xyz

In kako naj bo človek, po tvoje, na kaj takšnega pripravljen ? Očitno ne veš kaj govoriš (oprosti, če se motim): starševstvo je del procesa in se razvija z samim odnosom roditelj(oz. posvojitelj )/otrok. Čas bo naredil svoje le, če bo v ta odnos vstopila. Mimogrede, ne gre za to, da naj bi postala "mama", temveč prijateljica, IMHO Nak.

Ne, popolnost ne priča o kvaliteti sveta. Nikoli in nikdar. Popolnost govori o celovitosti in je ekvivalentna pojmu "svet". To je eno in isto. (EDIT): Zaznavanje JE sprejemanje. Zame to ni obrabljena fraza. Tvoj primer pa je, resnici na ljubo, za lase privlečen in nima z mojo izjavo kaj dosti skupnega. In ti to veš Whatever. To je tvoja projekcija in kot takšna ujeta v spone časa oz. je čas sam. Ravno za to namreč gre - ni poti do boga, pot je bog... a valjda je meni jasno, da gre "bhaktam" za samozadovoljevanje (ne v kontekstu spolnosti) z občutkom ločenosti od boga. A to je laž. Sicer razdiralno kreativna, a še vedno laž.

Ok. Ampak definiranje se je že zgodilo, roko na srce. "biti pameten v ilegali", "otresaš svoje videnje", "se ne boš dal pregnati. ne ti in ne tebi podobni", "pusti ljudem, da stvari doživljajo, kot jih doživljajo", "pametnjakoviči kot ti". ...vse tvoje besede, ki se nanašajo na tvojo predstavo o meni. Moj namen pa je bil spregledan. V tem primeru si bila ravno ti, Manja, tista, ki je izvajala kritizerstvo, ne jaz. Vseeno hvala za pogovor, tudi tebi lep vikend.

"Bežanje" od problema v bistvu je problem sam. Ta izjava je seveda paradoksalna, ker problema v bistvu ni. Možgani prepoznajo impulze. Kot problem je potem definiran impulz, ki se zaradi njegove intenzivnosti ali neprepoznavnosti ne sprejme. Sprejemanje pa je naša odločitev... seveda privede vsako sprejemanje do transformacije. Zavračanje transformacije je poiskus ohranjanja Jaz-a statičnega. Ta sprememba je volja sama... edino, kar to spremembo navidezno zavira, je osebna volja posameznika... ti, ki so navidezno spremenili svet, so se enostavno uskladili z voljo, ki ni osebna. Osebna volja je med drugim tudi izraz kreativnosti... v tem oziru je vsekakor zaobjeta v celoti. V tem oziru je tudi zaviranje napredka del napredka samega. Ali popolnoma nič ali pa tisto, kar bi mu lahko svetoval. Mi je pa jasno, da se moji nasveti nanašajo predvsem name, zato z njimi ne razsipavam. Vprašanje se verjetno glasi: "Kaj bi "mu" ti, Alan, svetoval ?" Oprosti, ampak jaz nimam "polne riti" vsega. In tudi, če bi umiral od lakote, bi bilo to takrat (edino možno) dejstvo in kot takšno del popolnosti. Mislim pa, da premnogi tisti, ki imajo (po tvoji definiciji) "polne riti vsega", niso sposobni sprejeti takšnosti sveta. Jaz nisem govoril o tem, kakšen svet je. Govoril sem o sprejemanju Takšnosti sveta. To je namreč edina možnost, da se živi v sedanjem "trenutku". A, ja, starček z brado, na tega sem seveda pozabil

O.k.. In v katero kategorijo spada, po tvojem mnenju, moje pisanje in zakaj ? Hvala vnaprej.

Ravno nasprotno, bi rekel. Spoznati, da nekaj ni težava. Potem ne poiskušaš več zavirati procesa. Ta poiskus je namreč brezploden. Ja, svet je v redu, je ok, je popoln takšen, kot je. To, da ti misliš, da s tvojo osebno voljo nekaj spreminjaš, je nekaj drugega; da raje ne rečem, kaj. Zakaj bi jo moral "nekdo" izvajati ? Transformacija je to, kar ljudje imenujemo čas. Kdo izvaja čas ?

Kakšna ? Kar objavi jih, javno, da ne boš več anonimna. In ne, iz tvojega nadimka niti nimam namena razbirati česarkoli. Jaz te jemljem enakovredno resno, tudi če ne poznam tvojega imena.

Dobro opaženo. Presenetljivo, koliko svoje lastne fantazije (in lastnih strahov) ljudje vpletejo v besede drugih. S situacijo je bilo mišljeno doživljanje samo. Ne le okvir. Ravno v temu "grmu" "tiči zajec". Hvala enako.

