Pujsita

Jaz imam pa s sodelavcem podobne tekste....

Predvidevam, da ste o vsem tem že govorili pa me kljub vsemu zanima, s čim vse se ukvarjate, da bi duhovno zrastli. Vem da je tega malo morje, pa sem še precej blizu obale, zato iščem kakšno idejo česa vsega se lahko še naučim.

Da ni nič naključje je ena prvih ugotovitev, ki sem jih sprejela najprej, da prav vsaka zadeva, ki zgleda grozna nosi v sebi neko sporočilo in veliko pozitivnega. Tudi moje življenje je polno nenaključiuj, ki so me pripravljale in učile za življenje, ki ga živim zdaj, moža sem spoznala na zame in za moje norme v tedanjem trenutku na zelo nenavadni lokaciji, tako da vem, da tam nisem počela nič drugega kot spoznala njega... Naključij ni, so samo sporočila nam, ki jih razberemo ali ne.

Mogoče pa rabi priti ta tvoj prijatelj do neke precej kritične točke, da se bo potem na vseh področjih obrnil 1000 % na boljše .

Oprosti, si pa vsaj Jackpota z očmi dobil.... . Ljubim iskrive pogovore...

Saj ne gre za to, da ne bi sprejemala drugačne miselnosti, ampak enostavno se težje z nekom zelo dobro ujamem, če živi čisto drug način življenja in ima drugačno življenjsko filozofijo. Vsak ima pravico do svojih mnenj, izkušenj in norm, normalno, v določenih zadevah se p amoram ujemati tudi s prijatelji, da sploh lahko rečem, da so prijatelji. Pomoč brez pričakovanj lahko nudiš pa tudi znancem in celo neznancem.

Kako to misliš v najboljših časih, greš že na dol??? Jaz s tem tvojim vprašanjem živim vsak dan, ko sem se na tej svoji poti naučila, kako se da dosti laže in manj obremenjeno živeti in bi lahko tudi možu olajšala življenje, pa enostavno ni na taki stopnji, da bi bil dojemljiv za to. Tako sem in tja omenim, kako se da drugače videti kakšno situacijo, ali pa mu svetujem, če me vpraša za nasvet, sicer mu pa dajem priložnost, da se iz svojih napak uči. Tudi jaz sem se in ko sem bila pripravljena, sem napredovala, sama, nihče me ni s tem silil. Učim se obdržati mnenje zase, če me zanj nihče ne vpraša, ker drugače si pridigarski tip, rezultat je pa ničen. Midva že veva, ki si lahko zadeve iz oči v oči poveva....

Draga Vžigalica, v precej podobni situaciji sem bila jaz, doma sem imela stanovanje in hrano, za obleko, šolske zadeve in vse ostalo sem morala poskrbeti sama. Pa je šlo, delala sem za vikende v tujini, pa je čisto lepo zneslo. V trenutku, ko sem rabila rešitev je nisem videla, se pa nisem vdala, pa je šlo. Ne obupaj, pa bo šlo. Pozanimaj se tudi na socialni, mogoče ti pa tam kaj pripada. Veliko sončka, Janja

Jaz imam eno zelo zelo slabo izkušnjo, drugače pa imam 1 zelo dobro prijateljico, pa 2 dobri prijateljici in enega dobrega prijatelja. Razlika je pri meni v tem, da bi jaz zanje naredila vse, kar bi bilo v moji moči, če bi rabili karkoli, vse pa lahko zaupam le ta zelo dobri prijateljici, ostalim pa ne, ker se ostali ne ukvarjajo z duhovnostjo in enostavno dosti tem odpade. So pa tudi pravi prijatelji, ne obupajte...

Ja, to je pa resnica, da npr. če želiš delovati privlačno in se počutiš, da v tako obleko ti osebno ne spadaš, boš deloval neprivlačno, medtem ko lahko v istih oblekah neka druga oseba deluje privlačno. En precej banalen primer, ki mi ga dostikrat predstavi moj dragi.

