Kritika

[daisy]

No, ko najdem to sonce, je ponavadi preobrazba končana. Kaj to pomeni? Da to lastnost posvojim, da jo sprejmem kot svojo, da odpustim sebi, ker sem kot otrok dogodek razumel kot sem ga in da odpustim akterjem, ker takrat niso znali ali zmogli drugače odreagirati.

.....................

Tisto dalje, mislm, odpuščanje je lažji del, ker se zgodi samo po sebi, kot rezultat, če sem odkril pravi izvor in sprejel nova dejstva.

 

Butl, ti k pravš da si butl in očitno zato tolk veš -

 

Kaj pa če ne moreš odpustiti sebi?

Mislim, da vsaj zame - odpuščanje v smislu odpuščanja sebi ni lažji del....

Torej to po logiki pomeni, da sploh nisem predelala stvari? Najbrž.

 

Če recimo vse razumem, vse mi je jasno, nihče nič kriv, tudi jaz ne ... AMPAK.... Me prešine - kako sem lahko dovolila, da se mi je vse to dogajalo - pravzaprav mi je tudi to jasno, le zalotim se, da si tega dejansko kljub vsemu kar mi je (naj bi bilo) jasno ne morem odpustiti...

 

Kako mi je lahko vse jasno, pa kljub temi ne morem čez ????

Hja - očitno mi sploh še ni vse jasno...

No, enkrat mi menda že bo. Vem, da je tle vmes še sto drugih fint, ki se jih približno zavedam in jih počasi pucam.

 

Magla, magla, magla oko naaaas........

Vremena kranjcem bodo se zjasnila....

Slej ko prej.

Enim pa prej ko slej...

 

Upam, da sem nekje vmes

[irrisolta]

Torej, po vrsti.

Odgovarjam dasy. Ne gre za dokazovanje . Prav ali narobe? Upam, da si prebrala mellovo zgodbo o žabah.

Hotela sem preprosto povedati, da se da kritike drugače sprejemati in ne zgolj na način napadalne obrambe. Mantis si je obrnila besede in jih sestavljala poo njeno - kar je seveda tudi njena svoboda.

Butl mi je nekako pomagal in opisal potek "samozdravljenja" prio katerem človek lahko začne kritiko resnično drugače doživljati in sprejemati.

 

Verjamem, da je mnogo ljudi v življenju veliko pretrpelo. Prav. Pa dajmo naslednjih 2000 let nositi križe, če vam to odgovarja.

 

želela sem zgolj izvedeti za odnos, ki ga imate do kritike. Želela sem potipati. Nobene druge skrite namere ni v tem razen te, da me je behavioristika in osebnostna rast vedno zanimala. To torej počnem za sebe. Da preverim, obnovim, povzamem - zase.

 

Z nosorogom se zopet popolnoma strinjam. Govori o potrebi po kontroliranju posameznika, iniciacijah... zelo sociološko resnično. Kot je tudi res kar je pisal o potrebi posameznika.

 

Krasno. Zelo zadovoljna bi bila, če bi njegov sociološki prikaz sprejemanja kritike povezali z delom, ki ga lahko vsak posameznik opravi s seboj in ga je fantastično opisal butelj.

 

Ne razumem vaših negodovanj in prerekanj. Stalnega iskanja tega ali se hoče kdo pokazati ali ne..... kar neko prerivanje, pregovarjanje.... mislim, da se bom s foruma umaknila in zadeve prepustila vam, če vam bo tema zanimiva.

 

Načela sem temo v forumu, čigar osnovno vodilo naj bi bila osebnostna rast. Želela sem prebrati nekaj odgovorov, čemu se ljudje na kritiko napadalno odzivajo, oziroma prebrati - to pa sploh ni res Irrisolta. Kritiko čisto dobro sprejemamo. In zakaj jo dobro sprejemamo. Zakaj slabo. that's it. Verjetno sem sama malo preveč zafilozofirala, ker sem pač izkušnjo, ki jo je opisal butl dala skozi in je to za mojo človeškost resnično veliko naredilo - smatram to za elementarni del osebnostne rasti.

 

Verjamem v biološke procese in faze. Verjamem v izkušnje. Ne verjamem v prav narobe. To prepuščam vam.

 

Bye bye.

