Kritika

[irrisolta]

Še lenki.... fotrova vreča....

mojo mater bi lahko zaprli. Moj pretres možgan ni odobraval, da me mati zabija z glavo v steno in podobno.

Veš kaj ti povem, pa čeprav se ti bo trapasto slišalo? Hvaležna sem materi, da je bila takšna, kot je bila. Rada jo imam. Ljubim jo.

Bilo je obdobje, ko sem jo globoko prezirala in govorila, da ji nikdar ne bom podobna. Rodila sem sina in postala histerična kot ona. Odločila sem si pomagati. Šla sem na tečaj osebnostne rasti in naredila prvi korak. Če pot pravilno zaštartaš, postane del tebe. Avtomatični mehanizem za reševanje vsakršnega problema.

 

Pot je pa pravzaprav zelo enostavna - sama si dajaj tisto, kar si si kot otrok želela dobiti.

Ne poskušaj zgolj obsojati očetovih dejanj, temveč poskušaj jih tudi razumeti.

 

Nočem, da bi me nekdo narobe razumel.

 

S tem ne pravim, da je vsem zločincem odpuščeno, ker so bili sami svoje čase predmet zlorab.

 

Pač pa pravim - vprašajte se, čemu so takšni postali?

Se niso morda malo preveč samim sebi smilili in se zatekali v preteklost, namesto da bi same sebe prevzgojili?

 

Vse kar lahko storimo in v tem je naša edinstvena moč, da postanemo drugačni. Da pokažemo človeštvu da se splača in da se še lahko postane človek tudi kjer prostora za humanost ni.

 

By the way - živela sem sama z materjo, noro babico - ki je pri mojih 12 letih upila za menoj da sem kurba, teto, ki me je obsjala, da babico pretepam......

 

HALO. Ali res lahko dovolimo da take farse obstajajo na 1000 in 1000 let in grenijo življenje našim potomcem in sosedom še naprej?

Mar se vam ne zdi, da če lahko pri čemu pripomoremo je škoda tega ne narediti?

 

 

 

Nismo zašli. Sploh ne. Vse je skladno s temo. To me zelo veseli. Veš zakaj se ljudje bojijo kritik?

Ker nikdar niso razumeli odnosa, ki so ga starši imeli z njimi.

 

Ko ta odnos človek preboli, kritika nima nobene boleine v sebi več

[Lenka:]

jejhata, jejhata,

upam,da se tale tema, ne bo sprevrgla v bentenje, kdo ga je bolj najebal,

 

pravim ti, da nekdo pač lažje,

nekdo pa težje sprejema kritiko,

to pa je vse skupek naših doživetij,

in, če nekoga te stvari prizadenejo,

to še ne pomeni, da je zakompleksan idiot ali pa slaboumnež,

po tvoji filozofiji, da se spremeniš in rasteš z kritiko,

pomeni, da mormo kritizirat nekoga tako dolgo,

da mu bo končno potegnal in se bo spremenil po NAŠIH pričakovanjih,

no ja, lahko probamo,

sam po moje bo prej štrik v roke vzel,

pa bo mir,

sam potem bomo spet kritiziral, da je bil luzer brez hrbtenice,

torej?

[irrisolta]

napadamo, ker se počutimo obsojene, ko kritizirani. Čeprav nam ni čisto jasno zakaj, se počutimo ogrožene - seveda, za vsakokrat ko smo bili otroci in se nismo znali tem kritikam ubraniti.

 

In sedaj, ko odrastemo, počnemo, oziroma nadaljujemo isto navado. Nekdo nas pokritizira, mi pa direktno v protinapad, ker smo ogroženi (ogrozila nas je naša preteklost - trapasto, ampak resnično - premnogokrat se to dogaja). Kaj pa če nismo???

 

Kaj, ko bi vprašali ali je ta kritika namenjena temu, da nas sogovornik napade ali želi biti zgolj kritika o kateri se lahko pogovoriva in na katero lahko skušava najti rešitev?

 

Če bo odgovoril, da je njegov namen napadanje, ali postal ob tem, namesto da nam postreže z odgovorom celo napadalen pa vemo koliko je ura, se umaknemo in adijo. Kaj pa naj počnemo s takim človekom, navsezadnje?

 

pomembno je naučiti se živeti brez fikcij, ki so proizvod našega predhodnega življenja. Potem bo lahko postala kritika dober in zdrav temelj, na katerem graditi. Se vam ne zdi?

