saj veš, da ni bilo mišljeno žaljivo, a ne. gre za to, da jaz menim, da je človek, ko preraste puberteto, v nekem obdobju življenja, ko je bolj ali manj prepričan vase v svoje nazore in podobno, posledično nekako trdosrčen oz. strog do okolice. ta faza je ponavadi tudi čas, ko so ljudem otroci precej nadležni in skoraj nujno zlo in če se le da, se jim izognejo na daleč. in posledično jih nekako ne razumejo oz. so precej netolerantni za otroške želje in nerazumevajoči za otroški svet, ki pa je, če se le da, pravljičen, poln takšnih in drugačnih bitij, dobrih mož, belih princev,... menim pa, da ko pa človek preraste tisto postadolescenčno fazo, ko dojame, da ni še vsega s ta veliko žlico pokonzumiral, da se velikokrat moti, se nekako zmehča in lažje razume potrebo otroka po življenju v pravljici, in lahko se celo zgodi, da njemu samemu postanejo princeske, dedki mrazi, samorogi sprejemljivi ali celo privlačni. vsekakor ti je vse to dosti bližje, ko sam dobiš otroka. tako jaz menim....