Iknee

Predvsem se mi vse skupaj zdi vprašljivo, ker za njene napovedi izvemo iz nevemkatere roke. Pa še izvorno naj bi bile šifrirane in jih je baje moral nekdo (le kdo in kako ???) dešifrirat. Sicer je pa poletje v cajtngih čas "kislih kumarc" ko še "resnejši" objavljajo svašta (vpliv vročine na možgane pa to...). Živi bili pa videli...

Mal se delaš neumno pa ircaš, a? Kakorkol že, ene stvari je le lažje povedat v prispodobi, tisti, ki hočjo, bodo že razumel, tisti, k nočjo, bodo pa kakšne pripombe dajal - tud OK, vsak po svoje sprejema la pa zavrača to, kar drugi napametuje. Ja ti fantki in punčke smo vsi - tud tisti 20-160. Ko bodo oni razumel tistga ta mejhnga v sebi, bodo pa nehal onemogočat tiste okol sebe k so zdej ta mali in to bi bil res Sam zgleda da to kar traja - včas več življenj, vmes so pa otroc in gre stvar v naslednjo generacijo. Al pa izgovor, da je itak za vse kriva mama, k ni bla tko kt je treba in zato ni treba prevzet odgovornosti za svoj lajf. Nobeni izgovori niso fajn, obsojanje kogarkol pa tud pelje samo globlje v težave.

Težko nalogo si mi dal , to je tko, kot bi nekomu poskušal doma v dnevni sobi razložit, kako se smuča. Bom poskusla, ampak ne me preveč sesut, če ne bo dobr uspel. Ranjena čustva so večinoma potlačena, z okoliščinami vred, projiciramo jih navzven na druge in skrivamo za zidom obrambnih mehanizmov - od cinizma, (navidezne) samozavesti, vseznalstva, igranja raznih vlog od klovna do žrtve in napalca ... etc, . Zdraviš lahko samo to, kar čutiš, pomeni, da najprej prepoznavaš obrambne mehanizme pri sebi in dovoliš čustvom, ki so skrita zadaj, da se izrazijo, da jih (ponovno) začutiš. Kaj zdaj to v praksi pomeni "dovoliti"? Težko opisat z besedami, ker gre za notranji proces, ki z razumom nima velik zveze, razen tolk, da zavestno skušaš razum ustavit in umirit in se spustit skozi strah do bolečih čustev. Boleč in težak del poti. Dobro je met vodstvo. Takšno, kakršno čutiš najbliže in ti najbolj ustreza - globinska psihoterapija (psihoanaliza, pristopi telesne psihoterapije, integrativne psihoterapije ... ), vodene meditacije in poglabljanja v čustvena stanja in okoliščine, ko se ti je to dogajalo v meditativnem stanju, regresije v obdobje zgodnjega otroštva, tud nekatere šamanske tehnike ... pristopov je kar velik, eni so bolj učinkoviti za ene ljudi, drugi za druge. Potem ali deloma vzporedno s tem gre ozaveščanje (ponovno) doživetega, žalovanje, nato pa zavestno sprejemanje in pomirjanje s tem, kar se je zgodilo. Tako nekak, približn in na splošno in kolikor sem pač znala povedat tle.

