Iknee

Se plaziš po gozdu in vohljaš za gnijočimi rastlinami in to je lepo in estetsko, lepše, kot da se paseš po travniku in ješ žive rastline? (no, ja okusi so različni...). Ali pa nekomu plačaš, da rastline pobije namesto tebe in potem ti poješ mrtve. Ja, kaj čmo, v naravi je pač tko, da se heterotrofna bitja hranimo z drugimi bitji ali njihovimi ostanki. Ubijaš rastline, ubijaš živali ali pa si mrhovinar ali gniloživec. Lahko pa si (bojda) tudi pranojedec (čeprav - dokler dihaš in piješ vodo, se ne moreš izognit temu, da zraven požreš še nekaj mikroorganizmov.

S tem se ful strinjam. Ljudje to tvoje pogosto mešamo, kar je najbrž tudi posledica vsakodnevnega pranja možganov s psihološko doteranimi reklamnimi prijemi, ki temeljijo ravno na predstavljanju želja kot potreb. Starši, ki otroku kar naprej odrekajo stvari, ki jih otrok v resnici čisto nič ne potrebuje, imajo zaradi tega lahko občutek krivde, otroci pa to dobro čutijo. Temeljna stvar pri vzgoji otrok je res zavedanje, kaj so želje in kaj so potrebe. Potrebe so tiste stvari (ne le materialne), ki otroku omogočajo optimalen razvoj na telesnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem področju. V materialnem smislu smo hitro opravili: imeti mora varen, topel in primerno (ne preveč!) čist dom, pitno vodo, hrano, ki vsebuje vse hranljive snovi v primerni količini, obleko in čevlje za pozimi in za poleti(samo, da je oblečen - ne rabi deset parov čevljev, takih in drugačnih najkic,zraven pa še džome, teve pa krokse pa kaj vem kaj še...)in to je vse. Igrač ne rabi, če ima v bližini doma naravo, če je nima, pa nekaj osnovnih stvari, s katerimi bo lahko kaj zanimivega naredil. Potrebuje kolikor toliko uravnovešene, tople, čustveno odzivne starše (OBA - očeta in mamo!!!), ki so ga sposobni zrcaliti in mu postavljati meje. Potrebuje razširjeno družino - vezi s sorodniki (ja, to je potreba, ki pa v današnji zahodnjaški družbi na žalost velikokrat ni zadovoljena) in dovolj zdravo skupnost, v kateri se lahko socializira - ustvarja prijateljske vezi in se uči sobivanja in sodelovanja. vse ostalo so želje.

Si kdaj pomislila, da bi "demokratičen", "prijateljski" model vzgoje, ki otrokom daje prevelike kompetence in jih prezgodaj postavlja ob bok staršem, lahko bil vzrok za sinovo hiperaktivnost? Nedavno sem brala knjigo, ki je (končno!) potrdila moje dileme in sume v zvezi z moderno demokratično vzgojo(imam 3 otroke in tudi v poklicu delam z mladino): avtor je nemški otroški psihiater Winterhof, naslov pa je (po spominu - lahko je tudi malo drugačen) "Zakaj naši otroci postajajo tirani?" Ne takoj zavrniti stvari zaradi naslova, saj ne opisuje samo skrajnih otrok, ki niso sposobni normalnih medčloveških odnosov in spoštovanja, ampak govori tudi o vzrokih za vedenjske motnje kot je hiperaktivnost.

Nikol nisem prav verjela, da je bog zato, da izpolnjuje neke individualne želje. Boli ga kurac (če ga ima) za naše želje. Budisti (pa še kdo) že vedo, zakaj priporočajo zmanjševanje želja, če hočeš živeti umirjeno in zadovoljno življenje.

