cosma

Thx bejbe, tudi Muci pa amiski pa marsi .... Coccinelle pismo, zdej k si slavna se bom važičkala,da te poznam Čestitke! Ribca, koja ikonca

Jest bi tut tako majco Jest sm prjavljena ali pa jest sm prklopljena ali pa izštekana kr neki varijant. Vsekakor se grem amanae

Thx, saj jaz sem ok....se trudim. Thx vsem aja..pozabla povedat, da je moja mam tudi ful švoh, za njo me tudi skrbi, ker tudi ni ravno cvetočega zdravja, pa je že 2 dni bolj parter in utrujena in vsa švohcana. Zdelele si pa krompir kuham za na regrat prvi regrat letos ...njamsi amis pobožko pa naj mine coccinele Think Pink aiwa a si ti že boljš? mickeni, poln življenjskih modrosti in resnic danes vsem

Danes pa en zmešano zmešan dan..... Dragi ponoči bruhal in objemal školjko, čist je švohcan in pegla kavč danes. Jaz letela na eno fizioterapijo, pa na tržnico pa trgovino, uletim domov, na vhodu ena soseda joka, umrl ji je mož ...pridem do stanovanja, pred vhodom poplava, sosedi počila cev v pomivalnem stroju, vse ima poplavljeno+spodnji sosed, čist je obupana. mal pomagala prestavljat...ampak kaj dosti se ne da naresti. Pol še en telefon, da je z eno meni ljubo osebico, zelo hudo, zdravstveno.....na močnih protibolečinskih terapijah Grem tlakat... madonca, samo jamranje ....ampak se ne dam ....

se mi je zazdelo, da je to nekdo, ki ga poznam

Kateri Tadej?

