Iknee

Ja. Ker imam stvari glede materinstva vsaj v tem pogledu kar pošlihtane. Jaz sem mama svojim otrokom in nikomur drugemu. Pika. Dijakom sem pa učiteljica, ne mama ali nadomestna mama in jaz to dvoje zelo jasno ločim, nikoli nisem marala učiteljic, ki so se postavljale na mesto mater in tega tudi pri kolegicah ne odobravam, mislim, da je tudi za dijake in moje odnose z njimi in njihovimi starši ta jasna razmejitev vlog ful pomembna. Nisem učiteljica zato, ker bi hotela biti mati na kvadrat, ampak zato, ker me narava zanima in navdušuje in mi je fajn to znanje in navdušenje prenašati naprej in narediti kar je v moji moči, da jo bodo mlajše generacije razumele, spoštovale in ohranile. Evo, to je to. In to bi počela enako ne glede na to ali imam svoje otroke ali ne, materinstvo pri mojem poklicu nima blage veze, ne kot nadgradnja (češnja na torti kot praviš) ne kot kompenzacija ali naduvanost. No, pa še kako bi gledala na posvojitve s stališča ženske, ki ne more imeti otrok. Tukaj imam povsem enako stališče kot Lili Mai. Sprejela bi dejstvo, da ne morem imeti svojega otroka in pika. Če bi se odločila za posvojitev, bi posvojenčka sprejela z zavestjo, da nekje v sebi nosi svojo mamo in svojo usodo, jaz pa sem v njegovo življenje vstopila kot skrbnica, ki mora kar najbolje izpolniti vse njegove potrebe, ki jih ima v zvezi z družino, vključno z zavedanjem svoje prave mame. Tukaj so zame stvari zelo jasne: Posvojitev MORA biti dejanje v najboljšo korist otroka in nikakor ne kompenzacija ali reševanje stisk neplodnih parov! Priprava na posvojitev v Društvu Deteljica, ki se pri nas na zelo kvalitetni in strokovni ravni ukvarja s tem, posveča večino časa ravno temu, voditeljica tega programa vztraja na stališču na osnovi dvajsetletnih izkušenj, da par ne sme posvojiti otroka, dokler ta travma ni predelana in se ne odpovesta stopanju na mesto starša, ker to otroku in posvojiteljski družini ne prinaša nič dobrega, lahko celo povzroči resne težave. Mislim, da sem v tej temi že nekje poudarila, nikakor ne podcenjujem vloge skrbnikov, z ljubeznijo in odgovornostjo poskrbeti za rejenčka ali posvojenčka nikakor ni majhna stvar in ne gledam zviška kot mama na to. Dobro, mi je bilo pač dano materinstvo, z vsemi bremeni in hudimi stvarmi, ki se vlečejo tudi iz partnerjeve družine vred, komu drugemu pa je bil dan drugačen paket kart. Takle mamo, v dobrem in slabem, mame, skrbnice ali ženske, ki niso nič od tega, pa zato nič manj vredne. Pomembno je vedeti, kdo si in kaj imaš in znati s tem živeti. Hrepenenje po nečem, česar ne moreš imeti in iskanje kompenzacij pa vodi samo v stiske in stran od možnih rešitev, pa naj bo to materinstvo ali pa karkoli drugega. Velja tako zame kot za kogarkoli drugega. Če predpostavimo, da karma in reinkarnacija delujeta, potem je odgovor jasen: Kriterij duš pri izbiri staršev ni "imeti se čimbolj fajn in čimbolj gladko prit skoz zemeljski lajf" ampak "kakšni starši mi bodo omogočili lekcijo, ki jo moram kot duša še predelati?" Torej so lahko težavni starši za neko dušo bolj ustrezna izbira kot dobri. In obratno: Ljudje, ki bi navidez (Ne nujno, ko imaš otroke, lahko pride marsikaj iz podzavesti!) bili dobri starši, mogoče rabijo lekcijo neplodnosti, da nekaj predelajo pri sebi in skozi to kot duša zrastejo. Pomembno je znati sprejeti svojo usodo kot nekaj nevtralnega, ne kot nekaj krivičnega. Všeč mi je tisti rek: "(Kot osebnost) ne moremo vplivati na to, kakšne karte bomo dobili ob rojstvu, lahko pa vplivamo na to, kako bomo v življenju z njimi igrali." Pa da ne boš mislil, da sem zrasla v kakšni idealni družini in zdaj vzvišeno in arogantno solim pamet manj srečnim od mene. Mami bi se dalo marsikaj očitati, med drugim tudi to, da sta si me celo zgodnje otroštvo podajali z babico ko paket, pol leta pri eni v Sloveniji, pol leta pri drugi na drugem koncu Juge. Za majhnega otroka je pol leta ločenosti od mame praktično enako zapustitvi in je trajalo kar precej let, da sem te stvari predelala pri sebi.

