Nekega dne so uglednega profesorja na francoski ekonomski fakulteti prosili, naj predava na temo »Ucinkovito in ekonomicno planiranje posameznikovega casa«. Predaval naj bi okoli petnajstim direktorjem velikih druzb iz Severne Amerike. To predavanje je predstavljalo eno izmed petih delavnic tega enodnevnega seminarja. Tako je imel ugledni profesor le uro casa za svoje predavanje. Ko je tako stal pred elitno skupino, pripravljeno, da si zabelezi vsako njegovo besedo, je profesor pogledal po predavalnici in rekel: »Izvedli bomo eksperiment.« Izpod svojega katedra je potegnil ogromen steklen vrc (vanj gre vec kot 4 litre tekocine), in ga postavil predse. Potem je izvlekel kakih dvanajst okroglih kamnov, tako velikih kot teniska zogica, ter jih previdno, enega za drugim, polozil v stekleni vrc. Ko je bil vrc do vrha poln in je bilo vanj nemogoce poloziti se kaj, je profesor dvignil pogled in vprasal svoje ucence: »Ali je vrc poln?« Vsi so pritrdili. Profesor je pocakal trenutek, nato pa znova vprasal: »Res?« Nato je izpod katedra potegnil loncek, poln majhnih kamenckov. Z natancnostjo jih je stresel po velikih kamnih in nato narahlo pretresel steklen vrc. Majhni kamencki so se razporedili ob velikih, vse do dna. Spet je vprasal svoje obcinstvo: »Ali je tale vrc poln?« Tokrat so njegovi ucenci pocasi doumeli postopek. Eden izmed njih je odgovoril: »Verjetno ni poln.« »Torej,« je nadaljeval profesor. Tokrat je izpod katedra potegnil vedro peska. Pozorno ga je stresel v stekleni vrc. Pesek je napolnil prostorcke med velikimi in malimi kamencki. Ponovno je vprasal: »Ali je vrc poln?« Tokrat so ucenci, brez vsakrsnega oklevanja in enoglasno, odgovorili: »Ne, ni poln!« »Torej,« je nadaljeval profesor in z mize potegnil vrc vode, ki jo je do vrha vlil v stekleni vrc. Vprasal je: »Katero veliko resnico nam razkrije ta eksperiment?« Najbolj predrzen med slusatelji je pomislil na temo predavanja in rekel: »Eksperiment nam pokaze, da ceprav ima nekdo ze popolnoma zaseden svoj dnevni urnik, si lahko, ce si resnicno zeli, se vedno vzame cas za kako pomembno zadevo.« Profesor mu je odgovoril: »To ni to.« »Velika resnica je naslednja: Ce clovek najprej ne napolni vrca z najvecjimi kamni, jih kasneje ne bo mogel vec vseh spraviti v vrc.« Nastala je mrtva tisina. Profesor je nadaljeval: »Kateri so veliki kamni v vasem zivljenju?« »Vase zdravje, druzina, prijatelji, izpolnitev vasih sanj, ucenje in izobrazba, da pocnete to, kar vas veseli, pocitek, da se borite za svoja nacela, si vzamete cas zase ali kaj podobnega.« »Kar si morate zapomniti je, da mora clovek na prvo mesto v svojem zivljenju postaviti »velike kamne«, sicer se mu lahko zgodi, da v zivljenju ne bo uspel.« »Ce da clovek prednost tistim malim kamenckom, si bo zivljenje zapolnil z malenkostmi in ne bo imel zadosti dragocenega casa za pomembne stvari v zivljenju.« »Torej, ne pozabite si zastaviti tega vprasanja: KATERI SO VELIKI KAMNI V MOJEM ZIVLJENJU?« »In najprej zacnite z njimi.« S pocasno gesto je profesor pozdravil svoje obcinstvo in zapustil predavalnico. Vir: Christian Godefroy Prevod: www.klub-srecnih.si