Ni gospodarja
nad menoj...
in nobena sekta se me ne dotakne
in nobena misel
me ne prevzame
v popolnem svetu...
le Resnica...
drugega zares nič
več ne ostane...
Kako naj ti pripadam,
četudi je resnica, ko sam ne vem
kam spadam in
zares ni moč trditi,
da sploh spadam
tu, v ta svet...
Sprašuješ me
o tem in onem...
odgovarjam ti na dolgo...
vendar pazi!
Kaj, če tonem?
v morju misli,
katero silovito udarja
ob obalo
spoznanj...
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
Stojiš na peščeni obali...
stopinje so sveže...
tvoje...
moje je spralo morje,
kakor, da me niti
nikoli ni bilo...
tu...
na tej obali...
kjer stojiš
v soju mesečine.
V razpenjenih valovih
so shranjene zgodbe...
so skrite...
in morje jih naplavlja
na obalo...
jih beremo na hitro...
in že jih izgubimo...
odidejo z valovi...
Torej odmisli čas...
Ujemi trenutek...
in ga sprejmi
v svoje dlani...
to je darilo...
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
Dotik s prsti po mehki
pristriženi travi...
In sanje poneso sanjalca...
tja, v vonjave,
tisočev svežih cvetlic...
Vode so žive...
polzijo žuboreče
in igrivo hrepeneče...
sence plešejo svoj ples...
Ta trenutek je večen
In naslednji tudi...
pa slednji in slednji,
naj ples senc se ne konča...
Na koži sanjalca - koža...
Z modre preproge se vsipa zlato
in s tal kristali rose...
Čas je ustavljen in
svet zunaj - je iluzija
medtem v opoju...
senci plešeta svoj ples...
Nekje vzt
Senca sem,
ki išče mene...
in jaz sem ta,
ki išče senco...
Voda je kalna...
ne vidim dobro se v njej...
Odsev je lažen,
zavajajoč...
ali pač ne...
ne vem...in čakam...
opazujem...
Lovim senco,
katera me lovi.
In srebrna Luna
vse to opazuje...
in se nasmiha
mojim poskusom...
preprosto narediti
manj preprosto...
In ostajam
pred samim seboj
in ti...
stojiš pred menoj...
za menoj...
in se smejiš,
ko lovim...
tvojo roko.
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
Kamorkoli pojdem
in se v obliki sence pomešam med tujci,
iščoč in spoznavajoč nove izkušnje
z druge strani obale...
je v resnici nepomembno
v primerjavi s prepričanjem,
da so le utrinki tisti,
kateri se bohotijo
po temni modrini,
medtem, ko edini sij
prihaja od zvezde, katera je tam,
ne glede na vse spektakle,
delujoče naokrog...
Kamorkoli pojdem
nisem v resnici nikamor šel
brez tebe
in sem vedno tam,
kjer sem, ko si, ki si
in sem tam celo, ko nisem
in, ko tebe ni...
četudi
Kakor volja, katera vedno najde pot,
tako tudi človek najde voljo
in stvari se gibajo
v ravnovesju
z vsem
in s seboj...
Kakor Luna v temni noči
odigra Sonce svojo vlogo
in megla se dviga...
počasi...
dokler ni povsem jasno nebo.
In nasmeh se razleze
in pogled je jasen...
in jasno je jutro,
ker nakazuje nov dan
In sonce je sijalo
ter veter dehtel...
In obala je zaživela
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
