Vir. Ogled bi seveda priporočal bolj "homo nastrojenim". Pošast iz Dolenje vasi Po načinu na katerega je likvidiral svoje ljubimke in znanke, je Metod Trobec sigurno najbolj razvpit slovenski morilec. Časopisi so pisali, kako je ta voznik viličarja sežgal šest žensk. Ozmerjali so ga s pošastjo, demonom, seksualnim manijakom, zverjo. Kdo je bil Metod Trobec? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Zato se bomo obrnili na Freuda, ki je dejal: "Otroštvo je oče človeka!" Rodil se je 6. junija leta 1948 v Planini pri Horjulu, kot nezaželen izvenzakonski otrok mame, vdove Marije Trobec. Oče je bil Andrej Malovrh, starejši in oženjen mož, doma iz vasi Rovta. Ker se je mati Marija bala neodobravanja vaščanov, ker je že imela dva nezakonska otroka, je želela Metoda in njegovo sestro Cirilo skriti pred svetom. Njihov oče pa tega ni dovolil. Otroka sta tako zrasla v nesrečni družini. Kot deček je Metod za svojo sestro zaostajal v razvoju. Spregovoril je šele v četrtem letu, shodil pa v petem. Njegova učiteljica je trdila, da se doma ni učil in da ga je mama slabo vzgajala. Bil je zaprt, sebičen,osamljen, bez prijateljev in preveč vezan na mamo. Ona pa ga je imela zelo rada, ker ji je pomagal na njivi in v gozdu. Metodu Trobcu očitajo, da naj bi pobijal potepuške in bolne živali, čeprav njegov polbrat Rajko trdi, da je imel Metod odpor do klanja živine in krvi. Vaščani iz Rovte pomnijo, da so Trobčevi živeli skromno. Ko je Metod dopolnil 14. leto, ga je sosed okrivil za požig sena. Dečka so zaradi tega privedli na policijo, kar ga je hudo prizadelo. Štiri leta kasneje si je Metod Trobec v Medvodah "sposodil" moped in tako je z 18 leti prišel v spor z zakonom. Bil je kaznovan na trideset dni zapora. Leta 1968 je Metod, takrat že 20-letni fant, šel v vojsko. Vojaški rok je odslužil v Kraljevu in Leskovcu, "brez posebnosti". Po vrnitvi iz JLA je še pol leta živel pri mami, potem pa se je zaposlil na ljubljanski železniški postaji in odšel od hiše. Obsedenost s starejšimi ženskami Nezadovoljen z majhno plačo se je Trobec v začetku sedemdesetih odpravil v svet s trebuhom za kruhom. Štiri leta je delal v stuttgartski tovarni avtomobilov Porsche. Tu, v ZR Nemčiji, se je izučil v avto-ličarski obrti in tudi dozorel kot moški. Nekaj časa se je zabaval s pet let starejšo ločenko. Očitno so ga zanimale samo starejše in izkušene ženske. Ko se je občasno vračal na vsakoletne počitnice v Ljubljano, se je Trobec družil le z ženskami, ki bi lahko bile njegove mame. Ko se je leta 1974 vrnil v domovino, se je Metod Trobec oženil z 22 let starejšo žensko. Nekaj časa sta skupaj živela v hiši njegove mame, Marije Trobec, na hribu sredi Dolenje vasi. Mama mu je pogosto očitala, ker živi s starejšo žensko, ki ima dva odrasla otroka. Metod je mamine očitke tiho sprejemal. V odgovor pa je bil grob do svoje soproge. Večkrat jo je pretepel, enkrat jo je celo vrgel na tla s stola pred maminimi očmi. Poleg grobosti je Metod v tem času kazal vse večji nagib k tujim stvarem. Z nekega dvorišča je ukradel luč. Na ljubljanskem kolodvoru je goljufal in ropal starejše ženske. S prevaro si je poskušal prisvojiti tudi sposojeni avto iz ZR Nemčije, vendar ga je milica odkrila. Zaradi tega je bil obsojen na trinajst mesecev zapora. Takrat mu je, po vsem sodeč, "počil film". Ko je bil še v priporu, je Trobec že začel kazati