Ja, se strinjam z vsem, kar si napisal. Bi pa dodala, da je to prvi del poti ali lekcije, ki jo je človek dobil s starši, ki so ga zanemarjali ali prezrli (tud v čustvenem in duhovnem smislu) ali fizično ali čustveno zlorabljali. Pomemben del, ki ga zelo verjetno ne moreš preskočiti, bi še dodala, da ne bo nesporazuma. Pomembno je prepoznati, da mama (ali oče) ni bila popolna, da je delala napake, ki so ti povzročile rane ali zmote o tebi samemu, ali celo izgubo večjega dela tvojega bitja. Potem pa spoznati, da moraš sam naprej in se nekako zaceliti (v smislu pozdraviti si rane in tudi poiskati svojo celovitost). V tej fazi pri večini ljudi pade tisto naivno spoštovanje do mame, ki temelji na iluziji, da je popolna ali vsaj zelo dobra. Ranjen in razočaran se umakneš in si začneš lizati rane. In si prepričan, da je mama ful zajebala stvar, da bi MORALA biti drugačna, boljša. In da si ne zasluži tvojega spoštovanja. Ok, dala mi je lajf - so what?! - in kup bolečin in psihičnega sranja zraven. Vem, vem, sem šla skoz to. In zelo dobro poznam past tega, da se siliš (ali te silijo) spoštovati jo, preden si zrel za to in lahko to narediš iskreno in iz srca. Če se v spoštovanje siliš (lahko tudi nezavedno, pod vplivom drugih ali lastnega Ideala jaza), se ti zgodi točno to, kar praviš - povoziš samega sebe, ves shit vzameš nase in se počutiš krivega in totalno bednega, namesto, da bi si zacelil rane, se še dodatno sesuješ . Enkrat pa potem začutiš jezo na mamo in upravičeno potrebo po tem, da se odmakneš, da se potegneš ven iz tega in začneš res spoznavati in sprejemati samega sebe. Nekje na tej poti pa spoznaš, da si obtičal, da nekako sploh ne moreš več naprej, da ena siva senca še zmeraj visi nad tabo, če imaš že tud svoje otroke pa z grozo ugotoviš, da delaš podobne stvari (al pa mal drugačne - pa vseeno precej v istem smislu - si npr, izbereš takega partnerja, ki začne zanemarjati ali zlorabljati vajine otroke, pa tega ne prepoznaš pravočasno, etc.), čeprav je bila to zadnja stvar, ki si jo nameraval. Kot prekletstvo, nad katerim nimaš nobene prave moči. Ne poznam nikogar, ki ne spoštuje svoje mame (ker je zaradi zlorab ne more), da ne bi živel v taki ali drugačni težki agoniji, in to krepko pokasirajo tudi njegovi otroci. Prehodil je samo pol poti. Kaj je torej izhod iz tega, kako se dokončno pozdraviš, kako se rešiš tega demona zlorabe, ki gre iz generacije v generacijo? Tako, da razširiš zavest iz svojega ega (ki pa mu moraš najprej pozdraviti vsaj najhujše čustvene rane - zato je prva faza te poti z jezo in zavračanjem mame vred pomembna) in vidiš mamo kot del širše slike - njene družine, njenega otroštva, njenih ran, ki jih je prinesla s sabo in so bile mogoče tako hude, da ji eno življenje ni zadostovalo in ni zmogla, ni znala drugače, kot da je ravnala tako, kot je. To ni opravičevanje njenega vedenja (tako njeno breme kot njeno zlorabljanje je še vedno na njenih ramenih in ga bo enkrat zagotovo morala razrešiti), to je nevtralno videnje cele slike brez sodb. To zdaj lahko razumeš, ker imaš izkušnjo, da tudi sam kdaj s svojim otrokom nisi ravnal tako, kot bi si sam želel in sam nisi mogel razumeti zakaj?? In potem pogledaš še širše, pogledaš svojo lastno lekcijo in globine razumevanja, občutenja, modrosti in sočutja, ki ti jih je ta lekcija dala. In VEŠ (ne da bi ti to kdo pridigal), da je tvoja duša to res rabila, in odpuščanje pride kot nežen, a močan val olajšanja, popolnoma naravno - ker ni več ničesar, kar bi sploh zameril, niti sebi niti komu drugemu, ne obsojaš več. In VEŠ, da ti je mama dala največ, kar je bilo sploh možno dati - življenje. Polega tega si dobil to, kar je tvoja duša rabila na svoji poti - v dobrem in slabem. Vse ostalo je med bogom, tvojo dušo in tabo, tudi ljubezen. Ko to spoznaš (s čustvi, umom in dušo hkrati), je tako (bo zvenelo mal patetično najbrž - ampak tko sem res čutila), kot bi se ti odprlo nebo, angeli ti pojejo, čutiš božanski tok ljubezni in sočutja. Osvobojen si spon zlorabe, razrešil si družinsko prekletstvo in svojo karmo (mama bo pa svojo najbrž v njenem naslednjem življenju). To spoznanje ti prinese globok notranji mir. Seveda še "padaš ven", ampak hkrati tudi poznaš pot nazaj. In svet ni nikoli več takšen kot prej. Tole o spoštovanju staršev pa se na prvem delu poti res sliši čist mim in si lahko upravičeno jezen, ko ti kdo kaj takega pridiga. Zato dobri psihoterapevti, zdravilci, šamani, kdorkoli že - ne pridigajo in ne sodijo, ampak spremljajo človeka po njegovi lastni poti.