1. predavanje 8. marec, Nova akropola Starodavna Indija Ep Bhagavattgita je delo, ki spada med svete tekste (tako kot koran, biblija …) in ki so se pojavljali v vseh časih in v vseh prostorih. Bhagavattgita je le del večjega dela Mahabharate, ki obsega kar 18. knjig in okoli 1000 strani, tako da Bhagavattgita dejansko predstavlja le odstotek celega dela oz. je del šeste knjige Mahabharate. Sveti teksti Sveti teksti so od nekdaj zgolj nadomeščali učitelja. Preden so nastali, se je znanje prenašalo z učitelja na učenca in tako iz roda v rod. Ko pa so stvari šle počasi v zaton, ko so se začele izgubljati, so ta ustna znanja zapisali. Tekst je bil nato namenjen tudi množicam. Namen svetih tekstov je, da prenaša ideje! Najpomembnejša je namreč ideja sama! Čista ideja! Zapisovanje samo je le poskus pretoka neke abstraktne ideje v formo, v besedo. Problem nastane, ker zdaj ni več učitelja, ki bi te besede, zgodbe, tekst pojasnil. Npr. ko je Shakespeare pisal Romeo in Julijo, je z zgodbo hotel podati idejo o ljubezni, to pa je storil tako, da jo je podal skozi zgodbo. Zato je v resnici zanemarljivo kakšne barve las je imela Julija in kako lep je bil Romeo, kar pa včasih ljudi celo bolj zanima kot dejansko sporočilo avtorja, ideja o ljubezni, zaradi katere je zgodba (le kot forma) sploh nastala. Značilno za svete tekste je tudi, da so jih pisali učitelji človeštva, ki so se pojavljali le na vsake toliko časa. Ti teksti (oz. v zgodbah »skrite« ideje) so nato vplivali na ljudi: jim dajali pogum, jim pomagali, da so lažje osmišljali svoja življenja, jim dajali upanje, vizijo za prihodnost … Tudi v Giti ne gre toliko za zgodbe same, kot gre za ideje, ki so podane z zgodbami! Ljudje takšne tekste berejo celo življenje. Z vsakim novim branjem odkrijejo nekaj novega in v vsakem obdobju njihovega življenja se jim razkrije nov vidik iste zgodbe. Za svete tekste je namreč značilno, da so napisani v simboličnem jeziku, namen tega pa je, da človek dobi vizijo! Pravijo, da je Mahabharata napisana tako, da se da brati skozi 7. ključev. Prvi je najbolj očiten, to je zgodovinsko (tega in tega leta, ta in ta vladar imel tega in tega sina), drugi ključi so nato npr. metafizični, astrološki … Nujno je, da se tekstom približaš z vso potrebno odprtostjo. Z liki se moraš namreč kar najbolj identificirati, saj boš tako od teksta največ odnesel. Brahmanizem! Okoli 2000 pred našim štetjem (ni bil čisto prepričan, a je stalno poudarjal, da filozofe ne zanima toliko zgodovinsko dejstvo, temveč da ključnega pomena ideje) je obstajal narod, ki je sebe imenoval za arijce (asociacija s Hitlerjem seveda ni na mestu, razen da je dejansko šlo za zlorabo njihovega imena, tako kot je nacističen križ le zloraba svete svastike (križ je le obrnjena svastika)). To ljudstvo si je nadelo ime arijci, ker je to pomenilo plemeniti, tako kot je npr. Platon imenoval tiste ljudi, ki so razvili vrline, za aristokrate (tudi ta izraz se je kasneje izrodil, danes so aristokrati vse kaj drugega kot v osnovi plemeniti ljudje). Religija tega ljudstva, arijcev, se je imenovala brahmanizem. Brahmani so bili dejansko duhovniki, njihovim tekstom in učenjem pa se je reklo Veda, Upanishada, Vedante … to so bili v bistvu priročniki za duhovnike! Kot del arijske religije pa so bila tudi epska dela. Leposlovna dela, ki so bila namenjena ljudem. Med temi pa najdemo Mahabharato, Bhagavattgito, Ramajano … Mahabharato so pred več tisoč leti v Indijo prinesli prav arijci, napisana pa naj bi bila nekje od 300 do 700 let pred našim štetjem. Mahabharata (kot večina svetih tekstov) govori skozi zgodbe in tako postane osnova za indijsko misel. Učenci so se jo pred davnimi leti morali učiti celo na pamet. Vse tiste velike in debele knjige! Seveda jim je bilo najprej vse lepo razloženo. Najprej jim je učitelj razložil ideje, asociacije, šele potem si je moral zapomniti celotno Mahabharato in tako spravil ideje v formo. Te zgodbe so mu v bistvu pomagale, da je obdržal te ideje! Za pomoč pri pomnenju vseh teh tekstov je bila to, da so bili teksti napisani kot pesmi, z rimo in melodijo. Tako si je to lažje zapomnil, pri tem pa ne gre zanemariti tudi element zaščite. Rima in melodija sta namreč bila tudi nekakšna zaščita pred tem, da ne bi kdo kaj dodajal ali vrival v svete tekste. Če bi to poskusil, bi namreč to porušilo rimo ali pa bi bilo nekaj narobe z melodijo … Značilnosti brahmanske religije! 1. Ceremonija Verjeli so, da je svet nastal skozi ceremonijo in da se zato lahko človek le skozi ceremonijo tudi vrne k svojemu izvoru. Pri tem seveda ne gre za zgolj mehanski princip ceremonije, v kar se je sčasoma vse skupaj znalo izroditi (ljudje na splošno delamo vedno znova isto napako, ko vse preveč pozornosti pripisujemo zunanjemu, vidnemu, mehanskemu in veliko premalo notranjemu), ampak gre za vzdušje. Mehanski princip ceremonije, kot npr. prižiganje kadil, prinašanje žrtve … je pomemben le toliko, v kolikor pomaga pripraviti pravo vzdušje, čisto nič pa ne pomeni že samo po sebi. Ceremonija v resnici pomeni ustvarjanje vzdušja, ustvarjanje harmonije v človeku in šele skozi to stanje harmonije je mogoče, da se človek poveže z izvorom! Brahmani so namreč učili, da je človek sestavljen iz smrtne in nesmrtne narave. 2. Kastni sistem Kastni sistem je ob svojem nastanku, v svojih zgodnejših časih bil povsem drugačen, kot ga poznamo danes. Takrat, na začetku, sploh ni bil mišljen, da bi ločeval ljudi! Mišljen je bil le kot neka vrsta organizacija oz. bolje: specializacija družbe! V določeni kasti si namreč pripadal glede na svoja nagnjenja in sposobnosti, pri tem pa pripadnost eni kasti po svoji vrednosti ni pomenila več kot pripadnost neki drugi kasti. Otrok tako, ne glede na svoje rojstvo, še ni pripadal nobeni kasti. Ne glede na to, komu se je rodil. Šele kasneje, z dejanji, se je izkazalo kam spada. Obstajale so štiri kaste: 1. Brahmani (modreci, filozofi, jogiji in duhovniki) 2. Kšatrije (bojevniki, vladarji) 3. Vajšije (trgovci) 4. Šudre ali parije (obrtniki, kmetje) Tako je bilo na začetku. Kasneje pa je ta sistem degradiral v kastni sistem, ki ga poznamo (težko razumemo in obsojamo) danes. Do izkrivljanja je prišlo sčasoma. Počasi je razvrščanje po nagnjenjih prešlo v ločevanje glede na vrojenost v določeno kasto. Takrat si se v določeno kasto že rodil. Tako je iz brahmanizma nastal hinduizem. Beseda hinduizem je v resnici arabskega izvora in je pravzaprav slabšalna arabska oznaka za kastni sistem. Veliko kasneje in do dandanes si npr. brahman, pa gre mimo tebe šudra in se moraš takoj okopati, ker te je že s svojo bližino onečastil … Bhagavattgita pa o tem govori drugače! Krišna pravi, da z dejanji postaneš brahman! Tudi pri samih obredih (ceremonijah) se vidi ta degradacija. Vse postaja zgolj samemu sebi namen in je vse bolj trivialno. Vse se dela le zato, da se to dela. Je zgolj formalnost! Medtem ko je v časih brahmanizma žrtvovanje v resnici pomenilo neko notranjo žrtev, v hinduizmu prehaja žrtvovanje v zgolj ceremonijo, v neko zunanjo žrtvovanje. To je tudi sicer značilnost vseh religij! Namreč, da gre za nek cikel! Najprej rojstvo z neko idejo, potem pa gre enkrat vse skupaj v zaton … in spet na novo vzbrsti kot nekaj drugega. Brahmanizem in kasneje hinduizem se tako prenovi skozi budizem. 