[Antoninus]

pomembno je naučiti se živeti brez fikcij, ki so proizvod našega predhodnega življenja. Potem bo lahko postala kritika dober in zdrav temelj, na katerem graditi. Se vam ne zdi?

Absolutno. Kako pa naj se to izvede?

[Lenka:]

Čeprav nam ni čisto jasno zakaj, se počutimo ogrožene -

meni osebno je čist jasno zakaj,

če me kritizira nekdo, ki je izven mojega srčnega kroga,

vem zakaj,

zato, ker se ne briga za svoj prag,

 

če me pa kritizira nekdo znotraj srčnega kroga,

pa zato, ker mi vzbudi občutek, da se nisem dovolj potrudila,

da nisem dovolj kar pač že,

 

in to boli,

 

vse na tem svetu boli,

pa, če se še tako fejst delamo močne,

zato naj kritizirajo samo tisti, ki so brez greha

[irrisolta]

bentenje kdo je bolj najebal? Tu si me pa nekoliko razočarala. tekmovalnost? Se res ne da živeti brez tega? Morda pa ni 'šlo za primerjave ampak zgolj za izpovedi. Je to narobe, če se ti kdo izpove?

 

Je tako težko sprejeti izpoved nekoga drugega, ne da bi se vprašal po tekmovalnosti. Kdo tekmuje? Kdo je tekmo omenjal?

Razumeš sedaj, o čem govorim?

 

daj si možnost živeti brez predpostavk. Brez ukalupiranja.

 

In mojega izraza o slaboumnosti in idiociji nisi razumela, kot bi želela.

 

Pravim, da če že ravno obstaja kak idiot ali slaboumnež, potem smo to vsi in ne zgolj posameznik.

 

Vsak ima svoje štose.

 

Moja filozofija ni kritiziranje in napadanje s kritiko.

Moja filozofija je znati sprejeti kritiko in se z njo spopasti brez iluzornih, nepotrebnih fikcij - naprimer takih - sedaj pa tekmujemo....

 

Sedaj bom morala prekiniti. Greva s prijateljico na čarovnice. Prav rada bi te z nama vzela :):)

 

Načela sem pa to temo, ker imam 15 letnega sina, ki se spopada s tem, s čemer sem se jaz spopadala. Ker vem, da je mnogo takih, ki jih je kritike strah....

 

Še hitri odgovor antoninosu. Če samo pomisliš, fda je bila kritika slabonamerna, ne ždi na tej fikciji pač pa vprašaj in verjami odgovorom. Nekdo se tudi zlaže. Ok. Verjel mu boš, on pa, če ni bil iskren ne bo mogel doseči željenega cilja

[Lenka:]

bentenje kdo je bolj najebal? Tu si me pa nekoliko razočarala.

eh, sej vem,

bedasto sn napisala,

mal tudi hudobno,

čist nepotrebno,

hotla sn pravzaprav presekat,

[irrisolta]

Če te kritizira nekdo v srčnem krogu tega ne počne zato, da bi ti sprožila občutke krivde pač pa zato, da prevzameš odgovornost nad lastnim početjem.

Občutke krivde si nabijamo sami. Jaz sem v tem 1xna. Tega se nisem in se verjetno nikdar ne bom mogla losati. Ampak, če drugega ne, sem razumela point, se človeku opravičim, poskušam najti način, da drugič ne bom kritizirana.

[Lenka:]

Če te kritizira nekdo v srčnem krogu tega ne počne zato, da bi ti sprožila občutke krivde pač pa zato, da prevzameš odgovornost nad lastnim početjem.

motivi so včasih čist sebični

in dostikrat niso tko dobronamerni,

tu lahko damo vsi roko na srce in nehamo lagati sami sebi

dostikrat kritiziramo z namenom špiknat

[vranja]

Absolutno. Kako pa naj se to izvede?

odpri srce! No, tok so men povedal kok se pa to izvede?

[daisy]

Moj pogled na kritiko je nekoliko drugačen....

 

Kritika je naše ogledalo in ker v glavnem NE vemo vedno čisto natanko kdo in kakšni smo v svojem bistvu, nam kritika lahko k temu pripomore - k spoznavanju samega sebe skozi lastne reakcije na kritiko.

