Ojla Otožna.... me ne preseneča več... Tudi jaz sem bila od vseh sorodnikov najbolj navezana na mojega starega očeta, ki sem ga klicala Ati in nas je že zelo mlad zapustil - 54 let. Dostikrat se spomnim nanj, pa razmišljam, kaj bi on rekel o tem in onem.... Bil je ena mojih najsvetlejših zvezdic v družini in še danes se zares dostikrat spomnim nanj, me obišče tudi v sanjah in ponavadi mu rečem, da sem presrečna, da ga spet vidim in da sem toliko let mislila, da je mrtev. Srečanje je vedno tako sladko, polno lepih prijetnih občutkov. Sigurna sem, da me čaka gor in mi je en lep plac prišparal . Drugače se pa spomnim, kako sem jokala, ko sem ga pri stari mami čakala od takrat ko je šla ona v službo, pa da je on prišel domov, pa kako sem ga bila vesela, ko je prišel. Skupaj sva igrala harmoni, pa on je igral tudi harmoniko in trobento. Rad je gledal boks, pa pri skokih je za Weissfloga navijal... To je pa skoraj vse, kar se od 10 let skupnega življenja spomnim.