[irrisolta]

Še to. Človeštvo je nastrojeno tako, da daje večino predpon + in - stvarem. Lahko bi se odločili in postavili vse predpone v - (depresivci). Lahjo bi se odločili in postavili vse predpone v + (optimisti).

Kakršno koli predpono bomo dali stvari, se bo stvar spremenila zgolj za nas same. za način, kako jo posameznik doživlja. Svoboda izbir je pa seveda posameznikova. In čisto nihče nanjo ne bo mogel uplivati razen on sam. Ste morda že slišali za efekt Boomerang? To kar vidiš, to kar daš, to kar čutiš, vse ti bo povrnjeno, če se tega zavedaš.

[nosorog]

Z nosorogom se zopet popolnoma strinjam. Govori o potrebi po kontroliranju posameznika, iniciacijah... zelo sociološko resnično. Kot je tudi res kar je pisal o potrebi posameznika.

 

Krasno. Zelo zadovoljna bi bila, če bi njegov sociološki prikaz sprejemanja kritike povezali z delom, ki ga lahko vsak posameznik opravi s seboj in ga je fantastično opisal butelj.

Bye bye.

 

To sem tudi storil - v svoji knjigi Preseganje vedenjskih vzorcev (izšla je v torek, tako da je zaenkrat v prodaji na redkih mestih - na katerih, najdeš na moji spletni strani). Stvar je preveč kompleksna, da bi bilo mogoče uporaben "recept" strniti v nekaj stavkov. Primer - če trdiš, da je najboljši način odpuščanje, imaš načeloma povsem prav, a zadeva ni tako enostavna,saj se pogosto kljub najboljšim namenom z odpuščanjem nismo sposobni osvoboditi energijske blokade, ki jo je nek dogodek povzročil. Da nekomu odpustiš, namreč ni dovolj, da mu rečeš: "Ql stari, saj je vse o.k.".

 

la

[mayan]

"Ql stari, saj je vse o.k.".

 

la

 

lahko pa s tem dobiš "milost" za drugo pot....

[nosorog]

lahko pa s tem dobiš "milost" za drugo pot....

 

To, ali "milost" dobiš ali ne, je povezano s tvojo odprtostjo. Če znaš biti ustrezno odprt, pa znaš tudi odpustiti. Odpuščanje je pravzaprav "dejanje" višje zavesti. Tako pravzaprav ne obstaja opcija odpustiti ali biti deležen milosti.

 

lalala

[mayan]

To, ali "milost" dobiš ali ne, je povezano s tvojo odprtostjo. Če znaš biti ustrezno odprt, pa znaš tudi odpustiti. Odpuščanje je pravzaprav "dejanje" višje zavesti. Tako pravzaprav ne obstaja opcija odpustiti ali biti deležen milosti.

 

lalala

 

eni ne rabimo biti znati odprti

 

in ko enkrat veš da obstaja opcija odpustiti in biti (deležen milosti), potem tud bog je in ne gnjavi z železnim zobom

[nosorog]

eni ne rabimo biti znati odprti

 

in ko enkrat veš da obstaja opcija odpustiti in biti (deležen milosti), potem tud bog je in ne gnjavi z železnim zobom

 

Če ne znaš bit odprt, je edina varianta - Ej stari, sj je ql!, ki ne pije vode.

Železni zob te moti? Še naprej bom gnjavil. Poskusi mi odpustiti ...

 

alalal

[mayan]

Če ne znaš bit odprt, je edina varianta - Ej stari, sj je ql!, ki ne pije vode.

Železni zob te moti? Še naprej bom gnjavil. Poskusi mi odpustiti ...

 

alalal

 

ok

 

s tem ko sem rekla da eni rabimo ZNATi biti odprti sem mislila, da ne znamo biti zaprti.

 

sicer pa nadaljujte temo..

 

bad day

[unis]

konstruktivna kritika.. lol

[butl]

Občutljivost na kritiko je generalno povezana z našo samopodobo. Problem je tdi v tem, da nam morda danes manjkajo nekateri obredi, ki so jih izvajali včasih in so pripomogli k zdravi samopodobi. Npr. iniciacija v odraslost. Ko si bil iniciran v odraslost, se je vse spremenilo - počutil si se odraslega in odgovornega, odgovorno ravnanje pa so od tebe pričakovali tudi drugi. Danes človek nima pravega občutka, kdaj je odrasel. Če tega občutka, povezanega z občutkom odgovornosti nimaš, stalno "potrebuješ" pohvale, blazno pa si občutljiv na kritike. Teh nakov ni pri ljudeh, ki se zavedajo, da izhaja resnična osebnostna moč iz njih samih.