Ja Krogec, kakšen konec pa si napopal tej zgodbi? Ta mali fantek je imel točno tako mamo, kakršno je rabil za svoj duhovni razvoj. Prava je bila. Sta bila že tako zmenjena . Dala mu je nekaj, česar mu ne more dati nihče drug, noben bioenergetik, noben guru - življenje. Ljubezen bo lahko dobil tudi od koga drugega (in to iskanje je najbrž njegova duhovna naloga), življenja pa ne. In staršem ni mogoče pobegniti. Nikoli. Do konca tega lajfa (pa mogoče še v naslednjem) jih nosimo v sebi. Tale poba ima kljub videnju avre še dolgo pot pred sabo, da bo zares poštekal ene pomembne stvari.

Evo ti resnice: to je to, kar jest vidm na lastne oči (pa čeprov je fatamorgana ).

Eni pa vidijo boga v vsakemu bitju in celo v kamnu. Kaj je takim guru - če sploh kaj?

Mogoče pa jih, al pa ti mal nakladaš. Al je bil pa ta mauček še čist prevlečen s tisto belkasto rečjo (se ne morm spomnit kako se ji že reče). Tole mi je ful smešn, ker vem iz čist prve roke in me bo pač težko kdo prepričal, da je drugač

Presneti cestni idioti! Se peljem po avtocesti, kar velik prometa, avtodom pred mano začne prehitevat enga šleperja, poškilim nazaj, daleč nazaj nikogar, grem prehitevat za avtodomom še jaz. Se pripodi za nama en bolid, je moral it bliz dvesto, ker ga še mal prej nikjer ni blo, sveti ko utrgan, pol se mi pa zalepi za rit, je vozil manj ko meter za mano. Me je hudo zasrbela noga na bremzi, tko čist mal bi zabremzala al pa prestavla v nižjo in - pok! - tip bi imel lekcijo, Niva je kar težka in ma kar konkretne odbijače. Samo ne vem, kakšna bi bila kolateralna škoda, tip pa najbrž itak ne bi dojel lekcije. Sem se uprla skušnjavi in si rekla, da se mi ni treba zapletat s takimi norci, na konc sem zadevo vzela z mal humorne distance. Naš promet je pa itak ena norišnica - folk - s policaji vred - za volanom sprošča vse svoje frustracije, anskioznosti, komplekse, agresivnost etc. Je pa že bolš to počet na forumu, je manj kolateralne škode (vsaj upam, da je tko)

A, pa modre oči majo, a ne? To je ena taka fama, ampak v resnic ni tako. Pripadniki temnopoltih ras se rodijo temnopolti in s temno rjavimi očmi, so pa res običajno nekoliko svetlejši od svojih staršev (ampak ne beli), tudi njihove pigmentene celice se še razvijejo in izdelajo pigment pod vplivom svetlobe. Naj se čimprej zaključi in čim bolje za vse. Pa prijatelji (p)ostanite!

