Mogoče se bojim, da bi odkrili, da v resnici nisem tako fajn in tako uredu, kot bi rada da mislijo. Gre za strah pred tem da nisem dovolj dobra, za to da občutek lastne vrednosti meriš po tem, kaj o tebi mislijo drugi, obremenjenost s tem. Delam na tem, da bi se sprejela, da bi končno ugotovila, da sem u redu, da sem fajn... ne glede na to kaj mislijo drugi, da to sploh ni pomembno. Mislila sem, da sem se rešila tega občutka manjvrednosti, pa zadnje dni ugotavljam da sem še zelo zelo daleč od tega. Tale tema me je spomnila na to, prebrala sem jo pred kako uro, pa mi ni dala miru, zato tudi zdajle to pišem. Besede mi nekako ne tečejo, težko je to priznati in ta trenutek ne vem kako naj to presežem. Verjetno ima to kaj opraviti s tem, da sem že drugič v treh tednih zbolela, da ležim doma in vegetiram imam veliko časa za razmišljanje, predvsem pa sem popolnoma nekoristna - nobenega rezultata ni od mene in zato se bojim da bodo drugi (kdorkoli že) videli, da od mene ni nič, da se ni vredno ukvarjati z mano... Če se skrivam za nickom, potem nihče ne ve kdo sem v resnici, če imam občutek da sem koga razočarala, se enostavno umaknem ali pa zamenjam nick, skratka skoraj brez posledic, ne? Pa prosm na izi s komentarji - ni mi blo lahko tegale napisat