3. značilnost brahmanizma: Inflacija bogov Na začetku je bilo manj bogov, značilna je bila neka strogost glede tega in le brahmani so se obračali k bogovom. Vse je bilo kozmično, zdaj pa se je vse skupaj bolj približalo človeku. Z degradacijo brahmanizma je s poplavo različnih bogov in božanstev nastalo ogromno sekt in vsaka slavi svojo kolekcijo bogov! Nekatere so zašle celo v take ekstreme, da častijo celo čisti materializem. Kaj je brahmanizem učil o človeku? Sestava človeka: Pri Grkih: Indija: Na splošno: 1. NOUS (duh) ATMA BUDHI nesmrtni del MANAS 2. PSIHA (duša) KAMA MANAS LINDA SHARIJA 3. SOMA (telo) PRANA SHARIJA smrtni del STULA SHARIJA Brahmanizem (pa tudi grki, Platon …) uči, da je v človeku nekaj smrtnega! Smrtni del človeka zajema štiri nivoje: Na prvem nivoju (na skici: ŠTULA SHARIJA) gre za nivo fizičnega telesa, negibno (nivo mineralov), eterofizično telo. Na drugem nivoju (PRANA SHARIJA) gre za energetsko telo, energija, ki daje fizičnemu telesu gibanje (nivo rastline), Na tretjem nivoju (LINGA SHARIJA) je telo čustev in kako preko čustvenega telesa dojemamo svet (nivo živali). Na četrtem (KAMA MANAS) pa gre za povezavo razuma in želje in predstavlja jedro človeka. Na tej stopnji je človek. Zavest človeka se rodi na četrti ravni. To je svet misli. Človek gleda in razmišlja o svetu, pri čemer je on (jaz) vedno v centru tega razmišljanja! Vse te štiri stopnje so smrtni del človeka. Telesno se stalno staramo, z leti spreminjamo. Pravijo, da se na vsakih nekaj let zamenjajo čisto vse celice v naših telesih, torej se telo spreminja, umira in na novo rojeva že za časa našega življenja. Podobno se dogaja tudi na drugih spremenljivih nivojih: tudi čustva se spreminjajo, v nekem obdobju svojega življenja čutimo tako, v drugem že na drugačen način. Podobno je tudi s stališči. Tudi ta se tekom življenja rojevajo in umirajo. Sčasoma spreminjamo svoja stališča. Smrtni del človeka je torej eno samo spreminjanje. In potem je tu seveda še nivo človeka, ki je neumrljiv! Tretji nivo neumrljivega je MANAS, ki predstavlja um. Ta um se od umrljivega razlikuje po tem, da v njegovem centru nima sebe. Drugi nivo je BUDHI, ki predstavljaj intuitivno telo, modrost in seveda ljubezen. Vse obstaja v celoti in hkrati. In prvi nivo ATMA, ki je volja. Ti trije nivoji so nesmrtni! Vsako dejanje, ki ga človek sproži je najprej impulz volje, nato se skozi budhi in manas impulz izrazi v dejanje. Od teh je odvisno kako bo dejanje izraženo. Današnja znanost je pozitivistična! Vse si želi dokazati, raziskuje materialno in zato svoje objekte opazovanja gleda kot hišo. Od spodaj navzgor. Indijci pa to vidijo ravno obratno. Prepričani so, da vse izvira od zgoraj navzdol: najprej mora biti volja (ATMA) in potem impulz poteka navzdol. Neumrljiva triada si s ponovnim rojstvom le vzame obleko (spodnji del sheme). Obleka pa pri tem ni bistvu človeka! Bistvo človeka je njegov neumrljivi del! Samsara Samsara pomeni kroženje. Brahmanizem pravi, da se vse spreminja, da vse kroži. Ti atomi, ki danes gradijo naša telesa, bodo nekoč morda del kakšne rastline, živali, kamnine … samsara je tudi kroženje človeka. Princip samsare je viden tudi v reinkarnaciji (ponovno utelešanje). Namen vse te ceremonije je, da se uredi smrtna narava in da se sčasoma ne bo potrebno več utelešati. Gre za stvar evolucije. Živimo namreč na tisoče, na milijone življenj, le z enim namenom, da se ozavestimo. Ko se človek ozavesti, se mu ni treba več ponovno rojevati. Življenje je muka, trpljenje, zgoraj pa ni več trpljenja. Človek mora prihajati sem, da štiri umrljive nivoje spravi v red. In to, v kakšnem stanju je človek prišel v novo rojstvo, kaže na to, kaj in koliko mora še narediti in kakšno bo njegovo življenje, kakšna bodo njegova dejanja … o tem v kakšnem stanju je, na kateri stopnji ozaveščanja, pa govorijo tri gune. Te gune (več o tem menda kdaj drugič) so: 1. RADŽAS (strast, aktiven princip), 2. TAMAS (pasivnost), 3. SATVA (stanje vrlin). Človek bo namreč v življenju deloval v skladu s tem, kaj ima in kje v razvoju je. Tako kot bo deloval, takšna pa bo tudi njegova karma (vzrok-posledica). Te gune torej pogojujejo kako bomo v življenju štartali. Mahabharata Mahabharata dobesedno pomeni veliki vladar, veliki boj. Je pravzaprav epska zgodovina plemena bharata. Neke vrste nadaljevanka. Kdo se je s kom poročil, koliko sinov je imel, koliko jih je imel ta, kakšen je bil … To je precej značilno za Indijce, zato ni čudno, da so poznali soap opere že veliko pred Američani. Potem, ko na 300 straneh opisuje dinastijo po plemenitem vladarju Mattisvapure, ki se poroči z boginjo Gango in … se družinsko deblo ustavi pri Arjuni, ki je sin boga bojevništva. Ko Arjuna postane polnoleten, mu strici nočejo predati prestola, ki so ga do tega dne zasedali le začasno in čeprav mu po poreklu pripada. Tako pride do spopada. In tu se začne Bhagavadgitta (obsega le 50 strani), ki v prevodu pomeni gospodovo pesem (ta gospod pa je Krišna). Spopad! Vsak s svojo vojsko pridejo na bojno polje. Na vrhu bojnega polja so PANDUJCI! Na spodnjem delu bojnega polja pa vojska KURUJCEV! Arjuna naj bi dal znamenje za začetek boja z izstreljeno strelico. Vendar okleva. Zaukaže kočijažu, da naj ga zapelje med obe vojske, da si vse skupaj malo ogleda. Ko se ustavita sredi pripravljajoče se bojne vihre (konji hrzajo, orožje žvenketa, bojevniki tulijo …), Arjuna zagleda na spodnji strani bojnega polja svoje strice, bratrance, ljudi, s katerimi je rasel in ki jih je imel rad. In si misli: Kaj bom imel od tega, če jih pobijem? Kar naj imajo oblast, jaz je za to ceno ne želim imeti! To opisuje v t.i. poglavju obupa! In nato Krišno (iz vsebine izvemo le, da gre