Iknee

Pametni ljudje (in kao pametni) so seveda vedno bli in so še tud zdaj, ampak so stvari, ki se te res "primejo" šele, ko jih doživiš; kaj zate pomeni biti ženska/moški v eni družbi in iniciacije so že ena taka reč. Pri teh zadevah gre predvsem za izkušnjo, ki je osebna reč in umeščanje te izkušnje v socialni kontekst, kjer ti pride prav kakšna mal bolj izkušena in modra duša - tako nekako. Ne gre tolk za učenje o starih časih, teh pač ne bo več nazaj, vsaj ne v enaki obliki, gre nekaj globljega, ene precej temeljne reči, za to se mi pa zdi da smo jih nekako odrinili stran, pa izgleda, da to manjka - to se pozna pri vseh življenjskih prelomnicah, ki nas doletijo tako ali tako - z iniciacijo al pa brez. Mislim, da se teh stvari ne da ustvarit kar od danes na jutri z neko organizirano obliko (potem je to sam eno pametovanje) to zrase počasi, organsko v celoto iz manjših delov, hkrati z ozaveščanjem, da je nekaj takega pomembno in koristno. V šolah bi se pa dalo relativno hitro kaj doseči- sprememba programa (bolj življenjsko, več neposrednega, izkustvenega učenja, spodbuda ustvarjalnosti), poštene plače učiteljem in spodbuda, da bi v šole pritegnili polovico moškega učiteljskega kadra (sposobnega). Alfa blebetačev in alfa afen, ki prodajajo stereotipe je pa itak povsod dost, pa sej jih ni treba gledat in polsušat

Moje mnenje je, da smo v današnjem svetu iz tega, kaj/kakšni naj bi bili moški oz. ženske ustvarili eno nemogočo godljo in zdaj se iz tega rešujemo z enimi jako "pametnimi" stereotipi. Tako, za začetek, bi blo fajn, da bi se moški nehali vtikati v to, kaj naj bi bila, čutila, delala .... ženska ... in seveda obratno. Men se zdi čist mim, da v šolah en kup učiteljic in "strokovnih delavk" 13 do 14 let starim mulcem, ki jih razganja od hormonov in so na tem, da postanejo moški, dopoveduje, kakšni morajo bit! Jasno, da se upirajo, hvalabogu! Oni rabijo eno sposobno moško vodstvo, ne pa kup žensk, histeričnih od nemoči nad njimi. Al pa možje, ki svoje žene podučujejo, kako naj rojevajo in dojijo, ker so jim na tečajih oprali možgane, da naj bi se moderni moški čimbolj vtikal v ženske zadeve, ker je kao našel svojo žensko polovico - karkoli naj bi to že bilo. Ful, ful manjka starodavnih moških hord (ne gostilniških, da se razumemo!!) in starodavnih ženskih druženj, prenosa znanja, modrosti in izkušenj neposredno iz generacije v generacijo, brez institucij in knjig. Te zadeve omogočajo mladim moškim in mladim ženskam, da se nekako začutijo, razvijejo v eni aktivni skupnosti, iz izkušenj in neposrednega učenja od nekoga, ki ga začutiš blizu, ne da bi sledil/-a enim brezzveznim stereotipom enih kao pametnih in duhovnih ljudi ki kao vejo, kakšne naj bi bile ženske / moški. Govorila sem, howgh!

Hehe, jest sm tud imela dela čez glavo in sem se LF kar izognila za nekaj dni (preventiva je bolš kot kurativa, pravjo ), tko da odgovarjam s kar nekaj zamude. Ja, s tem se strinjam, tud s tem o pomenu zrcaljenja pri razvijanju čustvenih odzivov. Ampak... lej, ko pišeš "Tisto kar je inherentno res našega, kot večnega izvira, so redki in kratkotrajni prebliski in se kažejo v hard-core literaturi, poeziji, slikarstvu itd." ( ) - jaz tu not vidim tud tista naša izvorna, inherentna čustva - nekakšno "matično esenco" ali praizvir čustev, ki se v zrcalni fazi razvije v kompleksen čustven odziv, postane del ega, in - ja, se strinjam, se oblikuje v veliki meri pod vplivom okolja, najbrž res lahko rečeš, da prihaja od zunaj. Vseeno pa bi rekla, da nam je tisti praizvir nekako vrojen. Umetnost, ki jo omenjaš, ima tud močan psihoterapevtski učinek (to "furajo" Jungovci), med drugim (pustmo tle duhovne dimenzije in ostanimo pri čustvih) odpira nezavedno in tud privede človeka v stik s temi čustvenimi praizviri, ki spadajo res k njemu, k njegovi esenci in človeku pomagajo, da se pozdravi čustvene zmede in bolečin, ki jih je fasal v obdobju zrcaljenja in še kasneje.

