Že skoraj en teden se mi podpira življenje. Samo, da zaprem oči,.... Postalo je neznosno. Samo še bolečina in jok, na vsakem koraku. V moji zavesti je stalno prisotna zavest, nikoli več ne bo enako. Sprašujem se, kaj sem storila narobe in gledam obraze nasmejanih ljudi okoli sebe in si mislim, saj ne vedo kaj majo, sej se svoje sreče sploh ne zavedajo. Vsako stotinko, posebej noči je postalo neznosno,... iščem vse načine, da si olajšam delo, a ga ne najdem. Da z trpljenjem si zreva z oči,... bolečino izpirajo le solze, in nevidna sila, ki mi hoče pomagati. Hudo je, res ne vse s čim sem si to zaslužila. Morda s tem, kar se zavzemam za disciplino in red, danes bi rekla, pa kaj me briga za vso disciplino in red, važno da me ne boli. Morda zato, ker sem si želela moškega, ki bi me spoštoval tako kot sem,... danes bi rekla, kaj me briga, važno da je. Žal mi je, da pri mojih letih še nimam svoje družine, še nisem na svojem,... pogrešam vse to, pogrešam tako močno, tako zelo. Življenje nas kar na lepem sooči, nas pogleda v oči in resnica se odpre pred nami. Sam si, kje imaš prijatelje, fanta,.... in odgovor iz srca povroči zgolj solze v očeh. Ja hudo je, ko se zazreš resnici v oči. Neznosno je. Padam v dimenzijo trpljenja, trpim, neznosno mi je. Sprašujem se ponovno in ponovno, s čim sem si to zaslužila? Morda zato, ker sem rekla ženski, ki me je do konca izkoristila kot mladoletnico NE, ali pa zato, ker sem rekla pedofilu NE. Ne vem točno, morda z obojem. Moja krivda je zgolj to, da sebi nisem oprostila in si pustila ljubiti ljudi in pustila drugim znova do mojega srca. Da zato pa mi je žal. Noči skrivajo solze in bolečino, ki izzveni za zidovi. Kje je bil prejšnji teden,... rada bi ga nazaj,... pogrešam ga,... kaj vse bi storila, da bi bilo tako. Vendar ni. Ne vem koliko časa bom še lahko prenašala bolečino. Ne vem. Jaz ne morem več. In sprašujem se, mar je to darilo za rojstni dan? Da, moj rojstni dan. Kdo me tako sovraži, zakaj, kaj sem storila tako narobe, ne razumem,... nikoli ne bom!