Pujsita

Tule moraš sebe vprašati kaj želiš in česa ne, ne oziraj se nanj . Tudi če želiš imeti srečno vezo, moraš najprej osrečevati sebe, ker če si srečna lahko tudi več pokloniš partnerju. zakomplicirano, a ne? Samo je pa res

Oho, no tko črno pa spet ni, saj sije sonce tudi takrat, ko ne stopaš z nekom z roko v roki

najbrž spodaj brez servirana

Hm, jaz z nobenim od na kakeršenkoli način bivših nimam nikakršnih stikov. Enostavno smo jo vsak mahnili po svoji poti naprej. Če bi me kdo poiskal po mailih ali telefonu, bi se jasno pogovarjala, samo nobenih ne vem kako zelo osebnih zadev, ker se ne čutim z njimi več ali pa še tako blizu, da bi se mi zaupalo jim kaj takšnega. Ne gre za nobeno sovraštvo ali zamero, enostavno se je list obrnil naprej, toliko novega doživetega, da nismo več povezani na takšen način, da bi imela interes kaj več kot vljudnostno klepetati. Česa si želiš ti, boš pa resnično morala povprašati sebe .

He he he. Dons pa pridem nenapovedana domov, tako, da si bom lahko sama skuhala . Bom naredila svinjsko kosilo testenine, pa pesto genovese , pa kakšno dobro solatko, bom po mojem kar paradižnik, pa tuno in mozzarelo zmešala . Evo, tole si loh privoščim kadar Trudička ni, same netrudi stvari edin v Pisi je on Mozzarello .

Hm, Sokrates, si v obdobju žalovanja, tako nekako pišejo, da se čuti, ko prebolevaš izgubljenega partnerja...

Hm tale sreda je pa čist neki spešl . Dragi 16 ur v službi, jaz tule prilično naredila zadeve, pa bom mogla sama domov, pa verjetno majčkeno naše gnezdece v red spravit , ampak bomo pa jutri vsaj zvečer skupaj. Hud podopustniški tempo .

Točno takole mislim

Eh Mickeni, sploh ni nujno, ljudje odraščamo in zorimo celo življenje, se pravi se vseskozi spreminjamo in lahko v vezi kadarkoli pride do tega, da si pač sploh ne ugajaš več, ali pa tisto obdobje ne. s tem, da ko si zaljubljen avtomatsko izžarevaš sebe drugače, takšnega kot pač v tisti specifični situaciji si. Razen če si imel v mislih primer, ko osvajaš deklinico sam za " podret" ko gre pa res za preračunljivost...

Tale forum je res nekaj posebnega, veš. Jaz sem tudi lani nič hudega sluteča mal semle pokukala, zdaj sem pa čist zasvojena. Tok ene dobre energije tule, kot da ne bi bilo res. Dobrodošla .

Ha, ha ha, Mickeni, zdajle sem pa rabila da sem dojela , gledam, gledam, gledam, na kateri del mojega posta si s temle komentarjem mislil, če še do tvojega komentarja nisem nič napisala, pol se pa le zazrem v svojo ikonco .

Jp, Cosma, s tole duhovno revščino se pa res strinjam. Jaz sem pa hotela povedati, da sta se moja normalno ločila, zmenila kdaj sem pri kom, pa sem jaz imela občutek, da nikamor ne spadam. Če gledam z njunega stališča, lahko rečem, da sta se idealno zmenila, edino moj oče ni redno plačeval preživnine, samo mamino preživetje zaradi tega ni bilo nič ogroženo. Nista imela kakih nizkih, meni pa vseeno ni bilo fajn, eno štampiljko sem dobila vase, s katero sem se borila do kakšni 2 leti nazaj (verjetno sem prav to zadevo rabila). Če bi ostala skupaj in se kregala, tudi ne bi bila rešitev. Tako da kljub na zunaj optimalnim rešitvam, otrok tega ne doživlja tako kot to vidimo odrasli, kar je slabše od tega, je pa sploh še bolj porazno .