Katera oseba me kritizira in zakaj in kakšen je njen namen, s tem se v glavnem sploh ne obremenjujem. To je NJEN problem, če se je spotaknila vame in če jo kaj moti, naj se s tem kako in zakaj ubada sama.

 

Jaz pa se ubadam čisto z nečim drugim:

 

Nekoč so mi razlagali (in življenje mi dokazule, da to še kako drži), da kritika človeka prizadane, če si globoko v sebi o sebi sam misli enako.

 

PRIMER:

Nekdo pride mimo in ti reče, da si grd.

Če verjameš, da si lep ali vsaj povprečen oz. da nisi grd, se nasmehneš in zamahneš z roko in rečeš - daj, daj... ne nakladaj ..... in greš mirno dalje....

Če pa globoko v sebi dvomiš vase in se bojiš, da si grd, si nisi všeč.... te taka kritika dobesedno povozi ali vsaj zelo prizadane. IN TO JE TO

 

Zato se pri vsaki kritiki, ki me res prizadane, raje vprašam, zakaj me je prizadela?

Zamislim se nad SABO - ali imam res tudi sama nakako tako predstavo o sebi, da me je to prizadelo?

In skušam ugotoviti kaj je v meni in to nekako odpraviti oz.razčistiti.

 

Sicer pa - vsake oči imajo svojega malarja in kritika je le še eden od miljonov pogledov na določeno osebo, dejanje, stvar.... In pri vsem skupaj je bistvena le naša reakcija na kritiko in ne kritika sama.

[butl]

Daisy

 

Zelo lepo si povedala bistvo.

 

Jst bom poskušal napisat pa, kako ugotovit to, kar je v meni, kako ozavestit in preobrazit.

[daisy]

Le napiš, da nam bo lažje, ker to pa sploh ni tko enostavno.

Teorija ja, simpl ko pasulj, na praksi pa pogrnemo ...

 

Vaja dela mojstra.. he,he... kakšni vajenci smo. Pa je kar luštn. In zanimivo...

[irrisolta]

Ja daisy, hvala, ker si na enostavnejši, manj filozofski način povedala, kar sem želela povedat. Mantis, žal nisem človek, ki bi bežala pred samim seboj in obešala odgovornost drugam. To ne pomeni, da sem brezčutna. Ne pomeni, če bi sledil forumu, da odobravam nasilnežu njegovo nasilje, ker je bil svoje čase deležen nasilja. Ne iščem izgovorov za samo sebe in druzge. Jaz, nečustvena? Če bi te mož ali kdorkoli drug slišal, bi se sesedel od smeha. Jaz ti znam še s pravljico od pepelke se zjokati. Da bi kdajkoli okrog sebe stene gradila? Že celo življenje se ubadam z njihovo rušitvijo. S sinm imava pa odnos, ki je daleč od posesivnosti, ustvarjen na globokem poznavanju drug drugega, ker sva se vedno pogovarjala. Sprla, iskala rešitve, se za ta odnos borila, ga gradila in dograjevala. Moj otrok meni zaupa in jaz njemu. Nanj sem ponosna, ker je prijazen, human in pozoren ne zgolj nase, ampak tudi na druge. Opazi, ko se nekdo slabo počuti. Se zna opravičiti. Če kaj zgreši in se ne gunca v občutkih krivde. Tu se lahko tudi sama učim od njega. Analiza, ki si jo izvršil okrog mojih besed je absurdna.

Racionaliziram? Ja, obstaja čustvena inteligenca. Kolikor premorem inteligence v sebi sem se je naučila na lastni koži preko lastnih čustev. Preko srečnih in nesrečnih trenutkov. Verjamem pa, da je nekomu težko dojeti, da lahko nekaj preraste, dokler tega na lastni koži ne izskusi. Popolnoma noro je druge učiti življenja, ki se ga že tako ali drugače sami celo življenje učimo.

Nihče ne more biti mojster za drugega, vsak pa je lahko zgolj vajenec zase.

[butl]

Sicer sem o tem že dostkrat pisal, ampak to so vsaj zame, silno pomembne stvari in če ponavljanje že nima druge vrednosti, jo ima zame v tem, da se ponovno spomnim in zavem, kje iskat, ko me boli.

 

Večina bolečin /a naj napišem senc, kot eni vrsti vzorcev, ker govorimo o kritiki a ne?/ ima svoj izvor v našem otroštvu, v odnosu med mano in najpomembnejšimi ljudmi iz tega obdobja /ponavadi so to starši ali takrat naši najbližji; stari starši, tete, strici, bratje, sestre, družinski prijatelji/ in usmerjajo ter vodijo naše vedenje v odrasli dobi.

