Iknee

No, po tem sklepam, da tebi tudi (še) ni čist jasna osnovna naloga - nič drugega, samo to, kar si sama povedala; govora je bilo o osnovni nalogi in jaz sem ena od tistih - poleg tebe in še koga, ki nam ta naloga ni bila že od nekdaj jasna; tu sem pa samo opisala svojo pot, kako sem jo začutila. Vedeti za osnovno naloga poklica šamana pa ni nič tako posebnega - šaman je pač poklic pri ljudstvih, ki imajo šamanizem, če imaš stik z njimi, potem pač spoznaš tudi osnovno nalogo tega poklica. Tako kot je pri nas, recimo, osnovna naloga dimnikarja, da omete dimnik in ni to nevemkakšna skrivnost, je osnovna naloga šamana, da človeka vodi "skozi" nekatera stanja duše, kamor spada na primer vodstvo pri iniciaciji ob pomembnih življenjskih prelomnicah, pomoč do novih uvidov v lastno psiho in življenje, ko se znajdeš v nekem temnem, vmesnem stanju, povrnitev ravnovesja znotraj človeka in med njim in okoljem, s predniki vred, in še kaj - saj si ne domišljam da te stvari do potankosti poznam, daleč od tega!

Moja babica mi je tud povedala svojo čist podobno zgodbo, potem sem jo doživela pa še jaz. Varanje je nekaj, kar te res pretrese do kosti. Zakaj? A zato, ker v sebi nosimo neke navezave, pa iracionalne strahove in neke romantične predstave in podobne stvari, ki nas ločijo od tistih "ta razsvetljenih?" (nekaj v tem smislu pravi Crna puma)? No, to se mi zdi pa vseeno mal preveč "poduhovljen" newagevski trip! Tu gre za eno zelo globoko, zelo človeško reč, ki ji Indijanci pravijo sveti obroč ("sacred hoop"). Ne, ne gre za navezave, ki jih kao razsvetljeni s prezirom zavračajo. Gre za ustvarjanje povezav, ki omogočajo življenje. Gre za zelo navadne, zelo vsakdanje in HKRATI najbolj duhovne stvari. In kod ti strahovi? Gre namreč za življenje. Včasih je šlo prekleto zares: če je lovec izginil k drugi in pustil svojo prejšnjo samo doma s petimi otroci, si lahko misliš, Crna puma, kakšna - zelo konkretna - panika jo je pograbila in nobena duhovnost in predelovanje svojih čustev ji ni prineslo srne pred šotor! In obratno, če se je lovec vrnil s plenom, pa je bilo ognjišče mrzlo in prazno in njegov lov ni imel nobenega smisla več - a se ti ne zdi, da ga je to zelo globoko in zelo zares pretreslo? No, dobro, zdaj nismo več lovci in nabiralke - ampak samo na zunaj in samo na prvi pogled. Psiha nam deluje še vedno enako. Če te tip vara, te to vrže v eno konstantno stanje stresa in strahu, prvič, ker se sprožijo tisti prastari vzorci, ki jih imamo zapečene nekam v kosti (ali gene), in drugič, ker čutiš, da je ogrožena tista osnovna nadosebna povezava - tisti "sacred hoop", nekje v svojih globinah to vsi čutimo kot pomembno, ravno zato, ker imamo v genih ta zapis o nadaljevanju življenja s potomci. Otroci presneto dobro čutijo, da ga mama ali oče serje z nekom drugim. In jih je blazno strah, v njih se naselita nemir in napetost, ker oni zelo dobro ČUTIJO tisti "sacred hoop" - ta pretok pretok energij in čustev in začutijo, da se je začel trgati, to pa jim daje občutek življenjske in čustvene ogroženosti. Tu se stopnja duhovnega razvoja kaže tako, da skrbiš za svoj sveti obroč in ga ne serješ naokrog. Se pa strinjam s tem, da če že doživiš varanje tako ali drugače, je najbolje, da sprejmeš stvari take kot so in se soočiš s svojimi čustvi in življenjem - to je edino produktivno, kar lahko narediš - saj onega, ki vara, pač ne moreš spremeniti, ima svoj film in svoje razloge za varanje (mogoče preprosto ni zrel za tisti takoimenovani "sacred hoop" ali pa se mu psiha kako drugače lomi - v vsakem primeru tudi tisti, ki vara, slej ko prej začne trpeti). Ampak to je lahko rečt in tega jaz ne mislim vzvišeno pridigat naokrog - zato, ker vem, kako je, ko si ne moreš kaj, da ne bi odreagirala z vsemi svojimi čustvi, pradavnimi strahovi, tako kot si on tudi najbrž ni mogel kaj, da ne bi skočil še kam drugam. Bila sva kar ustrezen par, nekje na isti stopnji razvoja. Ja, dobila sem res močno lekcijo, človek me je serijsko varal in jaz sem morala to trpeti tako dolgo, dokler nisem stvari zelo globoko v svoji psihi "poštimala" - z eno besedo. In, ja, on je odgovoren za svoje varanje, jaz pa sem odgovorna za svojo reakcijo. Ne vem, a so otroci bolj trpeli zaradi njegovega varanja ali zaradi moje reakcije. In za mojo reakcijo sem odgovorna jaz, ne on. Dokler stvari ne doživiš, ne moreš razumet, ko pa jih enkrat doživiš in predelaš, ne moreš niti obsojat, pa tudi vzvišeno pridigat z nekega duhovnega pedestala ne. Ko te stvari res globoko predelaš, ko dobesedno zaceliš svojo psiho, sprejmeš in razumeš in šele potem lahko ravnaš tako, da gre življenje kar se da mirno in srečno teče. In od tega imajo konec koncev ravno otroci največ - to pa je v resnici edino, kar šteje. Ker tu gre življenje dalje in tako se spreminja svet. Zato pa se povezavi med moškim in žensko reče "sacred hoop". Upam, da je blo tole kolkr tolk razumljivo - tle bi še enkrat ponovila, da nočem obsojat in nikomur ne pridigam, hotla sem samo postavit tole varanje v en konkreten življenjski prostor, da ne bomo preveč teoretiziral. Evo - vse je v enem košu, takle smo si naredl in takle mamo.