Se strinjam z Mantis. Neresno se mi zdi, da nekdo propagira neko mazilo, pri tem pa ne ve (al pa noče povedat - še slabše), kaj to sploh je. Reči, da stvar popolnoma naravna, še zdaleč ne zadostuje! Dejstvo, da so sestavine naravne, še ne pomeni, da so tudi zdravilne ali vsaj neškodljive. Niti ni treba omenjat znanega dejstva, da so v naravi hudi strupi, tudi nekaj, kar je za nekoga zdravilno, lahko pri komu drugemu povzroči močno alergijsko reakcijo. Tak primer je smrekovo mazilo, ki lahko nekomu res zelo pomaga pozdraviti sklepe, so pa precej pogoste tudi alergične reakcije s hudimi izpuščaji na koži po celem telesu. Torej, gospa Jelica, zresnite se in se nehajte obnašati kot punčka v vrtcu, ki se gre prodajalno in prijateljicam noče izdati, kaj ima v svoji čudežni pisani škatlici. Napišite, kakšno čudo prodajate (ali podarjate, saj je vseeno), sicer si lahko svoje dobre namene nekam zataknete.

Se strinjam. Kolikor jaz vem, so nam čustva v osnovi vrojena, tako kot nam je, na primer, vrojeno procesiranje signalov iz čutil. Jeza, žalost, ljubezen, ljubosumje - vsega tega se ne naučimo občutiti, to nam je vrojeno, naučimo pa se, kaj s temi čustvi početi. Povej mi, odkod ti ideja, da so čustva prihajajo od zunaj? Resno me zanima, nisem prepričana, da sem pobrala glih vse znanje tega sveta ne ženi si preveč k srcu, če drugega ne jaz razumem vsaj to, kako je, če te nobeden ne razume

Visoko razvite živali vsekakor imajo čustva, ptiči in sesalci imajo ves razpon čustev od strahu, jeze, ljubosumja, veselja .... do ljubezni. Čustva so njihov način interakcije z drugimi živimi bitji, tako tujevrstnimi kot pripadniki iste vrste in so zelo pomemben del njihovega življenja, sploh pri živalih, ki živijo v tropu kot npr. volkovi in tistih, ki dlje časa skrbijo za svoje mladiče, to je v osnovi enako kot pri človeku, samo v manj kompleksni in razviti obliki. Čustva kot taka niso priučena, priučeno je samo njihovo izražanje, pa še to le v bolj kompleksnih oblikah - govorica telesa pri posameznih čustvih je na primer prirojena in enaka pri vseh ljudeh ne glede na kulturno okolje, kako in v kakšnih okoliščinah je primerno izraziti kako čustvo in v kako intenzivni obliki pa je seveda stvar vzgoje in kulturne sredine. Torej, z drugimi besedami in mal karikirano: čustva niso priučena, priučeno pa je njihovo potlačevanje. Višje razvite živali so tudi radovedne in to je pomembno gonilo učenja. Človek ima poleg radovednosti in učljivosti še sposobnost ustvarjanja nečesa novega, kar je najbrž povezano s simbolnim. Se strinjam, da simbolnega pa živali res nimajo, torej tudi nimajo simbolnega jezika, čeprav bi bilo za razmislit, kaj je pravzaprav sporazumevanje čebel s posebnimi plesi, ki pomenijo (so simbol?) določeno vrsto in smer in oddaljenost paše in npr. nekaterimi vedenjskimi vzorci opic ali volkov v tropu, ki služijo sporazumevanju. Morda je to nek arhaični zametek tega, kar se pri človeku razvije kot simbolno in je del mišljenja in višjih oblik zavesti, ki je verjetno res značilno samo za človeka. In zanimivo vprašanje, odkod simboli ali arhetipi (po Jungu) - ampak to je že mal off-topic. Živali vodijo potrebe, ki so del njihove vpletenosti v ekosistem, človeka pa poleg potreb vodijo tudi želje in te nas v povezavi z ustvarjalnostjo na nek način delajo posebne v ekosistemu. Zdi se precej očitno, da je človeštvo v tej razvojni stopnji prišlo do sposobnosti izpolnjevanja želja s pomočjo ustvarjalnega mišljenja, razvoj višjih oblik zavesti, pa je počasnejši - in smo zato (samo-)destruktivna vrsta v ekosistemu. (BTW - meja med željami in potrebami se zdi zelo zabrisana - velik ljudi sploh ne ločuje med potrebo in željo, kar samo dokazuje, da nam zavest in sposobnost vpogleda vase in svoje mesto v svetu še zelo šepa) Se zelo strinjam s tem, kar praviš v sledečem citatu: ...

