Iknee

Saj predčasno sploh ne bo mogla stran, ne glede na nasvete - jih ne bo mogla poslušati! Čas, da gre stran bo sovpadal z njenim NOTRANJIM občutkom oz. takrat, ko bo nekje v sebi spoznala, da zdaj pa gre in konec. In nič prej. To ni stvar neke logike kot se mogoče zdi nam zunanjim opazovalcem, ki opazujemo za nas nemogoč odnos, ampak stvar njenega notranjega zorenja. Do takrat pa jo bo tisto nekaj v nji (ne v partnerju!) vleklo k njemu, če ne drugače pa tako, da bo cele dneve čakala na njegov klic. Pa tole ni blo mišljeno čisto nič cinično, takle mamo . Janko, pliz, članstvo v klubu (sam povej, če je tud članarina, pa kakšna? A pir?)

Stvari vedno razumeš za nazaj , čustva in vsebine iz podzavesti pa prehitevajo razum, tako, da ne verjamem, da sem v vsakdanjem življenju kakšen čudež, hehe, na eni ravni stvari pošlihtaš, pa se ti odpre delo na drugem koncu. Ja, sem šla skozi dolgotrajno zelo divje in boleče razmerje, posledica poglabljanja vase in celotno situacijo pa je danes to, da tega človeka ljubim bolj kot kdajkoli prej, zdaj z nekim globokim mirom, med nama ni zamer in to je zelo osvobajajoč in pomirjujoč občutek in najbrž najboljši obliž, ki sva ga lahko dala na rane najinim otrokom, čeprav ne živiva več skupaj.

Na partnerski odnos se da pogledat tud s stališča ravnovesja. Vsa živa bitja ali širše kar "živi sistemi", kamor spadajo poleg posameznikov še njihovo neposredno okolje, ekosistemi, Zemlja, Vesolje, imajo v sebi "vgrajeno" (ali "vdihnjeno" - to je najbrž del bistva življenja, ki je zelo verjetno kar duhovne narave) težnjo k ravnotežju. Včasih se sicer zdi - tudi v partnerskih odnosih, da neko bitje rine ravno v nasprotje in ruši neko ravnotežje, kot ga mi razumemo, ampak če pogledamo širše, vidimo, da ravno v tem on išče neko ravnotežje. Se izkaže, da ima v sebi takšne napetosti ali napetosti doživlja na nekem drugem področju, da jih skuša nekako uravnovesiti z ravno takšnimi dejanji ali vedenjem. Nekaj v njem, česar največkrat še sam ne pozna prav dobro, ga z veliko močjo sili v to. Kadar se v odnosu najdeta dva taka, ki jima odnos uravnoteža neke notranje napetosti, je lahko zadeva zelo divja in v enih pogledih tudi destruktivna, pa zveza zlepa ne bo šla narazen. Če bo pa že šla, si bosta v kratkem poiskala drugega partnerja, ki bo igral isto vlogo. Neravnovesno stanje - se pravi stanje neke hude notranje napetosti - je namreč hujše od bolečih iger v navidez nemogočem odnosu, ki pa vendarle nekako nudi ene vrste ravnotežje. Tu soljenje pameti od zunaj največkrat nič ne zaleže. Človek mora pač nekako priti do tega, da pogleda, kaj je tisto neravnovesje v njem samem (lahko so to potlačeni deli njegove psihe, čustvene rane, družinske travme in neravnovesja, povezave s predniki - človek skuša s svojim bitjem nekako spraviti v ravnovesje poškodovan živi sistem, ki se mu reče družina ...) in začeti delati na lastnem notranjem ravnovesju in celovitosti. To je pot ljubezni, ki pa ni ravno lahka, vsaj v začetku ne. Ljubezen bi lahko v tem smislu razumeli tudi kot stanje celovitega sistema, ki je uravnotežen tako, da energije, ki podpirajo življenje, lahko prosto tečejo in se odvija ustvarjanje (lepote, novih živih bitij - otrok...). No, pa še mal o bagrih: če najameš prevelikega, je pa tud cel hudič, ti razkoplje še vse ostalo; mojemu sosedu je prevelik bager(ist) kopal jamo za greznico in mu spodkopal temelje hiše in se je skoraj podrla, je bila cela drama in so moral bajto sanirat ko po potresu. Skratka, pri bagrih je tko kot pri drugih rečeh: glih prov mora bit, ne prevelik in ne premajhen, pa z občutkom je treba delat

