Zaupanje

[ZVEZANI]

če je vse prozorno je en in isti k... če zaupaš ali ne zaupaš...

 

če vklopiš možgane, pa sploh ni treba zaupat. ker se ne zanašaš več na nikogar, samo nase.

 

JA SE STRINYAM,,,SAM NE VEM JE TO GDAJ AL KDAJ?

[just4you]

Ma jaz pa nimam občutka, da če kdo izkoristi moje zaupanje, odnese še del mene. Zakaj bi odnesel del mene?

 

Jaz sem jaz, v celoti, taka kot sem. Nihče me ne spremeni s tem, če izrabi moje zaupanje. Spremeni pa svojo podobo v mojih očeh - mojo predstavo o njem.

 

Če bi bilo tako, da bi s tem odnesel tudi del mene, potem bi odnesel tisti del, ki je zaupal. Ampak pri meni ni tako. Kot sem napisala zgoraj: kljub temu, da sem že bila razočarana, še vedno zaupam drugim.

* * *

Ja, leeon, občutek zaupanja je svojevrsten! V bistvu si na nek način svoboden, če zaupaš. Lažje se prepuščaš in sprejemaš stvari, ki ti jih življenje prinaša, kakršnekoli že so. Ne "gojiš" strahov v sebi - in ravno strahovi prinašajo v naše življenje slabe stvari. Sreča je na strani pogumnih (ki si upajo zaupati in se prepustiti toku življenja).

Zgubiš, če ne zaupaš... in sicer zgubiš ta svojevrsten občutek...

 

 

se strinjam...

[Piko]

Recimo, da gredo tako le po vrsti:

 

Brez-up

up-anje

za-upanje

gotovost

vera

prepričanje

...

 

Upanje je zelo, zelo nizko, zaupanje ni veliko višje.

[Guest mačona]

Še spomladi sem mislil da NIKOLI več ne bom zaupal nasprotnemu spolu

In v prvi uri poznanstva z mojo se je dolgoletno trdno prepričanje sesulo v prah zaupam in verjamem ji 120%, mogoče celo bolj kot samemu sebi

meni pa se je zgodilo ravno obratno. prej sem tipom zaupala 100 % in se posledično popolnoma predala, žrtvovala. v zameno za nezaupanje! zdaj je obratno, ne zaupam več niti 10 % toliko kot prej. in tako je prav. slepo se zaljubiti in pri tem izgubiti še zadnjo pikico razuma - njet good. sploh ne vem, s čim so si bivši zaslužili mje zaupanje. tip bi me lahko prevaral, pa tega ne bi verjela. raje bi verjela svojim iluzijam. nič več.

prav majo, ko pravijo, da ljubezen nosi rožnata očala. ampak to je vzrok mnogegagtrpljenja in kriz in posledično nepotrebnih travm ...

 

vedno manj zaupam tudi ženskam ... in nasploh raznemu folku.

 

najbolj zaupam sebi in še to premalo. koliko potem zaupam drugim?

[Trudi]

Trast Me Aj Nou Vot Ajm Doing...

[Zarja1]

Jaz zaupam sebi najprej in tiste flancarije, da moraš zaupati drugim ljudem so zame nesprejemljive, na podlagi izkušenj.

Nikomur ne zaupam na slepo, če je komu za zaupati, se pokaže čez čas. So ljudje, pri katerih takoj začutim, da so zaupanja vredni, vendar jih je resnično malo.

Verjamem pa sebi in svojim občutkom, in kakor se mi zdi to "strašljivo", ker sem imela včasih neko naivno sliko, da so ljudje vsi the best, razen mene , je že tako pravilno.

 

Zaupam sebi, mojemu mišljenju, zaupam da je zame že vnaprej poskrbljeno in zaupam, da po vsakem dežju zasije sonce. In da je ni stvari na sveti, ki se je ne da rešiti in da je ni stvari na svetu, ki bi me v resnici lahko uničila. Zakaj? Ker imam sebe.

[Guest mačona]

Jaz zaupam sebi najprej in tiste flancarije, da moraš zaupati drugim ljudem so zame nesprejemljive, na podlagi izkušenj.