Neee! (NekdoK, upam da se strinjaš s tem?! ), Mario, tako zmešana pa ta čorba res ni, prisežem

pa vse ostalo v lajfu tud. Starejša ko sem, manj sodim in manj se ukvarjam s tem, kaj je pozitivno in kaj je negativno (sodijo naj kar sodniki, tko kot prav Mario, saj so plačan za to ). Poskušam čim bolj sledit enmu notranjemu občutku, in, moram rečt, da mi so razne ideje o pozitivnem mišljenju in o tem, da bi si gradila neke miselne koncepte (pa magari "pozitivne") mal mim. Še teh, ki jih imam, bi se bilo dobro počas znebit, se mi zdi. No, to je pač moja izkušnja. Z leti mi postaja zen vse bližji.

Berne ! Energije, ki to stanje vzpostavijo, so pogosto ful močne in se ujamejo kot ključ in ključavnica, in agonija kar traja in traja. Tisti, ki v taki zvezi tolerira, pravzaprav ni pasiven in igra avojo aktivno vlogo v igri, ima od tega neko (patološko) korist. To se mi zdi dober primer, kako je v realnem življenju težko na splošno govoriti o pojmih kot so toleranca ali negativno - pozitivno ocenjevanje nekoga. Poznam človeka z vietnamskim sindromom, ki je bil vsak dan pod gasom, to je bil edini način, kako je bil sploh zmožen kontrolirat svojo psiho (napade paranoje, agresivnosti etc.), ko mi je enkrat mal nakazal, kaj se mu je v tisti vojni dogajalo, mi je bilo ful nerodno, da sem njegovo pitje obsodila kot negativno. Kar se moje izkušnje z alkoholikom in nasilnežem tiče, je pa tko, da me je ravno zapletanje v obsojanje in ocenjevanje kaj je pozitivno in kaj negativno, kaj bom tolerirala in česa ne držalo v zvezi (pa še kaj, ampak tu ne bi o tem, ker bo to res ratala ena neprebavljiva čorba, a ne Mario ) - to je bil del igre, in je bilo divje in boleče. Ko sem stvari končno vzela takšne, kot pač so in sledila občutkom, se je stvar hitro razrešila (in zdaj živiva narazen, a v zelo dobrih odnosih)

Ampak a veš, da so ženske, ki tolerirajo tudi take stvari (in so moški tudi)! A so pri zdravi, je seveda drugo vprašanje, ki nekak ne sodi sem, hočem rečt, da je toleranca zelo individualna stvar in odvisna od marsičesa. In kaj je tukaj pozitivno/negativno? Lahko je od zunaj gledat in videt, da je zadeva očitno totalno destruktivna, ampak onadva sta v tej noriji našla eno psihično in energijsko ravnovesje in ju ne boš prepričal, naj nehata (zganjat hudiča in tolerirat hudiča). Kaj bomo zdaj - a je toleranca pozitivna ali negativna? Kakor kdaj, kakor za koga in kakor pogledaš. In kaj nam tukaj pomaga pozitivno mišljenje in prepričevanje in afirmacije? Pomaga zdrav občutek zase in za soljudi in sposobnost videti celo sliko. Sodbe pa največkrat niso uporabne.