 

Ko mi določena kritika sproži bolečino, je smiselno najti najprej, kaj v tej kritiki je zabolelo, katera je ta moja lastnost, ki jo kritika opisuje. Potem se moram pa spustiti v svoje otroštvo in poiskati dogodek, v katerem sem to lastnost vzel za svojo. Zdej, ponavadi je tko, da ta lastnost sama po sebi sploh ni jedro bolečine, pač pa njeno sporočilo. Recimo, da je ta lastnost, eee, lenoba. Ko mi je mama, oče, babica al pa en od najbližjih v tem dogodku pripopal nalepko, da sem len, sem jaz to pravzaprav dojel, da nisem dober, da nisem vreden ljubezni. In ta sporočilnost lenobe je jedro bolečine a ne.

No, ko sem dogodek odkril, ga moram ponovno podoživeti in ponovno ovrednotiti, seveda sedaj z odraslimi očmi. V večini primerov bom spoznal, da ta, ki mi je pripopal nalepko, s tem ni mislil, da me ne mara ali da nisem vreden ljubezni, pač pa, da se za to, kar sem ali česar nisem storil, pač nisem dovolj potrudil, da bi se lahko bolje, mi pa tega ni znal ali zmogel drugače povedati. In ker sem bil otrok, sem to dojel in sprejel tako, kot sem pač dojel, da nisem vreden a ne.

S tem bi bila lahko preobrazba sence končana. Vendar ni. Ker senca ima še eno lastnost in sicer, da vsebuje sonce. Zato se moram ponovno spustiti v svoje otroštvo in poiskat še sonce, se pravi, dogodek, ko se je ta moja lastnost izkazala kot nekaj dobrega, pozitivnega, nekaj, česar se mi ni potrebno sramovati in to skrivati nekam v podzavest.

Recimo, da me je lenoba obvarovala neke nesreče ali kaj podobno dobrega /ker sem bil len, nisem nastavil budilke in sem zjutraj zaspal izlet na Triglav, kjer je strela ubila prijatelja, recimo/.

No, ko najdem to sonce, je ponavadi preobrazba končana. Kaj to pomeni? Da to lastnost posvojim, da jo sprejmem kot svojo, da odpustim sebi, ker sem kot otrok dogodek razumel kot sem ga in da odpustim akterjem, ker takrat niso znali ali zmogli drugače odreagirati.

Seveda ne gre vedno tako zlahka, eee, pravzaprav gre tako zlahka le malokrat. Že iskanje sporočilnosti lastnosti je včasih tako zajebano, da potrebuje človek pomoč izkušenega terapevta, da ga sploh prepozna, potem iskanje dogodka ali dogodkov je pravtako mukotrpno delo in tudi tu včasih ne gre brez terapevtove pomoči. Podoživetje zna biti takisto silno boleče, pri ponovnem ovrednotenju pa je včasih tako težko sprejeti nova dejstva, da je potrebno vse skupaj podoživeti in ovrednotiti tudi večkrat, ja, tudi velikokrat. Tisto dalje, mislm, odpuščanje je lažji del, ker se zgodi samo po sebi, kot rezultat, če sem odkril pravi izvor in sprejel nova dejstva.

 

Evo. Kakšne so pa posledice? Ja, kritika ne boli več, ker to svojo lastnost prepoznavam in jo sprejemam. Kot prvo. Kot drugo se mi pa kritiki te lastnosti ne dogajajo več /al pa jih ne porajtam mrbit?/. Ker to lastnost tko že sprejemam in prepoznavam in jih ne potrebujem, da bi me opozarjali nanjo a ne.

 

en bk

[butl]

Popolnoma noro je druge učiti življenja, ki se ga že tako ali drugače sami celo življenje učimo.

Nihče ne more biti mojster za drugega, vsak pa je lahko zgolj vajenec zase.

 

Eeee, Irrisolta, mislm, a ni tle mal kontradikcije, a?

 

Lej, konc koncev, življenje je en cel kup česa? Odnosov a ne. Z naravo, z ljudmi, s seboj. Od koga se učiš pol, če ne od njih. Ves cajt. In rečt, da je noro druge učit življenja, ko te pa drugi nonstop učijo, glih ne gre čist skupej, al ja? In vsak, ki te uči, je mojster...v danem trenutku...rajtam. Ja?

