Sem si v nedeljo privoščila 2,5 h sprehod po Snežniških gozdovih. Po tleh lepo pisano listje, povsod tišina, spokojnost, kot jagode velike brinove jagode - modre, ki še dodatno popestrijo sliko na jesenski gozd. Tišina, samo jaz, volnica, šumeče listje pod najinimi tačkami. Rahel dežek - mršči, bi rekli pri nas. POvsod v gozdu ogromno zlomljenih vej, vejic,. posledica prvega letošnjega snega in še veliko listov na drevju. Tišina, dež, šumeče pisano listje, star drevored hrastov ob široki makedamski poti, tule bi se še graščaki z veseljem sprehajai. Zazrem se v nebo in vidim čudovite padavine - listi padajo čarobnih barv, vsak je drugačne barve in vsak se v svojem ritmu spušča na moje lase, rame, na mojo drago volnico, nekateri naju tudi zgrešijo. Prideva do klopce, prekrite z listjem, kot sem že predvidela, sem ga morala z roko umakniti, da sem se lahko usedla in uživala v čarobni naravi