 

O Nosorog

 

Mislm, a lahko opišeš kak tak obred iniciacije v odraslost, ki bi tu v našem okolju pripomogel k zdravi samopodobi in da bi se potem počutil odraslega in odgovornega?

 

Jaz sicer poznam kar nekaj obredov samopotrjevanja, vendar nobenega s takim učinkom, kot ga ti opisuješ, to je, da je človek, ki ima pred obredom slabo samopodobo, po obredu spremenjen v toliko, da ima zdravo samopodobo, da je odgovoren, da ne potrebuje pohvale, če jo je prej potreboval in da ni občutljiv na kritike, če je prej bil, obenem pa poznam veliko ljudi, ki se zavedajo, da izhaja resnična osebnostna moč iz njih samih, pa imajo vseeno vse tiste znake, značilne za slabo samopodobo.

 

Eh, mal se lažem. Pravzaprav, poznam en obred s takimi učinki, samo je pa dolgotrajen in zahteven. Opisan je ene par postov nazaj in na žalost je edini, ki ga poznam. Bi si pa prav želel spoznati še kakega, tko, lažjega in bolj instant.

 

butl

 

Primer - če trdiš, da je najboljši način odpuščanje, imaš načeloma povsem prav, a zadeva ni tako enostavna,saj se pogosto kljub najboljšim namenom z odpuščanjem nismo sposobni osvoboditi energijske blokade, ki jo je nek dogodek povzročil. Da nekomu odpustiš, namreč ni dovolj, da mu rečeš: "Ql stari, saj je vse o.k.".

 

la

 

Se strinjam. Odpuščanje ni proces, odpuščanje je konec procesa.

 

Nekdo, ki se odloči, da bo odpustil, se je zajebal že v startu, ker bo s takim pristopom vse skupaj samo potlačil nekam, kaj vem kam, vase.

[nosorog]

O Nosorog

 

Mislm, a lahko opišeš kak tak obred iniciacije v odraslost, ki bi tu v našem okolju pripomogel k zdravi samopodobi in da bi se potem počutil odraslega in odgovornega?

 

Vprašanje, kakšen bi moral biti. Volilna pravica, ki jo ob uradni odraslosti dobiš, to gotovo ni, saj večini mladih za politiko dol visi. V nekateri okoljih tako obravnavajo služenje vojaškega roka, pri plemenskih običajih pa je šlo za nekakšno preizkušnjo, s katero si dokazal, da si sposoben in odgovoren.

 

Jaz sicer poznam kar nekaj obredov samopotrjevanja, vendar nobenega s takim učinkom, kot ga ti opisuješ, to je, da je človek, ki ima pred obredom slabo samopodobo, po obredu spremenjen v toliko, da ima zdravo samopodobo, da je odgovoren, da ne potrebuje pohvale, če jo je prej potreboval in da ni občutljiv na kritike, če je prej bil,

 

Manipuliraš. Tegale, kar trdiš zgoraj, nisem nikjer napisal. Napisal pa sem, da tudi takšni obredi pomagajo k izgradnji dobre samopodobe, saj so za novopečenega iniciranca neposredno priznanje in znak, da je od tu dalje dolžan ravnati odgovorneje in da se je torej po tovrstnem statusu izenačil s starši in ostalimi odraslimi, katerim je prej morda prepustil reševanje lepega dela svojih problemov.

 

obenem pa poznam veliko ljudi, ki se zavedajo, da izhaja resnična osebnostna moč iz njih samih, pa imajo vseeno vse tiste znake, značilne za slabo samopodobo.

 

Fino. Razlika je v tem, da nekaj veš in tem, da nekaj živiš. Ti lahko veš, da izhaja resnična moč iz tebe, a tega v življenju ne boš znal udejanjati, ampak se boš obešal na zunanje vire moči (denar, družbeni položaj, dober avto ...). To pol ne more biti to.