Ok, malce nesporazuma, hvala za pojasnilo. (Po naslovu knjige in komentarju sem sklepala, da gre za enega od priročnikov o tem, kako bivati v realnosti). Te stvari me zelo zanimajo (nenazadnje sem kar nekaj časa delala v znanosti) in bom to knjigo najbrž res vzela v roke, če bo le čas. Bi pa omenila nekaj zelo zanimivega: šamanske izkušnje sveta in njihove pripovedi (npr. Hopiji in Navaji v Ameriki) se osupljivo ujemajo z najnovejšimi odkritji in hipotezami/teorijami fizike. Nenazadnje je znano, da je že Einstein zahajal po inspiracijo k Hopijskim šamanom (oz. medicine men-om, besede šaman oni ne uporabljajo), pa najbrž še kdo, a tega ne razglašajo, da si ne bi otežkočali življenja v znanstvenih krogih . Niti znanstvena in niti šamanska pot ne spadata med bližnjice in čeprav sta po metodah zelo različni, dajeta z razvojem fizike vedno bolj podobna spoznanja.

Knjiga je seveda premišljevanje, kaj pa drugega - pa smo spet tam! Tud če ma v naslovu complete guide in magično besedo reality (le kdo si domišlja, da lahko napiše popoln vodnik v realnost - a je bog al kaj?? Mi diši po naivnih ameriških prodajnih fintah in prej odbija kot privlači - čeprav vsebina mogoče celo ima point) . Reality lahko samo živiš in čutiš, takoj ko o tem napišeš knjigo, je to že en umski konstrukt, če potem o tem razmišljaš, si pa sploh odklopljen od realnosti tukaj in zdaj in je v resnici čisto vseeno, če filozofiraš o "realnosti" ali pa sanjariš o astralih. Tistim, ki preveč razmišljajo, bi jaz raje priporočila ŽIVLJENJE, knjige naj pa zapakirajo v škatlo ali prodajo na bolšjaku. Deset let resne hoje v hribe, na primer, te veliko več nauči o realnosti kot deset let branja knjig. Dobri šamani imajo podobno funkcijo kot hribi, kakor koli se to že čudno sliši. Pa tud vsak ta prav kmet v naši vasi ti lahko hitro priskrbi realno lekcijo o realnosti (poletje je sploh fajn čas za take "intenzivne delavnice" ).

Mantis, ful sem vesela, ker razumeš in se lahk pogovarjava kot frendici . Saj po svoje sem razumela, da me imaš na sumu - ko nekdo začne o šamanih in podobnem sem tud jaz previdna, ampak v enem obdobju sem enostavno morala raziskati te stvari, priznam, da sem se pa tud bala tega in sem se spraševala, a sem še pri zdravi, al pa sem že mal čez. Maš prav glede grandioznosti, v teh obdobjih si nekako dovzeten za to - stari kompleksi manjvrednosti in prezrtosti iz otroštva, ki še niso čist pozdravljeni se lahko hitro obrnejo v grandioznost, ko prideš v stik z enimi zdravilci, šamani in podobnimi, ki govorijo o podobnih izkušnjah, kot jih imaš ti sam. Čutila sem, da bi to lahko bilo tudi pri meni, ne rečem, da me nikol ne odnese mal tud v to smer, ampak nekje sem slišala en glas, ki mi je kar naprej govoril: "Čist navadna si!" - to je bil najbrž kakšen prizemljen angel varuh, hehe. Glih zato, ker sem jo v enem obdobju občasno vozila zelo po robu grandioznosti, lahko rečem, da je najboljši občutek, če si res čist navaden, ena taka sproščenost in svoboda je v tem - nič se ti ni treba niti skrivat, niti dokazovat in tud iz odnosov izgine velik teže in konfliktov če smo vsi čist navadni (kar tud v resnic smo - pa čeprav gremo eni občasno mal naokol, drugi pa majo kaj drugega ). Zdej grem pa spat, sem potolkla vse svoje rekorde visenja na kompu - tole mi je bla res ful zanimiva tema (otroc so šli na morje, pa sem si lahk mal dala duška)