Lej no, samo ena ideja in en ideolog, ena in edina resnica! To me pa nekam sumljivo spominja na totalitarizem! Belcebub, spet ne navajaš nobenih virov! Če ne boš navedel verodostojnih virov, te bom pa res imela za totalitarističnega manipulatorja.

Hm, pravzaprav ma zvezo s kontrolo, ja. Pred leti sem imela kar precej izdelana mnenja o tem, kaj/kdo je vredno spoštovanja in sem na ta način ocenjevala tud sebe (in sem imela samospoštovanje precej v podnu, ker sem postavila kriterije nekam v nedosegljive višave in tud do drugih ljudi sem bila najbrž precej pasja zarad te kritičnosti), in ja, sem si tud domišljala, da moram imeti sebe in svoje bližnje pod kontrolo in da je od te kontrole odvisna osebna moč in samozavest (zanimiv si tole pogruntov - ma res zvezo s kontrolo). Potem sem pa doživela par stvari, ko so se mi okoliščine in ljudje, do katerih sem bila zelo kritična, pokazali v čist drugačni perspektivi, ne vem, kako naj tole povem na kratko - skratka zagledala sem vse skupaj v eni drugačni časovni in vzročno - posledični povezavi. Je bilo kar težko, posledica vsega tega pa je bila, da sem morala svoj pogled na svet v temeljih predelat in del tega je bilo to, da sem opustila sodbe (ma, dobro, mal vseen še sodim najbrž, ampak ne jemljem lastnih sodb take zaprmej zares, velik bolj puščam stvari odprte) in kar je blo od vsega najbolš - rešila sem se potrebe po kontroli. Ne povezujem več občutka lastne vrednosti in vrednosti drugih ljudi s tem, kako dosegamo neke kriterije (ja, s tem je povezana tud ene vrste kontrola). Nekako sem sprejela svet tak karšen je, bo že poskrbel zase , jaz pa tud po svojih močeh za to, kar pade k meni. Pravzaprav se s samospoštovanjem in samozavestjo niti ne ukvarjam več kaj dosti (razen kadar naletim na kakšno zanimivo debatko kot je tale), se mi zdi, da samozavest al kako že temu rečeš zdaj namesto doseganja nekih kriterijev bolj izvira iz čist preprostega dejstva, da sem del stvarstva, nič boljša ali slabša od kateregakoli drugega bitja na tem svetu. Se mi zdi, da ko enkrat spoštuješ vse kar vsevprek, pravzaprav spoštovanje kot označevalec nekak nima več pomena. Itak je vse eno.

Kakšna pesimistična izjava! Ampak jaz sem kljub vsemu mal bolj optimistična in verjamem, da se da najti kaj precej boljšega od ameriške verzije kapitalizma, že skandinavske države imajo s svojim odmikom od trdega kapitalizma družbo veliko bolje delujočo kot Amerika, veliko manj je revščine, kriminala, diskriminacije, neprimerno bolje urejeno zdravstvo in dostopnost kvalitetnega izobraževanja ter manjšo zadolženosti in bolje ohranjeno okolje. BTW: od kod ti podatek, da se potrebe po energiji na Kitajskem zmanjšujejo?? Navedi natančen vir - kdo je avtor članka, kje in kdaj je bilo objavljeno?

Eh, jaz se pa spoštujem kr tko . Po par izkušnjah, ko so se mi sodbe o tem, kaj je vredno spoštovanja in kaj ne, čist na glavo obrnile al pa sesule, sem s temi razsojanjem (vsaj v glavnem) nehala in spoštujem kar vsevprek brez kakega pametnega razloga . Dost je, da obstajaš, maš že kak razlog za to, oni zgoraj to valjda ve, tud če jaz ne vem. In že to je vredno spoštovanja. Samozavest je pa zame zavest o tem, da si, da obstajaš. Da se zavedaš svojega bitja in svojega mesta v svetu drugih bitij - zelo dobesedno pravzaprav. Vse ostalo je pa ego trip, ki pa se mu tudi lahko reče samozavest.