Otrok da ima probleme??? Otrok nima problemov - on je takšen, kakršen pač je. Probleme imajo kvečjemu starši, ki ne vedo, kaj bi s takim mulcem. Pa kaj zaboga starši pričakujete od dveinpol-letnega otroka??? Jasno, da bo večino časa v pogonu in jasno, da ne bo dolgo pri eni stvari - pri tej starosti je dolgotrajna osredotočenost na eno stvar ali dejavnost prej izjema kot stalnica. Je pa pri tej starosti zelo pomembno postavljanje meja - otrok mora spoznati, da z ljudmi (vključno s starši) ne more upravljati po mili volji, da ne bodo vse njegove želje pri priči izpolnjene, da ne bo deležen brezmejne pozornosti in da imajo nekatera njegova dejanja tudi neprijetne posledice. Je pa to naporno obdobje in terja od staršev kar precej odločnosti, čustvene stabilnosti in psihofizične kondicije. Tako se (pre)pogosto dogaja, da otroka namesto vztrajnega in odločnega vzgajanja, da bi osvojil tiste duševne funkcije, ki so primerne za njegovo starost, odpeljejo k dohtarju, ki otroku prilepi diagnozo hiperaktiven in mu namesto primerne vzgoje po možnosti predpiše ritalin (če mu ga že ni, mu ga pa glede na diagnozo v kratkem bo). Pa ne ga lomit s fantazijami o indigo otrocih(pardon - kristalnimi, indigo niso več in). Starši, ki imajo otroka za nekakšno malodane božanstvo (kristalni otrok, ki v sebi nosi že vso modrost in sam ve, kaj je zanj najbolje), sebe postavijo pod otroka in otroka tako izpostavijo v življenje brez vodstva, čemur pa majhen otrok (indigo, kristalen ali pa rjavkast ali kakršenkoli-že)niti slučajno ni kos in on to zelo dobro čuti. Otrok se v takšni situaciji lahko prestrašen umakne (mogoče celo začne kazati znake, podobne avtizmu) ali pa z nevzdržnim vedenjem (hiperaktivnost)provocira starše, da bi ti vendarle pokazali svojo kompetenco in vodstvo.Nikar ne naredi te težke napake in ne postavi otroka nad sebe - ti si mama in ti si tista, ki ima modrost, izkušnje in ve, kam je treba in kako, ti si tista, ki vodi in odloča, ne otrok!!! Če otrok v starših ne čuti te zavesti in kompetence (te senzorje pa ima že dojenček), bo zbegan, prestrašen in posledično še bolj nemiren in nepozoren, kot bi bil sicer v svoji starosti.

Duhovnost je doma tudi v sebičnosti in žlehtnobi, osamljenosti, streli in gromu, smrdečem dreku ... ker ko se bolje spoznamo in smo iskreno MI SAMI, ugotovimo, da smo tudi vse našeteto,pa še marsikaj zraven...

"Podsoljen si!" je samo malo bolj vljuden izraz za "Pojdi se solit!". (Seveda k Stanetu in seveda moraš v ta namen kupiti njegovo sol). Kak pridelovalec česna bi ti pa najbrž svetoval, da si namesto soli strok česna zavežeš v mošnjiček in ga nosiš pri sebi. Mogoče pa bo še najbolj delovalo, da posoliš česen in ga poješ. Toliko o Stanetu in soljenju (za hec).

A ti lahko jaz kaj povem? Tvoje mnenje ni objektivno, ampak subjektivno in govoriš to, kar pač lahko s svojim (omejenim kajpada) dojemanjem dojameš in predelano sporočiš dalje - popolnoma enako kot kdorkoli drug. To, da si domišljaš, da je tvoje mnenje objektivno, ni nič drugega kot izraz tvojega velikega ega. Kao duhovna pot, dej ne seri, no. V zen samostanih so ljudi, ki so take klatili kot ti, poslali ribat pod. In je bila to zelo duhovna lekcija!

Jaz imam pa osla, ki serje cekine (no, ojrote), pa nič ga ni treba futrat, živi od zraka in ljubezni ( ga mam ful rada, ker res izdatno serje). Ne rabim kešbek kartice. PS. Ni naprodaj.

