Jutrček , včeraj prišla pozno domov, iz službe šibala na pokopališče staremu atu svečko prižgat . Pismu, letos bo že 20 let kar je umrl, moj spomin nanj pa še vedno svež, še vedno se sprwašujem, kako bi bilo, če bi bil še živ, ali kaj bi on menil. Se mi zdi kot neka igra, ker ga jaz poznam še vedno samo z otroškimi očmi. Potem sem šla k Omi, je full boljše, pa sem se full , sem kar ponosna nase, da sem vzela slovo kot del življenja, pa da še celo tule znam kaj za nasmejat si vzet, da ne kompliciram in ne seciram, ampak vzamem pač kar je. Doma bil čas samo še za Trudi čvek, potem pa spat . En navihan dan vsem