Se sprašujem, s čim bodo pokrili rastoče potrebe po energiji? Kdo in kako bo plačal celotno ceno za to? Mislim CELOTNO CENO, kamor je vključeno tudi uničeno okolje. Se sprašujem, na račun česa so tako konkurenčni? Če gledaš samo tisti del, ki te zanima, ostala dejstva pa prezreš, je seveda zelo lahko delati pozitivne zaključke.

Sploh ne mislim, da gre za nekakšno zaroto. Pri kapitalizmu je težava v tem, da v stroške produkcije ni všteta škoda na okolju in jih ekonomija ne sili k spremembi tehnologij in načina življenja. To plačujemo vsi, dobiček pa poberejo lastniki. In v tem je keč! Lastnikom kapitala se okolju prijazne tehnologije in spremembe produkcije večinoma ne izplačajo, ker degradacija okolja ne gre na njihov račun. Tam, kjer so državljani pritisnili nanje (v nekaterih evropskih državah), pa raje izvozijo strupene odpadke v Afriko in tam uničujejo okolje, kot da bi kaj spremenili. Pa to niso očitki nekih komunajzarjev, tudi državljani zahodnoevropskih držav, ki nimajo in nočejo imeti s komunizmom nič, opozarjajo na to in protestirajo. No, tu sva pa enakih mislih! Jaz se tudi ne mislim odpovedati kvaliteti življenja, le da se mi zdi, da imava precej različne pojme o tem, kaj je kvaliteta življenja. Zame je to v prvi vrsti ohranjeno naravno okolje, pa čeprav zato živim bolj skromno in z manj udobja in raznoraznih stvari.

No, da ne bodo sam eni tuji dr. Baylocki et.al. še info iz prve roke in domačih logov: Pri nas doma jo imamo - ta novo oz. prašičjo. En otrok jo je prebolel v štirih dneh brez kakršnihkoli komplikacij (dva dni povišane T, glavobol, solzenje in blag kašelj, nato postopno izboljšanje v naslednjih dveh dneh). Pri drugem otroku poteka v še blažji obliki (mal potrkam na les, za vsak slučaj). Tega je že kar veliko, v vsakem razredu nekaj otrok, je rekel naš pediater (btw. priznano najboljši v tem koncu in tud moje izkušnje z njim so res dobre). Pa še tole je povedal: "Nova gripa po mojih izkušnjah in izkušnjah kolegov na posvetih poteka v blažji obliki kot lanska sezonska gripa, tudi zapletov je bilo lani več, določene skupine bolnikov pa itak ogroža vsaka gripa. Zaradi poznih zapletov s pljučnico sem v bolnico letos poslal samo enega bolnika in je lepo okreval. Cepljenja razen izjemoma ne priporočam, razvpiti Tamiflu pa v resnici nima omembe vrednega učinka. Po doktrini naj bi ga sicer predpisovali, ampak izkušnje kažejo, da nima smisla." Med vrsticami je namignil, da gre tako pri cepivu kot pri Tamifluju za močan vpliv farmacevtskih multinacionalk.

x:Dx Super haiku pišeš! Večina tvojih mi je všeč, zgornji pa me je nasmejal do solz, tale slikca se mi je prikazala: Grom in strela s krožnikom v rokah lovim večerjo.

A ti to resno?? Človeška vrsta je v tem kratkem času, kar smo se namnožili in razvili svojo tehnologijo, iztrebila dolgo vrsto živalskih in rastlinskih vrst, poleg vseh tistih, ki jih ogrožamo posredno s tem, da krčimo in spreminjamo njihov življenjski prostor. S svojo pametjo smo verjetno najbolj učinkovit plenilec na Zemlji, je pa vprašanje, če smo dovolj pametni, da ne bomo na koncu koncev iztrebili same sebe tako, da si bomo uničili svoj življenjski prostor.