znake psihične nestabilnosti. Veliko in malo potrebo je opravljal kar v postelji. Zdravniki so utrdili da trpi za Ganserovim, t.j. zaporniškim sindromom. Leta 1974 se je Trobec zaradi suženjskega kompleksa zdravil v Psihiatrični bolnišnici Polje. Dobil je tudi tri terapije z elektrošokom. Hitro je okreval in bil izpuščen z diagnozo: psihopatija. Hudič, pravijo, nikoli ne pride sam. Na novico o Metodovi bolezni je njegova soproga reagirala s tožbo za ločitev. Nezaupljiv do žensk se je Trobec drugič oženil šele čez štiri leta, tokrat z mladim dekletom iz vasi Dule. Spoznala sta se le tri dni pred poroko. S svojo novo ženo ni preveč dobro shajal. Kregal se je tudi s taščo, ki mu je, kakor on sam pravi, podtaknila duševno bolno hčer. Od tašče je zahteval, da nanj prepiše hišo in imetje, ampak mu je od nje uspelo izmamiti le 60.000 dinarjev. S tem denarjem si je kupil nov avto. Deset mesecev kasneje je bilo tudi tega zakona konec. Samota je spet pritisnila Metoda Trobca. Nekaj časa je živel kot puščavnik v Zgornji Beli pri Kranju. V bistvu se v njegovom življenju ni nič kaj bistvenega spreminjalo. Razen neuspehov. Ti so se nizali eden za drugim. Tudi na delovnem mestu kot voznik viličarja v skladišču ljubljanske Metalke je bil nediscipliniran, nemaren, grob. Pogosto je odhajal na bolniški dopust. Še pogosteje pa je kradel robo iz skladišča, zaradi česar so ga prijavili disciplinski komisiji. Postal je pijanec brez mere. Pil je žganje, vino in pivo, najpogosteje kar vse troje hkrati. Nasilje, kraje in pijanstvo so bili edini način, s katerim je Metod Trobec kolikor-toliko komuniciral z ljudmi. To je bil zdaj njegov stil življenja, ki mu je zrasel čez glavo. V sredini 1979 je Metod Trobec napravil hudo napako in pokazal svoj pravi demonski obraz. Slovenska pošast Nemški turist, 30-letni Herman Lempenau je tega leta prišel v Ljubljano, da bi tu preživel del svojega dopusta. V gostilni Cirman je spoznal Metoda, ki mu je obljubil, da ga bo odpeljal do Kranja. Nemčev kovček je spravil v prtljažnik. Čez pol ure, z izgovorom da mora telefonirati sestri, je Trobec odšel iz kavarne in pobegnil. Nemški turist je takrat spregledal, da je ogoljufan. Tri dni kasneje je Lempenau po naključju srečal Trobca na avtobusni postaji v Kranju in zagnal vik in krik. Metod mu je obljubil, da mu bo vrnil kovček. Naivni turist je sedel v stoenko, ampak v gozdu pri Preddvoru je ostal še brez denarnice in obleke. Trobec ga je pretepel in oropal. Ko je Pavle Arsenovski, uslužbenec JLA, čisto slučajno našel pretepenega nemca, je ta polglasno izgovarjal številke z rdečega avtomobila: LJ 144-021. Še istega večera je prometna milica ustavila Metoda Trobca in njegovo zastavo 101, v kateri so našli Hermanovo denarnico in nekaj kapljic njegove krvi. Trobec ni rekel ničesar. Miličniki so bili zato primorani dokaze o razbojništvu poiskati v njegovi hiši. Vsega kar so miličniki in inšpektorji iz Kranja našli v Zgornji Beli 10, niso mogli naložiti v avto, temveč so morali poklicati kar tovornjak. Vse sobe v hiši so bile natrpane z ukradeno robo. Poleg kovčka nemškega turista so bili tu še dežnik in dokumenti Zorke Nikolić. Policija je ugotovila, da gre za pogrešano osebo. Ko so preiskovalci slišali, da je Metod Trobec nekoč živel tudi v Dolenji vasi 22 pri Polhovem Gradcu, so si šli ogledat še to staro in zapuščeno hišo. Skoraj