za kočijaža bojne kočije) vpraša, naj mu pove, svetuje, kaj naj stori! In Krišna pravi: To je tvoja dolžnost, da se boriš! Tvoji nasprotniki hočejo oblast, da bi v njej še naprej nezasluženo uživali. Ti pa si bog, božji sin, ki si bil za to vzgajan in ker si dober, boš kot vladar tudi delal dobro, zato ti oblast pripada. Če boš v boju padel, boš postal junak. Narod te bo slavil na veke vekov. Če pa zmagam, bo vse dobro! Ker si dober … Poglavje: Krišna ga bodri. Tu že postane jasno, da ni bistvo zgodbe zunanja bitka, temveč je najbolj pomemben pogovor! Zdi se, kot da se je vse ustavilo sredi kaosa. Sredi bitke. Čas se je dobesedno ustavil zato, da se dva človeka pogovarjata! Ta zasuk že daje slutiti, da gre v resnici pri vsem skupaj za človeka! Tudi bojno polje je v resnici le prispodoba za človekovo notranjost. Vojska PANDUJI je v resnici višja narava človeka, medtem vojska KURUJEV predstavljaj nižjo naravo človeka. Višja narava mora priti na oblast! Obe vojski se borita za mesto Hastinapura. Hastinapura pomeni v prevodu mesto slonov. In ker slon simbolizira modrost, pomeni tudi mesto modrosti. Gre torej za boj za modrost! Sporočilo je torej, da naj modrost vlada nižjemu v človeku! Kdo je Krišna? V zgodovinskem pomenu je Krišna v tej zgodbi princ in svak Arjune. V metafizičnem smislu (v smislu ustroja človeka) pa zavzema vlogo ATME (božanskega v človeku). Je zgolj v vlogi opazovalca in svetovalca, saj ne more nič narediti namesto Arjune. Arjuna pa je v vsem skupaj le človek, kot vsak od nas! To je bitka za celo življenje! Strasti in poželenja se trudijo, da bi prišla na oblast. Človek pa ima v sebi tudi božansko naravo in le tej pripada oblast. Krišna je torej božansko v človeku! Je ČRNA BARVA. Črna barva ima namreč vse barve v sebi, vendar so te nerealizirane in so torej prisotne le kot potencial. Arjuna pa je BELA BARVA, ki je prav tako barva, ki ima v sebi vse barve, le da so te tudi aktualizirane, realizirane. Bog namreč ne deluje (zato ima to le kot potencial), le človek deluje (zato je to izraženo). In človekova dolžnost je, da napreduje! Da obvlada nižje strasti! Človek je v potencialu vse. V svoji duši mora najti svoje bistvo. Tako kot mora vsak vitez najprej v sebi najti damo (torej tisto največ, kar lahko je), da bi jo lahko potem dejansko iskal v zunanjem svetu. Tudi drugi miti govorijo o podobnem. Npr. grški mit o Herakleju! Vedno znova se ponavlja simbolika izgona iz raja (podobno tudi v bibliji). Duša, ki se mora realizirati, preizkusiti, preden bi lahko spet prišel na Olimp! Gre za podobno simbologijo! Ljudje smo otroci smrtnega in nesmrtnega! In prav smrtno moramo spraviti pod nadzor! Mesto slonov! Slon je modrost! To ne pomeni, da so dejansko tako zelo modri, ampak pomeni, da premorejo lastnosti, ki lepo simbolizirajo modrost: so mogočni (močni, volja, rušijo vse pred sabo) in pogumni (strah jih ne omejuje), tankočutni (previdni, prestopijo mravljico, če jim je na poti, so pozorni na to kar je pomembno: z velikimi ušesi slišijo tako slavčka kot rjovenje tigra, a jih strah ne omejuje, da ne bi prepoznali globji pomen), dobrodušni (brez razloga ne napadajo, umirjeni, rastlinojedci …), imajo dober spomin in so komunikativni. Pri grkih tudi najdemo tako mesto. Oni mu rečejo akropola (mesto na višini). Zgodbo lahko vidimo tudi širše. V tej bitki namreč ne sodeluje le človek, ampak cel kozmos. Cel kozmos je stalno v bitki svetlobe s temo! Tudi islam pozna t.i. džihad, ki je v resnici notranja borba človeka! Tudi to se je danes mestoma izrodilo v dejansko bojevanje navzven. Medtem ko v prvem poglavju Arjuna noče ubijati, mu Krišna pravi: Nikogar ne moreš ubiti in nihče ne more ubiti tebe! Človek je večno bitje! Ne gre namreč za ubijanje, ampak gre za nadzor, za kontrolo in v osebnem pogledu tudi za samokontrolo. V Indiji je široko razširjeno prepričanje, da prehajamo skozi življenja. Indijci si celo želijo (v nasproti z zahodnjaki), da ne bi več prihajali v življenje. Verjamejo, da je drugi svet boljši. Trdijo celo, da je najboljši dan v tem življenju veliko slabši od najslabšega dneva v onostranstvu. To tukaj je svet bolečine, zato se nihče več noče vračati vanj. To bitko si izberemo sami! Vsak se mora odločiti sam. Krišna (božje v človeku) lahko le svetuje, ne more pa se odločiti namesto Arjune (človeka). Arjuna noče pobijati svojih, tako kot mi nočemo pobijati nekaj, kar je naše (strasti, nižja narava …), nekaj na kar smo navajeni. Potrebno si je zavedati, da so te stvari nekoč imele svojo koristno vlogo, zdaj pa so odveč in v napoto … Krišna pravi naprej, da so telesa kot obleke! Zamenjaš jo, pa je! Pravi še naprej: tisočkrat sva se že rodila, le da se jaz spominjam svojih prejšnjih življenj, ti pa ne! O nečem podobnem govorijo tudi Grki (pri prehodu duše iz onostranstva v to življenje prečkamo in pijemo iz reke Lete in ko pijemo iz reke, pozabimo kaj smo bili v prejšnjem življenju). Pravijo, da se človek spomni svojih prejšnjih življenj šele, ko je tem spominom dorasel. Kaj bi bilo, če bi danes vsi vedeli vse, tudi da smo bili v prejšnjih življenjih morilci … Podoben mit najdemo tudi pri Egipčanih (Ptica Feniks! Iz pepela se nato na novo rodi …). Krišna torej svetuje Arjuni, naj opravi dolžnost do samega sebe! Razvoj je dolžnost! SANKIJA pa je vedenje za kaj gre! Dobri in pametni imajo torej dolžnost, da se prikopljejo do oblasti! Ne smejo čakati v senci! Krišna pravi: Deluj skladno z zakonom (zakon je seveda le lastna narava človeka) in opravljaj svojo dolžnost! Četudi z napakami. Pravi, da je bolje opravljati svoje dolžnosti z napakami, kot tuje brez napak. In deluj v skladu z lastno naravo, torej na stopnji na kateri si (ne gre namreč siliti otroka, ki je v 5. razredu osnovne šole med magistre). In dodaja, da so vse poti tudi njegove poti (vse prave religije so takšne poti in vse so torej v redu). Na koncu je predavatelj prebral še nekaj odlomkov in Bhagavattgito priporočil v branje. Seveda le čisto verzijo. V slovenščino so te tekste namreč več ali manj prevajali zgolj pripadniki društva Krišne, tako da je iz originalnih 50 strani nastalo okoli 300 strani. Krišnevci so k vsakemu originalnemu verzu namreč dodajali dolgovezne komentarje, kaj naj bi kaj pomenilo, žal pa so s tem pravim iskalcem resnice kvečjemu še otežili delo. Njihovi komentarji so namreč polni sektaškega pridiganja in si z njimi v resnici ni mogoče kaj dosti pomagati … Najbolje je, če poiščemo tekst, ki je »čist« komentarjev in kar najbližje originalu.