Se strinjam, da smo v nekem smislu vsi odvisni od okolja - najprej nas oblikuje družina, potem pa krpamo (vsaj nekateri) svojo psiho tako ali drugače in smo spet odvisni od teh, ki nam pri tem pomagajo (dohtarji al pa alternativci, kdorkoli že) - ampak izbira je pa naša in v tem smislu že vplivamo na svojo pot. Ful mi je zanimiv tale pogovor s tabo. Ti bom povedala en primer pri sebi. Veš, sem opazila, da bi lahko bila res nora (po merilih uradne psihiatrije)- če bi se temu prepustila, bi lahko šla v ene drugačne "svetove" al pa zaznave, če je ta izraz bolj jasen. Včasih se mi je dogajalo, da me je odneslo, ne da bi to zavestno hotela (izventelesne izkušnje, shapeshifting) - to je bilo pa res noro ravno zaradi nenadzorovanosti in sem se ful ustrašila, ko sem prišla nazaj. Takrat sem si rekla, da moram te stvari raziskati in spraviti pod zavestno kontrolo, nekako sem slutila, da če jih bom poskušala zatreti (s tabletami ali brez), jih bom stlačila v podzavest in potem bom pa res imela "hudiča". Najprej sem sprejela zdravo za gotovo, da moja duša lahko gre izven telesa in se potem vrne in je vse kul (čeprav dohtarija pravi, da ni kul, ampak saj niso bogovi ). Potem pa sem raziskala, kaj je to za en fenomen in kako grem lahko iz telesa takrat, kadar se zavestno odločim ali obratno - preprečim nenadzorovan "potep". In je res delovalo, zdaj se počutim cela in nekako varna sama v sebi - saj veš, o čem govorim, a ne. (ne trdim, da se mi v izjemnih okoliščinah ne bi to spet zgodilo spontano - ampak saj to je pa normalno, bojda se to zgodi zelo veliko ljudem v raznih hudih nesrečah ipd.) Podobno sem naredila z depro pred leti - sprejela sem jo in sem šla vanjo in sem tam našla svašta - bolečin in strahov in prednikov in in.... Se mi je včas zdelo, da ne bom nikoli prišla iz tega, da se bom za vse večne čase ukvarjala s temi ranami in sencami - ampak sem prišla in potem nikoli več ni bilo niti približno tako hudo. Se mi zdi, kot da bi se nekaj v meni obnovilo, na novo zgradilo, kot da bi se moj svet nekako spremenil. Uradno je dokazano, da te vrste garanje (ker to je res garanje in trpljenje, nisem patetična) dejansko spravi nevrotransmiterje možganov na "normalne" vrednosti, ampak farmacija tega ne bo ravno razbobnala, psihiatri pa tud ne, ker so plačani po pacientu in jim je lažje dozirati tablete kot garati skupaj z nekom dneve in tedne (govorim za to težavo, nočem posploševati). Mislim pa, da za te stvari rabiš nekoga, ki te vodi skoz, vsaj jaz bi težko čist sama, mislim zdaj, ko gledam nazaj. Se ful strinjam s tem kar si napisala na koncu posta , saj zato sem pa tako previdna pri tem odločanju za zdravilsko pot, to res niso heci in, ja, tut sama se sprašujem, a bom sploh kdaj čist prepričana, da zdaj sem pa res zrela za pomoč drugim?? Kar se mene same tiče, pa se je splačalo - veliko bolj sem cela in živa (čeprav si ne delam utvar, da bom še kar delala na teh stvareh - najbrž do konc lajfa) To je pač moja izkušnja, moja pot in ne trdim, da je za vse ljudi in vse njihove težave prava, sploh ne. Tisto o tanki meji meji med genijem in norcem sem pa tudi jaz mislila tako kot ti - ta meja je socialna - kako ga okolica določi, ne v samem človeku - ta pač je, kar je - ima oboje hkrati, se čist strinjam.

Narobe si sklepala. Ko govorim o norosti, mislim na zaznavanje drugih dimenzij človekovega bivanja, ki jih uradna psihiatrija obravnava kot duševne motnje (ali celo psihoze), ja, v tem smislu sem zanje najbrž patološki primer (ali pa vsaj na meji), čeprav nikoli nisem prišla dovolj blizu psihiatrom, da bi mi uradno nalepili diagnozo, očitno sem v normalnem lajfu "dovolj dobro funkcionirala" al kako že temu rečejo uradno . Imajo pa otroci, ki svet doživljajo v enih širših dimenzijah težave, okolica jih doživlja kot čudne in moteče, v obdobju najstništva zna biti pa še huje, ljudje smo pač socialna bitja in rabimo sprejetost v vseh svojih dimenzijah in vzgojo v skladu s svojimi posebnostmi, ne pa po knjigi. Zasvojenosti, depresija in razne nevroze so v teh primerih posledica nesprejemanja otroka takšnega kot je in ne obratno - da so te zaznave same po sebi iluzorne in dokaz patologije (Obstoj teh dimenzij in zaznav pa sploh ni več sporen niti v moderni fiziki in mejnih področjih psihologije). V teh primerih je treba človeku pomagati, da tak, kakršen je v svoji biti (ne da bi ga označevali kot nevrotika in njegove zaznave kot dokaz patološkosti) najde samozavest in moč. Po tej poti sem šla jaz sama (mal s pomočjo alternativcev), če bo kdaj v prihodnosti kdo začutil, da mu moje izkušnje lahko koristijo na podobni poti, mu bom pač pomagala, to čutim - ja, mogoče res kot svojo osnovno nalogo, mogoče res drži, kar je rekla Mayita - da sem pač morala iti skozi vse to tudi zaradi tega. In, ja, obstajajo kulture, kjer imajo nekateri ljudje, ki jih pri nas označijo za nevrotike ali v najboljšem primeru zmešane umetnike, ki jih nihče ne jemlje resno, tam svoje mesto in lahko v družbi uveljavijo svoje darove. Meja med genijem in norcem ali norcem in (potencialnim) zdravilcem je včasih zelo tanka in občutljiva - se sprašujem koliko takšnih ljudi ždi po psihiatričnih bolnišnicah, ker so jih že v mladosti prezrli in zatrli, v kakšni drugi kulturi pa bi jih prepoznali kot zdravilce in jih vzgajali v skladu z njihovimi lastnostmi?