Plezanje Ena prigoda iz "davnih" let: Se prpele legendarni Sabla na Turnc. S traktorjem. Skoč s traktorja, kar v blatnih škornjih zleze Platke (pa ne vem, če jih ni celo soliral), pa hajd nazaj na traktor in domov. Tolk o opremi. Kdor ma filing ma filing pa karkol že ma na nogah. Resno, mislim, da nekateri pretiravate z opremo. V resnic tam do dobre sedmice ni čist nč važn, kakšne plezalke maš, sam da ti približn pašejo na nogo. Pomembne so čist druge stvari: kombinacija občutka za gibanje v steni, relativne moči (moč mišic glede na telesno težo), ravnotežja in psihe - vse to ful odtehta razliko v kvaliteti opreme - ta se res pozna šele v najtežjih smereh. Tko da se prvih par let res nima smisla preveč ubadat s tem - škoda časa in dnarja. Sam čimveč plezat, pa čimbolj uživat v tem!

In le takšen človek res razume sočloveka in mu tudi zmore in zna pomagati, to je bistvena lastnost dobrih zdravnikov in zdravilcev. Sam doseči to stanje pa ni tako preprosto, ja, "sezuti svoje mokasine, da lahko hodiš v mokasinih nekoga drugega ..." včasih zahteva kar precej truda, najprej s tem, da pošlihtaš svoja lastna čustva, no, pol gre pa že lažje x:Dx

Zakaj je pa to zdaj en tak bigdeal - a je bit empat zdaj IN?? Ja, takih, kot jih opisuje Strelka, je vedno bilo nekaj, bolj mal sicer, ampak mi nič ne zgleda, da bi jih bilo zdaj kaj več. Če bomo o tem govoril in bo postalo in, se pa tud ne bodo namnožil (ker je empatija nekaj, kar prihaja iz globin človekove biti), kvečjemu bleferjev - kao empatov bo več. Poznam nekaj ljudi, ki se imajo za empate in mislijo, da se lahko vživljajo v čustva drugih, v resnici pa samo svoja čustva projicirajo v druge in potem te poskušajo prepričat, da nekaj čutiš, kar v resnici sploh ne. Pravi empati so to, čemur so ljudje že od nekdaj preprosto rekli "to je pa en dober, srčen človek" in za tega človeka to ni bil noben bigdeal, pa za ostale tud ne, sam veseli so ga bli (kakšni s hudimi frustracijami pa tud ne, ampak to je že druga štorija). A je zdej kej drugač? No, kakorkolže, je pa že bolš, da se pogovarjamo o empatiji, kt o kakšnih katastrofičnih prerokbah in teorijah zarote.

Bom vzela kt kompliment, moj ego itak vse vzame kt kompliment, včas še tist, kar ni tko mišljen. Tko, za vsak slučaj, hehe. Itak je pa vse to ena maya - ampak čut se pa dobr

Men je pa Janko ko čili v fižolu. En tak forumski dežurni "hudobec".

O, a maš sam konkretn vprašajne al maš tud ojrote za odgovor ?? Ker če majo vsi sam vprašanja, ojrotov pa ne, pol jih tud coprnice nimamo prov dost, razen tistih, ki jih znajo ojrote zmaterializirat, jest na žalost nism take vrste coprnca, pa tud drugih tega ne znam naučit . No, če nimaš ojrotov, ti bom pa mal šentjanževke dala pa en kamen za ljubezen, da boš vesel in srečen tud brez ojrotov, sm take vrste coprnca, k kej nardim tud zastonj (zato mam pa bl mal ojrotov, pa velik veselja)

Sej jih, sej jih, ampak jest sm zgleda mal naglušna na to uho, hehe. Al pa nočjo povedat čist jasn - hja, mal jebe mormo pa tud coprnce met, da nam nosu ne dvigne preveč v višave in nam aerodinamika ne crkne in ne strmoglavimo na svoji metli.