 

Eh, mal se lažem. Pravzaprav, poznam en obred s takimi učinki, samo je pa dolgotrajen in zahteven. Opisan je ene par postov nazaj in na žalost je edini, ki ga poznam. Bi si pa prav želel spoznati še kakega, tko, lažjega in bolj instant.

 

Ni instant metod, ki bi bile kaj vredne.

 

butl

Se strinjam. Odpuščanje ni proces, odpuščanje je konec procesa.

 

Nekdo, ki se odloči, da bo odpustil, se je zajebal že v startu, ker bo s takim pristopom vse skupaj samo potlačil nekam, kaj vem kam, vase.

[butl]

Kaj pa če ne moreš odpustiti sebi?

Mislim, da vsaj zame - odpuščanje v smislu odpuščanja sebi ni lažji del....

Torej to po logiki pomeni, da sploh nisem predelala stvari? Najbrž.

 

Če recimo vse razumem, vse mi je jasno, nihče nič kriv, tudi jaz ne ... AMPAK.... Me prešine - kako sem lahko dovolila, da se mi je vse to dogajalo - pravzaprav mi je tudi to jasno, le zalotim se, da si tega dejansko kljub vsemu kar mi je (naj bi bilo) jasno ne morem odpustiti...

 

Kako mi je lahko vse jasno, pa kljub temi ne morem čez ????

Hja - očitno mi sploh še ni vse jasno...

No, enkrat mi menda že bo. Vem, da je tle vmes še sto drugih fint, ki se jih približno zavedam in jih počasi pucam.

 

Magla, magla, magla oko naaaas........

Vremena kranjcem bodo se zjasnila....

Slej ko prej.

Enim pa prej ko slej...

 

Upam, da sem nekje vmes

 

O Daisy

 

Jap. To pomeni, da sploh nisi predelala stvari. Hec. To pomeni, da ali po ponovnem ovrednotenju nisi sprejela teh novih dejstev ali da nisi našla prave sporočilnosti lastnosti in s tem do pravega vzroka sploh nisi prišla /pa vsega, kar je s tem povezano/.

 

To sprejemanje novih dejstev po ovrednotenju je dejansko zelo hud zalogaj in ja, marsikdo ga ne zmore predelat. In sploh ni nujno, da gre direktno za vzorce iz otroštva, dovolj zajebane so že njihove posledice. Recimo, ko ena mama začne spoznavat, kakšne kikse je delala pri vzgoji otrok, si nabije ogromne občutke krivde in ji takrat prav nič ne pomaga, da ji je vse jasno /da je delala v dobri veri, da dela prav, da je delovala kot je znala, zmogla, bila naučena, da ni poznala mehanizmov, zakonitosti, ključev, da je bilo njeno vzgajanje samo posledica privzgojenega vzorca, da pač ni znala drugače in ni vedela, da se drugače sploh da, pa tko/. In da bi takrat prišlo do odpuščanja sami sebi sploh ni govora. Če je z otrokom kaj narobe, če je morda zabredel v svet mamil tako globoko, da je propadel, si verjetno ne bo nikoli odpustila in se bo celo življenje obtoževala, da je to njena krivda, ker ga ni vzgajala tako, kot bi ga lahko, če bi znala.

Več možnosti, da pride do odpuščanja sami sebi, je v primeru, ko se da z živetjem novih spoznanj situacijo popraviti. Vsaka pozitivna sprememba v odnosu z otrokom, ki je posledica živetja novih spoznanj, zmanjšuje občutek krivde in povečuje verjetnost, da bo enkrat sprejela ta nova dejstva. In ko jih bo, če jih bo, se bo odpuščanje do sebe zgodilo kot rezultat tega sprejetja.

 

Ker, spoznanje, da je nekaj tko kot je, še ni sprejetje. Ne vem kako naj drugače napišem, ampak, spoznava se z razumom, sprejema pa s srcem, s ponotranjanjem, al ja.

 

Kaj je velika ovira pri sprejemanju, pri ponotranjanju sprejemanja dejstev. Občutek, da negiraš vso bolečino, ki si jo leta trpel ti ali ta /če je to tvoj otrok/, ki si mu jo povzročil...ker nisi vedel, ker nisi znal, ker si bil otrok, ker si narobe dojel, ker...