 

[irrisolta]

Občutki krivde - kot sem omenila, so produkt mehanske narave naše preteklosti. Robotika. Nekaj kar nam je služilo kot zaščita kot otroku, znamo pa povleči s seboj v grob. Vsa mantisova analiza je torej odvečna. Da bi se jaz počutila krivo, ker sem nekoga spravila v jezo? Svašta..... če imam občutek krivde je to zgolj zato, ker očitno nisem bila dovolj natančna, da bi pripomogla sogovorniku razumeti sebe. Ali ker sem namesto, da bi pripomogla k rešitvi zadeve, zadevo očitno še bolj zakomplicirala. Ali ker nekdo piha na tiste rane, ki so del zaceljene, že 100x premlete preteklosti, katere nikakor ni sposoben videti z drugega zornega kota - kot zaključeno celoto, naprimer. Nekaj passe' kar je pomagalo obema vključenima odrasti.

 

 

"motivi so včasih čist sebični

in dostikrat niso tko dobronamerni,

tu lahko damo vsi roko na srce in nehamo lagati sami sebi

dostikrat kritiziramo z namenom špiknat "

 

 

 

Pa res kritiziramo z namenom "špiknat" ali smo takrat jezni in zgolj nekaj bleknemo, za kar nam je potem žal, da smo bleknili?

Meni je bilo kar nekajkrat žal, da sem nekajkrat bleknila in sem se temu primerno tudi opravičila in povedala, da to ni bil moj namen.

 

Je moj namen biti skregana s svetom ali se z njem razumeti? Tu govorimo o svetu lastnih bližjih, vsekakor.

Saj smo vendar ljudje in vsakomur od nas lahko nekaj uide. Morebiti bi bila dobra tema foruma tudi - kdaj in zakaj se razjezimo, oziroma kako se razjezimo..... :):):)

 

danes sem preveč filozofsko razpoložena, pa je že jutri :):) Nekako ločujem kritiko od jeze.....

 

butl. HVALA. Analiza, ki si jo podal je natančno avantura, za katero menim, da bi se moral vanjo vsak človek podati, da se reši lastnih vzorcev. Da se sprejme, vzljubi, začne dilat s svetom. Nihče ne pravi, da je enostavno. To je ekskurzija, ki traja celo življenje. Vendar se mi zdi to prava osebnostna rast.

[lora]

tema o jezi obstaja

 

 

kritika je grozna, če ne, ne bi bila kritika

 

kritika sploh ni beseda

 

tako kot lenoba in še katera, ki se je trenutno ne spomnim

 

velikokrat je tako, da ljudje govorijo eno, mislijo ali čutijo pa drugo ali vse troje med sabo različno, in kaj pride od tega in kako do mene, in kaj je s tem vsem al nekaj od tega pri/v meni?

 

nekdo lahko reče: hm, lepo je vreme!... jaz pa slišim: uh, kdaj bo že prišel ta avtobus ali nekja drugega... pa ni nujno, da narobe slišim ali je z narobe kaj z mano ..... lahko pa pač je ...... hmhm

[irrisolta]

edina pot do osvoboditve "temeljnih človeških pregreh", edina možnost spoja različnosti v svetu. Edina pot do humanosti.

 

No, sedaj pa že idealiziram :):):)

 

Saj sčasoma, reševanje vzorcev, ki si jih tak dobro razčlenil, postane avtomatično. Raje zamenjam s tem avtomatizmom predhodnega, v mladosti pridobljenega.

 

Svet je krut kolikor ga vidiš krutega. Naučimo se ga torej ceniti in svet bo naš

 

Nu ja.... da ne bi kdo zdaj pomislil - to je pa ključ v večnost. Saj smo ljudje. Up and down, down and up. Gugalnica bo vedno obstajala. Navsezadnje smo skupek čustveno zaznavnih celic.

 

KONTRADIKCIJA?

 

Včasih so kontradikcije potrebne. Ja, učili so me in učijo..... žal, je temu prispevalo mnogo nepristojnih ljudi. V tem primeru je bolje, če se učimo sami. Če nekomu ne zaupamo in ne verjamemo, je bolje, da mu ne sledimo. Osebno sem mnenja, ker sem sama bila takšna, da dokler ne doživiš, ne dojameš. Zato razumem, da ljudje ne marajo lekcij. Ne učenja.... verjamem zgolj v izpovedi. Ti poveš meni, jaz tebi. Nauk je prepuščen vsakomur od naja. Nihče ni nikogar učil, hkrati sva pa oba srkala znanje drug iz drugega.