A ja, še tole bi dodala k vezem med materjo in otrokom. Zelo dobro poznam žensko, ki je pri dvajsetih dala svojo hčerkico v posvojitev takoj po rojstvu. Povedala mi je, da nikoli ni nehala razmišljati o njej, da jo deklica jo kot tiha senca spremlja noč in dan. Zdaj spet lahko rečeš, da posplošujem, ampak če te vezi ne bi imele svoje teže, to ne bi bilo možno. Pa ta mamica ni edina, sploh ne, njo samo osebno poznam.

To, da mi damo nekomu življenje mogoče res ni najbolj posrečena beseda, ker je življenje večje od naše osebnosti, drži pa, da prehod otrokove duše v telesno življenje in s tem njegova zemeljska izkušnja brez staršev sploh ne bi bila mogoča in to je dejstvo. Itak da se zgodi po naravnem mehanizmu, kako pa drugače? Kaj se pa ne zgodi po naravnem mehanizmu? A je zato kaj manj vredno? Povej to, kar si tukaj napisal kaki ženski, ki je imela težavno nosečnost in/ali porod ali pa je celo na kocko postavila svoje zdravje ali celo življenje, da je lahko donosila otroka! Ali pa je zaradi težkih razmer razmišljala o splavu, a se je vseeno odločila, da bo otroku omogočila življenje. Pa tudi, če gre vseh devet mesecev brez večjih težav, v trenutku, ko otrok pride na svet in mama privije novorojeno bitjece k sebi, oba z otrokom čutita, da se je zgodilo nekaj zelo velikega. Takrat sem vedela, da če bi v tistem trenutku umrla, to ne bi nič zmanjšalo veličine tega dogodka, ne glede na to, da se je moja vloga matere - skrbnice otroka takrat šele dobro začela (v nekem pogledu pa že ob spočetju). Žal mi je, da tega ne moreš doumeti. Sori Alan, čeprav v večini primerov cenim tvojem mnenje, mi ta tvoja izjava zveni kot arogantno besedičenje nekega moškega fukača. Ne govorim o zaslugah, ampak o pomenu bioloških staršev in to je bistvena razlika. Tisti, ki že dve desetletji in več delajo na posvojitvah in postavitvah družin, kamor pogosto pridejo ravno ljudje s te vrste družinskimi dramami, se s tabo ne bi strinjali.