Ej, Marsa, s temile financami (in s famoznimi AH - avtorskimi honorarji, ki pridejo glih kadarkol, sam ne takrat ko jih pričakujem, pa tud ne tolk kt upam, pol pa jih pa sam na računu vidim, al pa še to ne - pff, pa grejo za pufe) mam jaz tud stalno jebo - ampak veš kaj sem po vsem tem pogruntala: dnar je šou pa pršou pa spet šou, jest sm pa še zmer tle, živa in zdrava, eto - in ti boš tud, sej si ja živa in se spreminjaš in obnavljaš in zdraviš. Sej vem, je too much včas, pa dobr dene, da človk mal joka, pa tuli, ampak ne pozabi, da je življenje večje in velik velik močnejše od vse te jebe. Jaz kar verjamem, da težave in rešitve prihajajo v enem paklcu (sam včas mal traja, da do konca odpakiramo zadevo). Drži se!

Recimo, da sedim na vlaku, ki bo zelo verjetn ausglajzou in bo šla cela reč v prepad (tko nekak je men razumet naslov tele teme). Mene v takem primeru prav mal briga, kdo je strojevodja, zanima me, a bi se dal zadevo nekak ustavt, če to ne gre, pa kako izstopit iz tega norega vlaka (oz. družbe). Torej - kako ustavit al pa kako jo s čimmanj buškami pobrisat dol? Mislm, za vlak gre in za nas, ne pa za une idiote za komandami, koga briga kdo so! Po moje je tole razpravljanje čist narobe usmerjena energija (grem stavt, da njim velik bolj paše, da se folk ubada z njimi kot pa s tem, da jemlje svoj lajf u svoje roke - je pa slednje res mal bolj naporno kot nakladat o nekih elitah in zarotah)

ARNKA JE CARICA. AMEN.

Lahko samo pritrdim. Meni so bila to najbolj pretresljiva duhovna doživetja - najbolj boleče in hkrati najlepše. Ravno tam, kjer sem imela največ sramu, strahu, jeze, agresivnosti, žalosti, me je pričakalo najlepše duhovno doživetje. Kaj naj še rečem - splača se snet superiorno ego masko in it tja dol pogledat Zdajle mi je prišlo na misel, da ni slučajno, da vsi duhovni učitelji od naših dedov in babic - pripovedovalcev starih slovenskih pravljic do indijskih modrecev tako poudarjajo skromnost in ponižnost kot vrlino - to ti dejansko ful pomaga odpirati "duhovna vrata" (sam tle je en keč - če si skromen s tem namenom, je to fake in ne delujex;)x), varuje te pa itak bolj kot karkoli drugega.

Kaj to nas sprašuješ, ti kar vrane vpraš, kaj ti majo za povedat, nč se bat, so kul tiči.

Meni se je to občasno dogajalo spontano (ampak bolj izjemoma) že od pubertetniških let, bolj intenzivno pa, ko sem začela delati na čustvih - tam pač, kjer sem preprosto morala, ker je bilo prehudo in sem spoznala, da bom morala tako globoko "počistiti" stvari kot bo treba, čeprav bo naporno in boleče in najbrž dolgotrajno. Edina tehnika, ki sem jo takrat uporabljala, so bile vizualizacije stvari, ki sem jih hotela pogledati in "prečistiti" (sem zelo vizualen tip in zgleda, da mi je to najbolj odprt kanal do podzavesti in do nadosebnih nivojev, komu drugemu lahko bolj ustreza kaj drugega) in "potapljanje" v potlačena čustva in občutke v ene vrste meditaciji. In že to je sprožilo dogajanje na meji znosnega. Precej kasneje sem prišla še do šamanskih tehnik z bobnanjem in petjem in so res močne - še dobro, da tega nisem počela na začetku, bi bila prehuda zame takrat (verjamem, da so te stvari vodene, zato res ni dobro iti z egom in na silo in prehitevat, ampak bolj po enem notranjem občutku, ki dopušča vodstvo). Mogoče še zanimivost, ki potrjuje, da so stvari - različni nivoji res povezane in prepletene in da še kako drži, da greš lahko samo tako visoko, kot si se pripravljen spustiti globoko. Prvič sem popolnoma jasno in nedvomno zaslišala glas Višje zavesti in dobila vodnico, ki sem jo lahko zavestno prepoznala in komunicirala z njo ravno takrat, ko sem prišla v zelo neposreden stik s svojim notranjim otrokom v neki zelo boleči situaciji iz otroštva, ki sem jo imela prej zakopano nekam zelo globoko v podzavest. Zanimivo tole o Krišni . Priznam, da razen tega, da sem vedela, kdo je, o njegovem življenju nisem vedela prav dosti, sem samo navedla besede Gera Lyonsa iz Aure. Bom zdaj kaj prebrala o njem. Ja, stvari hkrati potekajo na več nivojih, običajno pa vidimo samo enega, pa še tega skozi percepcijo ega. In je pol hudo, ko obstanemo goli in gledamo svojo iluzijo