Zelo ti lahko pomaga, če uspeš nanjo gledat kot na, kako naj napišem, kot na pogoj, da si se sploh začela soočat z njo in se s tem spreminjat, se spoznavat, se zdravit. Na ta način jo lahko morda sprejmeš kot nekaj dobrega a ne, kot nekaj, kar ni bilo nesmiselno, nepotrebno.

 

Pa tko.

 

en bk

[daisy]

Ja, thanx..

K sreči ne gre za nič kaj tako tragičnega - otroke ali kaj podobnega, gre le zame... za tisti občutek neizživetega življenja kot da si sto let neizkoriščenih vrgel stran, zamudil in živel z nekom in na način ki te ni bil vreden - pa ne gre za nobene slabe ekstreme v odnosu..

 

Ja, bom morala še malo predelat. Ni problema, saj je zanimivo. Saj sem odmetala že ogromno, življenje se mi je obrnilo že za 95 % v plus - a kot praviš - bistva še nisem odvrgla. teh 5% se še skriva nekje v meni. Bom že enkrat našlatudi to. Da ne bi tole izpadlo kot moja psihoterapija -čeprav moram priznati, da mi paše brat tvoje reči.

 

Imej se in napiši še kaj pametnega. Pa Nosorog tudi. Zanimivo vas je brat.

[mayan]

Nekdo, ki se odloči, da bo odpustil, se je zajebal že v startu, ker bo s takim pristopom vse skupaj samo potlačil nekam, kaj vem kam, vase.

 

Približno tako kot nekdo z neskončno napihnjenenim egom pred tem ko se je namenil drugim pamet solit, reče, da je samo en butl.

[Ksenia]

kaj pa če je poudarek v NAMENIL?

jst ne bom namensko ljubila, odpustila... to se pač zgodi. brez namena. Lahko bom raziskovala, peučevala dogodek, ampak da bom rekla, evo, namenila sem se odpustiti in ne čutim več... no ja..

ok, jst sem pa res nevedna v energetskih sferah, tko da pri meni ne more nihče rečt da napihujem ego pa drugim pamet solim... še svoje ne dohajam

[alef]

Približno tako kot nekdo z neskončno napihnjenenim egom pred tem ko se je namenil drugim pamet solit, reče, da je samo en butl.

 

:palec:

Točno tako.

Odpuščanje je stvar odločitve.

Lahko vlečeš zamere skozi celo življenje, do staršev, sošolcev, sodelavcev, znancev, itd...

Do vseh ki so te mogoče dajali v nič, se ti posmehovali ali ti storili kakršnokoli krivico.

Lahko pa se odločiš da jim boš odpustil.

Ne pozabil, ne potlačil nekam...

Ampak odpustil.

In začel živet, od tam naprej.

Ker zamera je samo izgovor, nesposobnost ali nepripravljenost razčistit s preteklostjo.

In ne mi bluzit o tem kako se nekdo ni mogel branit pred starši, pred čimerkoli kar se mu je zgodilo v mladosti.

To je lahko res.

Kot je res tudi to da se lahko zdaj, ta trenutek, odločiš živet, razmišljat drugače.

Tistega kar se je zgodilo do zdaj ne moreš spremenit.

Lahko pa odločaš, v vsem, kar se bo dogajalo od zdaj naprej.

Zato ni treba bit ne bk ne butl, tudi pretiranega ega ne rabiš.

Samo sebe moraš imet rad...

[Ksenia]

lahko se odločaš iz dneva v dan pa ne spremeniš nič... ni odločitev tista, dejanja so tista... in sprejemanje ne odločevanje...

 

da dopolnim - zame to velja... moj pogled na dopuščanje

Popravljeno 2. november 2007 -> Ksenia

[alef]

lahko se odločaš iz dneva v dan pa ne spremeniš nič... ni odločitev tista, dejanja so tista... in sprejemanje ne odločevanje...

 

To je res, vendar brez odločitve tudi dejanj ni.

Oziroma, dejanja so posledica odločitve in kakšna so, v katero smer, je odvisno od tvoje odločitve.

Da prideš do neke odločitve, je lahko proces ki traj nekaj časa, je lahko rezultat dela na sebi.

V odločitev te pa lahko prisili življenje samo, dogodki, situacije ki se zgodijo mimo tvoje volje.