Misli imajo svojo moč, malce pa dvomim v mislečega in njegovo sposobnost videnja celote in presoje, v kaj in zakaj se vmešavati. Preizkušanje svojih tovrstnih moči na drugih ljudeh in naravi je zelo problematična reč, tisti, ki so v svojem razvoju prišli na raven globokega miru in razumevanja sveta, tega preizkušanja sploh ne rabijo in razumejo, kje je njihovo mesto v Univerzumu in zakaj se nekatere stvari dogajajo tako kot se. Tisti, ki tega ne razumejo in čutijo potrebo po preizkušanju svojim moči pa ga največkrat krepko serjejo. Zdajle bom čist direktna in mal groba, ampak ne vzemi za slabo, bolj kot opozorilo: Mislim, Boštjan, da ga mal serješ. Kako pa TI veš, kaj je za nekoga dobro? Kaj pa, če je neka preizkušnja za nekega človeka ful pomembna, ker bo z njo pridobil moč in modrost, da bo kos neki drugi, veliko težji preizkušnji, ti pa si se vmešal in mu jo preprečil ter s tem škodoval? Stvari niso vedno enoplastne in to, kar se na prvi pogled zdi dobro, ni nujno tako in obratno. Vplivanje na človeka ne da bi te on posebej in čisto jasno prosil za to, je zelo problematično - ena od definicij črne magije je prav to - usmerjeno delovanje na nekoga brez njegovega privoljenja. Tole o preprečevanju neurij pa - imaš gromozanski ego. Slej ko prej te čaka eno neurje, ki bo pometlo z njim, potem pa ti bo marsikaj bolj jasno.

Zdej pa nč več ne razumem. Če sem prov prebrala, ti pod "Zdravje in alternativna medicina" prodajaš ene vrste zdravilo za zdravljenje enih psihičnih zadevščin, ja? So eni popisani listi namest tablet, ma dobr, sej oblika ni tko važna, važn je, kaj je not. Če hudo deluje poj je možn, da ma tud stranske učinke. To pa kupca že zanima, a ne. Ker kako boš spreminjal vedenjske vzorce - na primer namesto lenuharjenja pridno delal, če se ti pa od zdravila proti lenobi vrti v glavi al pa maš diarejo. Unis, če hočeš nekej prodat, moraš mislit tud na kupca, ne sam na svojo drogco.

A so navodila za uporabo priložena? Kaj pa opozorilo o morebitnih stranskih učinkih kot so npr. diareja, glavobol, vrtoglavica...? A se v primeru stranskih učinkov oglasim pri tebi ali naj obiščem svojega izbranega zdravnika oz. se posvetujem s farmacevtom?

lepo, da se najde kupec tud za eno čist navadno cigansko dušo... mal jo bom še imela, če ga bo brez navodil za uporabo le preveč srala (ni več v garanciji, tko da mi najbrž ne bojo hotli poslat navodil, serviserjem pa ne zaupam preveč), ti bom pa poslala ponudbo...

Hm, no, je pa ne bi še prodala... kokr dela tud brez navodil (čeprov mal čudn včas )

Ups, tole z navodili za uporabo bo pa mal težka, se mi zdi, da sem jih že zdavnaj bogvekam založila, zdej mi jo pa duša mal po svoje svira.

