Meni pa je blazno všeč formulacija, ki jo je napisal nekdo na Mobisuxu: "Alkoholik, ki mu ta bolana družba dovoli orožje nosit." Trije moji strici so, dva živita blizu mene, eden pa v Lj. In ko sem bil majhen, sem dostikrat čez počitnice živel pri enem izmed njih na deželi, grejo za 15 min v šumo, potem pa na najbližjo kmetijo pit, pol pa še malo v vaško gostilno, kjer se vedno najdejo "dobri prijatelji", na klepet ob pivu, pol pa grejo morda skupaj "lovit". In potem, ko zamenjajo trinajst letnega otroka za lisico, bolani mediji te bolane družbe rečejo temu "nesreča". Zgodila se je nesreča. Bah! Pa nastreljeno žival najti čez 8 ali 12 ur, vmes pa 6 ur pitja po kmetijah, ker je oni, ko ima psa (psi so nekako last lovske družine), ni dosegljiv, ko pa je, pa še prej za 2 uri v gostilno, šele pol gresta iskat srno, ki lastno črevesje za sabo vleče. Fucking sick. Na "skupinskih jagah" pa od kmetije do kmetije, jabolčnik, pivo, kuhano vino, žganarijo pa ponavadi sami prinesejo(ampak pijejo med dvema kmetijama). Jaz jih že dolgo nisem videl, sem pa videl pred kratkim "mesarje" v pijani, požeruški akciji, tako da, si kar mislim, na kaj ciljaš. Sem nekje, mislim, da v Preroku, prebral, da je nek nemški predsednik, ki je moral kot nelovec z diplomati hodit na lov, izjavil: "Lov je stranska oblika človekove duševne bolezni". Prikladno. Jah, jaz sem včasih tudi imel neke bolane ideje o tem, da bom nekoč lovec. In seveda veselo verjel vsem zgodbicam o "vzdrževanju ravnovesja", ipd. No, pol me je sčasoma "spustilo" in navdušilo planinstvo, dandanes pa si tako ali tako ne bi drznil zamenjati trinajst letnega otroka za lisico.