Tole izjavo, ki si jo dodala, bi pa jaz zabrisala ven, ker obrezovanje žensk ni muslimanski, ampak afriški plemenski običaj. In zakaj te to moti? Dokler se oni ne vtikajo v to, kaj jemo v naši prelubi deželi, je to njihova zasebna stvar in so take in podobne izjave čist navaden primitivizem in nedopustno vtikanje v stvari, ki tebe čist nič ne brigajo. A vegetarijanci te tud motijo? In tisti, ki so pripadniki kake njuejdžerske skupine in se postijo takrat, ko jim to "ukaže" luna (ali njihov ljubljeni vodja)? Dokler ljudje tebe pustijo pri miru, ti pusti pri miru njih, pa mirna Bosna (in Slovenija in Evropa in in ...), kdo pa pravi, da moraš glih vse na tem svetu razumet, itak nikol ne boš in to, da ti nekaj ni jasno še ni nobeno opravičilo za nestrpnost in vzvišenost.

... in moški in ženska tudi ... In se začne tazaresno življenje

No prov, bom pa kšno rekla, da ne bom padla v nemilost, ker to bi blo pa res hudo Iz borov pridobivajo dve kemično različni vrsti olj. Olja, ki jih pridobijo s stiskanjem semen (=pinjole ali borovi oreški) so trigliceridi tako kot druga rastlinska olja in se podobno tudi uporabljajo (kot dodatek k prehrani ali kot osnova, v katero vmešamo druge v maščobah topne zdravilne snovi). Iz smole in iglic pa z destilacijo in ekstrakcijo pridobivajo dišeča in lahko-hlapna borova eterična olja. Borov balzam je pravzaprav smola v poltekoči obliki (terpentin), ki se na zraku strdi in vsebuje terpentinova eterična olja. Ta olja izločijo iz smole z destilacijo z vodno paro in jih uporabljajo v zdravilstvu, najpogosteje za inhalacije pri obolenjih dihal (blaži kašelj), če jih vmešamo v mazilno osnovo pa dobimo znano borovo (če uporabimo smolo smreke pa smrekovo) mazilo, ki zelo dobro zdravi vnete ali poškodovane mišice in sklepe. Iz iglic pridobivajo borovo eterično olje, ki je zelo uporabno v aromaterapiji, za inhalacije in za obkladke pri revmatičnih obolenjih in vnetjih živcev in mišic, je tudi zelo dober antiseptik (fitoncid), pa še kaj bi se našlo. Uporaba bora v zdravilne namene je v Sloveniji zelo dobro znana, naši zdravilci to poznajo in uporabljajo že stoletja in nič ne zaostajajo za drugimi ljudstvi (npr. Sibirci), ki tudi živijo v pokrajinah, kjer uspevajo bori. Prepričana sem, da naši slovenski pripravki iz borov po zdravilni moči prav nič ne zaostajajo za sibirskimi, tu gre le za spreten marketing, ki mu je uspelo spraviti na slovenski trg sibirske zdravilne pripravke po (pre)visokih cenah. Pa še nekaj imamo pri nas, kar zelo verjetno prekaša uvožene pripravke iz borov (bi bilo zanimivo narediti primerjalne analize): rušje (Pinus mugo). Na Gorenjskem ta stari dobro poznajo njegovo zdravilno moč, uporabljajo se predvsem eterično olje iz iglic, pa tudi smola. Glede na znano dejstvo, da imajo rastline iz skrajnih rastišč, še posebno na visokih nadmorskih višinah še posebno veliko koncentracijo zdravilnih snovi, bi kar verjela, da rušje prekaša vse druge vrste borov po svoji zdravilni moči, se je pa seveda treba potrudit in it v hribe ponj (lazenje po rušju ni glih najlažja reč, to vedo tisti, ki so kdaj zašli na kako brezpotje ). Če bi kdo napisal dobro zgodbo o kaki Mojci iz visokih gora tam nekje pod Oltarjem, ki pozna skrivnosti in zdravilne moči gorske narave, se sestaja z vilami in Belimi ženami (ali Belimi srnjakovimi ženami in kar je še takih bitij v zakladnici slovenske mitologije, ki tudi ni nič manj bogata od kake tuje, na katere tripajo njuejdžerji) in to predstavil skupaj z zdravilnimi pripravki ruševja in drugih zdravilnih rastlin iz hribov, bi verjetno tudi lahko naredil zelo dober biznis – ampak seveda ne v Sloveniji, ker slovenski njuejdžerji tripajo le na eksotiko, ki so jo pripravljeni tudi noro drago plačati, za domače pripravke jim je pa vsakega centa škoda. (o ginku pa drugič - razen tega, da smrdi ko swina )