Jaz osebno ne poznam nikogar, ki bi bil zares dolgoročno na prani (poznam eno, ki je to iskreno hotela, pa si je zelo sesula zdravje in eno, ki ji je šlo kar dobro, ampak se je izkazalo, da se njena prana občasno materializira v koščke milke - mogoče je zato tud ona srala majhne rjave drekce ) No, obstaja pa še ena možnost - glede na podobnost z zajčjimi drekci bi mogoče morala iskati pranojedce med zajci podobnimi človeškimi bitji. Sori, tisti, ki ste duhovno tako visoko, da ste na prani, sej boste razumel in odpustil, a ne, eni navadni požrešni človekinji, ki si včas ne morem kaj, da ne bi klatila takihle in se mal režala zraven... Smeh je pol zdravja, druga polovica pa dobra prebava Ojej, pa še čist sm mim - tema je bila pa zlato in srebro, ne pa prana in zajci in njihovi drekci. Ma, kaj bi s srebrom. Itak nimam keša, da bi to zdej kupovala. Pa sej tega ne moreš pojest, ko je kriza in ni hrane, pa srebra tud ne bo noben kupoval od tebe ampak bodo ljudje iskal hrano ... tko da - ja, zajčja detelja (ejga, spet smo pri zajcih) pa regrat, pa korenince ... no pa kakšen divji zajec za mesojedce (spet zajci - mislim, da bodo še kako pomembni za preživetje). Se spomnim bosanskega para iz Sarajeva, ki sta pri nas delala doktorat, potem pa sta se mal pred vojno vrnila domov in sta v enem od medvojnih pisem napisala tud tole (navajam približno po spominu): "Pri vas Slovencih sva se naučila še nekaj, kar nama zdaj pride bolj prav kot doktorat - nabiranje in priprava regrata. Ko smo imeli še mir, so se nama naši smejali, da se paseva ko zajca, ko sva spomladi nabirala regrat, zdaj pa vsi mi nabiramo po zelenicah, ko je hrana pasje draga, če jo sploh lahko dobiš..."

Velja tudi obratno - onesnaževalci s svojim načinom produkcije služijo ogromne količine denarja; denar, ki ga dobijo tisti za raziskave o globalnem segrevanju in razvoj novih tehnologij je še vedno drobiž v primerjavi s tem. Zato tisti, ki vztrajajo pri dosedanji produkciji in načinu življenja nočejo videti posledic in tudi ne prevzeti odgovornosti in kaj spremeniti. Ljudje se spremenijo šele takrat, ko jih nekaj močno udari po glavi, do takrat pa se hranijo z iluzijo, da je vse v redu z njihovim načinom. Pač tiščijo glavo v pesek, medtem ko tisti, ki vidijo, kaj se dogaja - in teh je običajno manj, tistim prvim pa se zdijo zoprni, opozarjajo na dogajanje. Tipično človeško, nič novega nisem povedala. Ne bomo prva civilizacija, ki si je odžagala vejo, na kateri je sedela. Eni to žaganje vidimo, drugi pač ne, žal. Če je destrukcija okolja stvar svobodne izbire posameznika ali skupine, potem nam bo pač narava pokazala meje te naše famozne svobode. Narava zna biti v takih primerih precej total(itar)na.

Ja, s sosedi je križ. Se človek odseli v idilično naravo, ampak, zlomka, tud tle so sosedje! Če imaš za sosede srne, ti pa požrejo vso zelenjavo, da o rožah niti ne govorim, vrtnice in netreske pa naravnost obožujejo (jaz tudi, pa kaj naj?) V naših krajih tud divji prašiči niso ravno na glasu kot dobri sosedje. Tud tisti, ki imajo za sosede medvede niso nad njimi najbolj navdušeni... jim ovce napadejo in otročiče strašijo na poti v šolo, pravijo. Tako da bi se lahko reklo, da dokler ti sosed iz spodnjega nadstropja ne poje rož na balkonu, mačka ali kanarčka ali ti otroci ne rečejo, da nočejo v šolo, ker ta grozen sosed brunda za vogalom, pravzaprav vse še kar nekam gre. Nekaj dopovedat sosedu ali pa divjemu prašiču je pa približno ista pesem, se mi zdi, tako da ... mah, bomo že nekak zmogli tud tole sosedstvo, tako in drugačno, kaj pa čmo, sej tud mi najbrž nismo ravno angeli (pa še ti utegnejo iti komu na živce).