Evo Cosma, obe zgodbi sta in nista rešitvi. V obeh otrok nasanka, al ma hude scene, al je pa nikogaršnji, večni gost... (nikjer nisi prav doma). Ko je v igri ločitev, ni zmagovalca in nikoli ni tako da bi se ustreglo otroku. Tudi v družinah, ki živijo na istem naslovu, trpijo lahko starši in otroci. Najboljš je srečna familija, vse ostalo je samo manjše ali večje zlo (izkušnja, ki jo zagotovo vsi udeleženi rabijo).

He, he he Trudi, ja tole z boleznimi v kolektivu je pa k zakleto. Ampak da se izogneš tistemu ta "pametnemu" sodelavcu pa vem, da boš našel varianto , uporabi svojo domišljijo in ideje, pa bo . Hm, do 23h, pol pa jst dons sama domov

Jaz se strinjam samo z drugim delom tvojega stavka. Če nekdo težko izraža svoja čustva jih verjetno zaradi strahu, da bi bil zavrnjen, kar še ne pomeni, da do ljudi ne čuti ljubezni. Živali pa pozornosti nikole ne bodo zavrnile, zato tak človek ne tvega da bi bil zavrnjen, ko izkazuje pozornost živali. Je pa dejstvo, da je fino, če tega strahu pred zavrnitvijo človek nima, življenje postane enostavnejše .

Jaz tudi ne, resnično, še posebej če ne bi maral PUJS .

Jp, pa Zlomka , pa Pesho, no sej mal se je vmes oglasila , Marsa nej pa res kar še uživa, čeprav manjka .

Ribka, daj Budalici, pa Tamari pomagaj, saj znaš

Hm nekaj zadev full ja, nekaj pa full ne. Intenzivno sanjam v bistvu že celo svoje življenje, včasih celo tok not padem, da hodim in kaj počnem zraven, pa sem v sanjah. Nekako nezavedno doživljam okolico - v smislu da nikamor ne padem, samo nisem pa pri zadevi z glavo, sem v svetu sanj. Tudi govorim v sanjah, včasih krilim. Tule se kar najdem. Spontani odzivi na dogajanje v okolici ja, to tudi v bistvu že vseskozi doživljam, če je tule mišljeno to, da padeš v določeno situacijo in spontano odreagiraš. jaz takoj dobim dražljaj, kaj storiti ali reči. se mi še ni npr. zgodilo, da bi po določeni situaciji si rekla : " Pismu, zakaj nisem rekla ali naredila tega in tega... " Mi kar sproti klikerji sodelujejo. Čas pa različno doživljam ja, včasih res kar izgine, včasih se pa vleče, samo tole se mi itak zdi čisto človeško. Močna želja po kakšni hrani se mi pojavi nekak izjemoma. Nisem glih tip človeka, ki bi čisto not padel ob okušanju hrane, ali celo da bi se zalotila v razmišljanju, kako bi mi nekaj pasalo jesti zdajle. Nekako mislim da bolj jem zato da preživim, da se nekak ne poglabljam preveč v te zadeve. Tale tesnoba se me je pa prijela kake 3, tedne nazaj. kar iznenada od nikoder en tak čuden občutek v prsnem košu,kot da bi nekaj pritiskalo nanj. Osamljeno ali pa ranljivo se pa ne počutim, da bi bila tam nekje sama na svetu , ne funkcioniram glih na ta način . Hm, bogve kaj vse tole zdaj pomeni

Tole mislim da je fasjn tudi glede razlage, da če sanjaš letenje, da je cool. No jaz se kar postavim nekam, zamahnem z rokami in že frčim . Včasih se samo na kak balkon umaknem, ali pa pač žabco po zraku plavam kamorkoli rabim . Nikoli me pa ne dobijo .

Clean, takole približno si mislim tudi jaz, s tem, da se mi niti smilijo ne, vem da karkoli že kdorkoli živi je pač njegova pot, njegova lekcija, njegova priložnost. Če je lekcija kruta, je pač vse prejšnje preslišal in je tale konkretna samo priložnost, da nekaj doume in da lepše zaživi .

