joj, sori, nisem hotela zdajle te prizadet, res ne. vem, ogromno težav imaš. ne znam se postavit v tvojo kožo, in res je, iz polne riti je lahko srat, ampak! (čeprav mi tale ampak na koncu nikoli ni všeč) ampak mislim, da je s skrbmi tako kot s paraziti. bolj ko te skrbi, večji je strah in ta parazit, ki se ti *nalepi*, hoče samo, da te je še bolj strah. ampak strah čisto nič ne pomaga. pomaga nasmeh, veselje, čeprav si na podnu, moraš znat ohranit vsaj en mali mali košček smisla za humor, znat z nasmeškom pogledat naprej. nazaj mogoče ne, ampak ta *nastrojenost* vnaprej je pomembna, ta volja, vera, da enkrat bo pa res boljše. verjamem, da si naredila že velik korak naprej, pišem pa, da me zate skrbi, ker se mi zdi, da te vse tvoje težave tako obremenjujejo, da pozabljaš na svoj podpis: Najbolj izgubljen dan od vseh je tisti, ko se nismo smejali. (Chamfort)