Nočem ti rečt "naredi tako", lahko ti pa mal namignem iz svojih izkušenj: Kadarkoli sem sledila temu, kar sem nekje globoko v sebi čutila, da to TO (saj veš o čem govorim ), mi ni bilo kasneje NIKOLI žal, pa čeprav ni bilo vedno lahko (lahke poti in prave poti niso nujno iste). Ko sem sledila , se je nekako vedno pokazala pot in rešitev, in to največkrat tam, kjer je niti slučajno nisem predvidela. Štoparjem pa ustavljam, sploh na naši cesti od vasi v dolino, nimamo avtobusa in kaka stara mamca jo kar peš maha v dolino, če jo prepozno opazim, grem tud nazaj v klanc v rikverc, da jo poberem (ta mlade pa počakam, da sami prtečejo) pa drugi v vasi tud ustavljajo, k sem imela avto pokvarjen nisem niti enkrat pešačila, zmer kdo ustavi. ( pa drugač nismo glih kakšni svetniki zbrani v tej naši vasi - ampak štoparjem pa res ustavljamo, ne sam domačim). Ena taka navada, ki se me drži in ustavljam tud drugje, če imam le prostor v avtu. Nobenih slabih izkušenj in nekaj ful zanimivih in dobrih ljudi! Pred leti se je enim znancem zgodila nekaj res poučnega. So šli na vikend na isti dan kot sin, samo mal kasneje, vsak s svojim avtom. Ob cesti zagledajo enga človeka, ves krvav nekaj maha naj ustavijo, pa so mislili, da se je najbrž tip pijan stepel al pa zvrnil v jarek, bi jim avto umazal in se peljejo kar mimo. Pa se je potem izkazalo, da je bil to njihov sin, ki je z avtom zletel s ceste v precej globok jarek.

Nimam pojma, kako se prodaja dušo, pa Tantric ni tud nič uporabnega napisal na to temo. Na primer, a se mora duša s tem strinjat al mogoče nema prava na glasanje in jo lohk kr odpelješ - kam? - na bolšjaka? In kaj je pol k nimaš več duše? Recimo, če prodaš avto, hodiš peš al pa z biciklom, al pa si kupiš novega. Kaj pa k prodaš dušo? A obstaja tud pri dušah kej podobnega - recimo, kakšna takšna manjša rezervna dušca - kt eno rezervno kolo na primer? To je dobr vedet, tko, za vsak primer. A lahko poj k si svojo dušo prodal, kupiš kakšno drugo, tako bolj pametno al pa mogoč bolj seksi? Dej, Tantric, ti k si tko pameten, mal mi razlož te okoliščine prodaje duše. A, ja, pa še to me zanima - a moraš dat garancijo zanjo? Kaj, če mu ni všeč (me skrbi, da moja ciganska duša komu ne bi bla glih po meri) pa jo prnese nazaj? Al mu pa kar sama uide (mam svojo na sumu, da bi mu revežu kupcu ušpičla kšno tako)? Vidiš Tantric, resnemu prodajalcu in kupcu se pojavljajo vseh sort vprašajna, preden se odloč za en tak posel. Prosim, navodila in pojasnila!

In jih bo še naprej - ker ima v svoji podzavesti nekaj, kar jo ko magnet vleče k takim tipom. Vleklo jo bo, dokler ne bo tako hudo, da ji bo izbilo na dan to, kar ima pri sebi za pogledat in poštimat. Nat, to je tako močna energija, da ji nič ni kos - tu nič ne moreš, še najbolj ji (in sebi) pomagaš tako, da ji sploh ne pomagaš, ker jo bo zelo verjetno sam trpljenje najhitreje priteralo do spremembe. V enih situacijah je odklonitev pomoči največja pomoč in to sploh ne izključuje sočutja, čeprav se to mogoče čudno sliši. A si že pomislila, da imaš mogoče ti tud kakšen majhen hakeljček, kjer se zapletaš v sestrine štorije? Men je res dobra knjiga Games people play, avtor Eric Berne, mi je v podobni situaciji ful odprla oči in dala mislit. (mislim, da obstaja tud srbski prevod, za slovenskega pa ne vem)

Psiha (in povezava psiha-telo) je v športu res ful pomembna, jaz sem tud vedno občudovala psihično stabilne tipe (v športu in nasploh ). Pri vrhunskem športu pa ženejo telo do takih skrajnosti, da se poškodbam ni možno izognit, telo pa nima časa niti za normalno regeneracijo, kaj šele za zdravljenje po poškodbah. Se bojim, da stabilnost in sposobnost koncentracij pri regeneraciji ni zadost (čeprav ima svojo vlogo) in so tisti na dopingu v prednosti (vsaj kratkoročno - dolgoročno pa se telo vrhunskih športnikov sesuje, itak). Ko sem se o tem pogovarjala z Ogorevcem, je rekel, da kombinacija pristopov alter-medicine in duhovnih praks tudi zelo zmanjša pogostost poškodb in poveča regenerativno sposobnost organizma. Možno. Upam, da res. In navijam za Kozmusa (vsaj dokler mu ne dokažejo dopinga)

Krogec, a si bil ti rojen s carskim rezom?