Ne da mora biti - JE! Samo biološki starš da otroku ŽIVLJENJE in NIHČE DRUG. In to ni nepomembno! Vse ostalo je laž in ne verjamem, da laž lahko otroku koristi ali da kdo laž potrebuje. Včasih ljudje delujemo, kot da je naše življenje nekaj samo po sebi umevnega, a ni. Ne glede na to, kakšni so starši, z njimi imajo njihovi otroci prav posebno in zelo globoko povezavo, ki je ne more nihče nadomestiti in tudi nič pretrgati. Zato so zapustitve, zanemarjanje in zlorabe otrok s strani staršev tako zelo huda stvar, kot je že omenil Butl. Tudi če je otrok jezen na starše in jih noče niti videti, vez ostaja in otrokova duša ves čas tudi ve zanjo in jo tako ali drugače, včasih tudi na navidez zelo čuden, destruktiven način vzdržuje. Seveda ima tak zapuščen in pogosto tudi zlorabljen otrok potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti, tako kot vsi drugi otroci, naloga skrbnikov je, da te potrebe kar najbolje zadovoljijo, ne glede na to, kako je otrokov status v nadomestni družini urejen. Kot pravi Butl, je zelo dobro, če lahko otroku res pomagajo tudi predelati hudo travmo zapustitve in lahko otroku nesebično stojijo ob strani in ga spodbujajo tudi v primeru, če se staršu uspe toliko pobrati, da lahko naveže stike s svojim otrokom. Pa čeprav po desetih letih drogiranja. Pretresljivo je videti, da otroci v resnici, čeprav so navzven besni ali celo hladni, globoko v sebi nikoli ne nehajo čakati, da jih bo nekega dne poklicala Mama in jih stisnila k sebi. Zato je to možnost TREBA vedno pustiti odprto, dokler je mama živa! Tega pa so sposobni samo tisti posvojitelji, ki imajo otroka res brezpogojno in nesebično radi, nanj niso posesivno navezani in so predelali svojo lastno bolečino ob neplodnosti in so se ves čas zavedali, da so otroku v najboljšem primeru dobri in ljubeči skrbniki, ne pa starši. Na ta način dajo otroku mnogo več, kot dajo tisti posvojitelji, ki ponujajo iluzijo o tem, da so otroku oni starši ("tista ničvredna roditeljica pa ga je itak samo na svet spravila in nič drugega".) Se pa strinjam, da so primeri lahko zelo različni, pomembno je, da zakoni in pravilniki puščajo dovolj možnosti za iskanje optimalne rešitve za vsakega otroka posebej in da kolikor je mogoče preprečujejo, da bi otrok utrpel nadaljnje rane in občutek zapuščenosti. To pa predvsem pomeni iskanje ustreznih skrbnikov, ki se bodo zavedali tako otrokove potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti kot potrebe po identiteti in vezjo s starši (v taki ali drugačni obliki - mogoče le v obliki zavesti, da nekje obstaja mama, ki mu je dala najdragocenejše, kar ima: življenje), če je le mogoče pa tudi zdravljenje hudih čustvenih ran. Posvojitev sama po sebi ne garantira ničesar od tega, kar sem navedla, tako kot rejništvo ne izključuje ljubezni in občutka pripadnosti. V resnici je največ odvisno od rejnika oz. posvojitelja. Sistem pa mora biti tak, da najde kar najboljše skrbnike, pa kakorkoli se jim že reče.

Tole razglabljanje in sledenje te ne bo pripeljalo do Resnice, ampak v Begne (za nelokalce: Psihiatrična bolnica Begunje oz. podobna ustanova v bližini tvojega bivanja). Nočem biti žaljiva, ampak to res ne pelje nikamor drugam, še najmanj do resnice (z malo, kaj šele z veliko začetnico)

