Ob oknu gledajoč to ravnico
redki žarki sonca gledajo ptico,
duša je brez teže, moja je, prazna
pripeta v večnost, meja več ne pozna.
Na pladnju obzorja je sonce, samo
senca oblakov pada k mojim nogam,
lebdi le na širini neba modrega
za njim ostaja teža bremena mojega.
Veš sonce, ni me več strah,
ne veš, kaj zapisala sem s stopinjami v prah !
Občutil v hladnem si jutru nežen vdih,
veš, čutila sem tvoj globoki izdih,
že davno pozabljeno je notno črtovje,
napisane kitice ne bo