2. predavanje MISTIČNI TIBET Tibetanski sveti teksti govorijo o človeku – učencu. Človeku, ki se bori. Človeku, ki je stopil na pot. Pot, ki si jo je izbral po svoji volji. Vsak od nas je učenec! Učenec je namreč lahko vsak, ne le Tibetanec. Učenec je lahko vsak tudi ne glede na spol, nacionalnost, starost ... Pot ni enostavna. Morda se na začetku zdi razburljivo, lepo. Lepe livade, cvetlice, vendar se slej ko prej začne pot vzdigovati. Postaja vse bolj strma in vse več je pasti in nalog. Človek, ki je na poti, mora skozi številne težave in izkusit mnoge napore (ne gre za napore, ki bi nas uničili, temveč za aktivne napore, take s katerimi premaguješ sebe). Človek, ki živi življenje popolnoma brez vseh težav, ne raste. Saj če se za nekaj ne trudiš, da bi to osvojil, da bi sebe prerasel, potem to zate tudi nima nobene prave vrednosti. Nihče nam ničesar ne more dati ali narediti namesto nas. Vsak mora to sam! Težave so v resnici naloge duše, ki se razvija, in učenec naj bi ob premagovanju teh čutil notranjo radost srca! Tibetanski sveti teksti veliko govore tudi o neopisljivem učenju, ki ga osvaja učenec. Nič ni samoumevnega. Do resnice se mora prikopati vsak zase. Potreben je določen napor. O tem istem govorijo tudi druge filozofije, filozofije vzhoda in zahoda. TIBET – zgodovinsko ozadje Še v 19. stoletju je bilo na Tibetu okoli 98% prebivalcev Tibetancev, danes pa jih tam skoraj ni mogoče več najti. Vse do vdora Kitajcev je imel Tibet politiko izolacije. Vanj si lahko stopil le, če si imel vabilo od vlade. In še potem, ko si bil povabljen, je bila pot do Tibeta naporna. Drugače kot s karavano sploh ni bilo mogoče doseči teh krajev. Tibetanci so imeli od nekdaj drugačen odnos do življenja. Velik vpliv so pri tem imele tudi podnebne razmere. Ni veliko gozdov, suša, zemlja je siromašna in zato so ljudje le težko prišli do hrane. BUDIZEM je na Tibet prišel šele 1000 let po Budhini smrti, torej v 7. stoletju. Tibet je dosegla ena od vej budizma: MAHAJANA BUDIZEM. Osnovno sporočilo Mahajane budizma je sočutje. Buda, se je namreč žrtvoval za človeka, tako da se je odpovedal temu, po čemer je hrepenel že celo življenje (stanju nirvane) in ostal na zemlji, v samsari, v spreminjajočem se svetu, da bi pokazal pot še drugim trpečim, ki bi jih lahko pustil za sabo. Mahajana budizem uči o tem, kako zmanjšati solze, trpljenje vseh živih bitij. Pri Mahajana budizmu ni toliko pomembna forma oz. način izražanja vere, kot je pomembna ideja. Tudi zato je Mahajana budizem, ko je enkrat prišel med ljudi, ljudstvo vedno znova prevzel. Na začetku je stara religija še preganjala budizem, od 10. stoletja naprej pa budizem postane glavna religija Tibeta. Mistični tibet je bil v tistih časih še veličasten. Velike biblioteke, mesta jogijev in velikih modrecev. Bil je pravi mistični popek sveta. V Tibetu je bilo moč najti okoli 20.000 samostanov, od katerih jih je danes komaj kaj še ostalo. Danes ji je komaj za vzorec. So le še nekakšna folklora. Tudi budizem počasi izginja. A za to ne gre kriviti Kitajcev, temveč mlajše generacije, ki so bile prepričane, da je novo, modernejše boljše od starega. Budizem se le počasi na novo prebuja pri najmlajših generacijah. Danes so Tibetanci spet povsem prežeti z budizmom. Ker je bilo v mistični Tibet tako težko priti, veliko svetih tekstov pa je bilo v tem času uničenih in izgubljenih, je bilo na zahod le malo tekstov prenesenih in prevedenih. Tako poznamo le Tibetansko knjigo mrtvih, nekaj biografij, drugega pa skoraj že nimamo. Neka evropejka, Helena P. Blavatsky. je vendarle uspela prinesti nek tekst v obliki 3. razprav iz Tibeta. Gre za tekst, ki je le manjši del večjega dela Knjige zlatih pravil, in se imenuje GLAS TIŠINE. Helena se je 30 takih pravil (iz Knjige zlatih pravil) naučila na pamet. V Tibet je sicer prišla kot povabljena, vendar od tam ni smela odnesti ničesar (razen, kar si je zapomnila). Glas tišine V teh razpravah lahko beremo nasvete učencem. Vsak učenec naj bi imel v sebi, v svoji podzavesti, veliko moči. Podzavest, ki je ogromen del človeške psihe namreč ni le poln smeti, strahov in razne navlake, ampak so tam tudi naši še neizkoriščeni potenciali, izjemna moč. Ljudje se v sebi borimo (različne vsebine v naši podzavesti). Ljudje smo mnenja, da smo v svoji osnovi plemeniti. Problem pa nastane, ko je naša plemenitost postavljena na preizkušnjo. Vprašanje je, če smo še vedno tako plemeniti tudi, ko pride do prave preizkušnje. Dokler nismo preizkušeni, pa ne moremo vedeti iz kakšnega testa smo. Šele v ekstremni preizkušnji postane jasno, kakšen je v resnici človek. Človek se mora zato graditi in se stalno spopadati s svojo psiho (govorimo o t.i. notranjih demonih, silah, zvereh ...). Vsi imamo namreč tako dobro kot slabo plat osebnosti. Kakšni pa na koncu smo, je odvisno le od tega, koliko smo o tem ozaveščeni. Glas tišine pravi, da OZAVEŠČANJE ni naloga le za eno življenje. Da je to naloga večih, pravzaprav ogromno življenj, saj je ogromno tega, kar moramo spoznati in s čimer se moramo soočiti. Govori o nadi. NADA pomeni neslišni glas, notranji glas. Vsak človek je nesmrtno bitje in ta njegov nesmrtni del neprestano govori. Duh se namreč nikoli ne utrudi. Telo se lahko utrudi, iztroši in umre, duh pa nikoli. In da bi ga človek slišal, mora najprej ukrotiti svoja čutila. Prek čutil namreč v našo zavest prihajajo številne informacije o zunanjem svetu. Tako stalno nekaj razmišljamo. O tem, kaj bi danes jedli, počeli, kam bi šli, kaj moramo še narediti ... V naši zavesti je vedno polno nekih misli. Da bi torej slišali notranji glas (glas nesmrtnega dela sebe) moramo: 1. UKROTITI ČUTILA To zahtevo imajo skupno kar vsa sveta učenja! Npr. Že Pitagorejci so se urili v tem, da so krotili svoja čutila, budizem pa je zahteval, da se v človeku zbudi čast. Primer: Poslušanje! Pravo poslušanje ni pasiven odnos, temveč je potrebno sestopiti vanj, potreben je nek napor, potrebno je ukrotiti čutila! Na začetku poti je to vedno najtežje. Čutila namreč ustvarjajo privid, iluzijo. Običajnim ljudem se zdi to sicer normalno stanje. Vidimo se npr. kot takšnega ali drugačnega (lepega ali grdega), če pa bi se videli iz druge perspektive, bi se morda videli povsem drugače. Živali npr. ne vidijo sveta okoli sebe tako kot ljudje. Nekatere živali vidijo le infrardeči spekter. Če bi torej naš vidni čut deloval malo drugače, bi se tudi mi videli drugače. Ker čutila torej zgolj ustvarjajo iluzijo, se moramo nad njih dvigniti! Čutila namreč govorijo zgolj o formi in obliki, ne pa tudi o vsebini (ki je edina pomembna). Tako vidimo osebo pred seboj, ki je morda nasmejana, vendar je to le privid. Oseba prav lahko močno trpi v sebi, čeprav se navzven smehlja. Ta zemlja je namreč dvorana trpljenja, bolečine in prividov. Svet samsare je vseeno nujno potreben. Skozi ta svet se namreč spoznavamo, se gradimo in skozi njega pridemo do cilja. Nirvano je namreč mogoče doseči le tukaj, v svetu samsare. 