 

Sem relativist kar pomeni. Svet je lahko črn ali bel. Odvisno s katerega zornega kota želiš nanj gledati. Obe trditvi NISTA napačni.

 

Še anekdota o 3 žabah (ANTHONY DE MELLO), ki se na deblu peljejo čez reko.

1va pravi drugi: Poglej kako čudovito deblo! Me 3 sedimo na njem, ono nas pa vozi....

2ga se oglasi: Trapa neumna, to ni deblo ampak voda. Kaj i fantastična? Me mirno sedimo na tem deblu, voda nas pa nosi.

3ja žaba: obe sta zabiti ko noč. Možganom moramo biti hvaležne. Oni nam dovoljujejo percepcijo gibanja, nihče drug.

Začno se prepirati, da bi ugotovile, katera od njih ima prav (POTREBNO JE PAČ TEKMOVATI)

Čez nekaj časa priskoči 4-ta žaba in se ostale 3 odločijo, da njo povprašajo za mnenje. Naj ona razsodi. Le ta si vzame nekaj časa za razmislek nato pa zaključi s temi besedami:

"Kaj naj rečem? Vse imate prav. Vsaka je povedala le delec universalne resnice."

V tem trenutku se ostale 3 žabe spogledajo in ko ugotovijo, da se jim ni potrebno več prerekati s skupnimi močmi utope' četrto žabo......

 

 

nekdo bi dejal cool, na račun 4te so se vsaj prve tri zedinile. Jah, odvisno koliko časa bo to zedinjenje trajalo.....

 

 

laka noč vsem skupaj. utrujena, stara, razmahana in razmajana čarovnca gre spat. Lepo spite, še lepš pa sanjejte.... pa bremze na noge, da navmo še ponoč tekmoval :):)

[Lolypop]

welcome to the club, lenka. sorry but we dont have any t-shirts for our members... malo sarkazma,pa ironije, brez zamere. irrisolta, oprosti, ampak jaz se mojemu ocetu ne nameravam opravicevat, ker me je ON pretepal. vse sem dala prek, poznam razloge-dejansko jih ni-in to je to. grem dalje. imam svoj lajf in v njem ni prostora za oceta. trudim se pozabiti preteklost.

[Lolypop]

pozabila sledece: kritika naj bi bila izrazena na konstruktiven nacin. to je, vsaj zame, prava kritika.

[nosorog]

Opazila sem, predvsem pri mladih, da se strašansko bojijo kritik. Vsako kritiko doživljajo kot osebnostni napad in v trenutku sprožijo samoobrambo, brez nadaljnih kritičnih analiz. Menim, da je razlog za razdor vrednot, vedno slabše življenjsko okolje v katerem živimo predvsem ta, da nismo sposobni sprejemati in predelovati negativnih podob o sebi.

 

Osebno imam s kritiko zelo prijazen odnos. Nihče, ki mu ni do mene, bi me ne kritiziral. Nihče bi se ne spotikal obme, če ga ne bi zanimala. Vsaka ocena in kritika sta potemtakem dobrodošli, ker mi dajeta možnost osebnostne rasti in samoizboljšanja.

 

Kritika ni in nikakor noče biti napad - nikoli in nikdar.

 

 

Irrisolta, tole ne pije vode. Pogosto imamo sicer res opravka z ljudmi, za katere je značilna vzkipljivost ali izbruhi jeze, a to ne pomeni, da so do nas dejansko sovražni. Takšno vedenje je pač značilno za zelo temperamentne ljudi in pogosto gre zgolj za vedenjski vzorec, skozi katerega morda izražajo le silno voljo do življenja. Resnična sovražnost je povezana z zajedljivostjo in znašanjem nad drugimi in okolico, povezana pa je z lastno negotovostjo!!!

