Stigme

[Kabalist]

Za stigme ne moremo reči, da so motnje. Lahko bi rekli,da so prej sprejemanje predanosti in zavestnega žrtvovanja za višje dobro. Nikakor pa ne smemo misliti, da so nekakšna kazen. Stigme so milost, ki jo 99,9% zahodnjakov ne razume, a vendar je prav za njih. Ljudje s stigmami se zavestno odločijo za stigme. Lahko bi rekli, da jih "nekdo" vpraša za privoljenje.

 

AOV

Noben stigmatik si zavestno ne želi ali celo dela na tem, da dobi stigme. Stigme so žrtvovanje in stigmatiki stvar tako vzamejo, a ne morem se strinjati, da so milost. Stigmatiki so ljudje z globoko brezpogojno vero v Jezusa in ravno ta globoka samoidentifikacija z Jezusovim trpljenjem ob pomanjkanju uravnotežene osebnostne rasti pripelje do stigem. Rek "vera gore premika" se pri teh ljudeh utelesi na najbolj krvav način. Ne odločijo se za stigme, temveč jih zaradi svoje globoke vere sprejmejo in tako še močneje trpijo. Tudi v svetu Kabale se praktikom, ki svoje prakse ne uravnotežijo, dogajajo nenavadnosti (milo rečeno) in delajo "čudeže" (tako rečemo vsemu, česar ne znamo umsko interpretirati), a gre v bistvu za motnje, ker običajno ne gre za zavestno delovanje, temveč naključne izbruhe. Nadzorovane "nenavadnosti" so nekaj drugega...

[dejan]

Stigme so pojav domnevnih Jezusovih ran na drugih ljudeh. A pred Jezusom nismo imeli stigmatikov, torej globoko vernih ljudi, ki so dobili "milost božjih ran"?

kaj misliš?

Po tvoji aroganci sklepam, da te stvari, ki dišijo po religiji, nekako odbijajo...

stigme nimajo nobene zveze z religijo...

[FixMinze]

Nebi se cisto strinjal. Stigmatik IMHO sam izbere stigme in 'trpljenje' z njimi povezano. Ni nujno, da izbere zavestno, njegova podzavest lahko odgovarja namesto njega. Doloceni posamezinki imajo pac 'prirojeno' nadnaravno mero pozrtvovalnosti, ki ce ne pride do izraza v zavednem svetu ( zaradi okolice npr) lahko pride do izrazanja preko podzavestnih osebnih odlocitev.

 

Se pa tudi strinjam z dejanom da je to v neposredni povezavi z milostjo. Milost je namrec IMHO obcutje, ki ga vecina ljudi hitro zamesa za zalost ali depresijo oz. zapadejo v take custveno stanje, ko obcutijo milino

 

Sam sem enkrat odzivel sanje, kjer je slo za neko spoznanje Oriona kot cloveske zibelke, pa so se sanje koncale tako, da sem se v polsnu zavedal, da se prebujam in sem mel roke levo in desno stegnjene, kot jezus na krizu, kar sem dojel preko energijskega obcutja o Jezusu in so se mi cakre na rokah precej odprle, cuti je bilo enakomern tok, kot da bi mi kdo gor prtisnu dva kozarca je bilo cututi kroga. Zatem pa obcutek miline, ki pa ce se mu narobe predas povzoci potoke solza. Vseeno je jok izredno osvobujoc....Najbolj zanimivo je, da sem se do pretkratkim = 2 leti preziral Krscanstvo in Cerkev, v svojih pubertetniskih letih sem celo strgal in zazgal bibiljo, ter se posmehoval zgrozenosti mojih nekaterih krscanskih prijateljev, ceprav sem vedel da ni prav kar pocnem. Ja odprtost prinese marsikaj. Seveda si ne upam trditi, da vse skupaj ni le podzavestna povezava mojega uma, ki je dolocene stvari izkoristil za dozivetje Drugacnega

 

P.S; verjamem pa, da bi kot globoko zaverovan vernik zadnji del sanj dozivljal precej bolj intenzivno

Popravljeno 2. avgust 2006 -> kuvrtat

[dejan]

