Spet je prišel dan, ko pomislim na egoizem in individualizem.Ali ne egoizem pomeni, da ne moreš čakat na (iskreno in hkrati nevsiljivo, brez skrivnega namena) pomoč drugih? Je res človek bitje, ki se izpopolni šele, ko misli samo nase in najprej nase? Kje je pa tisti nauk, ki pravi, da se izpopolniš šele, ko daješ drugim (čas, pomoč, )?Ali ni prav zato čutit toliko praznine in toliko nezadovoljstva, ker globoko v sebi veš, da moraš znat biti samozadosten, če hočeš ohranit "to moderno obliko dostojanstva"(da se ne spustiš preveč "nizko", ko vprašaš "soseda" za pomoč in da ne pokažeš svojih občutkov, ker veš, da moraš biti vedno O.K.)? Se vam zdi, da je danes družba bolj (zakonsko urejeno ) humana in (dejansko) premalo blizu? Yoko