Majica, skaces iz ekstrema v ekstrem... zdaj ko si malo pri sebi to sprejela, bi ti bilo pa morda celo 'lazje', ko bi pac pocasi odsla.... Ampak clovek, ki je proti koncu svoje poti in se tega zaveda, hoce podoziveti se malo, se seveda se 'oklepa' zivljenja, hoce se ziveti, en del njega zagotovo.... Je treba kaksne zadeve predelat pri sebi (najbrz), vsaka faza zivljenjska potrebuje svoje doloceno obdobje..... Uzivaj, dokler je se tu, v njeni druzbi, spomni se, ko si bila majhna, ko je zate skrbela, zdaj pa so se ali se bodo vloge nekoliko zamenjale... Nabavi oz. sposodi v knjiznici si kaksne knjige o smrti, stevilni pripovedujejo, kako so veseli, ko so imeli moznost na tole potovanje pospremiti svoje drage.... jih drzali za roko, jim govorili, brali, jim povedali, kako jih imajo in so jih imeli radi... in vse tole... Marsa...vse to že z njo predelala...držala sem jo za roko, ko nisem sploh bila sigurna, ali me sliši ali ne, pa me je , jo božala...s smrtjo sem se tut soočila, hudo je bilo to, da je bilo na obroke...ali si živ ali ne, ona je bila nekje vmes... No, danes se je poslovila... vse mi je povedala, vse pokazala...nič med nama ni ostalo nedorečeno...in del bremena je padel z mene...