Zeh. Ilegala ? Nisem opazil, da bi ti objavila tvoje polno ime, priimek in naslov + fotografijo. Torej boš že vedela, kako je to, a ne ? Mar ne pustim ljudem njihovega mnenja ? Sem kadarkoli dejal, da je karkoli na vedeževanju trapastega ? Meni se bolj zdi, da se ti ne pogovarjaš z mano, temveč s tvojo predstavo o nekom, ki v tebi vzbuja dvom. Ta nekdo si ti sama. Nikamor ne bom šel, prav imaš; to je odprt forum in dokler je kritika na mestu, je v mojih očeh ne le sprejemljiva, temveč dobrodošla P.S. Do tega, da bi bil priljubljen, mi pa ni. Težko verjeti, a ?

Subjektivno, ja... brcanje v meglico je torej definiranje nekega pogleda kot edinega veljavnega. Prav zaradi tega sem sam previden v takih primerih, kot je tukajšnji. Ker ne gre zame. Saj - ni treba, da se ga pogojuje. Lahko se tudi sprejme dejstvo, da antipatija obstaja in se jo opazuje. Skozi čas se bo morda nekaj spremenilo... ali pa tudi ne. Ne bi pa po takih pogojih sodil ljubezni oz. definiral, koliko je nekomu nek odnos res pomemben, npr. zato, ker jaz nekaj drugače vidim oz. opredeljujem. Mogoče se še nisi znašel v takšni situaciji, kaj pa veš. Življenjska doba človeka ne zadostuje za doseganje vsevednosti. Lepo vodi.

Saj ne bi bil rad dlakocepski, ampak bom Dejstva govorijo zase. Otroci niso nezamenljivi... ogromno otrok je s strani staršev zapuščenih ali pa vsaj zanemarjenih. Ogromno otrok je tudi ubitih, zlorabljenih. Itd., Itd.. Kot ideal je tvoj pogled seveda na mestu, a samo kot ideal. Se ne strinjam. Če jaz sprejemam tebe, še ne pomeni, da sprejemam tvoje prijatelje. Je pa seveda možno, da bom tvoje prijatelje s časom vzljubil ali pa jih bom vsaj znal sprejeti. In ravno to učenje ali bolje rečeno potrpežljivost in dopuščanje možnosti je tisto, kar lahko ljudem, ki se nahajajo v podobnem položaju, kot Senja, pomaga ohraniti odnos... Edit: Menim, da v takih primerih deljenje na črno/belo ni ravno v pomoč. Sliši se fajn (je bilo namerno?) Lep pozdrav, Matjaž !

Yep. Motiti se je neizogibno.

Ehehehe, vic leta. Ljudje so tisti, ki zavajajo sami sebe ; ) Če pa ti kdo poda idejo, ki sesuje tvoj sistem verovanja, je verjetno tvoj sistem nezanesljiv in ne podana ideja.

Ne vem, od kod ti ideja, da je nekdo pri nekomu prvi ali pa ne ? In od sedaj vlečeš to o popolnosti, božanskosti in nesebičnosti ? Lyassi je odlično podala nekaj izhodiščnih točk, ki Senji dejansko ponujajo možnost razmisleka. Jaz pa dodam še to, da se ljubezen v različnih odnosih manifestira različno... eno je starševska ljubezen, drugo pa je ljubezen do partnerja... *** Mene bi med drugim zanimalo kaj več o tvojem načinu razmišljanja, Senja... ti je tole naše pisanje na forumu podalo kaj novih idej ?

Kaj sem "skenslu" ? Vse je še vedno tam, kjer je. Nič nisem spreminjal. Sicer pa nisem nikomur prav nič očital... še enkrat si preberi, če je treba. To, da si ti moje pisanje apliciral nase, je popolnoma tvoja izbira V tukajšnji temi sem postavil eno vprašanje (in ne tebi). To vprašanje je enakovredno uvodnemu vprašanju od "Hillmagic".

Ej, Hillmagic, a je ok, če vzamemo nekaj keša s tvojega konta ? Hvala vnaprej.

Napisal si: "Jaz tak kot ga poznaš seveda ne bo obstajal več po smrti, saj ne bo telesa, jasno. Bo pa možnost ohraniti zavedanje "jaz sem". Preverjeno." In mene zanima, kako je bilo preverjeno oz. kako si preveril, da obstaja po smrti možnost zavedanja "jaz sem" ? Saj si mislil to, kar si napisal, ali pa je bilo napisano mišljeno drugače ?