Ja, tudi mene so že postrani gledali, ko sem povedala to mnenje, se zdi, da je precej razširjeno mnenje, da je najboljša rešitev za otroka posvojitev in da lahko posvojitelji zgolj zato, ker si želijo otroka in imajo urejeno življenje, kar stopijo na mesto staršev. Pa ne morejo, točno zato, kot pravi Lili Mai - otrokova duša pozna prave starše in jim je zvesta in se brani, če kdo hoče stopiti na njihovo mesto. To povzroča otroku stiske in posledično velike težave v posvojiteljski družini, ki pa jih pogosto posvojitelji nočejo priznati in ji skušajo prikriti, ker se jim je težko soočiti s tem, da v svojem "starševstvu", ki so si ga tako želeli in verjetno res iskreno, a precej naivno prizadevali, da bi bili kar najboljši, niso uspeli. Ne morejo uspeti, dokler si ne priznajo, da otroku ne morejo biti starši, ampak so mu lahko samo (to pravzaprav ni samo, je zelo veliko) dobri in ljubeči skrbniki. To pa so lahko tudi rejniki. JA! Verjamem, da otrok, ki živi v rejništvu, hrepeni po tisti brezpogojni pripadnosti, ki jo sluti pri pri drugih družinah in si predstavlja, da bi jo imel, če bi bil posvojen. V tem smislu morda posvojitev res lahko (ne nujno) daje otroku večji občutek varnosti, pripadnost pa je že zelo vprašljiva in pogosto se pri posvojenih otrocih v puberteti pojavljajo krize identitete, ki so hujše in dlje časa trajajo, kot pri drugih otrocih. Zelo dobro poznam dekle, zdaj že žensko, ki so jo posvojili kot dojenčico iz ene od bivših Jugo republik. Navzven je bila družina zelo v redu, skrbna, imela sta jo rada, nista pa ji nikoli povedala, da je posvojena. Pri šestnajstih je to sama odkrila, očitno ji duša ni dala miru in ji je prigovarjala, naj ugotovi, kdo in čigava je v resnici. Vztrajala je, dokler ni izbrskala dokumentov in od posvojiteljev izsilila priznanja o posvojitvi. To je bil zanjo izjemno hud šok in dolgo ni mogla odpustiti, da so se postavili na mesto staršev in ji prikrili resnico o njeni pravi identiteti. Iz dobre dijakinje se je prelevila v upornico, zbežala od doma, več let je kar tavala naokrog, bežala v glasbo in eksperimentiranje z drogami. Kasneje si je nekako uredila življenje, a v njej je ostal nemir in neka globoka žalost. Prave mame nikoli ni našla, čeprav jo je iskala v črnogorskih vaseh, potem, ko je odkrila njen dekliški priimek. Povedala mi je, da se počuti krivo in nehvaležno, ker se zaveda, da sta ji posvojitelja dala ogromno, ona pa da ju je na nek način izdala in jima povzročila veliko skrbi. Vendar je preprosto morala to storiti, ker je bil to tako močan klic, tako močan del nje same. Po drugi strani pa si ni mogla kaj, da ne bi globoko v sebi podvomila v njuno brezpogojno ljubezen in to jo je tako pretreslo v najstniških letih - "Kako me lahko imata rada, a hkrati zanikata tako pomemben del mene, kot so moje korenine, vir mojega življenja??" Mogoče ni slučajno, da si še ni ustvarila družine, čeprav jih ima že precej čez trideset. Rekla bi takole: Kakorkoli se stvari že formalno urejajo - s posvojitvijo ali rejništvom,za otroka je pomembno, da ve, kdo so njegovi starši in kdo skrbniki in da tisti, ki zanj skrbijo - posvojitelji ali rejniki, to delajo s srcem in odgovornostjo in pri tem spoštujejo otrokovo identiteto in njegove korenine, katere del so tudi njegovi starši, pa čeprav mu zaradi kakršnih-koli razlogov niso dali skrbnega in toplega doma.

Posvojitev sploh ni tako preprosta in v vsakem primeru dobra stvar, lahko (in ne tako redko tudi je) zelo problematična. Dejstvo, in tega se posvojitelji, ki si tako zelo želijo imeti otroka, veliko premalo zavedajo, je to, da staršev ne moreš zamenjati in pika! Globoko v sebi to vsi - posvojitelji in posvojeni otroci - dobro vedo. "Kri ni voda", so rekli včasih in to ima zelo večplasten pomen. Zato je rejništvo včasih bolj primerna oblika skrbi za otroka kot posvojitev, zlasti takrat, ko so starši znani in jih tudi otrok dobro pozna, a iz kakršnihkoli razlogov ne morejo dovolj dobro poskrbeti za otroka. Za razliko od posvojitve otrok v rejništvu ohrani svoje ime in priimek, stiki se vzdržujejo, kolikor pač okoliščine dopuščajo, ve se, kdo je oče in kdo je mama in kdo je rejnik/rejnica. To je za otrokov občutek identitete zelo pomembno. Je pa seveda jasno, da so otroci, ki pridejo v rejništvo ali nekoliko starejši v posvojitev, zagotovo zelo ranjeni in pričakovati čudeže od rejnikov bi bilo zelo nepošteno, tudi če so rejniki zelo v redu, topli in urejeni ljudje, ni nobene garancije, da bo otrok uspel prebroditi travme svojega zgodnjega otroštva. Drži pa tudi, da so rejniki taki in drugačni in nič drugače ni s posvojitelji - velika želja posvojiteljev po otroku še ne pomeni, da si tudi topla in ljubeča oseba in imaš na podstrešju dovolj poštimano, da nudiš optimalne čustvene pogoje za posvojenega otroka. Rejniki so pod nadzorom CSD in če se izkaže, da so neprimerni, se jih da zamenjati, medtem ko je otrok otrok enkrat posvojen, je to pravno-formalno za vselej enako kot pri biološki družini. Poti nazaj ni več, razen v hudih primerih zlorab. Mislim, da je čisto OK, da so posvojitve predvsem v primeru zelo majhnih otrok, kasneje pa je največkrat bolj primerno rejništvo, razen v primerih, ko otrok staršev nima več (smrt staršev, popolna zapustitev otroka)