Kritika je tesno povezana z odnosi, odnose pa želimo imeti pod nadzorom. Zato pogosto kritiziramo z namenom, da nekoga oslabimo in s tem lažje nad njim in situacijo vzpostavimo nadzor. Pri tem se poslužujemo tudi nizkih udarcev - kadar recimo vidimo, da nekomu v debati nismo kos, ga skušamo oslabiti in prevzeti nadzor nad situacijo tako, da spustimo kritiko na osebno raven, seveda le zato, da prevladamo. Pogosto kritiziramo zaradi kompenzacij, kar je prisotno zlasti v debatah na forumih. Nekdo je recimo v resničnem življenju stalno v podrejenem položaju, se ne zna uveljaviti ipd., potem pa za kompenzacijo na forumih, skrit za nicki, ljudi kritizira, je do njih nesramen ipd., le zato, da bi na ta način dobil občutek moči, ki ga v real lajfu nima.

 

Druga pesem pa je to, kako kritiko sprejemamo. Načeloma nas lahko najbolj ranijo tisti, ki jih imamo radi in tisti, ki jih zaradi takšnega ali drugačnega razloga tako cenimo, da nam nikakor ni vseeno, kaj si o nas mislijo, zlasti če se kritika nanaša na področja življenja, ki se nam zdijo pomembna in se z njimi identificiramo.

Pri lažjem »sprejemanju« kritike, ki smo jo bili deležni od neke avtoritativne osebe, nam pomaga spoznanje, da gre običajno le za nekakšno trenutno energijo in pogosto tisti, ki nas je kritiziral, čez čas ni več istega mnenja. Zato je nesmiselno, da se nam njegove kritične besede pretirano zarežejo v spomin. Občutljivost na kritiko je generalno povezana z našo samopodobo. Problem je tdi v tem, da nam morda danes manjkajo nekateri obredi, ki so jih izvajali včasih in so pripomogli k zdravi samopodobi. Npr. iniciacija v odraslost. Ko si bil iniciran v odraslost, se je vse spremenilo - počutil si se odraslega in odgovornega, odgovorno ravnanje pa so od tebe pričakovali tudi drugi. Danes človek nima pravega občutka, kdaj je odrasel. Če tega občutka, povezanega z občutkom odgovornosti nimaš, stalno "potrebuješ" pohvale, blazno pa si občutljiv na kritike. Teh nakov ni pri ljudeh, ki se zavedajo, da izhaja resnična osebnostna moč iz njih samih.

 

 

 

 

Ne razumem tega, da se je ljudem tako težko tega zavedati.

 

Gre za posameznikova mnenja - ki so njegova mnenja. Izraz kritike daje priložnost človeku, da se sooči s podobo sebe, ki si jo je ustvaril nekdo drug. Je priložnost, da vase pogleda in na to kritiko odgovori.

 

Brez kritike, ni osebnoste rasti. Brez samokritike pa sploh ne.

 

Marsikdo se lahko v podajanju kritike zmoti - se strinjam. Marsikomu lahko obrazložimo svoje akcije-reakcije in mu skušamo podati drugačno mnenje o sebi, ki pa ga ne bo hotel sprejeti. V tem primeru verjami sebi in verjami drugim. Če nekdo želi imeti popačeno podobo raje kot verjeti besedam,ki si jih izstrošil v razlagi, pa naj jo ima. Navsezadnje, vsakdo zase ve kdo je.

 

Napadalnost se mi zdi povsem nepotrebna. Svobodna izbira posameznika pa je, ali se bo na kritiko pozitivno odzval ali ne. Tako kot je svobodna izbira posameznika, kaj bo z njo naredil. Zdi se mi pa nekoliko otročje, ko si podajamo vrele žoge. Nekdo kritizira, drugi napade v samoobrambi, prvi kritiko pretvori nazaj v napad - začaran krog, ki ubije mačko.

 

Lep dan

[Ksenia]

ali je na začetku tule govora o nasvetu ki nas lahko prizadane ali kritiki? kritika, nikoli ne more biti dobronamerna... lahko pa ti da nekdo dobronameren nasvet kako stvar popraviti...

no ja, sej jst se glih ne spoznam na te zadeve ugotavljam, sam da bi pa zdejle v najstniških ltih hči kritizirala mi pa tud na pamet ne pade, lahko pa dam kakšen nasvet, ki ji pa vsekakor marsikdaj ni všeč... sam to ni kritiziranje...

in iz kje izhaja beseda kritika, tko prebral sem kritiko o svojem delu blabla... zakaj kritika, mene to spominja na kritičnost

[Lenka:]