To lahko rečeš za karkoli, vse stvari so same po sebi popolnoma neškodljive. Škodljivost je stvar stališča, s katerega gledamo na to stvar, količine in mesta, kjer se ta reč nahaja.

Kadarkoli je razprava o egu, se izkaže, da govorimo eden mimo drugega, ego je zgleda en precej nejasen pojem - ljudje pod njim razumemo precej različne vidike ali ravni našega bitja (btw - že delitev bitja kot celote na ravni ali vidike je po moje vedno treba jemati s pridržkom, ljudje v resnici vedno delujemo kot celota). V takih debatah bi se bilo dobro najprej vsaj približno zmenit, kaj nam pojem ego sploh pomeni. Jaz, na primer, pod pojmom ego razumem zavestni del osebnosti, ki ima opravka z miselnimi koncepti in izražanjem čustev ter odnosi z drugimi. Nezavedno (ki ima sicer močan vpliv na oblikovanje in izraze ega) pa pojmujem posebej, prav tako transpersonalno tudi ni del ega, čeprav pri ljudeh z visoko razvito zavestjo transpersonalno zelo vpliva na ego, včasih (zelo redko) do te mere, da rečemo, da človek nima več ega. . Se strinjam, samo malo bom pojasnila, kako vidim tole reč. Samospoštovanje je po moje stanje ega - kako ego občuti samega sebe. V globinah je samospoštovanje predvsem stvar občutenja. Ta občutek je tesno povezan z nezavednimi vsebinami, s čustvenimi energijami (naklonjenost, varnost, ljubezen ali zavračanje, hlad,...) ki jih je človek prejemal od pomembnih bližnjih v svojem otroštvu. To so temelji. Na te temelje pa ego postavi svoje miselne koncepte o (samo)spoštovanju in samozavesti, ki se kažejo navzven in so lahko izraz čustvenih osnov ali pa ravno nasprotno - obramba pred bolečimi občutki nevrednosti, potisnjenimi v podzavest. Slednje vedno znova potrebuje potrjevanje in ima tendenco, da samospoštovanje osnuje na primerjavah z drugimi ali neprestanem miselnem naporu z avtosugestijami, ki naj bi prevpile notranji glas iz globin nezavednega, ki govori drugače. Nekateri ljudje lahko navzven delujejo zelo samozavestno in imajo polna usta govora o samospoštovanju, a v globinah čutijo vse kaj drugega. Taki imajo tudi težave s spoštovanjem drugih. Za tiste, ki imajo vsaj solidne čustvene temelje, je samospoštovanje nekaj v veliki meri samo po sebi umevnega. Ti ljudje običajno tudi zares spoštujejo druga bitja, so sposobni sočutja in jim ni treba drugih poniževati, da bi se sami počutili bolje v svoji koži. Do resničnega samospoštovanja se da priti tudi po poti duhovnega razvoja, verjamem, da je pravzaprav zdravljenje čustev, ki vključuje duhovno raven tisto, ki lahko pozdravi primanjkljaj samospoštovanja v čustvenih globinah človekovega bitja.

