Kritika

[daisy]

hmm,

tole sn pa čist spregledala,

 

imam vprašanje,

 

kaj pa naj odpustim sama sebi????????????????

 

A veš tist vic, ki se konča z BLAOOOOOR TEBI !!!

Samo da to ni vic. To ti rečem zares...

 

Jaz si kar kaj še zamerim, res pa je, da sem najbrž dosti starejša od tebe. Že če gledam moje mulce, vidim, da velilko bolj u izi in sproščeno živijo in jemljejo stvari drugače, kot smo jih včasih mi... Vse nekak sprot razpucajo (no, to zdaj jaz tudi znam).

 

Ko sem bila mlajša, nisem imela pojma, da si bom, ko bom starejša, kaj od tega, kar sem si dopustila da se mi je dogajalo, zamerila

dober sem zablodla tale stavek.. nema veze.. :xx!:

 

No, ja .. ko sem bila mlajša (auu) sploh nismo kaj dosti razmišljali o življenju, smo kar nekak živeli. Ni blo duhovnosti, ni bilo interneta, duhovnih knjig...., sedaj se pa malo praskamo za nazaj... nekateri seveda. Thanxxxx god da se .

 

Ne vem, če je bistveno če je kritika dobronamerna al ne... bolj bistveno je, kako rukne tistega, kateremu je namenjena .

[Lenka:]

A veš tist vic, ki se konča z BLAOOOOOR TEBI !!!

Samo da to ni vic. To ti rečem zares...

 

Jaz si kar kaj še zamerim, res pa je, da sem najbrž dosti starejša od tebe. Že če gledam moje mulce, vidim, da velilko bolj u izi in sproščeno živijo in jemljejo stvari drugače, kot smo jih včasih mi... Vse nekak sprot razpucajo (no, to zdaj jaz tudi znam).

 

Ko sem bila mlajša, nisem imela pojma, da si bom, ko bom starejša, kaj od tega, kar sem si dopustila da se mi je dogajalo, zamerila

dober sem zablodla tale stavek.. nema veze.. :xx!:

 

No, ja .. ko sem bila mlajša (auu) sploh nismo kaj dosti razmišljali o življenju, smo kar nekak živeli. Ni blo duhovnosti, ni bilo interneta, duhovnih knjig...., sedaj se pa malo praskamo za nazaj... nekateri seveda. Thanxxxx god da se .

 

Ne vem, če je bistveno če je kritika dobronamerna al ne... bolj bistveno je, kako rukne tistega, kateremu je namenjena .

aha,

zdaj razumem kaj si hotla rečt,

 

hmm,

ko si otrok npr. star 5 ali 10 let ravno nimaš veliko izbire,

tko, da tle si nimam kaj odpuščat,

sedaj, ko sem pa odrasla,

pa res ne dovolim oz. poizkušam, da ne dovolim,

da me kritizirajo (starši), če ne živim po njihovem vzorcu,

pa živim zelo urejeno, nekateri bi celo rekli dolgočasno,

ampak meni paše, trenutno to rabim,

mir rabim,

to pa je moja odločitev in tako kot je rekel Alef,

če bi sedaj jamrala in nič naredila bi bilo pa res blesavo,

in tle imaš prav,

[Matjaž Bogdan]

aha,

zdaj razumem kaj si hotla rečt,

 

hmm,

ko si otrok npr. star 5 ali 10 let ravno nimaš veliko izbire,

tko, da tle si nimam kaj odpuščat,

sedaj, ko sem pa odrasla,

pa res ne dovolim oz. poizkušam, da ne dovolim,

da me kritizirajo (starši), če ne živim po njihovem vzorcu,

pa živim zelo urejeno, nekateri bi celo rekli dolgočasno,

ampak meni paše, trenutno to rabim,

mir rabim,

to pa je moja odločitev in tako kot je rekel Alef,

če bi sedaj jamrala in nič naredila bi bilo pa res blesavo,

in tle imaš prav,

 

Kako pa to izgleda, da ne dovoliš- mislim, kako reagiraš na kritike staršev??

[Lenka:]

Kako pa to izgleda, da ne dovoliš- mislim, kako reagiraš na kritike staršev??

ja, to je pa vsakodnevni boj,

boj z občutki krivde,

boj z navadami,

boj z vzorci, ki jih imam za izvoz,

 

kako reagiram?

hja, do sedaj z večno kregarijo in izbruhi,

sekiranjem, pregovarjanjem in posledično z uklonitvijo njihovim željam,

zaradi tega sem si nakopala pri 32 letih že kar nekaj fizičnega in psihičnega sranja,

30 let fizičnega prisiljevanja, kritiziranje vsakega koraka in zatajevanje lastnih želja,

na žalost pusti posledice,

sedaj sem se pa odločila, da grem svojo pot,

seveda ne preko trupel,

še vedno želim ohraniti korektne odnose,

ampak jaz moram spremeniti pri sebi moje reakcije,

moram se spravit tako daleč,

da me kritiziranje, negodovanje in drugačni pogledi na svet in življenje,

ne bodo več prizadeli,

to je moj cilj,

pot še iščem,

[mici59]

ja, to je pa vsakodnevni boj,

boj z občutki krivde,

boj z navadami,

boj z vzorci, ki jih imam za izvoz,

 

kako reagiram?