Drevo sibirska cedra v resnici sploh ne obstaja, to poimenovanje je le posledica napake pri prevajanju knjig o Anastaziji in se je razširilo z evforijo o njej. V Sibiriji ne raste sibirska cedra ampak sibirski bor Pinus sibirica, nekateri botaniki pa imajo sibirski bor zaradi velike sorodnosti za podvrsto cemprina (Pinus cembra), ki raste v Alpah, Karpatih in v nižinskih predelih severne Sibirije. Sem slišala, da cemprin raste tudi pri nas, sicer zelo redko (Pohorje?), je pa obsežno rastišče cemprina v Švici ob ledeniku Aletsch in je celo uvrščeno na Unescov seznam naravne dediščine. Famozni oreški niso torej nič drugega kot semena bora - pinjole. Vse vrste iz rodu Pinus, torej tudi naši avtohtoni bori, imajo podobne ali enake snovi, lahko pa je v ekstremnih rastiščih koncentracija nekaterih snovi nekoliko povečana. Zato je možno, da je sibirski bor res nekoliko bolj zdravilen, ampak seveda samo tisti, ki raste tam. Ne vidim nobenega smisla siliti sibirski bor na naša rastišča, ker je zelo verjetno, da so naši avtohtoni bori enako ali celo bolj zdravilni. Poleg tega je pa vnašanje tujerodnih vrst ali podvrst ekološko zelo vprašljivo ali celo škodljivo. Btw. Če že omenjamo Anastazijo, si ne morem kaj, da ne bi izrazila dvoma o verodostojnosti teh knjig. Lahko se sicer berejo kot navdihujoča beletristika in v tem smislu seveda nimam nič proti njim, ampak ne verjamem, da so napisane po resničnih dogodkih. Ena od dvomljivih stvari so ravno te famozne cedre, ki sploh niso cedre. Izgleda, da sam avtor Megre ne loči med cedrami in bori (nekje je zamešal ta drevesa z drugimi vrstami pravih ceder in vključeval njihovo simboliko v svoje knjige), kar mi daje dvom o tem, koliko je on sploh v resnici spoznal Sibirijo in njeno naravo. Cedre, z vso mitologijo in simboliko vred, namreč sploh niso sibirska drevesa, spadajo sicer med borovke, vendar v drug rod - Cedrus in so bolj toploljubne, sredozemske, še himalajska cedra raste samo na nižjih in toplejših pobočjih vznožja Himalaje. Druga stvar je pa sam lik Anastazije: predstavlja jo kot nekakšno avtohtono prebivalko Sibirije, vendar takšna kot je (belka in blondinka) ne more biti nič drugega kot ruska priseljenka. Avtohtoni prebivalci Sibirije, ki imajo zares pravo poznavanje sibirske narave in sposobnost preživetja s preprostimi sredstvi iz narave, niso belci, ampak avtohtona azijska ljudstva, rjavopolti, temnooki in temnolasi, ki imajo veliko več skupnega s severnoameriškimi ljudstvi kot z ruskimi priseljenci. In tudi njihovo duhovno in eksistenčno znanje je nastajalo v tisočletjih življenja v Sibiriji in se je prenašalo iz roda rod in je vse kaj drugega kot opisi Anastazijinega življenja, ki se zdi precej za lase privlečeno, če vsaj malo poznaš naravo in življenje ljudstev v tajgah in tundrah - zelo zelo verjetno se mi zdi, da si je avtor vse skupaj izmislil, potem pa izkoristil za dobro prodajo izdelkov iz Sibirije (nekakšen ruski Karl May, ki je svojim zgodbam dodal tudi biznis z naravnimi izdelki iz Sibirije). Malo zdrave pameti in prizemljenosti namesto naivnosti, sanjarjenja in evforije zna tudi v tem primeru prav priti.