Mantis, Unis, pa jaz, ... pa še kdo nismo slučajno tle na tej temi. Tle mamo eno osnovno vprašanje. Kaj je pravzaprav z nami - je to kar doživljamo, norost ali dar - ta občutljivost za ene dimenzije, ki jih nekako ne znamo čist dobro spravt v tale vsakdanji lajf Ali rabmo psihoterapijo, tablete al pa ... Kaj? Lahko sprejmemo oznake, da smo nevrotiki in gremo po tej poti (diagnoze, tablete etc.) ampak jaz se tega ne grem. Ok, sem pač nora. Odločila sem se, da bom sprejela to "norost", živela z njo, jo raziskala in to umestila v svoj vsakdanji lajf. Pojma nimam, kako se bo to odvijalo, mogoče bom res kdaj zdravilka (zdaj še nisem), mogoče tud ne - ampak drugače ne morem, ne da bi imela občutek, da živim življenje nekoga drugega. Mayita, tvoj post je bil pa res sonček za dušo (Če komu zveni spet neiskreno in pocukrano, pa naj, kaj pa pol )

Vsak piše samo svojo zgodbo. Pri tem je čisto vseeno, Mantis, če pišeš zgodbo v prvi osebi ali pa če ti vzameš mojo zgodbo, objaviš, da ji ne verjameš in jo napišeš po svoje - pa kao da pišeš o meni. Ker v resnici si pisala o sebi - opisovala si svoja psihična stanja, ne moja. Včasih je težko s svojim nevrozami, strahovi in frustracijami in dvomi - to je ena ful močna energija in potem pač iščeš pot, kako ven z njimi. Eni se tega lotimo tako, da pišemo o sebi - toliko iskreno pač, kolikor zmoremo v tistem trenutku, drugi pa svoje nevroze podtaknejo komu drugemu in njegovo zgodbo priredijo tako, da vanjo lahko sprojecirajo to, česar pri sebi ne morejo prenesti. A sva si mal spucale psiho, a Mantis, ? Vse kul, dokler obe vsaj približno veva, kaj delava. (pa tut če ne, enkrat bova že zvedle). Bogami, tale forum je res ena psihiatrija. Pa še zastonj je.

Dejansko je bil požar, so potrdil na AMZS. Kratek stik najbrž, vsa napeljava je bila požgana, da ne govorim o smradu in črnem dimu, ko se ta reč žgala. Imela sem pasjo srečo, da se je to zgodilo glih pred vrati tiste firme, ker bi zadeva hitro razširila. Čudna dogodivščina. Mogoče slučaj - mama besna na isti dan, ko se men zgodi požar - mogoč so pa planeti tako stali, da so ojačevali energijo ognja, pa so se stvari mal bolj konkretno pokazale, al kaj jaz vem. Hec je pa bil, da sem imela v povezavi z mamino jezo tisto čisto spontano vizijo dogodka, ki se je nekaj minut za tem uresničil (pa nikol prej težav z avtom v tem smislu). Nisem vraževerna, se mi pa zdi, da ima Jung point ko govori o sinhronosti. Lahko, da sem samo v tem videnju začutila in povezala dva sicer neodvisna dogodka, ker gre za v osnovi isto vrsto energije - to bi rada verjela, ker mi ne diši preveč ideja, da bi moja mama z jezo netila požare naokrog, hehe , ampak mal hecno je pa vseen vse skupaj