Kritika je tesno povezana z odnosi, odnose pa želimo imeti pod nadzorom. Zato pogosto kritiziramo z namenom, da nekoga oslabimo in s tem lažje nad njim in situacijo vzpostavimo nadzor. Pri tem se poslužujemo tudi nizkih udarcev - kadar recimo vidimo, da nekomu v debati nismo kos, ga skušamo oslabiti in prevzeti nadzor nad situacijo tako, da spustimo kritiko na osebno raven, seveda le zato, da prevladamo. Pogosto kritiziramo zaradi kompenzacij,

Druga pesem pa je to, kako kritiko sprejemamo. Načeloma nas lahko najbolj ranijo tisti, ki jih imamo radi in tisti, ki jih zaradi takšnega ali drugačnega razloga tako cenimo, da nam nikakor ni vseeno, kaj si o nas mislijo, zlasti če se kritika nanaša na področja življenja, ki se nam zdijo pomembna in se z njimi identificiramo. Občutljivost na kritiko je generalno povezana z našo samopodobo. Problem je tdi v tem, da nam morda danes manjkajo nekateri obredi, ki so jih izvajali včasih in so pripomogli k zdravi samopodobi. Npr. iniciacija v odraslost. Ko si bil iniciran v odraslost, se je vse spremenilo - počutil si se odraslega in odgovornega, odgovorno ravnanje pa so od tebe pričakovali tudi drugi. Danes človek nima pravega občutka, kdaj je odrasel. Če tega občutka, povezanega z občutkom odgovornosti nimaš, stalno "potrebuješ" pohvale, blazno pa si občutljiv na kritike. Teh nakov ni pri ljudeh, ki se zavedajo, da izhaja resnična osebnostna moč iz njih samih.

Nosorog bravo,

kot vedno si povedal bistvo

 

ali je na začetku tule govora o nasvetu ki nas lahko prizadane ali kritiki?

to imaš pa tudi prav!!!

nasvet in kritika nista en in ist šmorn

[daisy]

Zanimivo branje, kar poučno, če si dovoliš, da ga bereš tudi na tak način.

Jaz si

 

Če drugega ne - kot je napisal Butl - da človek malo obnovi tisto, kar je že stokrat slišal in povedal, kar (misli da) že obvlada, pa se mu še vseeno izmuzne ravno takrat ko je najmanj treba. In takrat je treba ponoviti vajo še stoprvič.... in stoprvič prebrati....

 

Zanimiv mi je tudi način pisanja Irrisolde (hja, pa smo pri kritiki ??? - je to kritika? ).

Irrisolda, občutek imam, da imaš veliko potrebo po temu, da bi nam dokazala da imaš prav in kakšna si v resnici....

Razumem te. Tudi jaz sem včasih to počela.

 

Dokler nisem pogruntala, da je moje mišljenje in jaz - kot jaz pač = JAZ in da ima vsak pravico biti tak kot je (dokler ne škodi drugim). In nekako ne čutim več potrebe da bi komurkoli karkoli dokazovala. Rada povem svoje mnenje, a em, da ima vsak svojega. Če me kdo ne razume ali vidi narobe - kaj čmo... ni tako življenjsko - še sploh ne tule na forumu se dokazat u nulo.

 

Richard Farmer je enkrat tako lepo povedal - kdor v sebi čuti, da ima (zase) prav, da je storil (karkoli že) pošteno in s srcem, nima najmanjše želje to komurkoli dokazovat. Ker VE, da ima (zase) prav. Tako pač v tistem momentu čuti.

 

Umetnost pri vsem skupaj pa je tudi (po moje), da dopustiš da gredo skozi tebe druga mnenja in drugi pogledi (tudi kritika), da se ne zapreš in ne odbijaš apriori vsega pred sabo, če ni ravno tako kot si sam zamišljaš (ponavadi nas zablokira razum/ego, srce/intuicija pa želi slišat vse možnosti, da ima izbiro). Potem res ni napredka.

Velikokrat sem že napisala, da imam občutek, da imam v glavi cedilo - pustim, da se zlije noter kar pač se - potzem pa prepustim svoji notranjosti kaj gre skozi, kaj pa ostane na cedilu. Ne trdim, da je izbira pravilna. ZAME v tistem momentu očitno je. Ampak ker bom drugič spet spustila stvari v cedilo, bo morda drugič skoz priteklo kaj drugega - morda ravno to, kar je danes ostalo gor..... ??? Če bom začutila....