2. UČENEC NAJ SE VARUJE VELIKE HEREZE (krivoverja) Nujno je vedeti, da smo del celote. Nihče ne more živeti sam, tako kot se ne moreš roditi sam. Vsi smo otroci velike matere ... imamo iste korenine! Prav to je bilo spoznanje Bude! Da nismo bitja sama za sebe, da nismo ločeni od narave in niti od ljudi. Prav nasprotno nas uči pot zahoda, namreč, da je vsak sam zase in povzdiguje individualizem. Buda pravi drugače: Da smo povezani, vendar da vsak lahko gradi le sam sebe, nihče ne more graditi drugega. Platon: Podobno je trdil Platon, namreč da mora vsaka oseba stremeti k temu, da postane dobra, saj le dobri posamezniki lahko zgradijo tudi dobro družbo. Glas tišine: Človek je ljubeče bitje, ki ne more obstajati sam po sebi. Gre enostavno za to, da smo v tem svetu, svetu samsare vsi na istem: Vsi smo na istem čolnu! Duhovnost je zato nujna potreba človeka. Potrebujemo jo bolj kot zrak, bolj kot življenje. Zato je nujno, da si vzamemo čas za to! Glas tišine pravi: Učenec. Skozi ta svet se učiš. Tvoja naloga je, da se učiš, da se ozaveščaš. Vsi imamo moč, da se soočimo s težavo. Praznina: Če je tvoje življenje vezano le na zunanji svet, po tebi ne ostane nič. Vse materialno sčasoma strohni, zgnije, izgine ... Pa vendar: obstaja tudi POT SEBIČNOSTI! Tudi ta pelje do nirvane. Vendar pa, ko se učenec odloči, da se, ko doseže nirvano, ne bo vrnil in pomagal drugim, menda enostavno izgine iz spomina sveta, kot da ga nikoli sploh ni bilo. 3. VARUJ SE EGOIZMA! Glas tišine govori o boju! Edina zmaga v tem boju je NOTRANJA POT! Pot je vse! Moramo namreč spoznati sebe! Vsi imamo isto naravo in vsi moramo obvladati isti usodo! Načini, kako to storimo, pa se lahko zelo razlikujejo! Vsak ima namreč svojo pot, svoj način! Krišna: Po katerikoli poti se mi bližajo, bo to tudi moja pot. VSAK SAM MORA POSTATI POT! Najprej: Utišaj krik bolečine, preden narediš prvi korak na poti usmiljenja ... Pot usmiljenja in ljubezni je namreč zakon obstoja (usmiljenje tu ni le lastnost kot taka). Od stanja UČENCA do stanja (cilja) UČITELJA je mogoče priti po poti usmiljenja in ljubezni. Tako moramo (z usmiljenjem) delovati tudi z naravo! Delujemo namreč kot celota, saj smo le kolesce v tem krogu. Tako kot npr. v družini. Vsak ima svojo nalogo in vsak prispeva k blagostanju družine z najboljšim kar ima! Ljudje, ki nikomur nič ne dajo, so v sebi šibki in polni strahu. Ljudje, ki so zaprti vase, v svoj svet, so prav tako šibki in polni strahu. To, da so ločeni od sveta je zgolj njihov privid. Ločitev jih le prividno varuje od sveta! Gilgameš: V tem epu so okoli mesta gradili obzidje ... v resnici pa bi moralo priti do tega, da bi obzidje zrušili (obzidja znotraj nas). 4. IZKORNINI SLO IN PAZI, DA SE SPET NE DVIGNE! Sla je v bistvu strast, požrešnost, posesivnost ... Varuje se, če jo le potisneš, ker bo spet vstala. Sla ne more izginite, lahko le spremeni obliko. Na lestvi po kateri se vzpenjaš, jo moraš znova in znova premagovati, zmanjša pa jo lahko le vrlina. Vrlina je notranje, plemenito stanje! Je značilna za zavestno in plemenito bitje. Človek brez zavesti čuti ogromno bolečino in trpljenje, čuti nesmisel in strah, ker ga (strahu) še ni premagal. Najležje je ostajati na nivoju živali. Na nivoju živali te življenje prisili v to ali ono dejavnost. Vendar človek ne more ostati za vedno na nivoju živali in slo zato ne more izkoreniniti tako, da jo še dodatno hrani. Nasprotno: Utišati jo mora! Ko utišamo čutila in slo, začutimo prisotnost glasu! Notranji glas, ki mu potem lahko prisluhnemo ... seveda so tudi taki, ki gredo proti temu glasu. Morda si tudi ne upamo prisluhniti ... Zunanji učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Zunanji učitelj učenca vodi le po poti, po kateri je tudi sam že hodil. CILJ: Ko prideš do konca poti, pa se tvoj jaz združi z velikim jazom. To je v stanju jasne in čiste zavesti. Učenec je takrat postal učitelj! Postal je svetloba. In ko postaneš učitelj, začneš kazati drugemu pot! In vedno sta v grobem le dve poti: - ena je za množice, - druga za izbrane. Glede na način pa poznamo poti: - pot srca je pot predanosti (se imenuje tudi veliko sito, je pot, ki jo hodimo za druge, saj je potrebno prinašati Dharmo ljudem, je pot izbranih, veliko bi jih radi hodilo po tej poti, ampak le malokomu uspe (za izbranca se naredi vsak sam, ne neko višje bitje, podobno govori tudi Platon in npr. evangelij: Veliko poklicanih, malo izbranih!)) - pot glave je pot razmišljanja, - duhovna pot je pot ljubezni, usmiljenja. Veliki učitelji so imeli ogromno notranjo moč, veliko moč poglabljanja, so bili kompletne, močne osebe, inteligentne, so ljudem dajali oseben zgled. Ljudje potrebujejo smisel, upanje in zgled. In veliki učitelji niso delali le za pet ljudi, ampak vedno za vse! 5. POSTATI JOGIN Pot ne zahteva, da greš v osamo! Pot zahteva le, da prideš do spoznanja! Spoznanja pa so otrok dejanj! Dejanj iz ljubezni! Lahko greš med puščavnike, lahko si polomiš vse kosti, se trpinčiš, pa vendarle ne boš prišel do nirvane. Nekaj je namreč obvladovanje sebe, nekaj čisto drugega pa je navadno trpinčenje sebe. Medtem, ko se trpinčiš, bi lahko že z istim naporom nekomu morda pomagal, zanj nekaj naredil ... V svetu samsare so ljudje kot živi mrtveci! In prav ti rabijo pomoč. Tudi v nas je tako živ kot mrtev del! Ko ni več duha v človeku, je ta namreč mrtev! Telo je namreč le instrument duha! Ko pride smrt, že čez nekaj dni od telesa nič več ne ostane ... Živi mrtveci. Nobenemu novincu pa se ne da odvzeti pravica, da stopi na pot! Ali bo zmogel ali padel, ni pomembno. Vsi napori namreč niso zaman! Tisto, kar smo premagali zdaj, smo premagali za vedno in nam v naslednjem življenju ne bo prišlo več nasproti. 6. EGOIST ŽIVI ZAMAN Učenec egoizma živi le svojo nižjo naravo in celo življenje porabi zaman! Kot človek se namreč ni premaknil niti za korak naprej. In življenje hitro mine! Še nekaj let, pa je tu smrt. Življenje je treba spoznati! 7. NA TEJ POTI SO POSEJANE PASTI Glas tišine govori o sedmih velikih trdnjavah in sedmih velikih ključih, ki te trdnjave odpirajo. Ti ključi so: 1) Usmiljenje in večna ljubezen Človek, ki ne živi po tem zakonu je egoist, ki išče in deluje le zase. Zgled iz narave: Čebela vedno dela za dobro panja. Kar ni dobro za panj, ni dobro niti za čebelo! 2) Skladnost besed in dejanj Ljudje pogosto nekaj mislimo in drugo čutimo. Redki so tisti, ki mislijo in to tudi živijo. Filozofija namreč ni le neka teorija, filozofijo je treba živeti. Azteki: so zelo cenili prijateljstvo, zanj bi dali tudi življenje Grki, Egipčani: prav tako, o prijateljstvu so govorili kot o bližini duš (in ne bližini teles), 3) Potrpežljivost Nič ne moremo prehitevati. Stvari se morajo razvijati postopoma. Človek se mora razvijati v skladu s svojim tempom. Tudi Budi je uspelo šelo po več tisoč življenjih. Pomembna je rast, razvijanje. Tudi narava ne pozna nenadnih skokov (od semena pa takoj do 7-metrske smreke). 4) Ravnodušnost do bolečine, trpljenja ali radosti Tako kot mater otroka, ki ji mora biti vseeno ali je to ob 3h zjutraj in ali se ji ljubi ali ne. Enostavno gre in opravi svojo dolžnost (npr. nahrani otroka). 5) Neutrudljiva energija in moč Da te nič ne ustavi na tej poti! 6) Ključ, ki odpira videnje resnice Človeku postane jasno: To je tako! Ko vidiš resnico, ne moreš več nazaj! Mohamed: Ponujali so mu oblast, mu grozili, pa se vseeno ni uklonil in odrekel resnici. Podobna usoda je doletela Konfucija, Sokrata in G. Bruna so celo ubili. 7) Združenje z bogom Učenec je kot lutnja, na katero igra velika, nesmrtna duša ... Vsi smo nesmrtna bitja in vsi imamo dušo. Tisti minljivi del nas je v resnici le instrument. IN ŠE ZADNJI OPOMIN: Ozri se! Ko dosežeš končno svobodo, pomisli, da so tvoji sorodniki, prijatelji, bližnji, ostali v svetu samsare. Ti sam pa zdaj izbereš, kaj boš naredil! Ti si razsvetljen in izbereš svojo pot! In ni večje sreče za ljudi, ki so ostali za tabo, če se UČITELJ vrne in prinese znanje! Veselite se, Novi arhan (učitelj), Je rojen! Mir vsem bitjem!