Oh, pri svojih 182 cm se že dolgo ne počutim majhna...

Za pravega prijatelja imam jaz dokaj stroge kriterije - praktično take kot za partnerja, razen seveda fizične obdelave.... Oseba, ki ji lahko vse zaupaš in jo pokličeš brez pomisleka ob katerikoli uri za karkoli...

Čez vikend sem glih nekaj na to temo brala, saj naključij ni, a ne ? Prebrala sem in so me prepričali,da pri odpuščanju ne gre za to, da bi odpuščali tistemu, ki te prizadene, še manj pa da bi sprejeli dejanje te osebe za sprejemljivo ali postali zopet ranljivi. Gre za to, da sebe osvobodimo bremena, da ne živiš s to težo zamere ali bolečine, ampak jo velikodušno prepustiš osebi ki te je prizadela...

Jah, to je ena od zadev, za katero sem dojela, da jo moram najprej spremeniti pri sebi. Mislim, da je od povprečnega človeškega razmišljanja v današnjem času za začetek težko sprejeti drugačno mnenje, če pa ja veš, kako je prav, potem pa da zares vidiš osebo, ki ti je ljuba, da dela zares hude napake in bi ji želel pomagati in vidiš da trpi in se spotika na ovirah, ti pa ji moraš dati možnost, da se uči na svojih napakah in da počaka na svoj trenutek začetka mavričnega življenja. :o|o: Je težko, ampak kljub vsemu je treba sprejeti dejstvo da ima vsak pravico do svojega načina življenja in razmišljanja in da moj osebni prav v tem trenutku ni prav za vsakogar v vsakem trenutku. Živi in pusti živeti...

sama najraje berem kakšno dobro knjigco, se sprehajam z mojo zlato vrečo bolh, z možem pa obožujem izlete presenečenja

Ja, imam še dosti dosti za postoriti na sebi,v tem je čar igre, ampak kakšna zadeva mi pa kar uspe po naključju, ki jih seveda ni , na zelo lahek način doseči, druge pa seveda z dosti truda. Ugotovila sem, da sem običajno težko odpuščala zadeve, ki so me zadele v živo. Eno večjih šol sem imela s starši npr., ki minikoli niso stali ob strani. Pri 16 sem bila v vseh pogledih čisto odvisna od sebe,.... Vse sem zvozila kot je bilo treba, v meni pa je ostala huda zamera do obeh, katere sem se rešila šele letos, pri 29ih. Ugotovila sem, da sta mi dala najboljše kar sta bila v tistem trenutku zmožna (ne dosti, ampak pač njun maximum), jaz pa sem si pač nabrala dosti izkušenj pri reševanju problemov - izkoriščanju samostojnosti, kar me je naredilo samostojnejšo. Odpustila sem, kakšnih globjih čustev pa žal nimam, ker brez nič pač nič ne more človek čutiti. Jaz mislim, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, do svojega načina življenja in prav tako do svojih napak. Ljudje nas lahko razjezijo, užalostijo ali pa v nas povzročajo zamere samo če jim damo mi to moč.

Ja, saj to se začne dogajati, da težko najdeš skupne točke. tako ti je vedno manj do druženja s takimi ljudmi in vedno bolje se počutiš v družbi podobno mislečih.

Pa tukaj ste resnično sami pozitivci, kajti nekako v običajnih krogih težko najdeš podobno misleče. Večina jih misli, da si malo čuden, pa ti to odkrito reče ali pa se vljudnostno nasmiha. Prav prijetno je klepetati z vami...