Aja, pa še en komentarček k raznim položajem. Ko si sredi popadkov, pač ne filozofiraš o rojevanju tako ali drugače, ampak se spraviš v zate najbolj ugoden položaj, zato tudi vnaprej nima smisla komplicirat okol tega. Fajn je pa res, da imaš takrat možnost, da si sama poiščeš najbolj ustrezen položaj in te pri tem po nepotrebnem ne omejujejo in ti ne težijo (tako kot so meni pri prvem porodu ). Ležeč položaj na porodni mizi je seveda najbolj ugoden za babce, imajo popoln nadzor in ni se jim treba sklanjat in plazit po tleh za porodnico in detecem , zato se tega držijo kar se da in jih je težko prepričat v kaj drugega, kar bi jim otežilo delo. Jasno pa je, da tak položaj pri rojevanju v večini primerov nima posebnih fizioloških prednosti za porodnico, kvečjemu slabosti. Kar se tiče naravnega čepenja (brez posebnega porodnega stola, ki je redkost in nimam pojma, kako se obnese) pa priporočam nosečim ženskam, ki bi rade naravno čepele, naj doma poskusijo nekaj časa čepeti (in potem, ko jih bo po nekaj minutah vse bolelo že brez popadkov, pomislijo, kako bi zadeva izgledala par ur s popadki). Ja, res je, da ženske nekaterih narodov rojevajo čepe, ampak one so navajene čepeti, saj tud sicer večino dela doma opravijo čepe, me zahodnjakinje pa na ta položaj telesa niti malo nismo navajene in mislim, da je to eno precej brezvezno posnemanje. Mal zdrave pameti tud pri rojevanju ne škodi! In čimbolj poslušati svoje telo. Pa še mal soljenja pametu moškim partnerjem: V tem primeru je ženska TISTA, KI VE. Najbolj ji pomagate tako, da ne pametujete, ampak ji pomagate zaupati vase in njeno modrost telesa. Če smo že pri tradicijah: pri večini sonaravnih narodov je rojevanje ženska stvar, prisotne so sorodnice, največkrat mama, izkušena sestra ali druga sorodnica in zdravilka - babca. Moški je lahko kje v bližini, ampak je zelo redko neposredno prisoten pri samem dogajanju. Čeprav je prisotnost očeta otroka pri porodu lahko globoka in dragocena izkušnja za oba, mislim, da ima rojevanje v krogu žensk tudi svoje pomembne razloge.

Moj tretji porod je bil te vrste. Ampak če bi mi po prvem porodu nekdo opisal tak porod, bi tud rekla, da nekaj fantazira. Bi kar verjela, da so pri prvem, mogoče še tud pri drugem porodu možnosti za takšno doživetje zelo zelo majhne. Bi rekla, da mora biti telo ženske pripravljeno na kaj takega že z izkušnjo parih prejšnjih porodov. Okolje najbrž prispeva svoje, ampak ne bi rekla, da je ravno bistvenega pomena (pod pogojem seveda, da ni nepotrebnega vmešavanja), meni se je tak porod preprosto zgodil, v ničemer se nisem pripravljala na kaj takega in tudi partner je bil takrat na oni strani oceana, tako da... ja, mislim, da je to predvsem stvar ženskega telesa, psihe pa v tem smislu, da porod jemlje kot nekaj naravnega in preprostega in ne pričakuje in ne zahteva nevemčesa vsega. Jaz sem si želela samo to, da bi bil otrok zdrav, pa kakorkoli že. In se je zgodilo, da sem takoj po porodu imela občutek, da bi na glas prepevala, plesala in tekla na vrh Triglava, no pa me je srečala pamet in sem se omejila le prepevanje, umivanje in sprehod okrog hiše. Mislim, da je to intenzivno čutno, ekstatično in zelo močno energijsko doživetje povezano z zelo hitrim porodom, ki mi ni vzel toliko energije, kolikor so jo regulacijski mehanizmi telesa sprostili ob porodu, bi rekla, da je predvsem hormonski in energijski višek povzročil to ekstazo. Mislim, da je malo verjetno, da bi se dalo kaj takega namenoma sprožiti, bodisi s kakimi vajami (jaz se na porod sploh nisem nič pripravljala, sem imela vse do zadnjega ful dela in ukvarjanja z dvema starejšima otrokoma), in tudi ne s kakim posebnim okoljem ali prisotnostjo določenih oseb. Bi rekla, da je bil zame ključen mir in čimmanj vmešavanja, tudi s strani partnerja, ki je te stvari spoštljivo prepustil meni kot ženski in mi najbolj pomagal pri zaupanju v mojo žensko moč in modrost telesa.