http://www.akropola.org/

Jaz pa včeraj že pofarbala pirhe (pa ne s šminko) in potička je že bila pečena, ko sem uspela prispeti na mesto zločina. No pa saj je danes še veliko dela s pripravami za **veliko soboto**, ki jo bomo uprizarjali danes. Včeraj srečala, očarljivega lunatika. Hja punce, ko bi ve vedele, kaj se vse skriva za raznoraznimi nicki pa ne bom preveč reklame delala, da ne bom izpadla iz konkurence Pa hvala še enkrat Pa seveda, vsem želim obilo lepih nehoresterolnih pirhov, dišeče dietne potice in varovalno šunko

Perun in Pijakoma

Tole me je zbodlo, tipična tečnoba pri 30. Ali pa tipično neodgovorna pri 20, ali pa tipično preskrbna pri 40. Otroka imaš, ko se zložijo ponavadi vse domine. Ali je to pri 20 ali 30 ali 40 je stranskega pomena. Videla sem že starše, ki so pri 20 imeli otroke ali recimo 18, pa so pri 22, 23 zapuščali svoje otroke itd.....ker so bili premladi. Pri 30, ker se ni skladalo z njihovo filozofijo načina življenja, pri 40 ločitve in deljeno skrbništvo, ker je otrok prinesel, preveč sprememb v odnos. Vsaka doba ima svoje dobre in slabe strani. In ponavadi so mamice enoletnih mulčkov kar dobro izmučene in utrujene od neprespanih noči in še vsega ostalega dela, ki ga imajo poleg.

