butast, ja, ampak je res. nam je bolj podoben al kaj? to, da je nekdo ranljiv, kar pokaže s tem, da je v badu, nam je znak, da je človeški. to, da je nad ultra vesel, se nam pa zdi čisto zadosti, da ima, kar pač ima: svojo srečo in veselje. a veš, včasih se pa folk lima samo na take, katerim gre v življenju. in se šlepajo. pa je tud mal vampirsko, a ne. pa dajo sto palcev in srčkov, pa vsega, ampak, kaj pa je v resnici? najbrž res precej nevoščljivosti. jaz pa se sprašujem, da če je sreča nalezljiva, v smislu prehajanja energij, a sem jaz res tista, ki imam pravico se polnit s tem, da je nekdo srečen? kaj pa vem... saj je res, da najbrž nikomur ničesar ne ukradem, ampak, a je prav, da na ohceti od sestričninega bratranca pijem in ga žuram tri dni, celo več kot sama ženin in nevesta? dobro, če govorimo o frendih, o bližnjih, je nekaj drugega, kot pa če se veselim z nekom, ki je npr. dobil novega hišnega ljubljenčka ali pa celo kaj večjega, kot je npr. rojstvo otroka, pa ga niti ne poznam v resnici. je lahko samo neka virtualna oseba, ki pride in gre. če pa se pčuti slabo, je pač moj prostovoljni dodatek, da se javim in en košček odnesem, če je treba, oz. pomagam, da se razprši. čeprav je tudi to ene vrste šlepanje, a ne .