In te postavijo pred izbiro - živet ali vegetirat, ugasnit počasi...

V vsakem primeru je pa odločitev tvoja, vse drugo je izgovor.

Sory...

Govorim sicer v svojem imenu, o svojem primeru, ampak kar zmorem jaz, zmore tudi vsak drug.

[Ksenia]

sori ne morem se samo odločit da bom odpustila nekomu ki... tako moram čutit...

smo pa mimogrede v temi kritika

lahko se odločim, da zamenjam službo, lahko se odločim da zamenjam partnerja, zamenjam kraj bivanja, lahko se odločim, da bom danes v sebi... ne morem se pa odločit, da nekomu odpustim (sploh se ne spomnim primera da bi morala komu kaj odpustiti, ker - druga zgodba) ali pa da do nekoga ne čutim kar čutim, naj bo ljubezen ali zamera ... sama sprejemam ne odločam o tem, sprejemam človeka kot je...

ok, ne znam pojasnit, bom končala ircat v tej temi...

Sama ne kritiziram, evo spet je tole negativni prizvok, niti ne dajem nasvetov, lahko sem le v oporo in nekomu pomagam z informacijami da sam pride do rešitve, zanj najbolj primerne... in to vsekakor ni kritika... tko pvoedala sem kar sem imela...

[butl]

:palec:

Točno tako.

Odpuščanje je stvar odločitve.

Lahko vlečeš zamere skozi celo življenje, do staršev, sošolcev, sodelavcev, znancev, itd...

Do vseh ki so te mogoče dajali v nič, se ti posmehovali ali ti storili kakršnokoli krivico.

Lahko pa se odločiš da jim boš odpustil.

Ne pozabil, ne potlačil nekam...

Ampak odpustil.

In začel živet, od tam naprej.

Ker zamera je samo izgovor, nesposobnost ali nepripravljenost razčistit s preteklostjo.

In ne mi bluzit o tem kako se nekdo ni mogel branit pred starši, pred čimerkoli kar se mu je zgodilo v mladosti.

To je lahko res.

Kot je res tudi to da se lahko zdaj, ta trenutek, odločiš živet, razmišljat drugače.

Tistega kar se je zgodilo do zdaj ne moreš spremenit.

Lahko pa odločaš, v vsem, kar se bo dogajalo od zdaj naprej.

Zato ni treba bit ne bk ne butl, tudi pretiranega ega ne rabiš.

Samo sebe moraš imet rad...

 

O Alef

 

Me veseli, da ti lahko odpuščaš tko, na komando. Da če je recimo tvoje počutje odvisno od reakcij okolja /če te hvalijo se počutiš dobro, če te ignorirajo, se počutiš osamljenega, če te prezirajo, se počutiš slabo..../, se odločiš da sedaj pa ni več odvisno od reakcij okolja in ni več odvisno od reakcij okolja. Ali pa, recimo, če se do sedaj nisi imel rad /si zavidal drugim določene lastnosti, si bil prepričan, da nisi dovolj dober za karkoli že, si se imel za, ajd, grdega/, se odločiš da sedaj se pa imaš rad in se imaš rad.

 

Meni to ne uspe. Lahko se delam, da sem sedaj drugačen, lahko si stokrat rečem, da se imam rad, da sem samozavesten in zadovoljen s svojo samopodobo, lahko se na zunaj vedem drugače kot doslej, bolj glasno, z več smeha, bolj odprto, bolj moško če hočeš in ko se bo /ker se bo/ okolje odzvalo na spremembo mojega vedenja, bom morda celo prepričal samega sebe, da sem drugačen, da je moja samopodoba sedaj boljša. In če mi uspe biti tako prepričljiv /ali če sem uspel izločiti vse moteče dejavnike ali se jim izogniti/, da se bo okolje odzivalo pričakovano ves čas, se bom počutil odlično, spremenjen. In sem zmagal a ne.

 

Ampak okolje je tako kot je. Ko se ne bo odzvalo v skladu z mojimi pričakovanji, v skladu z mojo masko, bodo vse potlačene bolečine in vsi potlačeni strahovi udarili ven. Ponovno. In z njimi vsi dvomi o moji vrednosti.

