mislim, da si na dobri poti. če prepoznaš to pri sebi in to zares, potem veš, da si res ti tista, ki lahko nekaj ukreneš. potrpežljivost, potrpežljivost, potrpežljivost,...je zate recept. vsaj v začetku, dokler v sebi ne narediš preskoka in ugotoviš kdo in kaj sta sploh tvoja otroka. primer: poznam mamo treh otrok, starih od 4,5 let do parih mesecev in hujšega verbalnega (za fizičnega ne vem, ker nisem bila nikoli prisotna) nasilja še nisem še doživela. živalsko kričanje, da ti kri zamrzne v žilah, so njen način vzgoje otrok. in povsem je jasno, da niso otroci tisti, ki ustvarjajo slabo vzdušje, ker se pretepajo, grizejo, ne spijo, nočejo jesti, nenamerno lulajo mimo stranišča,...., preprosto 'ne ubogajo'. jasno je, da ona potrebuje pomoč. ampak si je ne bo priskrbela. in žal je takšnih primerov ogromno. izobrazba, finančni položaj,... nimajo nobenega pomena. žal..... razmisli, kaj si želiš in kdo želiš postati. pa srečno!