Mantis pa prebere en post, in glej ga čuda, preseli se za deset let nazaj in zleze v kožo ene druge ženske in točno vidi in VE, kaj se je tej ženski dogajalo, koga je srečala in kako je čutila in mislila. To pa je en zelo poseben dar, ki ga res nima vsak! Evo, pa sem po vseh teh vratolomnih pustolovščinah končno na forumu v preljubi mi domovinci naletela na Mantis, ki pozna vso resnico o meni in mi kar pove in to zastonj, pa še posebej prosit je ni bilo treba. Bogami, Mantis, ti pa presegaš vse jasnovidce, res si carica! By-the-way: postavljanje v življenje drugih in ljubosumje sta zelo tesno povezana. Zdaj pa še mal zares. Tisti gospod, ki mi je ustavil v Sloveniji, je bil Janko Jamšek, antropozof, zelo moder star mož z veliko duhovno globino, kot človek pa zelo preprost in odprt, ki ga globoko spoštujem in bom vedno hvaležna usodi, da sem ga srečala. V Ameriki pa mi je ustavil hopijski medicine-man, ki je med svojimi ljudmi zelo priznan, tile res obvladajo svoje delo, sicer jih njihovi hitro skenslajo - če sem že jaz mogoče naivna, celo pleme Hopijev pa res ni. Takrat so se mi dogajale stvari, ki si jih nisem znala razložiti in mi je to srečanje res pomagalo to dojeti.

Se vračam eno nedeljo z ene delavnice, okrog osmih zvečer, mama mi čuva mulčke, ja, pa mal zamujam, mea culpa, sem ji obljubila, da bom tam okrog sedmih. No, se usedem v avto, še preden karkol nardim, zazvoni mobi, na oni strani mama - mi kar odnese zadevo z ušesa, kar pihala je od besa, ker zamujam. Pred očmi se mi prikaže slika: plameni in črn dim švigajo izpod havbe avta. Mater, dons je pa res besna!! Ampak ohranim dobro voljo (delavnica je bila fajn) in poskušam umirit duhove, zagotavljam, da bom zdaj zdaj tam. No, potem pa vžgem avto in se odpeljem, vse kao normalno. Na prvem semaforju pa začne od vraga čudno smrdet, pa črn dim izpod havbe!!! Planem ven, pa čez cesto do ene firme, vpijem varnostniku kje ma gasilni aparat, tip ga pograbi, leti ven in zadevo v nekaj sekundah pogasi. Vse kul. Avto odpelje AMZS, jaz pa pokličem mamo - sem ji že hotla reč, da je njen bes tko hud, da je na daljavo vžgal avto, pa sem se zadnji hip ugriznila v jezik - ne bi blo prov, da bi jo kar obtožla, sej nismo v časih inkvizicije !! No, pol sem jo pa sam lepo prosila, če lohk še mal čuva otroke, da jaz nekak zrihtam prevoz domov. In jih je. Pa čist tih je bla. Enkrat jo morm mal povprašat, kaj si je mislila.

Ma, veš kaj, pravzaprav me do konca niso v nič prepričali - sem morala kar sama prit do tega - samo se mi je pa zdelo zanimivo potem, ko sem začutila sebe in svojo pot, pogledati nazaj in videti, da je bilo veliko znamenj za to pot, pa jih nisem bila pripravljena videti. Point je v tem, da dokler sam nečesa nisi pripravljen videti in sprejeti, ti tega ne bo nihče mogel dopovedati, čeprav se kasneje izkaže, da je imel prav in si se upiral temu zarad enih strahov in predsodkov. Ne boš verjela - zadela si ! dvakrat sta me zdravilca snela dobesedno na cesti (enkrat v SLO, enkrat pa v Ameriki) - ko sem štopala, sta mi ustavila tipa, za katera se je kasneje izkazalo, da sta bila zdravilca in vidca. Vem, da zveni smešno ali mogoče za lase privlečeno - ampak ta dva sta bila res najboljša zdravilca, kar sem jih srečala, hkrat pa najbolj navadna tipa, kar si jih moreš mislit, sploh tisti stari Hopi s karirasto srajco v razmajanem pick-upu. Najmočnejše stvari res pridejo same od sebe ne da bi človek kaj dosti letal za njimi, dobesedno na cesti ali v štacuni, če že hočeš. Ja, pa še zastonj so . Ne vem, kako in ne vem, zakaj je to tako. Skrivnost pač. No, k parim sem pa šla kar sama, ker sem bila kar v zosu in jim seveda tud plačala kot se spodobi. Sploh pa ne mislim, da je moja pot kaj tako posebnega, samo jaz sem jo tko težko prepoznala, pa zato v tem postu najbrž zveni kot nekakšen bigdeal (saj zame osebno je bil res! ). Ne vem zakaj je tako, pravzaprav. Mogoče zarad vzgoje, okolja, kjer sem odraščala, kaj pa vem. Eni mamo pač s tem jebo v tem lajfu in je to za nas velika reč, za koga drugega pa pač kaj drugega. Kapica ma že nekaj podobnega, zato me je pa tako vztrajno spraševala .