Kaj misliš s "preverjeno" ? Imeti namen poiskusiti vsekakor ni odveč... se strinjam; če pa je od tega namena tudi kaj odvisno, pa je vprašljivo.

Sem tudi še ne tako davno tega podobno razmišljal. Konec koncev nič čudnega, saj se v večini ezoteričnih knjig zasledi ta način razmišljanja. To, da po smrti telesa jaz, kot ga poznamo, obstaja, pa je tudi filozofija. Ugibanje. "Jaz sem" je po moje vrhunski izraz razdvojenosti in tega, kar se v ezoteriki (in ne samo v ezoteriki) imenuje "ego". Tibetanski budizem je ena od oblik budizma, v kateri so verovanja zelo prisotna, ja.

*********************** Eno bistvenih poant vidim v sprejemanju/nesprejemanju. Nekdo lahko meditira ali ne, lahko ohrani v spominu skoraj celotno življenje itd. ... a na točki, ko nekaj zavrača, s tem iluzorno loči en aspekt stvarstva od stvarstva samega... iluzorno seveda le za njega. Iz tega izhajajo potem razna vrednotenja in opredelitve na slabo/dobro. Med drugim se na takem položaju znajdejo na nek absurden način pogosto prav tisti, ki "delajo sami na sebi", tisti, ki poiskušajo biti boljši in boljši. Poveličevanje samega sebe in poniževanje nečesa/nekoga drugega je v takih primerih nekaj običajnega. Torej: zavedaš se že, če pa to, česar se zavedaš, sprejmeš ali ne, je odvisno od tebe.

Hmm... o tem lahko več ali manj ugibamo, a jaz predpostavljam, da je zavedanje, ki je nam lastno, ravno zaradi telesa takšno. Zavedanje vidim kot interakcijo med deli sveta in telo je eden od teh delov. Predvidevam, da se tovrstno zavedanje s prenehanjem funkcionalnosti telesa tudi samo konča (za tem, ko se najprej konča interakcija med sestavnimi deli telesa). Tisto, kar je "nesmrtno" oz. večno, pa je sam svet, v katerem se te interakcije, ki so zavest, dogajajo... v tem pogledu je torej zavest sama tudi večna. To je tisto, kar nekateri imenujejo nirvana, stanje mirovanja. Prenehanje interakcije.

To je zgolj kreativnost. Igra. Oz. suho gledano: interakcija... kar nas pripelje do zavesti same, ki ni nič drugega kot interakcija. To, kar imenuješ "težava" ali "problem" je razvoj sam. Ti ga vidiš kot težavo, jaz kot proces. Svet ne bi bil prav nič drugačen. Tu spet pride na svoj račun projekcija... nezadovoljstvo... determinacija problema. V bistvu si s to izjavo rekel, da s svetom nekaj ni v redu. A to je zgolj tvoja predstava o svetu. P.S. Meni je seveda jasno, kaj skušaš povedati in se v okviru sistema, v katerem skušaš operirati, strinjam s tabo. A se dotika zgolj tega, kar bi se imenovalo "človeški svet" in je nekakšen poiskus preureditve, transformacije le-tega. Ta transformacija pa se dogaja, tudi če mislimo, da mi na temu ne delamo.

Zavedanje ni nikakršno delo. Zavedanje enostavno je.

Subjektivno "bistvo"... interpretirano od tebe. Odgovor nekoga drugega, npr. paradoksalen odgovor zen-budista bi bil: Uganka je rešena, ko ugotoviš, da uganke ni. Vsekakor pa so ti različni načini gledanja obenem tudi celotna mašinerija, ki določa kakovost našega lastnega bivanja. Če menimo, da imamo v življenju nalogo narediti čim več, moramo pač narediti čim več. Pa saj problemov dejansko ni. Druga reč je navidezna razdvojenost osebnosti, ko v bistvu v probleme verjameš, a jih obenem zanikaš. Razsvetljenje je, po moje, sleherno stanje bivanja; tudi kamen je razsvetljen in ko se sesuje v prah, je prah prav tako razsvetljen... ni nekega končnega stanja in ne začetnega... sedanjost je vedno najboljša, ker je edina.

Kdaj potem ? Vsepovsod. Kdo/kaj se ne razvija ? Vse se razvija, vse JE proces ! Ne obstaja nekaj, kar bi bilo izven procesa. Način tvojega pristopa pa je intelektualen, res. Ti misliš, da je nekaj več, nekaj manj; nekaj ja in nekaj ne... a vse to so izmišljotine in ti to prav dobro veš, prav tako kot jaz A smo pač vsi kreativni.