Življenje in smrt - to so velike teme, zlepa ne prideš do konca njihovih globin, zato si ne upam preveč "pametovati" o tem. Se mi je že zdelo, da sem že precej dobro doumela, kaj pravzaprav pomeni smrt in bi jo lahko sprejela. Potem pa je bil ogrožen (oziroma sem jaz mislila, da je, pa k sreči ni bilo tako hudo) eden od mojih otrok in se mi je svet zamajal v nekaj groznih trenutkih. In to po vseh dogodkih, ko sem bila priča smrti in ko sem tudi sama v gorah gledala svojo smrt zelo od blizu in sem si domišljala, da sem nekako presegla strah pred smrtjo in bi jo znala sprejeti. Nedavno pa sem bolečino ob izgubi ljubljenega bitja doživljala skupaj s hčerko, ko je našla na poti v šolo ob cesti povoženega svojega najljubšega mucka. Vse moje besede o nekem večnem življenju duše, o začasnosti našega telesnega obstoja so ob njeni bolečini zvenele prazno in nemočno. Zato sem raje utihnila in jo objela in sedela ob njej, ko je jokala, da se je zdelo, da ji bo razneslo srček. Egoizem? Ne vem. Ne upam si teh stvari soditi. Prevelike so.

Če kritiziram kapitalizem, še ne pomeni, da sem komunajzarka (kritiziram tudi komunizem, samo ne ravno tle, ker ga na tem topicu pač nihče tako slepo in nekritično ne hvali kot ti hvališ kapitalizem). Se strinjam z Dancerko: Treba je iskati rešitve, ki so dolgoročne dobre za celoten ekosistem Zemlja. Gre za prioritete: osebna korist in dobiček, večje udobje, več tega in več onega.... ali ohranjevanje biotske pestrosti, trajnostni razvoj in iskanje ravnovesja. To drugo pa ni v skladu s kapitalizmom, ki temelji na prosti konkurenci in neprestanim povečevanjem produkcije in dobičkov. Neprestano stopnjevanje produkcije ne pomeni nič drugega kot neprestano črpanje energije iz okolja (v kakršnikoli obliki) in to seveda ima posledice, kapitalizem je v celoti gledano (če upoštevamo celoten ekosistem) neravnotežen in zato destruktiven sistem in nujno potrebuje ekološke regulacijske mehanizme (če so sploh dovolj močni). Sicer obstaja velika verjetnost, da ga bo zregulirala narava sama in to tako, da bo človeška civilizacija doživela spremembe, ko jo bodo zelo zmanjšale, če ne celo uničile. Belcebub, tule se pa sprašujem, kje ti živiš? Kar si napisal niti malo ni res in res ne vem, ali si tako nerazgledan ali pa si nekaj namerno izmišljuješ in manipuliraš? Skoraj ne morem verjeti, da ne bi slišal, kaj se po osamosvojitvi dogaja s slovenskimi gozdovi! Nedavno so bila zborovanja in številna opozorila tako strokovne kot tudi laične javosti, da zasebni lastniki gozdove množično in nestrokovno izsekavajo in izvažajo hlodovino, slovenski gozdovi še nikoli niso bili tako ogroženi kot v zadnji letih, dela se ogromna ekološka škoda, ki jo bo trpelo še par generacij za nami. Pa še nekaj ti bom povedala, česar ti najbrž ne boš hotel slišati, ker ne gre na tvoj mlin hvalnic kapitalizma, je pa preprosto dejstvo: po drugi svetovni vojni so bili slovenski gozdovi v zelo dobri oskrbi, slovenski gozdarji, ki so bdeli nad gozdovi, so priznani strokovnjaki v svetu (ja, tudi na zahodu!) in gozdarji iz zahodne Evrope, ki so prihajali k nam na kongrese in srečanja so nam zavidali naše gozdove in način, kako je bilo zanje poskrbljeno. Ravno gozdovi so zelo dober primer, kako uničujoč je svobodni kapitalizem!

Odnosov med bitji narave in evolucije si pač nisem izmislila jaz, ampak so to spoznanja vrste raziskovalcev. Turk tega očitno ne pozna in zasnuje svoje teze na nekih "argumentih", ki ne zdržijo malo bolj poglobljenega in resnega pogleda v naravo. Samo zato, ker nekomu nekaj paše v kontekst njegove ideologije, še ne pomeni, da stvari v naravi, kaj šele družbi, tudi zares tako delujejo. Če svoje teze zasnuješ na trditvah, ki so najmanj dvomljive, če že ne kar izmišljotina, potem pač tudi cela reč (sploh ne vem, kako naj temu, kar je Turk napisal rečem) ne more stati, sorry.