Po mojih izkušnjah je ravno takrat, ko je najbolj peklensko, najlažje vzpostaviti stik z dušo/višjim jazom/božanskim; ko si v stanju totalne nemoči ega in si se pripravljen popolnoma predati, se pojavi zelo močna povezava z duhovnim, za to pa ni treba narediti praktično nič drugega kot res iskreno zakričati (v sebi ali na glas) po povezavo in pomoč, pa se pojavi in ponavadi je zelo močna in res deluje, včasih tako, da se zdi kar čudežno. V hipu prinese globok mir in v tem miru vidiš stvari iz drugačne perspektive in vidiš tudi rešitev, tisto pravo zate, kar je bolje kot kateri-koli nasvet od katerega-koli terapevta ali prijatelja. Najmočnejše duhovne stvari so včasih res čisto preproste, hude težave pa odpirajo pot do njih.

Obmiruj in se predaj svoji duši / višjemu jazu in vstopi naravnost v tisto neopisljivo brezno, ki ga zakriva napad panike, toda ko vstopiš, ne padeš v brezno groze, ampak v popoln mir. Vstop v največji strah je globoko duhovno doživetje in ozdravitev panike.

Slovenija kake prave divjine res nima, še najbolj odročni so res predeli Kočevskega gozda (to bi bolj resni hribolazci težko šteli med hribe, kar se tiče narave pa je to zagotovo eno najbolj divjih področij zahodne in srednje Evrope) in Snežniško - Javorniško pogorje. V slednjem se da kar fajn potepat par dni ne da bi prebival v kakšni vasi ali koči, je pa res, da se moraš civilizaciji zavestno izogibati. Če se ne motim, so ugotavljali, da je v slovenskih hribih največ na vsake tri ure hoda koča. Če se torej zavestno ne odločiš za izogibanje civilizaciji, kake posebne potrebe po bivakiranju res ni, razen če se ne zaplezaš v kaki dolgi smeri ali pa krepko izgubiš po brezpotjih kje okrog Snežnika. Malo manj civilizirani kot naši hribi so Zahodni Julijci na italijanski strani (Furlanija, Rezija - gore nad dolinami Zajzero, Dunjo...) - meni je tam ful lepo, koč je manj kot pri nas, so pa bivaki, lahko pa bivakiraš tudi na prostem (nisem ziher, če je to povsod dovoljeno, ampak nas ni nikoli nihče preganjal, pa tudi srečali nismo prav dosti ljudi po tistih poteh in brezpotjih, je pa res že kar nekaj let, kar sem se potepala tam). Potem pa seveda pride na vrsto Balkan - v Bosni, Makedoniji in Črni gori se najdejo kar precej odročni predeli hribov (Prenj, Šar planina...), potem pa seveda še Albanija, Romunija in Bolgarija - prelepi, divji hribi tako rekoč na dosegu roke. Ni torej treba glih v Kanado po divjino (o Kanadi in Aljaski sanjarim že leta, pa mi še ni uspelo it tja na en dooolg divji potep ), Pamir ali Himalajo ali južnoameriške Ande, če imaš čas in denar pa kar ...

Ja, lahko, sam potem pa to ni več bezgov sirup, ampak bezgova voda. V sirupu sladkor namreč ni kot dodatek zarad sladkega okusa ampak bistvena sestavina, ki tudi vpliva na to, katere snovi se bodo izločile iz bezgovih cvetov v sirup.

Kaj pa je to inteligentno življenje? Kako bi opredelil inteligenco? Neka inteligenca je vsem stvarstvu, pretvarjanje snovi, kemijske reakcije ... v vsem tem je tud neka inteligenca, jaz ne vidim ostre ločnice med inteligentnim in neinteligentnim, živim in neživim, zato si pri takih trditvah, kot je tvoja, postavljam taka vprašanja.