Don't follow me. I'm lost, too.

Ja, Janko, nekam zlo suvereno in poznavalsko ti to ... a to ti iz svojih izkušenj?? To je pa una k velja za vse starostne kategorije

Ne, ni isto. In vprašanje, kaj iščeš in kaj pričakuješ. Če iščeš predvsem high občutke, po čimkrajši in čimlažji poti, potem je najbrž res ni čez droge. Če pa si pripravljena dolgo in vztrajno delati za spoznanja in trajnejše stanje zavedanja enosti, ne da bi po tem padla čist v poden, potem pa je meditacija velik boljša, no way da kaj takega dosežeš z drogami.

In kako gresta gornji in spodnji stavek skupaj? Lepi občutki in uvidi, ki te spremenijo za zmeraj - naslednji dan si pa ves zabediran in prazen?? A se ti ne zdi, da je to vse skupaj fejk, če ima take posledice? Jaz navijam za drogo, ki se ji reče hribi. Če greš recimo v hribe (sploh če greš plezat), tudi doživiš lepe občutke in uvide, ki te spremenijo za zmeraj, naslednji dan in še dneve potem, se počutiš super (čeprav lahko totalno utrujen, ampak je to ena taka prijetna utrujenost) (Sam, da ne bi komu prišlo na misel, da bi jih prepovedal!) Tole me pa res zanima, ni cinizem ali provokacija: Do kakšnih uvidov, ki so te spremenili za zmeraj, si prišla na drogah (katerih?)? Ja, če drogo razumeš zadost na široko. Jaz recimo s hribi, kot sem že rekla. Znano je, da se pri ekstremnih športih in "adrenalinskih" zadevah in celo v posebnih čustveno vzburjenih stanjih ali pri seksu v možganih sproščajo in vežejo snovi, ki delujejo podobno kot nekatere droge - v tem primeru se ljudje pač drogiramo s svojimi lastnimi substancami, namesto s tistimi, ki jih dobiš od zunaj. Se mi pa zdi, da bolj ko ubiraš bližnjice in se izogibaš lastnemu psihofizičnemu naporu pri iskanju prijetnih občutkov in uvidov, bolj destruktivne so posledice; enako destruktivne pa so posledice, če v tem psihofizičnem naporu pretiravaš in izgubiš občutek za življenje kot celoto (npr. ekstremni alpinisti, ki živijo samo še za hribe in tam zato tudi umrejo)

Ja, saj načeloma se strinjam, da ne gre svojih živali vsiljevati drugim. Po drugi strani je pa tudi res, da so prosti mački na vaseh že stoletja nekaj povsem običajnega, skrbijo za to, da ni pretirano veliko miši (ki bi jih sicer najbrž ljudje deratizirali, to so pa hudi strupi) in se od domačinov nihče zaradi tega ne razburja. Sem mnenja, da se morajo vikendaši v tem primeru pač prilagoditi okolju, kjer so prišleki, lastnina parcele jim pač ne daje absolutne pravice odločanja o vsem v zvezi z njo. Sicer pa se strinjam tudi s tvojim načinom urejanja odnosov. Sem ženski mirno rekla, naj mi pokaže drek, da ga bom pospravila, pa je samo nekaj zasitnarila nazaj - očitno ima Janajam prav, ko pravi, da nekateri rabijo nekaj, da lahko pizdijo. Sicer pa taista soseda strašansko pizdi tudi čez srne, ki ji smuknejo na vrt in popasejo zelenjavo, za posladek pa si privoščijo še rože. Mogoče bo tožila lovsko družino ali celo državo kot lastnico srn? Jaz bi ji sicer najraje priporočila, naj ostane raje v Ljubljani, če jo na vasi toliko stvari moti, ampak sem diplomatsko tiho, ker se mi ne da imeti težav z njo, če že mora biti moja soseda.