 

Jst zase vem iz izkušenj, da mi odpuščanje na komando ne špila. Da se moram soočit s svojimi strahovi, s svojimi bolečinami in to ne z nekimi afirmacijami in prepričevanjem sebe, da nisem tak kot sem, pač pa tako, da se lotim vsakega strahu in vsake bolečine posebej. Da poiščem njihov vzrok in ga preobrazim. Šele ko to naredim, zamera izpuhti in se zgodi odpuščanje. Se zgodi, kot posledica. Vse ostalo je samo slepitev sebe in drugih in omejevanje samega sebe.

 

Res je, v vsakem trenutku je od mene odvisno, kakšno vedenje bom izbral. Če mi neko vedenje onemogoča ali ovira znosno živetje, lahko izberem drugačno vedenje, tako, ki ne boli ali boli manj in dokler bom izbiral tako vedenje, me ne bo bolelo ali pa me bo bolelo manj in če sem s tem zadovoljen, lahko tako živim do konca življenja. S tem sem si omejil izbire a ne, ker če bom ponovno izbral prejšnje vedenje, me bo bolelo spet. Če pa se bom odločil poiskati vzrok te bolečine in ga odpraviti in bom to tudi storil, potem bom lahko ponovno izbral staro vedenje, pa me ne bo bolelo več. Več svobode imam, če predelam vzroke.

 

Take so moje izkušnje.

 

Mej se fest.

 

butl

[tantra]

Parkrat sem odpustil komu izključno zato.

 

Da nisem šel sedet 10 - 20 let (bil upnik ex znancem). Oz. za 5 let; ...

 

In predvsem zaradi lastnega miru.

 

Potem se pa človek izuri in preventivno ravna v bodoče (notarski zapis, hipoteka, kavcija, ...).

 

Navedeni "servisi & storitve" danes itak niso več aktualne zame.

 

 

V družinskih razmerjih se lahko odpušča, ko vsak vsakemu vse pove v obraz.

 

Kar mu leži na srcu. In se zadeve razčisti do konca brez igranja "iger in sprenevedanja".

 

To za vsa leta nazaj. Resnica in kritika boli in prečiščuje.

 

100% deluje pri ljudeh, kateri so tega zmožni.

 

LP

[kapica]

Da če je recimo tvoje počutje odvisno od reakcij okolja /če te hvalijo se počutiš dobro, če te ignorirajo, se počutiš osamljenega, če te prezirajo, se počutiš slabo..../, se odločiš da sedaj pa ni več odvisno od reakcij okolja in ni več odvisno od reakcij okolja.

tocn tko.. stvar izbrane izbire oz. odlocitve... ampk to okolje je res "smesno"... na splosno velja; da ce nekdo nekomu ploska, se "mora" ta pocutt dobro, ce pa nekdo nekomu naredi bljak, se "mora" pocutt slabo... popolna kontrola :xx!: zoprni ti misleni vzorci, ki pravjo: "zuni je mraz in ti si premalo oblecen, ravn zato se bos ta trenutek prehladil." in ta ti se res prehladi vedn, ko meni, da je premal oblecen...

 

Ampak okolje je tako kot je.

pa okolje je cist fino... posebi drevesa so mi vsec! mecejo svojo senco na VSE..., clo na tistega k ga konckoncev poseka...

 

Ja, bom morala še malo predelat. Ni problema, saj je zanimivo. Saj sem odmetala že ogromno, življenje se mi je obrnilo že za 95 % v plus - a kot praviš - bistva še nisem odvrgla. teh 5% se še skriva nekje v meni. Bom že enkrat našla tudi to.

zakaj bi "bistvo" odvrgla? je razlika jp... med spoznanjem in sprejetjem... fajn se je "naucit" sprejet to spoznanje... to? magar to, da lahk/tezk clovk svobodno zazivi tud ob/z nekom, ki je sestavljen iz drugacnih barv kt on sam...

uspesno "iskanje"

[Lenka:]

Odpuščanje je stvar odločitve.

 

In ne mi bluzit o tem kako se nekdo ni mogel branit pred starši, pred čimerkoli kar se mu je zgodilo v mladosti.

 

Lahko pa odločaš, v vsem, kar se bo dogajalo od zdaj naprej.

 

 

Meni to ne uspe.