So tud hribi, ki nimajo ceste do vznožja al pa ni koč, al so pa previsoki, pa moraš s spalko in koharjem več dni hodit/plezat, da sploh kam prideš. Hvalabogu, upam, da bojo še dolgo ostali taki, nam divjakom in divjakinjam v veselje.

Spoštovanje je osnova za karkoli dobrega v odnosu in vsaj eno osnovno spoštovanje in pravico do dostojanstva moramo vsi izkazovati drug drugemu, če naj kakršna-koli človeška skupnost dobro deluje, ne glede na to, da nam nekdo mogoče ni všeč in si ne želimo bližine z njim. Spoštljivo vedenje lahko pričakuješ in tudi zahtevaš. S toplino je pa drugače. Toplina izvira iz globin človekovega bitja in ne pride na našo željo ali pričakovanje, nekdo nam jo bo ali pa ne bo izkazal, odvisno od tega, kako bo čutil, še zablefirati se tega ne da na željo nekoga, ker se takoj začuti, da to ni to. Poleg tega pa tok topline/ljubezni med člani družine ni odvisen le od posameznikov, ampak od spleta odnosov v družini, blokad tega toka iz preteklosti, dogodkov, ki so ranili posameznike ali družino kot celoto v bližnji ali bolj oddaljeni preteklosti ... Hlad v družini boli. Mogoče boli malo manj, če lahko ta hlad pripišeš vplivu planetov. Lahko pa poskusiš še nekaj, mogoče bo kaj pripomoglo k toplejšim odnosom v družini: postavitev družine. Ta metoda vsaj po mojih izkušnjah res pripomore h globljemu razumevanju družinske dinamike in pomaga vzpostaviti pretrgane pretoke topline/ljubezni. Pri nas jo po izvorni Hellingerjevi metodi zelo dobro izvaja njegov neposredni učenec Matej Škufca (www.korenineinkrila.com Obišči mojo spletno stran) Lahko greš najprej kot opazovalka, da ugotoviš, če je to res zate.

Saj mogoče je pa v tem problem. Pretiravanje s pozornostjo in klečeplazenje pred otrokom ni znamenje velike ljubezni, ampak nezdrave simbiotične navezanosti. Mogoče bi pa rabil tu in tam kakšno čez rit. Samo ugibam, zdaj je kajpak prepozno, zato ni da bi se s tem obremenjevala. Mi pa hodi na misel eno vprašanje: Ali si vprašanja, ki jih zastavljaš forumu, zastavila tudi njemu; če si- kaj je odgovoril? In še eno vprašanje zate: "Zakaj je tako zelo narobe, da je odšel?" Meni se namreč zdi, da odhod sploh ni problem, problem je vajin odnos (za odnos sta vedno dva!). Če hočeš karkoli razrešiti, moraš najprej postaviti pravo vprašanje. Ne vem, če boš tole razumela, mogoče je zate celo nesprejemljivo, ampak jaz bom kar odkrito rekla: Vprašanje, "zakaj je odšel" ne vodi k rešitvi, ampak je del vaše družinske patologije.