Točno takega mačkona sem imela pred nekaj leti - in je točno take zganjal cele noči, pa še ven ga nisem mogla zapret, ker jih ni blo vrat, da jih ne bi znal odpret. Pol je pa enga lepga dne kar zginu (tko kt je tut pršou) - da ni obupou nad mano , k se kar nism pa nism hotla zbudit, . (me skrbi, da bo poslal kakšnega še bol odločnga kolega - tko se u lajfu ponavad zgodi, )

OK, si predstavljam, kaj misliš. Veš, slutila sem jo že zelo dolgo, pravzaprav že od otroštva, ampak sem bila s tem zelo sama, samo ena zelo posebna stara učiteljica v osnovni šoli me je enkrat pogledala in mi povedala naravnost, kaj je moja naloga. In jaz sem se tako ustrašila, da sem zbežala iz razreda in se skrila. V puberteti sem to slutnjo naloge in vsa čutenja in videnja povezana s tem uspela popolnoma zatreti, čisto jasno sem jo ugledala samo enkrat, ko sem se vračala v telo med prebujanjem iz narkoze. Med drugim me je bilo blazno strah, da sem zaradi tega čudno, noro bitje, hotela sem biti normalna za vsako ceno (in cena je bila zelo visoka - velika izgubljenost, depra, motnje hranjenja ... da ne nadaljujem, veliko tega je opisal Unis, zato tole, čeprav je moje osebno, najbrž kar paše sem). Šla sem skozi temeljito razsulo, temo, ko pojma nisem imela ne kdo sem, ne kaj zaboga je moja naloga - če jo sploh imam, razen tega, da grem dovolj globoko, da bom prišla do nečesa - nekega temeljnega občutka zase in svet okrog sebe, na katerem bom lahko gradila naprej - po takšnem razsulu, kot sem ga doživela, namreč ne moreš kar nekaj zimprovizirat in skopipejstat od drugih, preprosto ne gre. To me je vodilo v precej ekstremne življenjske preizkušnje (alpinizem, obsmrtna izkušnja, travmatično partnerstvo, potovanja v druge svetove - tako in drugače ...). In zdaj sem mama in se je moje življenje navzven umirilo v leseni hiški v gozdu - ampak ta naloga me še vedno čaka in me gleda in ... niti mal se ni spremenila od takrat, ko sem se je tako ustrašila ... še vedno je ISTA. Počasi, zelo počasi jo vedno bolj jasno vidim, čutim, sprejemam. Razumem, zakaj pravijo, da je pot ranjenega zdravilca dolga in zakaj šamanke v tradicionalnih skupnostih ne morejo to postati pred približno petdesetim letom. Ne gre - vsaj jaz ne morem. Zanimivo pri vsem tem je to, da so se mi ves čas od tiste učiteljice naprej, kot nekakšne markacije na poti v precej enakomernih presledkih par let pojavljali ljudje (različni - od slovenskih zdravilcev in vidcev do "pravih" šamanov), ki so me spominjali na nalogo, ampak dokler je sama nisem bila pripravljena sprejet nekje v globinah, jim kar nekak nisem mogla verjet, se mi je zdelo "O, ne to pa ne, pa ne jaz, tem se kr neki sanja al me pa zafrkavajo" (čeprav ne vem zakaj bi me - ampak tako se ego brani odgovornosti). No, zdaj vsaj nalogo poznam in se mi zdi še strašno težka - to najbrž pomeni, da me čaka še kakšen kos poti (no, saj imam še nekaj časa do petdesetega ). Najbolj presunljivo pri vsem tem pa je to, da se temu ne moreš izognit - to je vprašanje življenja in smrti, ko se umikaš osnovni nalogi, umiraš, ko se ji približuješ, pa čutiš nek poseben mir in radost. Ja, se strinjam z Mayito o odgovornosti in svobodi. S tem, da se začne pri tem, da si pripravljen najprej spozna(va)ti samega sebe. In prevzeti odgovornost za svojo osnovno nalogo, vse so enako vredne - karkoli že to je, magari da pečeš dober domač kruh. Večje svobode ni (in drži tudi, da se ljudje svobode v resnici hudo bojimo - ker je neločljivo povezana s spoznanjem naših globin in odgovornostjo).

Kapica se pa ne da, kadar ta lisička zavoha, da se še nekaj skriva v luknji, je ne odpraviš kar tako, kaj? Prosim, povej, zakaj te tako zanima moja osnovna naloga (saj bom povedala kaj o tem, ampak najprej mi ti to povej)?

Krasne, navdihujoče fotke. Zanimiv pripis k slapu.