Jaz govorim, da morajo druzine izginiti iz sveta.. le tako lahko izgine druzba, in nacionalnost in pripadnost NEveroizpovednim organirizanim politicnim relifgijam. Ravno tako izgine obcutek blizjih.. in rivalstvo.. Vsak clovek je enako pomemben in bi moral biti enako spostovan. Seveda obstaja clovek ,ki si mu bolj naklonjen.. ker se z njim vec druzis, ker si raje v druzbi enega ali drugega.. ampak to je cisto druga zadeva. Zdaj vlada obcutek.. nasa druzina in drugi.. kar povzroca locevanje in tekmovalnost. In ce je to vpleteno, clovestvo ne more zdravo funkcionirat. Vedno je potrebno vse razsiriti ne pa narediti se bolj ozko.. Hm, Tjazy, spet teorija mi štima nekak, do določene mere. Tudi jaz imam vse ljudi rada, vsakega na določen način. Energija nekaterih me bolj pritegne, zato se jasno z njimi več družim. ker me je moževa na poseben način, sem se z njim tudi poročila in z njim živim. Ker mi je, ker pač do njega čutim drugače kot do drugih in ravno ta posebej intenzivna čustva mi dajejo priložnost spreminjati sebe in svoj odnos do Življenja, kajti kakeršenkoli stik s komerkoli te postavi v drugačno situacijo, kot si je vajen, imaš možnost širiti obzorja, prav ta tako zelo intenzivna čustva ti dajejo moč za preseči globoko usidrane vzorce. Jaz to bolj vidim v smislu, da smo posamezniki, združeni v Univerzum in da celotno energijo najlažje spreminjaš tako, da narediš na sebi največ kar se da, vsi ostali okoli tebe so pa samo priložnost za tvojo lastno rast .

El Nino jaz tudi dostikrat letim, ja, fajn feeling, tko kot da bi žabco plavala, če je kriza, sam odfrčiš, pa je .

Dva gay-a se ljubita v postelji, ko prvi reče: "Dragi, danes sem šel na test in imam AIDS.." "In ti mi to poveą kar tako, mimogrede med sexom, brez zaščite" "Sem se hecal, mi je pa vsec, ko tako fajn stisneš rit."

Hm, določene zadeve sem povsem tvojega mnenja, nekaj tega mislim pa za nianso drugače. Kot prvo, zelo pomembno zadevo sem jaz prepričana, da je glavna naloga vsakega od nas živeti svoje življenje. Narediti iz njega najbolje kar se da, čimbolj napredovati. Če bi bili izolirani, bi nekako hitreje šli v smeri proti popolnosti. V otroštvu in puberteti imajo praviloma velik vpliv na naš razvoj starši, ker si takrat nekako postavljamo temelje čustvovanja, svoje osebnosti, skratka nekako postavljamo tiste čisto osnovne kriterije. Kasneje menim, da ima približno tako močan vpliv na nas partner. vsi ostali so praviloma manj vplivni. Če se prepustiš ocenam okolice, oz. celo dopuščaš, da imajo ostali tolikšen vpliv na tvoje razpoloženje, da celo lahko zapadeš v depresijo ali pa se razvijaš v "zrelo osebnost", potem enostavno še nisi sprejel odgovornosti za svoje življenje ali pa se nimaš rad, kar je tudi zelo narobe. Ravno oklolica, ki te ne sprejema, ti daje možnost utrditi se v prepričanju, da si zase najpomembnejše bitje, prisili te delati na tem, da se imaš rad, sicer res lahko kaj hitro zajadraš v depresijo. Kar se tiče pa problemov drugih, je pa tako, da jaz mogoče kakšno zadevo skušam pomagat sanirat, če imam feeling, da sem zato tam, ne pa preveč vsiljivo, kajti vsak ima svoj urnik kdaj in kako bo napredoval in jaz ne morem nikomur vsiljevati svojih dognanj, ki veljajo samo zame, mogoče nekoga drugega te iste zadeve celo zavirajo. Torej včasih Univerzum poskrbi, da smo postavljeni v neko situacijo, ko z malenkostjo manjkajoči delček energije nekomu posredujemo, zagotovo pa ne, da mu karkoli vsiljujemo.