Hawk! Samo, da se pofočkam, sem že nazaj, zaenkrat.... Zanimivo, živahno, akcijsko, drugačno, poučno, pretresljivo, nova spoznanja in ugotovitve o ljudeh, ki so povezani z menoj, o ljudeh, ki jih srečujem sem ter tja... V bistvu ni bilo nobenega poležavanja, temveč akcija stalno....danes potrebujem odklop zase. Hvala vsem, ki ste me obveščali o Tomažu mala lnf ekipa, ki ji ni vseeno. Ponovno sem se srečala z mojo temo v življenju, pomoč, do kje, komu... Je treba pomagati vsakemu, za katerega veš, da potrebuje... Saj obrniti glave in oditi naprej ne moreš, oz. jaz tega ne morem...kot da je vse oke....kot da trpljenje, nemoč, žalost in beda ni moja stvar, če se dogaja drugim... Srečala sem deklico, skromno, milo, tiho bitje, starši ji ne morejo omogočiti šolanja v srednji šoli, nimajo denarja za knjige in avtobusno karto. Sem mislila, da se bom kar od besa, jeze, nemoči..... kako ljudje vdano in apatično sprejemajo dane okoliščine, če ni, potem ni... Kako mali ljudje res trpijo in ne morejo zaradi svojih **omejenih** možnosti doseči veliko v življenju. Ok...nekateri z extremno voljno vzniknejo iz pepela in si zgradijo življenje, povprečna večina, pa zaradi neizobraženosti in pritiska tradicije životari na nek način, do konca svojih dni. Ne, saj niso lačni, pridelajo zadosti krompirja in fižola, ampak za ostale stvari pa ni. Razmišljala sem 0.35 sekunde in se odločila, da tako ne more biti, če lahko prekinem ta začaran krog, revščine in bede je to moja dolžnost.... Zavezala sem se, da dekle gre v šolo, kupila vse knjige in ostale potrebščine, denar za bus in malico za prvih nekaj mesecev. Meni se je to zdela nemogoča stvar, da v današnjem času obilja in hiper industrializacije, informacijske dobe in vsega napredka, ostane otrok doma, ker mu starši ne morejo kupiti zvezka. Ali smo res tako razviti, kot mislimo????