Noben stigmatik si zavestno ne želi ali celo dela na tem, da dobi stigme. Stigme so žrtvovanje in stigmatiki stvar tako vzamejo, a ne morem se strinjati, da so milost. Stigmatiki so ljudje z globoko brezpogojno vero v Jezusa in ravno ta globoka samoidentifikacija z Jezusovim trpljenjem ob pomanjkanju uravnotežene osebnostne rasti pripelje do stigem. Rek "vera gore premika" se pri teh ljudeh utelesi na najbolj krvav način. Ne odločijo se za stigme, temveč jih zaradi svoje globoke vere sprejmejo in tako še močneje trpijo. Tudi v svetu Kabale se praktikom, ki svoje prakse ne uravnotežijo, dogajajo nenavadnosti (milo rečeno) in delajo "čudeže" (tako rečemo vsemu, česar ne znamo umsko interpretirati), a gre v bistvu za motnje, ker običajno ne gre za zavestno delovanje, temveč naključne izbruhe. Nadzorovane "nenavadnosti" so nekaj drugega...

Naj ponovim;

Stigme so milost.

Precej praktikov raznih spiritualnih disciplin jih nekako ne razume. Ne vejo, kako bi jih opredelili.

Povezujejo jih z bolečino in neravnovesjem, kaznijo, itd...

Laiki jih pa sploh ne razumejo. Še posebej jih pa ne mara Cerkev.

[Kabalist]

kaznijo, itd...

Ne mislim, da so stigma kazen. Stigme kot telesni fiziološki fenomen niso omejene na Krščanstvo, je pa sama oblika stigem odvisna od vrste vere. Krščanska oblika takšnih fenomenov je samo najbolj znana. Če so milost ali ne, pa najbrž najbolj vedo stigmatiki, ki si glede tega najbrž niso edini. Globoka vera, ki je izza pojava, povzroča tudi posebne duševne pretrese, katere si razumsko težko razložimo. Je pa stigma posledica neravnovesja, a nikjer nisem trdil, da je neravnovesje samo zase nekaj negativnega. Za neravnovesja smatram, da so pogon osebnostne rasti, ni pa neravnovesje samo cilj osebnostne rasti. Samo voljni "posebni učinki" so posledica zavestnega delovanja in izurjen mistik lahko izzove učinke, ki se običajnim ljudem zdijo milo rečeno "nenavadni".

[Alan_New]

kaj misliš?

Po tvoji aroganci sklepam, da te stvari, ki dišijo po religiji, nekako odbijajo...

stigme nimajo nobene zveze z religijo...

Odbijajo me institucionalizirane religije in religija kot verjetje v nekaj. Zelo pa me privlači religioznost, ljubeče stanje bitja. Tu pa nima veze nobeno verjetje, še manj pa vera.

[nosorog]

Wikipedija: Stigme ali Kristusove rane so posebne telesne rane, ki spominjajo na rane, ki jih je dobil Jezus Kristus ob svojem trpljenju.

Izraz stigma izvira iz grščine (στίγμα) in pomeni znamenje. Pogosto se uporablja tudi grško množino: στίγματα [stigmata] = znamenja.

Izraz stigme oziroma znamenja se v verskem smislu prvič pojavlja v Pavlovem pismu Galačanom: »Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.« (Gal 6,17)

 

Pred časom me je v zvezi z izidom knjige Vodiška Johanca, ki naj bi bila stigmatik, poklicala novinarka Eva Senčar in mi zastavila spodnje vprašanje (modra barva). Danes je o tem članek v Nedelu, ker pa so moja naladanja ustrezno skrajšana, klele objavljam kompleten odgovor, ki sem ji ga poslal:

 

 

Kako ti razlagaš stigme? Ezoterika, pričevanja, tvoj pogled, tvoj osebni komentar. Johanco so razglasili za prevarantko, a po drugi strani seveda je polno tistih, ki so stigme resnično imeli.

