Ko opazuješ moč valov, ki udarjajo ob skalo, spoštuješ mogočnost tega dramatičnega prizora. Ne moreš zgrešiti spokojnosti najmanjšega cveta, zadovoljnega s svojim majhnim prispevkom k lepoti obrežja. Ličnost mogočnih skal me spominja, da sem majhna in umrljiva, skale bodo živele dosti dlje kot jaz in počutim se ponižna. Zvezde, kako svetle, kako pomembne. Spomnijo me na skrivnost. Ne vemo in ne razumemo vsega. Lepota in vedrina borov in brez me spomni, kaj ej resnično, kaj je lepo. In koča sama, dovolj trdna, da varuje, in dokaj prijazna, da nudi zadovoljstvo, redka kombinacija grobosti in mehkobe. A predvsem čutim prisotnost Boga. V družbi dela,smeha,solz, hrane in pogovorov se počutim cela in živa, sem del nečesa, kar je močnejše od mene. Če bi lahko udejanjila spoštovanje, zadovoljstvo, ponižnost, skrivnostnost, razumevanje in zaupljivost, ki sem jih občutila na Burkliffu, bi našla Boga in se mu zahvalila. Sharon Wegscheider - Cruse