Zgleda, da grejo stvari pri nas iz ene skrajnosti v drugo - od tega, da je bilo skoraj vse dovoljeno oz. ni nihče ukrepal (od neustrezne skrbi za živali, do tega, da so lovci lahko kar streljali 50 m za hišami...) do nasprotne skrajnosti, ko poskušajo z odločbami določati koliko decibelov in koliko minut na dan sme pes lajati. Čeprav priznam, da utegne biti vztrajno lajanje kakega zagrizenega lajavca res neprijetna reč, vendar tudi verjamem, da se da zadevo vsaj malo omiliti: npr. preseliti psa na miren in odmaknjen konec dvorišča, več ukvarjanja s psom, ustrezna vzgoja ... in v prvi vrsti samokritičnost glede pogojev in skrbna preučitev lastnosti pasme pri izbiri psa, še posebej, če živiš v bloku. Zadnjič me je soseda (vikendašica, ki si domišlja, da lahko ureja stvari na vasi) opozorila, da se moj maček ne sme prosto potepati naokrog, kamoli srati po njeni parceli. Vaščani, naj bi od zdaj naprej zapirali svoje mačke v hiše, ko da živimo v kakem ljubljanskem bloku! Mački so se na vasi od nekdaj prosto potepali naokrog in to ni bil nikakršen problem, zato bo moj maček vsekakor še naprej na svobodi. S psi je drugače (zaradi potencialne ogroženosti drugih ljudi, pa tudi zaradi srnjadi in ovčjih pašnikov takoj za vasjo), zato ga imam v ograjenem delu parcele, če bom kdaj spet imela mačko, bom pa poskrbela, da se ne bo pretirano razmnoževala (čeprav je pri nas zaradi bližine gozda z lisicami preživetje mačjih mladičev relativno nizko in se ni bat, da bi se mački zelo razmnožili). Dokler grejo stvari po zdravi pameti, je OK, ko pa dobijo moč ljudje, ki skozi to izživljajo neke svoje nevrotične težave, se pa začne po nepotrebnem komplicirat.

Nekam ogromno število psov - - vsaj 5 psov (pišeš v množini!) v tridesetih letih - a imaš mogoče pasje zavetišče? Če ga nimaš, je pa to res sumljivo veliko - kako pa si skrbela zanje, da niso doživeli več kot 5-6 let? Ali pa si med tistimi, ki kar nabirajo in oddajajo pse, kakor se jim ravno zljubi? Ja, tudi to spada med mučenje živali. No, saj potem se pa v nečem vendarle strinjava (samo da, kajpak, za razliko od tvojega, moje mnenje nič ne šteje ) Optimizacija pogojev? A misliš, da bi najprej uvozili eskimske pse, potem bi jim pa s klimo hladili poletno vročino? A samo Kraševca poznaš, ki je primeren za naše podnebje? Daj, vzemi kako knjigo o psih v roke, no, saj ne grizejo.

