Je postala zanimiva debata. Če jaz pogledam osebno sebe, pa skušam skozi moje doživljanje in občutke v otroštvu pokomentirati tole, moram reči,da sta se moja dva ločila, ko sem bila stara 4 leta. Na to zadevo sem odreagirala z zdravstveno težavo, ki me je spremljala do 16. leta. Živela sem pri mami in ves čas grozno pogrešala očeta. Z njim sem preživela 3 tedne poletnih počitnic, pa 2 tedna pozimi, pa vse praznike, ker je delal v tujini. Ko se je vrnil, sem ga videla večkrat. Ampak enostavno se ni dalo pošlihtati tako da bi bilo zame prav, lahko samo v smislu manj narobe. Kajti zame prav bi bilo samo da živita skupaj, pa da smo ena srečna familija. Ko sta se odločila takole,do česar sta imela vso pravico, kajti življenje je njuno in imata pravico in dolžnost poskrbeti vsak za svoje, hkrati pa sta imela dolžnost poskrbeti tudi za moje, če sta se že odločila zame, do moje samostojnosti. Ločila sta se, si našla vsak svojega partnerja in s tem se tudi jaz strinjam. Kajti če bi ostala skupaj, pa bi se non stop prepirala ali pa ne bi živela v normalnih odnosih, bi tudi trpela, samo drugačne štampiljke bi bile na meni, drugačna popotnica v moji osebni culici, s katero se poukvarjaš.... Nič ni prav, otroka se za nekaj prikrajša, pa karkoli že storiš v takem primeru, bolj ko je inteligenten, bolj inteligentne in zapletene obrambne mehanizme uporablja in mogoče več časa ko je samostojen rabi, da pride do vzroka za določene svoje reakcije. Ampak, če izhajamo iz teze, da si življenjske situacije in starše izberemo, je to tisto, kar smo si želeli, tisti start, ki nas oskrbi z lekcijami, ki jih potrebujemo za svojo nalogo. mene je to obogatilo s tem, da ljudi ne maram puščati na cedilu, da dam vedno ko je potrebno vse od sebe in da se zlepa ne vdam, vstanem tudi miljonkrat, če je potrebno, pa ne vdano, naveličano, ampak z zaupanjem v sebi, da so vse te lekcije potrebne, v moje dobro in da mi uspeva