Coccinelle kwa zdej to ti men? Nisem ti nič pošiljala, mene je črvičilo od gobove rižote, po vsej verjetnosti, pa me je Astra vprašala, če mi jih je mož kupil pa v bistvu ni, sem jih sama. Tko, da tale črvičenje nima nič z mano, vsekakor dobiš pa pobožkota pa naj čimprej mine. Zdaj sem tudi jaz postala častilka kulta Centaurii herbe ali po domače Tavžentrože, pa to ni šnops ampak čajček. Meni je ful dober za piti. Ne vem kaj so vsi jamrali, da je grenko ko hudič. Sicer pa so meni taki bolj grenki okusi všeč. Probajte nerazrečene kapljice grenivkinih pešk....temu se reče grenko in nekaj takega sem tudi pričakovala. Če bo kdo barval pirhe, sem danes izvedela, da se dobi lepa rumena barva, če jih kuhamo s kamilcami. Hvala vsem za pobožke, lepe želje in OS Katja

Centaurii herba, zel navadne tavžentrože. -uradno ime upam, da tudi tale moja zadane, kot je treba

Seal, sam mal bodi pozoren na tip lokala, kamor boš šel. Jaz sem se nad enim totalno navdušila, vse mi je bilo ok, muska, interier, samo gostje so me malce čudno gledali ...nakar me moj dragi ritensko ven odvleče in jaz vmes še glasno protestiram, da hočem biti ravno tu in da mi je všeč. Pa mi reče, a sti čist mem? Halo, zakaj? Ja, a ne vidiš, da je gey bar? ja....šele pol poštekala, da so se vsi objemal medseboj ma važn, da je lbezen, sej ni važno kako. Pol smo šli drugam, ker nisem bila ziher, če sem zaželjena kot ženska energija tam. Santa Monica bulevar ...blagorček tebi

tekne Tavžentrožka, se kr nalivam. Jaz sem skos mislila, da ti šnops piješ s tole tavžentrožo aja pa na vrečki piše, navadna tavžentroža, pol sploh ne vem če imam tapravo a je kaka nenavadna tavžentroža še al kaj?

Jaz bi šla tudi No bila sem že, pa bi šla še , ko boste na onem koncu že ni za zamudit San Francisco. Meni se je totalno dopadlo. Pozanimajte se za kake domestic cheap flights.

Dober škrnicelj

Seal v čem je point, da pokuriš pri hitri hoji več, kot pa s tekom? Jaz hodim 2x na teden na pilates, če je sreča dana še 2x fitnes, čez vikende pa Šmarna in podobno v tem času, čez poletje pa daljše ture. Yogo imam trenutno na stranskem tiru, se je učiteljica preselila Sicer pa imam še vedno občutek, da je vse to premalo....bo treba še kaj zraven ubosti.

Danes se častim s tavžentrožco je čisto u redu za popit, ni tok grozna, kot ste opisovali. Tako, da sem bila potem totalno navdušena, ko sem poskusila. Sem mislila, da je res gravž :xx!: Želodček še vedno malo po svoje, sem ga peljala na akupunkturno masažo, je bilo prec boljše. Opazila neke čudne fleke okrog oči, upam, da tole čez noč izgine, si ne predstavljam kaj bi to sploh bilo, ampak čudno zgleda Danes dan kupovanja nakita. Kupila darilo za frendico, pa še eno drugo...sami rojstni dnevi, pol sem pa še zase ubodla en tak qulski prstan z granati in biserno matico. Danes, počivanje do večera p.s. Plesat .....oooooooo meni se tudi ful pleše, pleše...

Se strinjam Lia in moje izhodišče je nekako tak, da je res škoda časa in energije, ker je veliko stvari lepih za početi v življenju. Samo, ko se tega zavedamo, ponavadi, ko koga izgubimo ...ljudje :xx!:

Peace brother! V mojem življenju tudi obstajajo ljudje s katerimi zapenjam, da ne boš mislil, da jih ni, pa da sem do vseh tooth fairy. Sploh ne. Rada berem tebe, micka in marso. In se zaradi tega ne mislim, počutiti krivo.

1. Ne 2. Ne vem kaj počneš Piko. Vsak ima svoj stil komunikacije. Rada berem tvoje poste, to kar imaš pa ti z Marso ali pa nimaš, se res nisem poglabljala. Kdo je komu kaj brisal, pisal, risal. 3. Ne, ne mislim, da misliš o Marsi slabo p.s. 4. Pri meni so dobrodošli, vsi ki imajo pozitivne misli in ne slabih namenov. V Marsino uredniško politiko se ne vpletam, ker sem tukaj prijavljena kot cosma, gost in ne kot ustanovitelj. p.s. 5. V življenju se ne maram odločati med dvema partijama. Jaz sem jaz. In to če imaš ti konflikt z Marso je tvoja stvar, če misliš o njej, kot pač že misliš ravno tako tvoja stvar. p.s.6. Tudi jaz sem podala samo svoje mnenje in ne hvalospeve, komurkoli. Samo objektivna sem želela biti iz čisto tehničnih razlogov. Vem, pa da so medčloveški odnosi več kot tu. Tu pa nisem posegala. p.s.7 ne vem zakaj namiguješ, da dam Marsi prav. Se mi zdi, da sem napisala, da se z njo včasih ne strinjam, ampak se ne vtikam v to kar počne. Tako, kot se ona ne vame. Dajmo si prostor za dihat, ne pa kr neki zapenjat. Pa ne mislim, na tole konkretno situacijo, ampak na sploh. p.s. 8 Tudi s svojim možem se ne strinjam vedno ampak potem malo razmislim, zakaj....ali pa on razmišlja zakaj. Point je, da sem hotela reči, da imam o stvareh ustvarjeno lastno mnenje in ne tisto, kar mi sugerirajo drugi.

Ok...grem cez par minut itaq mora še skočit ven, frendici pasoš nesem za vizum, pa imam oboje itaq za vogalom. Se boljš počutim, ampak še vedno feeling, da imam luknjo v želodcu.

Thx vsem. Malce sem bolje a še vedno bolj švohcana. Ampak se lahko že usedem za monitor in čitam, kar je bilo včeraj nemogoče izvesti. Za tele moje nočne igre očitno odgovorne ene gobe, ki sem jih popapcala v rižoti :xx!: do nadaljnjega sem zaključila s tem. Grem kar nazaj počivat, ker me je čist izčrpalo tole. Marsa, hvala za skrb in tavžentrožce, po moje bom ok, sicer imam pa lekarno par metrov stran, tko da ne si dajat skrbi, a vseeno hvala Pobožke vsem skupaj, tudi ostalim iz kripl bataljona, aiwa in tinal pa še kdo.... Katja? Kako je z mami?