Vivijana, sploh ti ni treba odpuščat. Lahko seveda živiš z bremeni iz preteklosti. Se mi pa zdi, da ne razumeš najbolj samega pomena odpuščanja. Jaz recimo v tem sploh kontekstu ne bi govoril o bremenih drugih, trpiš sama. Odpuščanje se ne zgodi nekomu drugemu, ampak v sebi razrešiš tisto, kar te je prizadelo, tako da te ne bremeni več in ne daješ več svoje dragocene pozornosti tistim občutkom. Odpuščanje je tudi opuščanje,..opuščanje misli, ki so nepotrebne in ki ti nič ne koristijo. Če se lahko iz preteklih dogodkov kaj naučiš,..potem seveda,..razmišljaj in pridi do sklepa,..potem nehaj in se osredotoči na sedanjost. Moja filozofija je ta, da ne želim škodit drugim, če pa drugi prizadanejo mene, pa to pripišem dvema faktorjema: 1. sam sem nekako dovolil, da me nekdo prizadane (iz čustvenega aspekta: isti dogodek nekoga zelo prizadane, nekdo drugi pa se istemu le smeji. Zakaj?) 2. Če je nekdo škodoželjno storil nekaj, kar bi me naj prizadelo, je to njegova težava. Bo že kdaj dobil svojo lekcijo. Ni pa to moj problem sploh.