Komu je praznik pravzaprav namenjen? Pokojnim, katerih se danes spominjamo, ali je v resnici namenjen nam, živim?

Si prestavljate, da bi lahko pokojne vprašali, kaj bi spremenili, kaj bi storili drugače, če bi jim bilo dano ponovno življenje? Kakšen odgovor bi prejeli? Brez težav si prestavljam, kakšen bi bil najpogostejši odgovor: » Če bi lahko še enkrat živel, bi živel!«

Mogoče se vam zdi ta odgovor nedoločen, meglen. In res je tako, predvsem iz dveh razlogov. Ker dejstvo, da si živ, vsakemu izmed nas ustvarja različne prestave. Biti živ, živeti, pomeni izvrševati svoje življenjsko poslanstvo, poklicanost na ta svet. Biti živ pomeni v polnosti občutiti vsak trenutek našega življenja. Vsak izmed nas svoje poslanstvo čuti v različnih stvareh, nekateri v družini, drugi v poklicu, karieri, spet tretji pa najdejo izpolnitev v opazovanju drobnih čudežev narave, v čudovitih barvah jesenskega listja, v petju poslavljajočih se ptic selivk.

Kot sem vesel širokega spektra smisla življenja, sem zaskrbljen nad drugim razlogom nedoločnosti v pojmovanju življenja. V tem divjem tempu svetovnega razvoja, hitro naraščujočih umskih zahtev, nenehnega hrupa, nemira, vsiljevanja umetnih potreb z vseh strani, postane človek dezorientiran, počuti se popolnoma popredmeten. V takem okolju je zelo težko najti kanček časa zase, se zazreti v svojo dušo, prisluhniti njenih željam in potrebam. V tem hrupu ni težko preslišati obupane krike duše, ki bi se želela izraziti v polnosti. Ne zavedamo se, da bi nam našo pozornost poplačala z občutkom neizmernega zadovoljstva.

Obstaja še en element, ki nam preprečuje živeti, kot si želimo. Nenehen strah pred smrtjo, strah pred neznanim, strah pred porazom. Česa se pravzaprav bojimo? Edina stvar, ki je vsakemu dana v enaki meri, je čas. Vsak ima dnevno na voljo le 24 ur. Vprašanje je le, kaj bo s tem časom naredil. In samo čas nam bo nekoč vzet. Vsem, brez izjeme. Čas je edina stvar, ki jo v življenju imamo. Zakaj bi ga zapravljali v stanju nenehnega strahu? Zaprti v kletki varnosti, da bi pridobili še nekaj dragocenih trenutkov, katerega bi zopet preživeli v strahu, da jih ne bi izgubili? Veste, kaj je zunaj kletke naše varnosti? Zunaj je svoboda. Je življenje!

Dan spomina na mrtve me opominja le na eno stvar: V polnosti izkoristiti čas, ki nam je dan. Življenje živeti, ne preživeti! Ali kot je rekel mislec in psiholog Erich Fromm: » Življenje nima nobenega drugega smisla, razen tistega, ki mu ga daje človek z razvijanjem svojih sposobnosti, s plodnim življenjem.«

Rad bi videl, da si nihče izmed nas ob koncu svojega življenja ne bi želel popravnega izpita z izjavo: » Želim si živeti še enkrat!«

hvala vam za vse komentarje

 

...men je vsec... edino malo preresno...kaxno foro ufuraj no3... ali pa naredi kaxno simpaticno "napakico"... drgac pa

[Samson23]

..haha sem se spomnu kaxne tezave sm mel v 1. letniku na faxu, ko sm mel seminarsko o inflaciji in sem na odru trgal ivano kobilico... hudo...

 

cashy... lahko prides na oder z vodno pistolco in "ustrelis" enga od gledalcev z: SUrprise, you're dead!! ... pol ga pa mal povprasas kako se pocuti zdaj ko je mrtev, kaj bi obzaloval ce bi res zdele umrl... pol pa sele zacnes z resnim govorom... zacni s spricanjem!!!