Kurjenje ognja v hribih? Odvisno. V kakšnih hribih, za kolk časa ... včasih to presneto prav pride. Ni mi pa čist jasno, zakaj kompliciraš okol tega? Če te zanima znamka drv - bukova fajn in dolg gorijo, suhe smrekove vejice so fajn za podkurt, to ti bo dala kar mati narava, ne bo treba keša. Drva boš torej najbrž nabrala tam, kjer so, če so... pa šibice al pa fajrcajg pa je, a ne?? (lahko seveda tud brez šibic, ampak tega te ne morem naučit prek foruma, pa vsaj na začetku zna bit mal zamudno). Pribor - vzem iz svojga predala ena žlica, k Lovcu pejd pa po en švicarski nož, ki je itak že od pamtiveka klasika. Vilc v bistvu ne rabiš ne vem kako zelo, se da stvari tud napičit s kakšno palčko al pa uporabiš švicarski nožek, žlico pa le vzemi s sabo, vročo župco je mal zoprn srebat direkt iz vroče plehnate posode, čeprov gre za silo tud tko (preverjeno). Pa plehnata posoda, fajn je če ma pokrov in zložljiv ročaj, znamka ni važna, sam poglej, če je ročaj dobr prtrjen - zoprno je, če komaj dočakaš vročo župco - pa se, ti, zlomka, ročaj odlomi... Jest v hribih nism kej dost komplicirala okrog shranjevanja živil, plastična vrečka, pa je (to ne deluje samo v primeru, če nisi zadost visok v hribih, pa se ponoč priklatijo lisice, medvedje, krokarji in podobne zverince. Vse posodje jemlje prostor in se zna pod kakimi čudnimi koti in pritiski pri plezanju odpret, potem pa pobiraš stvari po ruzaku... če pa že rabiš, pa kupi pač eno plastično reč iz mal boljše plastike, ki se dobr zapira. Pa srečno, pa čimmanj časa po štacunah in čimveč po hribih!

Pa še to bi dodala: Pusti srce in vrata na stežaj odprta, daj mu jasno vedeti, da si njega kot bitja vedno vesela, hkrati pa postavi jasne meje njegovemu vedenju - mirno, brez obsojanja, a odločno. Pa pošteno in kar se da odkrito poglej, kako je z odnosom na tvoji strani. Nezdravi simbiotični odnosi mama-sin se včasih obrnejo na podobne načine, kot se je tvoj. Ni treba po vsej sili letati za njim in klečeplaziti - to je odziv ranjene ženske, ki ga samo odbija. Če ne boš užaljeno zaloputnila vrat ali po drugi skrajnosti klečeplazila pred njim, bo že začutil in prišel, ko bo čas, brez skrbi.

Načrtno spodbujanje potrošništva je dober primer črne magije. Črna je ta magija zato, ker vodi človeka, družbene skupine od družine naprej in celoten ekosistem v neravnovesno, neharmonično stanje in zato v svojih skrajnih konsekvencah deluje destruktivno na vse življenjske oblike, seveda tudi na človeka. Spodbujajnje potrošništva je čustveno - mentalna manipulacija in uporablja klasični repertoar črne magije: - s pomočjo simbolov deluje na nezavedno - deluje na šibkejša, slabše ozaveščena polja človekovega bitja, zlasti na čustvenem in seksualnem področju - deluje tako, da v ljudi vceplja določene "programe" vedenja, ki jim ljudje nato slepo sledijo - uporablja določene predmete, ki jim "vtisne" čisto določeno informacijo/vrsto mentalne ali čustvene energije, ki deluje na ljudi večinoma v polju nezavednega

Ko sem bila stara dvajset let in mal čez, sem bila prepričana, da je - ali naj bi vsaj bil človek gospodar svoje usode. Danes, ko bo od tega še blizu dvajset let, se mi zdi tisto prepričanje o gospodarju usode precej naivno. Vsi po vrsti smo del celote in na nas in naše vedenje včasih v večji, včasih v manjši meri vplivajo sile, ki so močnejše od nas. Naše zavedanje realnosti v resnici zajema zelo majhen delček tega, kar je in našo usodo kroji bistveno več, kot je tega, česar se zavedamo. Mislim pa, da kar drži, da bolj ko širimo svojo zavest v lastno in kolektivno nezavedno (ko že omenjate simbole - ti imajo tu zanimivo in pomembno vlogo), bolj ko prepoznavamo svet znotraj in zunaj naše osebnosti, bolj ko prehajamo v eno, bolj se zavedamo, kako stvari v resnici grejo in bolj je naše delovanje usklajeno s tokom Življenja - ampak jaz tej usklajenosti še zmeraj ne bi rekla gospodarjenje z lastno usodo. Je pa verjetno res, da raznim magijam v smislu manipulacij takih in drugačnih ne nasedamo več toliko, ko se naša zavest širi in poglablja. Ne glede na to, kje smo z našo osebno zavestjo, pa je dobra reč krepitev stika z višjo zavestjo (kakorkoli že kdo temu reče). Ko smo že pri magiji - potrošništvo je že ena taka magija, ki ima bolj ali manj močan vpliv na velikansko večino ljudi in kroji njihovo obnašanje, preživljanje časa in tudi vzgojo otrok - skratka velik delež njihovega življenja. Ljudi, ki tej magiji ne nasedajo, je izjemno malo; med tistimi, ki so krepko pod vplivom te magije, pa je zelo veliko takih, ki vam bodo zatrjevali, da v magijo sploh ne verjamejo in so prepričani, da so gospodarji svojih usod