Ker načeloma vedno dopuščam možnost, da sem kje mahnila mim, sem šla mal gledat tuje spletne strani, predvsem ameriške, ker predpostavljam, da polarne pasme, glede na to, da izhajajo z njihovega konca (razen sibirskih, ki pa so jim zelo podobne), bolje, predvsem pa bolj objektivno poznajo. Povsod opozarjajo, da so to psi, prilagojeni na hladno podnebje, le v takem podnebju njihove lastnosti pridejo do polnega izraza. Kljub temu, da imajo precejšnjo prilagoditveno sposobnost, je v toplejšem letnem času in toplejšem podnebju treba zelo paziti, da jih ne preobremenimo, ker jim sicer grozi toplotni šok. Nikoli(!) naj jih ne bi vpenjali v vleko v poletnem času. (btw. ideja, da bi eskimski pes v Evropi sredi poletja vlekel nekakšne sani na koleščkih se mi itak zdi čist skregana z zdravo pametjo). In v opisih izvora pasem povsod piše, da je njihov neposredni prednik sivi volk, od katerega so ohranili veliko lastnosti. (sem naredila povzetek, ker ne morem nalepiti linkov, še smeškoti mi ne delajo, ne vem zakaj, ampak če malo pobrskaš, boš itak hitro našla kvalitetne tuje strani o polarnih psih in njihovem izvoru) Na eni od teh strani (dogbreedinfo.com) nek bodoči lastnik sprašuje strokovnjaka, ali ima lahko polarnega psa v toplem podnebju. Strokovnjak mu to odsvetuje in mu (glede na to, da si človek želi psa, ki je še podoben volku - tako se je izrazil, res!) namesto polarca priporoča nemškega ovčarja, ki precej bolje prenaša toplo podnebje. Pri nas pa takih študij najbrž res ni, oziroma se tujih ne obeša ravno na veliki zvon, ker ljubiteljem in vzrediteljem teh pasem ni v interesu, da bi se vedelo, da ti psi niso primerni za naše kraje in naš način življenja.

Bom še enkrat pogledala bolj natančno. Jaz pri labradorcih sicer nisem opazila kakšne posebne občutljivosti na vročino v primerjavi z drugimi normalnimi pasmami, na splošno pa res niso med ekstremno vzdržljivimi, veliko pa je odvisno od kondicijske priprave posameznega psa (in kajpada vodnika). Prav gotovo pa jih eskimski psi daleč prekašajo v zmogljivosti in zdržljivosti (lastnost, ki je niso pridobili s selektivno vzrejo, ampak so jo k sreči ohranili od svojih volčjih prednikov) in s to vzdržljivostjo verjetno lahko do neke mere kompenzirajo dejstvo, da pri nas živijo na zanje precej skrajnem temperaturnem območju. Kar pa še ne pomeni, da je to zanje optimalno. Nekaj pa je zagotovo: ko eskimski psi postajajo vedno bolj pogosti v rokah evropskih vzrediteljev, bodo zaradi drugačne selekcije, kot so jo imeli v svoji domovini, sčasoma izgubili svoje "divje" lastnosti in bodo postali običajni družinski psi z displazijo kolkov (ali kako drugo privzrejeno težavo). Meni je pa žal za vsakim koščkom divjine, ki oddide. Zato imam divje živali raje v čimbolj neokrnjeni naravi, ptiče raje gledam z daljnogledom kot v kletki, eskimske pse pa raje vidim na Aljaski ali Kanadi kot v ljubljanskem Tivoliju.

Sem pregledala, ne rečem, da ni nič zanimivega, je pa zelo ljubiteljsko zasnovano in nisem našla nič posebno novega, predvsem sem pa pričakovala kakšen malo bolj strokoven prispevek - na primer večletna primerjalna študija eskimskih in podobnih pasem v njihovem naravnem okolju in v našem podnebju, kakšen pregleden članek oz. tisto etološko študijo o tem, kako zelo se psi razlikujejo od volkov, ki si jo omenila. Res me zanima in ti bom hvaležna, če mi boš posredovala referenco. Ja, teorij o filogenetskem razvoju psa je res več, novejše temeljijo na genetskih raziskavah, ki so jih omogočile šele moderne genetske tehnike, te pa dokazujejo veliko sorodnost nekaterih pasem psov z volkovi. Ves čas pa govorim le pasmah, ki so po izvoru blizu volkom, ne pa o pasmah brez dlake, s prekratkim gobcem, da bi se lahko hladili ipd. Sicer pa že od otroštva živim s psi, doma smo imeli labradorce, ki smo jih šolali za lavine in ruševine, zdaj imam za šolanje premalo časa in imam pač "samo" psa mešanca za družbo in veselje. Lahko ti zatrdim, da ima labradorec poleti precej manj težav z vročino kot malamut. Razlika med njegovo fizično sposobnostjo in živahnostjo poleti in pozimi je bistveno večja kot pri labradorcu. Na podlagi opazovanja lahko rečem, da ta pes šele pozimi res izrazi to, kar je. Težava pri nekaterih lastnikih eskimskih psov je v tem, da svojega psa v v njegovem naravnem elementu sploh ne poznajo, ker ga nikoli niso doživeli in mislijo, da je to, kar pokaže poleti pri nas res to, kar ta pes je. A je daleč od tega. To je lahko res čudovit pes, a eskimski psi pri nas so le senca svojih pravih eskimskih sorodnikov.