Ja, vem, o čem ti to. Btw, to vejo tud Indijanci, Aborigini, pa še kdo - tud naši otroci, dokler jih ne naučijo drugače... "Kamni imajo svojo pesem, vsako bitje ima pesem", pravijo - to bi se dalo prevesti v vibracije, nek Indijanec mi je pripovedoval, da je razlika med bitji narave, kamor spadajo tud kamni, samo v frekvenci vibracij. Mene bolj čudi to, da je zahodna civilizacija postavila to ostro ločnico med živo in neživo naravo, tega nisem nikol, že od otroštva naprej, čist dobro razumela.

Svobodo za koga? Za tistega, ki ne bo imel več kam stopit, ker bo vse privat? BTW - kako je lahko nekdo lastnik celega ekosistema - npr. velikega gozda in če mu ravno tako zazdi - ker je pač svoboden na svoji posesti - da drevje poseka in uniči celo pokrajino z vsemi živimi bitji vred in vpliva na kvaliteto življenja ostalih prebivalcev in ti temu rečeš svoboda??? Zaradi te vrste kapitalistične svobode pada med drugim tudi amazonski deževni pragozd. Ga ni genija in kapitala, ki bi ga nadomestil. In vsa svoboda ne bo nikomur nič pomagala, če si bomo uničili Zemljo. Na koncu bo tudi takim kot si ti jasno, da je te vrste svoboda, kot jo pojmujejo ideologi kapitalizma v resnici destrukcija. Sicer pa ti lahko povem eno doživetje iz Peruja, ki mi je zelo jasno pokazalo to iluzijo kapitalistične svobode. Tam je prepad med revnimi in bogatimi gromozanski. Revni živijo v t.i. pueblos jovenes, bogati pa v vilah, ograjenih z visokimi zidovi z električno žico na vrhu. In si niti nosu ne upajo pomoliti ven. Zapor! Hvala lepa, komaj sem čakala, da sem prišla nazaj domov v takrat komaj postkomunistično Slovenijo (pa tudi v komunajzarsko bi z veseljem prišla nazaj - je bilo bistveno več svobode) Živela sem par let tudi v ZDA in vse kar lahko rečem o njihovem kapitalizmu je - hvala lepa, kar imejte! (btw. živela sem v akademskem okolju ljudi, ki so imeli za sabo uspešne kariere, pa me vseeno niso prepričali). Blecebub, daj zlezi iz maminega naročja in mal odpri oči! Ne žal, presneto dobro, da tega ni nikjer! Kam boš pa odpadke dal? A v Afriko mogoče? Pa si ti že slišal, Belcebub, da je Zemlja okrogla?

Ta korak lahko narediš naslednjo pomlad. Pojdi na sprehod in naberi košaro smrekovih vršičkov (ne rabiš jajc - rabiš košaro al pa kakšno platneno vrečo). Tudi v naslednji fazi ne rabiš jajc, ampak kako kilo sladkorja (ali več, če si nabrala več smrekovih vršičkov) in večji steklen kozarec za vlaganje. Nasuješ plast sladkorja pa plast smrekovih vršičkov pa plast sladkorja in tako dalje do vrha. Postaviš za par tednov na sonce. Ko nastane sirup ga odliješ v steklenico in jo zapreš. Sirup v jeseni ponudiš mulčkom, takoj, ko jih zapeče v grlu. Bodo mulčki veseli in njihove mamce tud. Evo ti izpolnitve srčne želje. Potem pa naj te srčna želja vodi naprej (ne rabiš jajc, ampak ušesa, ki poslušajo srce, pa noge in roke...). A ja, še finance te zanimajo? Nekaj se da zaslužit z zelišči, umrla ne boš od lakote. Kaj pa ti rabiš za občutek materialne varnosti?