Pozdravljeni, kot verjetno večino, so mene na to pot pripeljale težave, za katere sem v določeni točki spoznala, da jih ne znam pravilno reševati. Do takrat sem zares vedno gledala kaj drugi delajo narobe, da imam jaz zato težave. Tast je prišel do pozitivnega razmišljanja, ker je imel hude zdravstvene težave in jih uradna medicina ni bila sposobna razrešiti - s pomočjo pozitivnega razmišljanja in intenzivnim študijem teh zadev ter obiski virtualne lekarne si je uspel zaceliti večmesečne nezaceljene rane na nogah - posledice diabetesa. V naprotnem primeru bi prišlo verjetno v kratkem do amputacije. Skratka to je bil eden od argumentov zaradi katerega sem dobila močno zaupanje v te stvari. Jaz namreč pravim, da sem pravo socialistično vzgojeno bitje, ki verjame v dedka Mraza in verjame le tistemu kar lahko vidi in prime, zato sem imela tudi težavo začeti verjeti v to, da je nekaj nad nami (energija, višja sila, bog ali kakorkoli že to imenujemo). Na tisti točki sem začela opazovati sebe in glej ga zlomka, dokrila kup stvari ki mi niso všeč, podobne zadeve sem prej brez problema zelo očitno videla na drugih, na sebi pa ne. Ko sem se začela ukvarjati s temi zadevami, sem se dostikrat nasmejala, kajti prvič v življenju sem uvidela kakšne čisto osnovne življenjske resnice. Prav smešno se mi je zdelo, da nisem že kdaj prej pomislila na določene zadeve, ampak enostavno nismo vajeni razmišljati na te načine in šele literatura mi je postavila kakšna vprašanja, ki si jih prej nisem nikoli zastavila. Zdi se mi, kot bi hodila z rumeno rutico in kresničko po tej poti, kajti sem bolj na začetku, zato si tudi odpuščam vse napake za nazaj in tudi sprotne, kdo bi le zameril prvošolčku če ne zna izračunati integralov? Upam pa, da bom kot dr. Janja sedela osivela v gugalniku in pletla rokavičke pravnukom - da se bom držala tega čudovitega popotovanja.

Meni osebno se je do zdaj zdelo najtežje odpuščati ljudem, ki so me prizadeli. Zdaj, ko sem se tega naučila, sem sposobna odpuščati, vendar običajno hkrati s tem izginejo tudi globja čustva, če sem jih sploh imela do tega človeka. Vem, da so vsa ravnanja najboljše kar so ti ljudje v tistem momentu sposobni dati, zato me ne bremenijo zamere do takih ljudi.

Pozdravljeni, na vašem forumu sem bolj nova, pa zato nič manj radovedna . Zanima me, če ste v tem trenutku ali kadarkoli do zdaj prišli do spoznanja, da imate kakšno lastnost ali ravnanje, ki vam ni najbolj všeč in želite to spremeniti. Kako ste se tega lotili oz. se lotevate ? Veliko sončka, Janja

Pa saj te ne more nihče izkoristiti,če si ti dober iz sebe zaradi sebe. Če ti narediš nekaj za nekoga in v zameno nič ne pričakuješ, potem te nihče ne more izkoristiti, kajti ti storiš, kar se ti zdi prav iz svojih razlogov, kaj pa "obdarovanec" naredi s tem je pa njegova stvar.

Pozdravljeni, sem prav zadovoljna, da sem našla vašo klepetalnico. Tudi jaz sem bila do sedaj dostikrat razočarana nad tem, da se takoooooooo razdajam in nič ne dobim v zameno. :o|o: Nato sem kar enkrat prišla do spoznanja, da če želiš v resnici vsem ostalim dobro, potem to delaš iz sebe in iz srca in brez pričakovanj česarkoli, niti veselja v zameno. Začela sem se razdajati brez pričakovanj karkoli nazaj. Sicer mi čisto vedno ne uspe, ampak dostikrat, kajti to se mi zdi edin pošten način razdajanja, sicer gre za egoizem na visokem nivoji - glej kako sem dober ali dobra, jaz pa od tebe pričakujem to in to.... Veliko sončka, Janja