na vsakem koraku dvorišča, pri smetišču in v sami zgradbi, so preiskovalci našli zoglenele ostanke človeških teles, dele oblek, gumbe, zadrge modrčkov. V pepelu krušne peči so našli ostanke lobanj "najmanj petih oseb", kakor so potrdili medicinski izvedenci. Andrej Polak, tožilec iz Kranja, je konec aprila 1980 napisal, da je v obtožnici jasno, da je Metod Trobec obtožen za smrt petih žensk: Vide Marković, Marijane Cankar, Urške Brečko, Ane Plevnik in Zorke Nikolić. Dokazi proti Trobcu so bile kosti in pepel umrlih. Obtožen za umor petih žensk, je Metod Trobec priznal vseh pet zločinov. Kdo so bile te ženske in kako so prišle v razžarjeno grobnico? Vida Marković je bila izvenzakonski otrok neke obsojenke. Rojena je bila v Gornji Brezovici, odraščala pa je pri babici, teti in vzgojitelju v ljubljanskem Domu za zapuščene otroke. Trobec je njeno mrtvo telo zažgal, pozabil pa je na oranžni telovnik in belo bluzo. Tudi upokojenka Marijana Cankar je živela sama, kot podnajemnica na Dolgem mostu v Ljubljani. Da bi si omogočila primerno življenje, je pospravljala po hišah in delala kot čistilka v zadrugi Galteks. Marijana Cankar je doživela 53 let. Urška Brečko je imela samo 21 let, ko je 20. marca 1978. v ljubljanskem bifeju Istra srečala svojega morilca. Tega dne se je nesrečno dekle, ki je bilo dvakrat posiljeno, vračalo iz svoje vasi Okrožnica pri Zidanem mostu doma v Črnavec. Tudi vdova Ana Plevnik, bogata in osamljena Ljubljančanka, je pijana naletela na Trobca v bifeju Daj-dam. Demon iz Dolenje vasi je štiri svoje ljubimke zadavil spomladi. Zorka Nikolić pa je postala žrtev jeseni, 17. novembra leta 1978. Imela je le 32 let. Rodila se je v Gradačcu, štiri leta pa je preživela v Turčiji. Bila je zaposlena tudi v Metalki, nazadnje pa v Zavodu za statistiko SR Slovenije. Trobcu je zaupala, tako kot vsaka osamljena i preprosta ženska. Vse te ženske so bile nesrečna in zavržena bitja. Ko so izginile, jih ni nihče iskal; ko se je razvedelo, da so bile umorjene, ni za njimi jokal nihče. Osnovno sodišče v Kranju je 24. septembra leta 1982 poslalo davitelja pred strelski vod. Leto dni kasneje je Vrhovno sodišče Slovenije "rešilo" Metoda Trobca smrti in ga poslalo na dvajsetletno prestajanje kazni. Še dandanes ni razrešena pošastna skrivnost hiše številka 22. Metod Trobec je na sodišču priznal samo tiste umore, za katere so obstajali dokazi. Koliko ljubimk je zadavil in sežgal, pa očitno ve le on sam. Konec? Dvajsetletno kazen je Trobec prestal že avgusta 1999. Nazadnje so mu sodili, ker je 28. avgusta 1992 iz maščevanja izza hrbta planil na sojetnika, 48-letnega Miloša N., in ga s prirejenim nožem osemkrat zabodel. Na srečo ga ni umoril, ker je eden od paznikov planil nanj. Za to dejanje so Trobcu izrekli osem let zapora. Za ta poskus umora so mu sodili dvakrat, ker so zaradi nejasnosti v zvezi s Trobčevo prištevnostjo v času dejanja sodbo prvič razveljavili. Drugič so sodbo in osemletno zaporno kazen na višjem sodišču potrdili. To kazen so mu nato sešteli z drugo, ki si jo je prislužil s poskusom umora, ko je maja 1988 na sprehodu desetkrat zabodel sojetnika. Enotna kazen se glasi 15 let zapora. Višje sodišče je menilo, da je določena kazen za poskus umora Miloša N. primerna glede na vse okoliščine, kot je primerna tudi izrečena 15-letna enotna kazen, ki se bo Trobcu iztekla leta 2014.