 

 

Čeprav je povod za pogovor Johanca, se mi pravzaprav ne zdi najbolj pomembno, ali je šlo pri njej za resnične stigme, ali za prevaro. Raje bi razpravljal o fenomenu stigmatizacije na splošno, saj je dovolj resno dokumentiranih primerov, iz katerih je razvidno, da je pojav stigem realnost (v oddaljeni preteklosti npr. sveti Frančišek Asiški, relativno nedavno pa recimo frančiškanski redovnik Pio Forgione).

Ob koncu 19. stoletja je dr. Imbert-Gourbeyers sestavil seznam stigmatiziranih, ki je zajemal 321 primerov, zanimivo pa je, da je bilo na njegovem seznamu le 41 moških. Pri stigmah gre za fizične spremembe telesa (rane), zato se moramo verjetno pri razlagi tega fenomena, glede na dejstvo, da je pojav stigem tesno povezan s stanjem transa, v veliki meri usmeriti na proučevanje spremenjenih stanj zavesti, človekove biologije, dražljajev, ki vplivajo na njeno spremembo, predvsem tistih, ki so povezani s kulturnim in religioznim okoljem (vpliv običajni zavesti nedostopnih energijskih vsebin kolektivnega nezavednega, ki jih je Carl Gustav Jung imenoval arhetipi) v katerem stigmatizirana oseba živi ali je živela in na vprašanje, zakaj je med stigmatiziranimi večina žensk.

Iz raziskovanj placebo in necebo učinka je znano, da lahko zavestna prepričanja vplivajo neposredno na procese v biološkem tkivu. Zanimiv je tudi primer mladega angleškega zdravnika dr. Alberta Masona. Prakticiral je zdravljenje s hipnozo in vedel je, da je zelo učinkovita pri zdravljenju bradavic. Leta 1952 je imel pacienta, petnajstletnega fanta, katerega koža je bila podobna koži slona. Mislil je, da gre za trdovraten primer bradavic, zato ga je zdravil, in ozdravil, s hipnozo. Kasneje je dečka peljal h kirurgu, ki ga je zdravil pred tem, ta pa mu je povedal, da fant ni imel kožne deformacije zaradi bradavic, temveč zardi smrtonosne genske bolezni, znane tudi pod imenom ihtioza. Kasneje Mason ni uspel ozdraviti nobenega pacienta z ihtiozo več, saj je »vedel«, da gre za neozdravljivo bolezen, ta pomislek pa je bil dovolj, da enaka hipnotična terapija, ki je bila takrat, ko je mislil, da zdravi bradavice, ni bila več uspešna.

Vpliv prepričanj na biološko tkivo je torej izrazit predvsem takrat, ko so takšna prepričanja skladna tudi z našimi podzavestnimi prepričanji. Navidez ločena dela uma – zavestni in podzavestni, sta torej medsebojno soodvisna. Zavestni del je kreativen, podzavest pa je skladišče zapisov dražljaj-odziv, ki izhajajo iz instinktov, pridobljenih izkušenj, v določenih primerih pa ima dostop tudi do informacij in energij iz sfere kolektivnega nezavednega (spominjanje prejšnjih življenj, govorjenje neznanih jezikov, religiozne vizije …). Oba delujeta predvsem na živčni sistem, ki potem koordinira delovanje vseh celic v telesu. Kadar govorimo o nevrološkem procesiranju, je podzavestni um neprimerno močnejši in vplivnejši od zavestnega. In v stanjih transa, ko pride do pojava stigem, je aktiven podzavestni um, oziroma podzavestna prepričanja, saj je skupen imenovalec vseh vrst transov disociacija zavesti.

 

NASTANEK PODZAVESTNIH PREPRIČANJ

 