Ja. Jaz sicer nikoli nisem imela eskimskega psa, ker se mi to ne zdi primerno za naše okolje in sem dovolj samokritična, da vem, da mu ne morem pri najboljši volji nuditi tega, kar mu gre. Imam pa soseda z malamutom in prijatelja s huskijem in veliko priložnosti za opazovanje teh psov pri nas, sama imam pa tridesetletne izkušnje z labradorci, nekajletne izkušnje z mešanko z nemškim ovčarjem/bernskim planšarskim psom, srečanja s kanadskimi Indijanci in pogovore z njimi o njihovih psih in volkovih (in drugih živalih), zanimanje za volkove (precej prebranega in pogovori z ljudmi, ki se z volkovi tudi v praksi ukvarjajo) in tudi nekaj lastnih srečanj z njimi. Nenazadnje diplomo iz biologije. Dovolj, da me vzameš kot kompetentno sogovornico?

Ne samo geni, to drži, njegovi osnovni vedenjski vzorci pa so nagonski in ti vedenjski vzorci imajo bistveno večji delež pri vedenju psa, kot ga imajo človeški nagoni pri vedenju človeka. Nekaj mi je zanimivo: ljudje, ki sicer morda poznajo pse, o katerih je govor, zagrizeno trdijo, da niso podobni volku, pri čemer ne poznajo volka. Podobno se bodo lastniki eskimskih psov zagrizeno prepričevali, da tem psom naše okolje in naš meščanski način življenja popolnoma ustreza. Pa jim ne! Le zakaj potem huskiji veljajo za tako težavne pse? Prav nič niso težavni, samo lastniki jih ne razumejo in ne znajo delati z njimi, večina pa tudi sploh ne more, tudi če bi znali in hoteli, ker jim njihov način življenja tega ne dopušča. Tega pa zaboga ne bodo priznali, kot da bi (podzavestno?) hoteli, da njihov najboljši prijatelj ne bi bil preveč divji in bi bil bolj podoben njim kot volku. Potem pa vidimo huskije, ki jih damice na vrvicah vodijo v parke in bognedaj, da bi ta pes sploh lahko pošteno brez vrvice zadirjal naokrog. Ker bo kot se za volka tudi spodobi zelo verjetno zavil vrat kakšni kuri ali ovci in prišel s krvavim gobcem nazaj. Za tega psa bi bilo normalno, da bi pretekel (ne prehodil na vrvici!) vsaj kakih 10 km na dan. Kako bi to šlo sredi naše poletne vročine, ko se njegovo telo pregreva pod še vedno gostim kožuhom, pa naj si ljubitelji psov sami pošteno odgovorijo. Tisti bohinjski samojed je imel še srečo, da je imel takšne lastnike, ki so mu omogočili normalno samojedsko življenje. Zgražanje ob tej zgodbi pa samo dokazuje, da to, kar je za samojeda naravno in edino prav, za naše okolje sploh ni sprejemljivo. Kar pomeni, da tak pes v naše okolje ne sodi in pika, pa če je komu njegov videz še tako všeč.