 

Ampak okolje je tako kot je.

evo v oči so mi padli tile stavki

prvo Alef

ja, res je odpuščanje je stvar odločitve, lahko se odločim zamero peljat do bridkega konca, lahko pa se odločim, tako kot sem se že pred 10 leti, da bom odpustila

in sem odpustila, samo veš, obstaja ena stvar in to je spomin, pri tem pa ne morem nič, ne morem se odločiti, da pozabim,

in ja, res lahko nehamo bluzit, kaj vse nismo mogli storiti kot otroci, samo problem je, kaj bomo z bluzenjem, ki ga moramo še vedno prenašati kot odrasli,

sedaj imam na voljo dvoje odločitev, ali totalno odrežem (tega moja duša ni sposobna), ali pa delam na sebi in poizkušam vse te vzorce, ki so mi jih ali sem si jih nakopala, kakor želite, preobrazim ali izničim (mislim, da bo moj naslednji nakup nova nosorogova knjiga),

se pa močno strinjam z Alefom, da so odločitve naše, vse ostalo so izgovori

in sedaj Butl,

ki pravi, da njemu to ne uspe in, da je okolje takšno kot je,

tudi jaz vidim v tem problem,

odpuščanje smo že obdelali, to sem dala že skozi,

tudi povedala v obraz, da odpustim, ampak na žalost ne morem pozabiti,

 

sedaj delam na tem, da me TRENUTNE kritke, ki so še vedno prisotne, ne prizadanejo,

več kot dovolj imam psihičnih in fizičnih problemov zaradi preteklosti,

ne želim si novih,

in to je moja trenutna preokupacija,

da zberem moč in si rečem in delujem v skadu s tem,

da lahko živim in komuniciram brez,

da bi moja duša trpela ob večnem starševskem neodobravanju,

ki me spremlja že 32 let,

fizičnega nasilja ni več,

ampak,

več kot super jima uspeva izvajati psihično nasilje,

tega se moram pa naučiti ubraniti,

to je moja odločitev!!!

[silki]

No ja, pa še enmalo drugačen zorni kot

 

Odpuščanje? Komu in čemu??? In predvsem, čemu je potrebno?? Mi je prav žal, samo izgovor za futranje in prikrivanje šibkosti, nič drugega. In žal, neustrezen obrambni mehanizem.

Ko se postavimo na stališče, "nekomu nekaj odpustiti", zavzamemo položaj "žrtve",...manipulativni položaj nadvlade nad "storilcem".

Med sabo smo različni, v vseh ozirih se razlikujemo,.....po "razvojnih" stopnjah, smo na različnih "nivojih" razvoja.

Vsak od nas deluje v skladu s svojimi prepričanji, svojimi zmožnostmi,...v skladu z zmožnostmi svojega "nivoja".

Zakaj to ne dopustit,..sebi in drugim? Zakaj ne sprejet, da nekdo drug reagira in deluje drugače kot jaz? Me s tem drugačnim delovanjem prizadane? Od kod mi pravica do stališča "mu odpuščam"?,...torej mu ne priznavam "razvoja".

Ni važno za drugega, kako bi mi v dani situaciji reagirali,.....vsak deluje po svojih zmožnostih,...kakor pač lahko, ustrezno z "razvojnim nivojem",....pa naj gre to za starše, partnerje, otroke, frende,...ali ljubimce.

Npr., kaj naj staršem odpustim?,....po mojih "merilih" njihovo napačno vzgojo?,....naj jim odpuščam, da so me vzagajal kakor so pač najbolje znali, da niso znali drugače?, pa čeprav po "moje" narobe? In kaj bodo naši otroci nam "odpuščal"??,....našo vzgojo?,....kakšno?,...pa saj se trudimo po najbolših močeh a ne?? In kaj naj odpuščam sebi??,....da v danem momentu naredim max. kar lahko,...kakor pač znam?, ker drugače (še) ne znam,....in ko pogledam čez leta nazaj,..."oborožena" z učnimi leti lifa,.....naj si odpuščam dejanja izpred let? Isto velja za vse druge "odnose". Kdo je "prehodil daljšo pot",...tisti, ki je sposoben odpuščanja ali tisti ki "razvojna dejstva" dopušča?, sebi in drugim.

No tak,....ja sej vem,..tema je kritika,....jh, pa je glede kritike že nosorog lepo spisal,...se kr strinjam.

pa lepo bodite