O, kakšen izziv je pa tole? Me spominja na zenovske koane, ki ti tako zbegajo razum, da navsezadnje obupa, potem se ti pa posveti na enem čist drugem nivoju - a mam prav? Pa še precej blizu Unisovi temi je tole in zanimivo vprašanje, ker je v naši kulturi precej pogosto mnenje, da izbiramo (ali vsaj naj bi) z razumom ali včasih srcem, veliko manj pa se govori o drugačni "izbirah", ki se pravzaprav ne čutijo kot neposredne izbire ampak bolj kot dopustitev nečesa, kar presega razumsko in tudi čustveno izbiro (za to, da boš kaj takega dopustil se pa odločiš). Glede stare s koso - o.k., puščam odprto. Moj razum jo ima pa na sumu, da si ne bo mogla kaj, da ne bi presekala tiste srebrne nitke - no, živi bili pa videli .

Moja osnovna naloga je poskrbeti za svoje tri otroke. Mako, s tem je pa tko - ko maš enkrat otroke nimaš več izbire o osnovni nalogi, hehe. Ta naloga je kar dolga (pa še vnuki utegnejo prit) - ko bo konc naloge pa tudi ne bo izbire - še nisem slišala, da bi una ta stara s koso koga kaj dosti spraševala o izbiri, hehe .

Unis, ko tole berem, mi grejo kar mravljinci po hrbtu, in vem o čem pišeš (če hočeš, ti lahko enkrat pošljem kakšno mojo pesem iz tistih časov). Prav napenjam možgane, kaj bi ti rekla. Ker, veš, v resnici ni kaj dosti reči. Ni, ker si prišel do točke, kjer se odpira razsežnost, ki presega razumsko dojemanje. In ta razsežnost ni zunaj, znotraj tebe je. Zato je tako strašljivo, ker ta del tebe presega ego - ego v smislu osebnosti, ki jo bolj ali manj obvladuje razumsko dojemanje sveta. (Ta del je, by-the-way, bolj resničen od vsega drugega in vir globljih resnic in spoznanj- Unis, to čutiš tudi sam, a ne).Tudi jaz sem se na tej točki na vse kriplje oklepala razuma, ker se mi je zdelo, da se mi bo zdaj, zdaj zmešalo - slutila sem, da tisti gozd v meni (jaz sem to včasih doživljala tudi kot temno globoko jezero) presega razum in me je bilo peklensko strah vstopiti. Ej, zdajle poskušam napisati nekaj, pa sem že ene trikrat zbrisala, vrabca!! Se kar izmika našemu besednjaku, nočem pa, da izpade kot nekakšno newagevsko nakladanje, ker za prekleto resne in resnične stvari. V glavnem, gre za to, da greš skozi proces, kjer te razsežnosti tvojega bitja - kakorkoli jih že imenuješ in tvoja "vsakdanja osebnost" (kakšen trapast izraz, bogmipomagaj!) oz. ego najdejo svoje mesto v tvojem lajfu kot celoti. Ja, brez skrbi, popolnoma normalen si, samo v naši civilizaciji je na tem področju ogromna luknja. Pri nas te napotijo na psihiatrijo, kjer ti dajo ene substance, da teh svetov ne bi več zaznaval. V normalnih družbah (normalnih v tem smislu, da priznavajo to razsežnost človeškega bitja) greš k šamanu, ki te pelje čez in nazaj . To je pravzaprav osnovna naloga šamanov.

O egu je očitno začel Unis sam, tisto o egu v svojem postu sem pa omenila bolj mimogrede in mi je že žal, ker je bistvo mojega pisanja drugje, tale ego pa je najbolj dvignil duhove. Sploh pa se zelo strinjam s tem, kar si napisal XYZ, razpravljanje o egu je res brezplodno početje, amen pa konc o tem. Torej, tisti post sem napisala zato, ker Unis na koncu prvega posta prosi za nasvet koga, ki je dal "te mladostniške buče" skoz. Unisa ne poznam in nisem niti za hip živela v njegovi koži (valda), bi pa pred leti lahko sama napisala marsikaj od tega, kar je napisal on. In sem iskala vse mogoče (in nemogoče) poti, tisto, kar je bilo res zdravilno, pa je bilo sprejetje ran in bolečin in bednih občutkov o sebi, in to brez cinizma, pa temna noč duše in srečanje z lastno dušo. To ponavljam, ker vem iz izkušnje, da deluje (ja, prekleto težko je bilo in ne, Nataly, v tem primeru res ne serjem iz polne riti) - vse ostalo je pravzaprav veliko manj pomembno. Seveda pa si vsak utira svojo lastno pot, je pa včas koristno, če ti kdo, ki je tam že hodil, mal namigne, kje bi utegnila biti in te opozori na kakšen spolzek teren, kjer te lahko odnese - Unis, če si mal bolj resno povohal plezarijo, boš že vedel, o čem govorim. Tole bi rekla na konc - ko smo že pri sranju - prosto po alkimistih: iz največjega sranja nastane najbolj dragoceno zlato