hja, do sedaj z večno kregarijo in izbruhi,

sekiranjem, pregovarjanjem in posledično z uklonitvijo njihovim željam,

zaradi tega sem si nakopala pri 32 letih že kar nekaj fizičnega in psihičnega sranja,

30 let fizičnega prisiljevanja, kritiziranje vsakega koraka in zatajevanje lastnih želja,

na žalost pusti posledice,

sedaj sem se pa odločila, da grem svojo pot,

seveda ne preko trupel,

še vedno želim ohraniti korektne odnose,

ampak jaz moram spremeniti pri sebi moje reakcije,

moram se spravit tako daleč,

da me kritiziranje, negodovanje in drugačni pogledi na svet in življenje,

ne bodo več prizadeli,

to je moj cilj,

pot še iščem,

moje skromno mnenje je,da ste kot družina odpovedali,starši z neznajem,ti pa s svojo neizgrajenostjo,ampak življenje teče dalje in poti je več,prva pa je sigurna ta,da se čimprej osamosvojiš in se ne zanašaš na nekredibilne starše,ampak vsak mora zase poskrbeti za svoje življenje,egzistenco

[Lenka:]

moje skromno mnenje

,da se čimprej osamosvojiš in se ne zanašaš na nekredibilne starše,ampak vsak mora zase poskrbeti za svoje življenje,egzistenco

OH Mici,

BRCA V TEMO!!!!!!!!!

 

če bi me brala vsaj malo tko kot je treba,

bi videla in vedela, da sem osamosvojena že 15 let,

stalno zaposlena in s svojimi dohodki že od 17 leta

lastno stanovanje in tako dalje

 

in verjemi, da se ne znašam,

 

P.S.

kaj je bilo to?

neutemeljena kritika?

ali zaključki brez podlage?

[mici59]

OH Mici,

BRCA V TEMO!!!!!!!!!

 

če bi me brala vsaj malo tko kot je treba,

bi videla in vedela, da sem osamosvojena že 15 let,

stalno zaposlena in s svojimi dohodki že od 17 leta

lastno stanovanje in tako dalje

 

in verjemi, da se ne znašam,

 

P.S.

kaj je bilo to?

neutemeljena kritika?

ali zaključki brez podlage?

ne vem,zakaj brca v temo,psihično si odvisna od staršev,ker si neizgrajena osebnost

[free]

Z zavedajem, da nisi tolk pomembna, da bi bilo vredno vztrajat v neodpuscanju (ukvarjanje s svojim egom) in

da si toliko vredna, da je primerno vztrajat v odpuscanju sebi ali drugim!

... oziroma spremeniti pogled na tisto, za kar menis da je tako veliko, da si ne mores odpustiti. Namrec nic ni tako velikega, da ne bi bilo vredno odpuscanja in zavedanja, da lahko danes naredis nekaj koristnega zase in svet okoli tebe, zivis osmisljeno zivljenje. Kar se je zgodilo je bilo v preteklosti in preteklosti ne mores spremeniti. Lahko se le naucis in probas razumeti, kar ne pomeni tudi to, da se strinjas ali odobravas neke odlocitve ali dejanja.

 

Ljudje si najdejo tisoce izgovorov, da ne zivijo danes, tukaj in sedaj, ter s tem prevzamejo odgovornost zase in svojo prihodnost! Temvec zivijo tudi v preteklosti ali strahu pred prihodnostjo.

Zavedanje tega, lahko prinese odpuscanje. Torej neodpuscanje je neodgovorno "pocetje". Neodgovorno pocetje pa prinasa nove lekcije ucenja in razumevanja odgovornosti.

 

Tako lahko prinese odpuscanje tudi zavedanje, da je fizicno telo omejeno na to zivljenje, dusa pa morda na vecnost ali ekspanzijo razumevanja; za katerega so potrebne lekcije, ki so potemtakem ponavljajoce toliko casa, dokler jih ne potrebujemo vec oz. ozavestimo razlog zanje.

 

Neodpuscaje lahko torej izhaja tudi iz nerazumevanja zgoraj navedenega.

Kdor veruje in tudi veruje tisti, ki se zaveda nemsrtnosti duse, nima razloga, da ne bi odpustil cesarkoli; saj verjame v prihodnost in to, da ni nicesar izgubljenega, pa ceprav se njegova vera navezuje celo na neotipljivo naravo razumevanja. In ce veruje v to, lahko veruje tudi v otipljivo naravo in njeno prihodnost.

Z bogom lahko verujes in vedno odpustis. Sveta milost. Vse je od boga in ker je vse od boga, je tudi lekcija od boga. In ce je od boga, pomeni, da je zato, da se nekaj naucimo. In morda je lekcija prav to, da se naucimo odpuscati, razumeti. In ce je lekcija, da se naucimo odpuscati, lahko z zavedanjem tega, odpustimo. Komerkoli.

Morda malo pomeditiras na tale stavek: "Kar se zdi izgubljeno, je morda pridobljeno!"

 

Notranji kritik

 

(20:00) Kako utišati notranjega kritika, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi ko nam prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Včasih smo prepričani, da nas ta glas varuje, zato mu navadno tudi verjamemo. Velikokrat tako namesto uspeha žanjemo povprečnost, namesto veselja pridelamo nezadovoljstvo nad seboj in življenjem. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo! Tako, kot smo mu dali moč, .....

...imam vprašanje,

kaj pa naj odpustim sama sebi????????????????