Mene pa res zanima, kaj je s Kozmusom. Z njim dela Marjan Ogorevc, ki kombinira psihološke in bioenergijske pristope pa tud duhovne prakse. Čist jasno je (po tem, kar je objavila in napisala Čebelica pa sploh - BTW ful zanimiv prispevek ), da takih rezultatov na klasičen način ni možno doseči - a je Kozmus res nadomestil doping s pristopi alternativne medicine? In ali lahko na ta način varno priženeš telo čez meje "normalnih" zmogljivosti? Za nekaj časa že - saj to obstaja tud v naravi in je evolucijsko ful pomembno - ampak v naravi je to mišljeno za redke ekstremne situacije, pri vrhunskih športnikih pa je to redno in skoz več let. Sem slišala, da so dopingirani tud menedžerji, kirurgi, ki naprej opravijo svoje delo v javni bolnici, potem pa še svoji privatni, pa še kdo.... V družbi, kjer je vrednota višje, hitreje, dlje, več (zemlje, denarja, slave, moči, nadzora...) namesto harmonije in upoštevanja celote, je doping neizogiben del igre in je iluzija, da ga je možno kar ukiniti. Dopinga ne bi bilo več samo, če bi se sistem vrednot v družbi v temeljih spremenil.

Julka a.k.a. Vanga je bla pa moja, kaj bi v Bolgarijo hodil, sam na Primorsko je blo treba poromat!

Ja, individualizem je res izrazit, ampak mislim, da ni samo to. Opažam, da je vedno manj neposrednega doživljanja okolja - narave, na primer, in tud odnosov in to ljudi zagotovo siromaši, če ne drugega čist preprosto zato, ker manj izmenjave energije v različnih oblikah, sicer pa lahko podoben, če ne celo isti pojav opaziš tudi v zelo veliko ekosistemih, ki postajajo vrstno vedno siromašnejši. Očitno smo ljudje razvili družbo ropanja okolja, ki konec koncev ropa tud na same, tud na ravni psihe in odnosov. Ampak, da ne bom sam tarnala - se da tud plut proti toku, pa še prov fajn je, sploh pol ko najdeš svoj način življenja v tem.

Živimo v času, ko vlada precej razširjeno prepričanje, da se da vsega naučiti v šoli ali takih in drugačnih organiziranih izobraževanjih, če že ne iz knjig in revij, pa na delavnicah. Pa ni tako, vsega že ne, včasih še tistega bistvenega ne - in vzgoja otrok je že en tak primer. Ena ljudska modrost (če se ne motim afriška) pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Mama, oče in otrok so del kompleksnega spleta odnosov in dejavnosti in ta mreža je tista, kjer otroki živi, sprejema, se odziva in se oblikuje njegova osebnost in vedenje. Iz te mreže se mati in oče tudi neposredno, skozi lastno vedenje in odzive, učita, kako vzgajati otroka. Vsak, ki ima vsaj enega otroka in iskreno pogleda v svojo družino, ve, kako majhen delež v celem dnevu imajo zavestna vzgojna prizadevanja, pa še to ima na otroke sorazmerno majhen učinek iz preprostega razloga, ker se otroci odzivajo na energijo, zavestni in iz izobraževanja priučeni vzgojni prijemi pa je imajo neprimerno manj kot realne življenjske situacije, kjer starši ravnajo kot celostna bitja, s svojimi čustvi in vsem ostalim, vključno z napetostjo, strahom ... Skratka, otroke in njihovo vedenje oblikuje realna življenjska situacija njihovih družin, razširjenih družin in okolja. Starši pa v resnici vzgajajo svoje otroke s svojim bitjem, načinom življenja, odzivanja, čustvovanja in le deloma tudi z vzgojnimi prijemi. V tradicionalnih skupnostih se znanje o vzgoji otrok prenašalo iz roda v rod v sklopu skupnosti razširjene družine in je bilo globlje povezano z realnimi življenjskimi situacijami, da ne govorimo o tem, da je bil tempo življenja bistveno počasnejši in so se te stvari lahko utrdile tako v mladih starših kot v otrocih. To ima neprimerno večjo težo kot današnje izobraževanje o vzgoji na raznih predavanjih in delavnicah iz zelo preprostega razloga, ker je v tem več življenjske energije in časa. Dejstvo je, da je današnje izobraževanje staršev o tem, kako naj vzgajajo svoje otroke, lahko le zelo majhen kamenček v mozaiku. Učiteljski poklic je v času, ko avtoriteta staršev pada in posledično tudi avtoriteta učiteljev (iz globljih družbenih razlogov, ne zato, ker so starši nesposobni kot vzgojitelji svojih otrok), in je družba kot celota zelo zelo nemirna (in kako le naj bodo v takšnem noro hitrem cirkusu otroci mirni???) zelo težak, ampak bo tak še en lep čas tudi ostal, globinske družbene spremembe gredo počasi. Zato bi blo pa treba učitelje dobro plačat, pa počitnice naj kar majo, saj si jih nujno rabijo, da lahko potem sploh delajo.