Črno magijo se najbrž da razložit na velik načinov, v najširšem pomenu ta beseda označuje vplivanje na nekoga na ravneh, kjer se ta človek -žrtev črnomagijskega postopka, tega ne zaveda in nima obrambe. Ene vrste manipulacija torej. Tega je najbrž res kar veliko - ne gre samo za coprniško klasiko z raznimi uroki in podtikanjem mošnjičkov s čudno vsebino pod prag, ki se jim ubraniš z orlovo praprotjo, brinovim kadilom in pentagramom, ampak tudi zadeve na bolj subtilnih nivojih. Nisem sicer pristašica teorij zarote, ampak včasih si ne morem kaj, da ne bi pomislila, da je cela družba pod vplivom črne magije - saj se obnašamo kot obsedenci, ki smo čist izgubili svoj notranji kompas in povezavo z Zemljo in bitji narave. No, pa pustmo to zdej, vprašanje je, kaj narest, če sumiš, da kdo izvaja črno magijo na tebi. Zaščita in odstranitev uroka je najbrž lahko koristna reč, je pa to en manjši del cele zgodbe in niti ne najpomembnejši. Še najmanj je važno, kdo to dela in s kakšnimi motivi, čeprav ljudi pogosto daje firbec v zvezi s tem, ampak to je nevarno, ker se na ta način povezujejo s črno magijskimi postopki, kakršnikoli so že, in na nek način sodelujejo pri tem - firbcu se torej čist odpovej!!! Fizikalni zakoni delujejo tud na tem področju, ko nehaš biti prejemnica teh energij, se bodo odbile od tebe in se vrnile proti tistemu, ki jih je poslal - to je zdaj njegov problem, ki se tebe sploh ne tiče, lahko jih pa tudi usmeriš v Zemljo, ki jih bo očistila in nevtralizirala. Zdaj pa greva k bolj bistvenim vprašanjem: Zakaj si ranljiva? Kje - s katerimi deli tvojega bitja - in kako si se povezala s tem? Katere so tvoje šibke točke - kje kot bitje nisi cela, česa nimaš ozaveščenega pri sebi? Kaj dogajanje, ki ga pripisuješ črni magiji, pove o tebi sami in tvojem življenju? Delo na sebi je dolgoročno edina rešitev, ker tudi če si poiščeš kakega hodžo, šamana, ali kake druge vrste izganjalca, boš brez dela na sebi tega ostala tam, kjer si bila - in enako ranljiva, pa mogoče po tej izkušnji zraven še prestrašena in odvisna od izganjalcev. Strah je eden od največjih "haklcev" za črno magijo, notranji mir, ki ga pridobiš z delom na sebi, pa te naredi praktično imuno na vsakršno črno magijo, od potrošniško-kriznega pranja možganov do coprniške klasike.