Nikomur ne zaupam na slepo, če je komu za zaupati, se pokaže čez čas. So ljudje, pri katerih takoj začutim, da so zaupanja vredni, vendar jih je resnično malo.

Verjamem pa sebi in svojim občutkom, in kakor se mi zdi to "strašljivo", ker sem imela včasih neko naivno sliko, da so ljudje vsi the best, razen mene , je že tako pravilno.

 

Zaupam sebi, mojemu mišljenju, zaupam da je zame že vnaprej poskrbljeno in zaupam, da po vsakem dežju zasije sonce. In da je ni stvari na sveti, ki se je ne da rešiti in da je ni stvari na svetu, ki bi me v resnici lahko uničila. Zakaj? Ker imam sebe.

[Antigona]

Zaupanje je res nekaj posebnega.

Zaupanja se ne da uvoziti, zaupanja se ne da kupiti, zaupanja se ne najde.

Zaupanje lahko le zraste.........med nami vsem......

Vendar opažam, da zadnje čase težko zaupamo komerkoli, sploh tukaj na forumu so sami

bedniki...........ne vsi......par je izjem.

[Audente]

Predvsem zaupam vase in sebi........in se trudim, da mi zaupajo tudi drugi.

 

Zelo pomenbno je zaupanje v samega sebe in v vrednost svojega prispevka, ker človeška bitja smo vrsta, ki se uči in ki uči

Ponosni smo na specifično znanje, ki smo ga sprejeli in radi širimo naše znanje in vedenje.

Da bi lahko učinkovito prispevali, moramo verjeti, da imajo naše mnenje, znanje in izkušnje vrednost tudi za nekoga drugega. Če kot posamezniki ne zaupamo v kreativnost in modrost svojih idej, je tudi spodbuda za posredovanje vsega tega, kar znamo, majhna.

 

Tak čas je, kaj hočem.

[kukica]

Predvsem zaupam vase in sebi........in se trudim, da mi zaupajo tudi drugi.

 

 

Jaz sem se tud že večkrat opekla. Vsakič bolj kot prejšnjič. Pa se pol spraševala: Pa zakaj, sej sem bila iskrena, pa vse sem mu dala, pa zvesta sem bila, pa ....

 

Bla, bla, bla... Ni res! Nikdar prej nisem zaupala, da me ima kdo lahko rad. Nisem verjela, da sem ženska, ki si zasluži enakovrednost v partnerstvu. Povedala sem le toliko resnice, kot sem si upala ... Nisem zaupala sebi. In tudi nisem zaupala njemu. Nisem verjela v njegovo ljubezen, spoštovanje, ...

 

On je le prišel in mi vse to pokazal. Dobila sem močno po gobčku, a sem se iz tega tudi veliko naučila.

[Guest mačona]

Jaz sem se tud že večkrat opekla. Vsakič bolj kot prejšnjič. Pa se pol spraševala: Pa zakaj, sej sem bila iskrena, pa vse sem mu dala, pa zvesta sem bila, pa ....

 

Bla, bla, bla... Ni res! Nikdar prej nisem zaupala, da me ima kdo lahko rad. Nisem verjela, da sem ženska, ki si zasluži enakovrednost v partnerstvu. Povedala sem le toliko resnice, kot sem si upala ... Nisem zaupala sebi. In tudi nisem zaupala njemu. Nisem verjela v njegovo ljubezen, spoštovanje, ...

 

On je le prišel in mi vse to pokazal. Dobila sem močno po gobčku, a sem se iz tega tudi veliko naučila.

hja, točno v tem je problem. da ne verjamemo, da smo dovolj dobri, da si res zaslužimo, da nas ima nekdo rad, brez da bi se morali spreminjati ali si kupovati ljubezen ... kakorkoli že ...

[just4you]

hja, točno v tem je problem. da ne verjamemo, da smo dovolj dobri, da si res zaslužimo, da nas ima nekdo rad, brez da bi se morali spreminjati ali si kupovati ljubezen ... kakorkoli že ...

 

 

to je res žalostno...ker tui js mislim tako