Ni treba, pravzaprav jih ravno tega ne smemo učiti. Zato, ker to sami najbolje vedo. Bolje, veliko bolje od nas. Sami se morajo to naučiti izražati, skozi lastno izkušnjo. To izkušnjo jim je treba samo dopustiti. Domišljati si, da imaš indigo otroka, je velika past in velika nevarnost, da otroku naredimo precej škode. Noben resničen otrok ne paše pod nobeno oznako. Če starši otroka obravnajo kot "indigo" otroka in sledijo nekim navodilom, kako vzgajati indigo otroka, bodo prezrli svojega Jožeka ali Lojzko. Ne verjamem, da otroci potrebujejo kakršnekoli osebnostne oznake, niti jih ne potrebuje starši pri vzgoji svojih otrok, otroci so pač to, kar so. Čisto vseeno, ampak res čisto vseeno je, ali so indigo, zeleni, kodrlajsasti ... vsi so prišli na ta svet z razlogom, ki ga pozna samo bog - kako si lahko kdorkoli domišlja, da ve, s kakšno nalogo je kak otrok prišel na ta svet??? In kakšen dar nosi s sabo ena čist navadna Lojzka? Tega prav gotovo ne boste našli v nobeni knjigi. Ali se lahko umirite in pogledate otroka - samo čist preprosto pogledate, ne da bi kaj mislili, kaj hoteli, karkoli pričakovali - samo pogledate ga - NJEGA, ne indigo otroka, razumete, POGLEDATE NJEGA. Zašepetate njegovo ime.

Se spomnim, ko da je bilo včeraj (čeprav je od takrat preteklo že velik vode, stvari so šle pa še bistveno na slabš): Sem še študirala in živela pri starših, petek popoldne, visim na telefonu, kličem plezalske prjatle, pa vremenarje, pa spet prjatle, pa se menimo kam in kako, pa menimo, na konc se nič ne zmenimo, je vreme preveč nestabilno za plezarijo, ostanemo doma. Mama nekaj dela po kuhni in me z enim učem opazuje. Pa reče:" Vas so pa telefoni prikrajšal za najboljša doživetja" Debelo pogledam, mama (ki je v mladih letih tudi plezala) pa pravi: "Mi smo se na četrtkovih sestankih na ferajnu (beri alpinističnem odseku planinskega društva) zmenili, kje se za vikend dobimo, recimo v Vratih al pa v Kamniški Bistrici ..., in se nismo nič več menil pa pregovarjal, smo šli tja v petek popoldne, ne glede na vreme. Smo mal zakuril, kej pojedl, nakladal, se smejal, so ble zvezde pa hribi, pa prjatli ... zjutraj smo šli pa plezat, če je blo lepo vreme, če je blo bolj tako, smo šli samo hodit, če je dežval, smo pa še en dan čepel pod kakšno streho in se smejal in nakladal... In je bla dogodivščina v vsakem primeru." Kar mal me stisnilo takrat, in me še danes, vem, o čem je govorila. Že takrat, ko mobilcev še nikjer ni bilo, niti interneta, smo imeli manj pravih stikov in tudi manj stikov z naravo, bili smo doživljajsko revnejši kot generacija pred nami, kaj šele zdaj. Izgubljamo nekaj najbolj dragocenega, edino, kar nas res napolni in nam da občutek živosti, pristnosti, prijateljstva. Pa tako preprosto je, prav na dosegu roke. Samo sitem vrednot moramo spremeniti. In si vzeti čas - to se mi zdi še največja težava, vsaj v začetku. (no pa še mal poguma najbrž, ker je vsaj v začetku lahko kar nekaj težav, če prestaviš svoje kretnice in začneš drugače, ampak gre, res gre!)