Večina še vedno meni, da s celicami upravljajo geni, vendar to drži le v omejenem obsegu. Geni nedvomno določajo molekularno zgradbo celic, tkiv in organov, vendar pa je aktivnost genov neposredno povezana z informacijami iz okolja, ki jih zaznava posamezna celica (oziroma njena membrana). In pod določenimi pogoji, se te informacije iz okolja v gene zasidrajo zelo trdno, od njih pa je odvisen genski oziroma posledično – celični odziv na nek dražljaj. Smemo trditi, da vsebujejo geni »fizični« spomin izkušenj posameznega organizma, te izkušnje pa se ne začnejo šele po rojstvu, temveč že v maternici. Raziskave nekaterih znanstvenikov (dr. Peter W. Nathanielsz, 1999; Gluckman in Hanson, 2004, Bateson, et al., 2004) namreč kažejo, da stres in prepričanja staršev že v času nosečnosti, s svojim vplivom na gene novega bitja, ne odrejajo le kasnejšega fizičnega zdravja osebe, ampak tudi njene psihične in vedenjske posebnosti. Stanja, v katerih so geni posebno dojemljivi za zapis posameznih informacij, so tudi tista, pri katerih v možganskem valovanju prevladuje theta valovanje (4 – 8 Hz) in čustveno zelo »nabita« stanja (travmatične izkušnje, globoka religiozna doživetja …). Theta valovanje prevladuje v možganih otrok v prvih štirih letih življenja, ko iz okolja slepo in nekritično vpijajo ne le informacije neposredno od staršev, temveč na nezavedni ravni tudi informacije kolektivnih prepričanj ožjega in širšega kolektivnega kulturno-religioznega okolja. Na nezavedni ravni se torej na nek način vključi tudi v tisti del kolektivne zavesti okolja, kateremu pripada, ki vsebuje njegov kolektivni spomin oziroma arhetipe, ki se lahko manifestirajo kot samostojna energija, ki jo je v preteklosti »nosil« določen, za predmetno kuturno-religiozno okolje pomemben dogodek ali simbol. Te trije načini »programiranja« genov so najpomembnejši za nastanek tistega, čemur pravimo naša podzavest. Če torej otrok izhaja iz močno religioznega okolja, bo njegova podzavest obarvana zelo religiozno in njegova podzavest bo imela lažji dostop do arhetipskih vsebin religioznega značaja.

 

Preden poskusimo zgornja dejstva uporabiti za pojasnitev nastanka stigem, omenimo še zanimiv zdravilski pristop, pri katerem skuša zdravilec odpraviti težave pacienta, ki ni fizično prisoten, tako, da se globoko sprosti, si predstavlja, da je pacient on sam, se poistoveti s pacientovimi težavami in jih s posebno tehniko skuša odpraviti. Uspešnost tehnike je odvisna od tega, kako močno čustveno energijo lahko zdravilec sprosti. Pri tem pristopu vidimo, da lahko v telesu pacienta povzročimo fizične spremembe, če se v imaginaciji poistovetimo z njim, aktiviramo ustrezno (čustveno) energijo in sprožimo zdravilni proces. Zato lahko sklepamo, da je mogoče tudi obratno – sprememba lastne fizične realnosti, če se, ob aktivaciji ekstremne čustvene energije, podzavestnih prepričanj arhetipskih vsebin iz področja nezavednega (stanje transa) mentalno tako intenzivno poistovetimo z Jezusovim trpljenjem, da to privede do globine doživljanja, katere posledica so rane, identične tistim, ki so mu jih zadali pred in med križanjem. Pri tem ni nujno, da gre za hoteno podoživljanje Jezusovega trpljenja – arhetipske energije tega dogodka se lahko aktivirajo tudi kot posledica morebitne religiozne vizije, ali celo sugestije, povezane s tem dogodkom. Ta usmerjena energija naj bi torej povzročila v genih odziv, ki se nato v vidni obliki odrazi na tkivu v obliki stigem. Ker pa je pri ženskah načeloma čustvena energija intenzivnejša, s tem pa tudi sposobnost prepuščanja verskemu zanosu in posledično vživljanje v Jezusovo trpljenje, je to morda pojasnilo, zakaj je med stigmatiziranimi večina žensk. V večini primerov je namreč, kot sem že omenil, osnovni pogoj za stigme globoka religioznost stigmatiziranega.

[Marsa]

fajn k si podal (se sem).

 

(komentirat pa ne morem, ker -se- nisem prebrala)

[ananta]

Stigme vsekakor obstajajo.

[tantra]

Več rdeče pese jest, bo bolj kakovostna kri. Rane se bodo bolje celile. -)

[bbs]

misel = dejanje

 

obstaja.