Tudi kaj je obred ljudje različno razumemo. Eni rečejo jutranjemu pitju kave obred. Sicer pa nisem te zadeve hotela dat v kalup, daleč od tega. Ko sem napisala, da ni potrebe po mistifikaciji, nisem mislila na to, da naj zadeva ne bi potekala na obredni način, ampak sem imela bolj v mislih način, kako hojo po žerjavici obravnavamo - kot nekaj nadnaravnega, čudnega, kjer morajo imeti prste vmes kake čudne, po možnosti zle sile. To se mi pa zdi res odveč - ampak to je moj odnos do tega, če kdo hoče to reč videti tako, bo pač tako videl, ane.

Neee, ne z vsemi, bogpomagaj , saj konec koncev tud jaz včas napišem kak post čist pogovorno, pogovorni posti so mi včas prav fajn za brat, sploh če so v kakem narečju, ki ni ravno ljubljanščina. Ampak naslovi bi pa že lahko bili prav napisani, saj toliko jih pa spet ni, ane.

Indijanci nas belce zajebavajo (al pa oni to resno - nism še pogruntala), da smo posledica seksa med neandertalci in vanzemaljci

Ne verjamem, da je to stvar komunizma/socializma, da ljudje pričakujejo, da jih bo nekdo sunil tja, kamor bi pravzaprav radi šli, pa si ne upajo. Bi rekla, da je to precej splošno človeška zadeva, neke vrste pomanjkanje zrelosti, (samo)zavesti, poguma... Hoja po žerjavici je v tem smislu zanimiva reč. Enkrat pred leti sem se udeležila te zadeve in je bilo zelo močno doživetje, se mi zdi, da deluje nekje zelo globoko v podzavesti, ker imamo ljudje strahospoštovanje do ognja zelo globoko v sebi, ne glede na to, ali te žerjavica dejansko lahko resno opeče ali ne (so nekatere fizikalne razlage, da tisti ogorki sploh niso tako zelo pekoči). Se pa tudi sprašujem, koliko od tistih, ki smo kao pogumno zakoračili po žareči preprogi ogorkov, bi se tega lotili sami, brez vodje in skupine, ki vsakega podpira pri hoji čez. Če je dobro pripravljeno, je lahko tudi močno simbolično dejanje očiščenja z močnim psihološkim učinkom. V tem smislu ne vidim nič negativnega v tem početju, stvari so pravzaprav zelo dobro razložljive in ne vidim kake potrebe po mistificiranju in kaki črni magiji. Če že kdo zares hoče, pa lahko magijo seveda vpelje v karkoli - tudi v hojo po žerjavici. P.S: Pri tejle temi me pa že nekaj časa motijo slovnične napake v naslovu - bi bilo fajn, da jih kdo (ne gdo) popravi (Marsa?): Napiše se KDO ne gdo. Ne sklanja se upravlja komu (3.sklon) ampak upravlja koga ali kaj (4.sklon) - torej je prav Kdo nas obvaruje ob hoji po žerjavici? in Kdo upravlja ogenj?

Ja res je - lahko si le A ali pa B. AB in 0 skupini pa pri takih starših nista možni, ker ne moreš podedovati od enega starša obeh alelov, se pravi A in B hkrati, A in B alela pa sta nad alelom za 0 dominantna in v vsakem primeru eden od njiju prevlada nad 0.

Iztok Geister je predlagal eno res dobro rešitev za vsa sporna območja meje s Hrvaško: Slovenija in Hrvaška naj vsa sporna območja razglasita za naravovarstvena, jih prepustita naravi in se odpovesta gospodarskim koristim in kakršnim-koli posegom, razen tistih, ki bi jih skupna naravovarstvena komisija določila za nujne v smislu ohranitve ekosistemov.