V črno luknjo mečem očitke sami sebi...da ponovno, po skoraj dveh letih, spet začutim žalost, ker mojega dragega Ata ni več z mano...Tako žalost, kot je bila prisotna ob njegovi smrti, ko se je poslovil od nas... Želim verjeti, da mu je tam lepše, kot mu je bilo zadnje leto življenja... Njegova duša je bila vseh barv mavrice... ATA...RADA TE IMAM!